Jasna

Ali pa tudi ne. Imam težavo s s Simobilom. Namreč, na njihovi spletni strani je objavljen zamljevid pokritosti njihovega signala. Območje naših krajev je po zemljevidu brezhibno pokrito. V praksi – v hiši je nemogoče telefonirati, zadnje čase je samo še slabše, večino časa sem nedosegljiva, če me kdo po par poskusih le uspe dobiti na telefon, traja pogovor največ 3 sekunde. In to je to. To je vse, kar mi Simobil nudi. Najprej sem jim pisala o tej težavi, pa so rekli samo, da je pač kakor je in da vsaj še par let ne načrtujejo gradnje novih oddajnikov ali karkoli pač že oddaja signal. Ali pa ga ne. Njim je tako vseeno.

S tem odgovorom me nekako niso potolažili, bogsigavedi zakaj. Zato sem poslala še eno elektronsko sporočilce, tokrat malo bolj konkretno s konkretnimi vprašanji. Da se mi ne zdi fer plačevati za storitve, ki jih ne morem koristiti. (Sicer gre res samo za nezmožnost telefoniranja in pošiljanja sporočil, fotografiram in poslušam mp3je res še lahko.) Da se mi zdi nekoliko zavajujoče, da na zemljevidu samozavestno označijo predele pokritosti, ki oddajnikov še videli niso. Če bi bil morda mogoč sporazumen obojestranski odstop od pogodbe. Namreč od preteka pogodbe me ločijo še štirje meseci. Glej ga zlomka, ravno poletni meseci, ko bom ves čas doma in ne v Ljubljani, kjer omrežje začuda celo je.  Sem rekla, da lahko tudi vrnem telefon – konec koncev bo precej neuporaben, glede na to, da z njim ne bom mogla klicati. No, res mi bo kazal uro, to je res.

Odgovorili so mi, da so mail posredovali odgovorinim in da mi bodo z veseljem odgovorili v najkrajšem možem času. Ja. Edino, kar so verjetno naredili v najkrajšem možnem času in še z večjim veseljem, je bil pritisk gumbka ”delete”. Odgovorili kakopak niso.

Potem sem to svoje vprašanje o tem, ali imam morda kakšne pravice kot potrošnik, naslovila na Urad za varstvo potrošnikov. Odgovorili mi seveda niso.

Preostane mi torej štirimesečno plačevanje naročnine za neomogočene storitve, potem pa brž daleč od Simobila za vse večne čase. Čeprav mi ne da miru, da se lahko vsi tako obnašajo. J**i se in plačuj. Le tako naprej in upam, da kmalu ostanete brez strank, če imate takšen odnos do nas.

Preklinjam dan, ko sem podpisala pogodbo in resno razmišljam, da bom začela uporabljati konzervi in vrvico. Slabši signal od zdajšnjega pač ne more biti.

Aja, jezi me tudi to, da poznam primer, ko je simobil nekomu zaradi neobstoja signala v njegovem kraju odpisal plačevanje naročnine (kar je v teh časih, ko plačaš samo naročnino, precej ugodno-torej je pri njih zastonj… in tudi zman, če vprašate mene). Jaz prosim samo, da me spustijo proč od sebe, zavajajočih ošabnežev. A kot kaže, bodo ob mene izpulili še 40 eur, preden se lahko za vedno poslovim od njih.

Tudi velike firme kdaj propadejo, se tolažim.

Ever heard of karma?

In samo to. Sanje. Iluzija, zaradi katere še vztrajaš, zaradi katere še nisi odvrgel zadnje tančice upanja. Pa vendar vedno bolj veš, da so sanje le sanje. Zbujaš se in vedno bolj buden si. Nisi tam, kjer si sanjal, da boš. In vedno manj kaže, da boš sploh kdaj stopil na pot. Ker ti manjka pogum. Ker si raje lažeš, da ti je všeč, kjer si. Da je še čas. A boli, ker veš, da boš vedno govoril in ponavljal le isto. In nikdar ne boš stopil vstran. Nikoli ne boš pogledal k višku, ker ne znaš več.

Slepiš se, da si nekaj posebnega. Da ti je namenjeno nekaj več. Da nisi tak, kot vsi ostali. Ne, popolnoma drugačen si. Avanturist, ki upa in ki si upa. Človekoljub, ki ga niso same besede. Rešitelj sveta, odrešenik, poosebljena večnost. Iskalec, ki mu je usojeno najti. Energija, ki se bo prelila v harmonijo. Vsak dan bližje izpolnitvi, čisti sreči.

