Jasna

Popularna kultura ima silno moč, saj je najmočnejši faktor oblikovanja družbene realnosti; ustvarja svet, v katerem živimo in ustvarja pogled, skozi katerega ta svet vidimo. Usmerja naš vsakdan, naše okuse, želje, pričakovanja in vrednote. Zato je sila pomembno, da se tega zavedamo in da se ji znamo upreti, jo spreminjati, kadar nas podreja in kadar nas sili v preozek tok mišljenja.
    Besedila pesmi se zdijo nedolžna, a ko se nam cel dan potepajo po mislih in jih ne moremo izbiti iz glave, lahko pomislimo, kaj pravzaprav govori pesem, ki se je tako globoko usidrala v nas, ne da bi sami to hoteli. In takrat nas lahko zmrazi. Nedolžno se pozibavamo v ritmu melodije, ki jo v naša ušesa neutrudno pošiljajo impulzi z vseh stani (glasba na avtobusu, glasba na radiu v avtu, službi, trgovini, kosilu, javnem stranišču…) in ne pomislimo na globlje sporočilo besedila, ki se sidra v množico ljudi. Pesmi banalizirajo medsebojne, romantične odnose, pesmi banalizirajo ljubezen, jo ‘’skrunijo”, podrejajo ženske; a mi bomo vseeno žvižgali melodijo in plesali po taktih, ki jih narekuje družba. Ne bomo se uprli, saj ne bomo videli, da smo v resnici mi tisti, ki smo podrejeni.
    Vendar sama besedila popularne glasbe niso tisto najbolj grozeče, največji vpliv imajo, v dobi vizualizacije, video spoti in vizualne podobe, imidži popularnih izvajalcev. Oni so mesto delovanja hegemonije, tistega subtilnega, neopaznega in sila učinkovitega delovanja.
    Zelo zaskrbljujoča je eksplozija mladih pevk, ki pod taktirko korporacij in v zmotni predstavi, da so osvobojena in da postavljajo zgled mladim dekletom, počnejo prav nasprotno. Trend sodobnih popularnih zvezd le na prvi, zunanji pogled kaže žensko enakopravnost moškim, v resnici pa le omejuje (predvsem) mlada dekleta, ki zaradi zgledov privlačnih, lepih, suhih, vsestranskih pop zvezd zapravljajo čas za urejanje svojega videza, namesto da bi ga porabljale za intelektualne dejavnosti. S tem, ko vso energijo in trud vložijo v skrb za zunanjost in ne v razvoj lastnega kritičnega mišljenja, omogočajo, da jih sodobna ideologija zapira v ozke miselne okvirje in jih ustvarja za sistemu zaželene potrošnike. Ker pod navidezno žensko osvobojenostjo v podobi močnih in