Sanje.

Vsak dan si bolj buden in veš, da je vse ena sama bolna utvara. Prav tak si kot vsi ostali. Velika boljazljiva kreatura, brez smotra, brez želje, brez ciljev.

Brez sebe.

Naj te bo sram. Kam si prišel? Nikamor, obstal si. Ne, če bi obstal, bi bilo to prav super. Ti pa nisi obstal, temveč vsak dan bolj nazaduješ. Sploh še prepoznaš svoj odsev? Kje si? Pravi ti? Nikjer te ni več. Postajaš del robotske brezlične množice.

Izgubil si dušo, izgubil si dih.

Ne čutiš veš, ne smeješ se več, še jočeš ne več, vsaj ne tako slano, vsaj ne iz iskrivih oči. Ko jočeš, so solze prazne, a vseeno bolijo. Le še bolečino znaš čutiti, ne, slutiti. Pa še to odrivaš stran, saj ni pomembna. To debelo otopelo poneumljeno zadovoljstvo.

Zadovoljstvo je najhujše čustvo, ne, občutek, to ni čustvo. Zadovoljstvo te uspava, ukrade ti želje, ukrade ti sanje.

Zadovoljstvo te ubije.

Na najzahrbtnejši način – ubije te tako, da te še vedno pusti dihati. Ubije te tako počasi in nevede, da sploh ne veš, da si le še živi mrtvec. Tega se zaveš šele, ko se globoko zazreš v svoje oči in v njih vidiš preperelo usedlino svoje nekdanje biti.

Pred nekaj časa (beri: preden se mi je sesul računalnik) sem po dolgem iskanju ”zgooglala” en program za ustvarjanje filmčkov iz slik. Bil je popoln. Samo označil si željene slike in naložil mp3, potem pa je program sam prilagodil trajanje projekcije dolžini pesmi. Potem sem ta program izgubila in pozabila, kako se mu reče. Bravo, jaz.

Zdaj se kregam z Windows Movie Makerjem, ker noče skrajšati trajanja prezentacije – vztrajno označujem trajanje slike in prehoda, pa ni nobenih sprememb. Če napišem 10 sekund ali eno sekundo, vsaka slika bo na ekranu tri sekunde ali še več … Poleg tega mi ne dovoli uvoziti mp3-ja in ne ponudi nobene pojasnitve, zakaj ne. Skratka, povsem neuporaben je, vsaj zame. Potrebujem nekaj preprostega, kot sem že imela – torej, da označiš slike, izbereš mp3 iz svoje mape, potem pa ti program sam uskladi hitrost projekcije z dolžino pesmi.

Kakšen predlog, lepo lepo prosim?

Da še jaz dodam moje izkušnje na to vedno perečo temo (in malo obudim tale blog). Ker se hitro bližam koncu študija, oz. vsaj prvi stopnji le tega, se mi je naenkrat posvetilo, da bi bilo dobro, da si poiščem kakšno študentsko delo, da ne bom po diplomi oddajala praznih življenjepisov.

Skozi celoten fax od povsod slišiš, da moraš delati že med študijem, nabirati izkušnje. Vse lepo in prav. Pa so tisti, ki to pravijo, sploh pogledali, kakšna so danes študentska dela? Z redkimi izjemami, kot je npr. čiščenje poslovnih prostorov 2x na teden, so skoraj vsa v naslednjem smislu: delovni čas pon.-pet. od 8h do 15h/17h, delo ni primerno za redne študente, zaželjeni absolventi in podobno. Torej ne gre za delo ob študiju, par ur na teden, ampak za konkreten delavnik. Če nisi absolvent, to pomeni, da boš ”težil” s prostimi urami za opravljanje izpitov in podobno. Bognedaj, da bi imel kakšna obvezna predavanja. Torej moraš izobraževanje postaviti na stranski tir, ne sme ovirati tvojega dela. Glede na to, da pavzerji nimajo več statusa in ne morejo delati, in da bo absolventski staž vsak čas ukinjen, saj ne spada v bolonjo, ne vem, kdo bo še lahko delal preko študenta?

Jaz ne želim delati zaradi denarja – hvala staršem in državi, da me vzdržujejo skozi študijski proces, temveč primarno želim delati zaradi nabiranja izkušenj. Pa me že zdaj nihče ne zaposli preko študenta, ker nimam dovolj izkušenj?! Ja, kje pa naj jih dobim in kdaj? Prostovoljstva tako nihče ne upošteva, ker to ni zaresno delo. In sem pred veliko dilemo… Študentsko delo zahteva, da si že strokovnjak, da že imaš izkušnje. Jaz pa sem si predstavljala, da preko študentskega dela pridobiš izkušnje in postaneš strokovnjak; ne da to že apriori moraš biti. Predstavljala sem si ga kot nekakšno pripravništvo, uvajanje v praktične veščine, znanja, ki jih na fakulteti ne dobiš. Pa sem se krepko motila, šele zdaj to vidim.

Moralo bi obstajati nekakšno pripravništvo, neka faza, v kateri se naučiš dela, ki si ga želiš opravljati. Vendar tega ni. Vsi iščejo že izurjene strokovnjake, ki jih ne bo potrebno ničesar učiti. Vem, tudi sama bi želela zaposliti takšne, niso krivi delodajalci. Kriv je cel sistem.

Ker pa živimo v družbi, kjer so sistemi, ko enkrat ”oživijo”, neodvisni in nespremenljivi, večji od človeka, ki je proti njim nemočen, se še kar lep čas ne bo nič spremenilo.

Moram pač ugotoviti, kako postati strokovnjak na več ozkih področjih in kako pridobiti izkušnje, ne da bi me kdo zaposlil. Hm. Hja. Težka bo.

Do takrat me pa še čaka precej razgovorov, na katerih me bodo spet gledali kot največjega čudaka, ker se prijavljam na študentsko delo, pa nimam nobenih (pravih in primernih) izkušenj.

In potem naj čez tri mesece diplomiram… Zakaj? Huje od študenta brez izkušenj je pač biti diplomiranec brez izkušenj. Hja, še ljudje, ki ne želimo vleči študentskega staža dlje, kot je potrebno, smo v to primorani, če želimo pridobiti te tako noro pomembne izkušnje.

***
Hey kid, take my advice, ya don’t wanna step into a big pile of shit. The captain is drunk, your world is titanic. Floatin’ on the funk, so get your groove on, and maybe I am just a little f***ed up. Life’s just a little f***ed up. Generation x, generation strange. Sun don’t even shine through the window pane.

Resnično me zanima, v kakšni oz. pravzaprav kateri državi živim in še bolj, kakšen, kater jezik govorim? Imam namreč izjemno jezikovno krizo identitete. Kamorkoli se ozrem, najsi bodo to parkirni listki, reklame, napisi v trgovinah, članki na spletnih straneh … nikjer ne najdem slovenskega jezika. Povsod je vse napisano brez ločil. Ali česa ne vem, so se jezikoslovna pravila, odkar ne obiskujem več slovničnih predmetov, tako zelo spremenila? Ali je ljudem in oblastem postalo vseeno za jezik? Lahko vsak piše, kakor se mu zazdi, ostali pa naj ga razumemo? V šoli ni več slovenščine? Slovenščina sploh še obstja? Potem, ko sem par dni nazaj prebirala Zakon o uresničevanju javnega interesa za KULTURO (kamor spada tudi skrb za slovenski jezik, če se ne motim) in sem naletela na mnogo mnogo premnogo stavkov, ki so vztrajno ignorirali vejice, mi je dokončno padla tema na oči. Se samo meni zdi nedopustno, da celo zakoni ne upoštevajo slovenskega jezika? Mi jih ni potrebno upoštevati, ker niso napisani v slovenščini? In da je ravno ministrstvo, ki v oglasu daje pobudo za zahtevanje slovenskega jezika, samo tako nedosledno. Kaj se dogaja z našim jezikom in ali je komu sploh mar? Nisem jezikoslovec, slovenist, nič takega, pa me vseeno povsod v oči bode brezbrižnost do pisanja slovenske besede.

Dobro, vsem pač ne gre. Kot meni ne gre matematika. Ampak javnost, ki se ukvarja z zapisovanjem besed (vključujoč trgovine, parkirne hiše, pisce uradnih spletnih portalov in nenazdanje, tiste, ki zapisujejo in prepisujejo ZAKONE!!!), si ne bi smela dovoliti takšnega odnosa do naše besede. Saj to ni več slovenščina! Pa tako so se borili zanjo, toliko osupljivo čarobnih del je bilo napisanih v njej …  Zdaj pa umira. In nikomur ni mar.

Vsako podjetje, trgovine, državni organi in nasploh vsi, ki nudijo takšne ali drugačne javne usluge in delujejo na javnih funkcijah, bi morali imeti (sicer žalostno, da prihaja do tega, a tako je) zaposlenega slavista ali vsaj nekoga, ki obvlada SVOJ LASTEN jezik, da bi v javnosti vladal nek enoten jezik, ne pa tako, kot je sedaj, da vsak uporablja neko svojo različico.

V šole strožja merila glede znanja, obvladovanja svojega jezika, v javnost pa zakon o globi za zlorabljanje jezika (hja, če so zakoni pisani v neslovenščini, verjetno ni realistično pričakovati česa takšnega, a človek lahko sanja, mar ne). Nisem jezikovni diktator in ne pravim, da se morajo zasebne spletne strani, elektronska sporočila, niti blogi ali kaj takšnega, pisati v pravilni slovenščini, seveda ne. Govorim o javnih, uradnih besedilih, kar je nekaj drugega.

Upam, da je to samo trenutna razpuščenost in da se bodo razmere kmalu uredile, saj postajajo nevzdržne.

Ljudje, imejte radi svoj jezik, lep je, čudovit je, skrivnosten je, magičen in poetičen. Ohranimo ga in se borimo zanj! Naj nam ne bo vseeno …

Dva vonja sta. No, trije. Tisti namreč, ki me popeljejo na umirjeno divje začarano resnične poljane norih radosti. Tretji, pa le zato tretji, ker je prišel najkasneje, je vonj Njegove kože, ki pomirja, tolaži, zapeljuje, umirja. Drugi in prvi delita enakovredno naklonjenost. O enem izmed njiju sem že pisala – o vonju Gledaliških desk, namreč. Tisti opojen vonj, ki ostaja še nerazkrit, pa je vonj Knjige.

Mmmm, kako lepo dišijo listi… po novih, neodkritih svetovih, ki se stran za stranjo rišejo pred mano, gradijo iz koscev mojih sanj, preteklih in še ne doživetih doživeti, iz meglic želja. Mogočni vstajajo pred mano in potlej za vedno živijo nekje v meni. Toliko oseb, toliko zgodb, toliko ljudi, toliko smeha in solz, toliko misli, toliko osuplosti in radosti… Vonj in otip starih knjig je drugačen od vonja novih knjig, vonj knjig, ki so preko mnogih rok potovale do mojih, vonjajo precej drugače od samo moje knjige, ki jo listam le jaz.

Mar ne bi bilo čudovito, da bi bile knjižnice takšne, kot so v kakšni risanki – nešteto knjig na nešteto policah, neskončne lestve, po kateri bi moral splezati, da bi našel knjigo, ki te kliče, ki ti je namenjeno, da ti v določenem trenutku pride v roke in ti pove, kar moraš slišati? Ahh. Tako pa v procesu izposojanja knjig le teh sploh ne vidiš, kaj šele otipaš, vonjaš, uslišiš. Prideš v neko sobo, na računalniku poiščeš knjigo, za katero se odločiš že vnaprej, izročiš listek knjižničarju, ki knjige ljubosumno hrani na navadnemu smrtniku nedostopnih mestih, in ta ti brezbrižno knjigo potisne v roke. Ah, kakšno odčaranje čara.

Kje so časi, ko sem stopila v knjižnico, zavonjala toliko različnih vonjav, zgodb, s prsti drsela po platnicah, poslušala notranji glas, ki se je povezal s knjigo in mi povedal, katera mi je namenjena tistega dne… Bila obkrožena z množico pisanih knjig, naslovov.

Tako lepo je včasih dehtelo. Tako lepo so včasih dišale…

Zadnjič sem se ničhudega sluteča veselo prevažala po Celju, saj sem bilja zadovoljna, ker mi je uspelo opraviti vsa zadano, ko naenkrat vidim prizor, ki me je najprej samo osupnil, kasneje pa spravil v jok. Gre za novo (morda ni nova, samo jaz je še nisem videla) reklamo Celjskih mesnin. No, vedno ko se mimo pelje njihov tovornjak, oblepljen s klobasami, mi je hudo pri srcu, ampak tokrat so šli še dlje. Novo reklamo predstavlja slika (verjetno znana panjska končnica, vendar se nanje ne spoznam preveč), ko dva hudiča ”babi režeta jezik”. Torej prikazuje žensko, ki zanjo stoji en hudič in ji potiska glavo na neko kolo, kolovrat (ne vem, nisem mogla dolgo gledati, ker je bilo preveč boleče), na drugi strani pa se drugi hudič pripravlja, da bo odsekal iztegnjen jezik.

Sicer me je najprej preplavila misel – glej, končno vedo, da je človek kakor žival živo bitje; da delajo sami sebi antipropagando, saj ponazarjajo krutost ubijanja živih bitij … Samo seveda sem kmalu ugotovila, da je to verjetno nesmiselno, če želijo obdržati svoj krvavi posel. Gre pravzaprav še za krutejšo reklamo. Ta ne prikazuje človeka, prikazuje žensko. Ki jo dva hudiča (moška, seveda) obvladujeta, si jo podrejata, jo pohabljata – ženska je na svetu za pripomoček, ornament, ne pa da govori in izraža svoje mnenje, seveda. Takoj ko spregovori, jo je treba pohabiti, jo utišati, ji odrezati jezik. Sicer pa mislim, da spornosti in vsebine takšne podobe ni potrebno razlagati in da vsak vsaj malo razumen človek ve, kaj je na podobi žaljivega, strašanskega in neznosno nagnusnega. Hej, dober opis mesa, btw:) Očitno jim je oglas vseeno uspel.

No, ker spornosti ni potrebno razlagati, me pravzaprav (ponovno) daje (večno) vprašanje. Kakšni pošasti je za vraga prišla na misel takšna reklama in kakšna pošast jo je odobrila?? In: KAKO DALEČ BO VSE SKUPAJ ŠE ŠLO???

Seveda, nihče ne bo odreagiral na reklamo, vsi, tudi ženske, bodo še naprej kupovali meso celjskih mesnin, hja, seveda, mnogim se bo reklama zdela zabavna in posrečena … In tu seveda dobim svoj odgovor.

Šlo bo še dlje, še veliko dlje. Končalo bi se le, če bi kdo to norijo ustavil. Pa jo ne bo. Ker nas je premalo, ki razmišljamo, premalo, ki čutimo, premalo, ki vemo, da smo tudi ženske ljudje, premalo, ki trpimo, premalo, ki jočemo, premalo, ki kričimo, premalo, da bi nas kdo jemal zares. Preveč jih je sprijaznjenjih, pasivnih, nemih …

Da, Zofka, ženska še vedno ni človek in kakor zgleda, bo vedno manj možnosti za to, da bi jo kot takšno kadarkoli videli.

A vendar, četudi je boj morda izgubljen, ga ne bom končala. Vedno nas bo nekaj takih, ki se ne bomo sprijaznile, ki se bomo borile, ki bomo vsak dan jokale nad svojo usodo, a je samo zato še ne bomo sprejele. Preveč naših prednic se je borilo, da bi lahko pozabili boj, četudi ni daleč pripeljal. Preveč naših sodobnic se bori. In če karkoli upam, potem upam na to, da se bodo borile tudi v prihodnosti.

ps.: Če kdo bere to, ki mu je dejansko mar, je vabljen, da piše pismo ogorčenja na Celjske mesnine. Če kdo bere to, ki mu je mar za vse krivice, je vabljen, da opozarja nanje, kakorkoli ve in zna. 

Včeraj smo v Šentjakobu imeli podelitev nagrad za dosežke pretekle sezone, po podelitvi pa, kakopak, pogostitev. Catering je bil odličen, toliko sadja in zelenjave na vse načine … no, za mesojedce pa je bil najbolj popularen gospod, ki je rezal pršut. Postregli so celo s kaviarjem. Malo mi je žal, da tega nisem poskusila, ko sem še jedla meso … res me zanima, kakšen okus ima ta zadeva, da je tako prestižna. Meni izgleda kot kupček iker. Go figure. Ob tem pa pravzaprav želim povedati zanimivo misel, ki jo je na poroki ene izmed igralk izrazila njena babica, ko je videla kaviar: ”Tako malih borovnic pa še nisem videla!” Ne vem zakaj, ampak se mi nekako zdi, da so borovnice precej boljšega okusa.

Ob tem pa naj izrazim še ponos in podporo Šentjakobu in predvem Šentjakobovcem. Kot pravi kulturniki so se odločili, da se ne prodajo in ne dovolijo, da se jim odvzame nekaj, kar jim pripada. Govorim seveda o izselitvi gledališča in premestiti na oddaljeno, neprimerno lokacijo. Kljub (nemogočim) obljubam se niso niti za trenutek pustili zapeljati Zokijevim ”ponudbam” (olepšani prisili) in z visoko dvignjeno glavo čakajo na dan, ko bo dosežena zmaga ali odsekana glava. Gospod Božič in gospod Jankovič, bosta storila rabeljsko dejanje? Ali v vama, kljub pokazanemu, obstaja kanček sočutja?

Pustimo se presenetiti. Če pademo, bomo vedeli, da smo se borili. Ljubljani pa bo njen prvi mož odvzel del identitete, pomemben in močan del, vsaj na kulturnem področju. Bo res šel tako daleč? Če bo, potem mi je v Šentkakobu pač bilo namenjeno le eno čudovito leto, ki ga bom vedno cenila, ki mi je pomagalo najti delček sebe, ki mi je dalo nove prijatelje, nove izkušnje, nove lekcije. Hvaležna sem za to. Žal jih, morda, ne bo moglo dati nikomer več, ampak ne dajmo se. Upanje umre zadnje.

ledena misel zareže rano v sivi svet
a rana ne krvavi
svet ne čuti

kdo bo še pel pesmi
ko bomo vsi nemi
komu bo še svetilo sonce
ko bomo vsi slepi
komu bo še bilo srce
ko bomo vsi kamen 

***

Človek je tisto, kar pleše krvavi ples
s krvavimi rokami, z ledenim obrazom,
oškropljenim s krvjo.

Kako te dušim s to svojo željo, potrebo biti eno s tabo, povsod, ves čas. In ko sem eno s tabo, nisem eno s sabo. Povozim se, pozabim se. Šele ko te ni, se zazrem vase, okoli sebe, pred sebe. In takrat boli. Ne spoznam se, pa to ni največji problem. Ko bi vsaj bila kdo drug, tako pa ni ničesar spoznati, saj ničesar ni. Votla votlost, ki se ruši vase. Potrebujem te kot ogledalo, da mi ni treba pogledati vase. In dlje ko ne pogledam vase, manj je v meni. Ker sem votlo votla, te potrebujem. Ves čas, povsod. Tako pozabljam, da me ni več. Živim v nevednosti. Takšni veseli, preprosti nevednosti. A žal mi je vseh globin, v katere se je znala spustiti moja duša, sedaj pa le pada v praznino in v njej ne najde ničesar. Še pajki so prenehali plesti mreže v sivini moje nekdanje razsežnosti in se spremenili v siv prah.
(To zatohlo zadovoljstvo, ki mu, ko se enkrat potopiš vanj, ne moreš ubežati. Srka te s svojimi obljubami o izpolnitvi, a zares govori le o izpraznitvi. Za zadovoljstvo moraš biti prazen, svoje ideale pribiti na križ, iztrgati pljuča duhu inspiracije. Srečo lahko najdemo v neštetih utelešenjih, zadovoljstvo pa je le iluzoričen nič.
Pa vendar si ne želim zavoljo svoje globine izgubiti izpolnitve, ki jo prinašaš ti. Saj je nekako smiselno, ne? Globine izvirajo iz ran, neizpolnjenosti, nedopolnjenosti. Ko začneš čutiti izpolnitev, globine izginjajo. )

Moram te čutiti ob sebi, telo ob telesu, z ustnicami na ustnicah. Ni dovolj, da vem, da si nekje; moraš biti ob meni. Moram te dihati, moram piti tvoj življenjski sok, moram izpraskati tvoje oči. Moram. Ob tebi sem divji plamen, ki strastno uničuje. Ob tebi sem prestrašena deklica, drgetam do kosti od ledenega strahu. Na vsakem koraku se bojim, da izgineš in ostanem sama s svojo sivino, z mrtvimi pajki, ki še črni niso več. Na vsakem koraku se bojim, da prodreš še bolj vame in me bo še manj. Tečem stran od tebe, a potrebujem te, da tečeš z mano, da sva eno veliko bežeče čustvo, ki se nikdar ne ustavi. Sanjajva in nikdar se ne ustaviva, upajva in glejva v sonce. Da, sonce bo peklo, žgalo kožo. Da, sanje bodo padale na naju kot divji plazovi brezčutnih skal. A morava iti še dlje, morava pluti v globine, ne smeva se utopiti na površju. Pajki morajo oživeti, da bi lahko spet umrli, tokrat zaradi drugega razloga. In midva morava pasti, da bi lahko spet vstala. Sonce naju mora izžgati, da bi lahko gorela in skale nama morajo razbiti kolena, za bova lahko nekoč spet tekla.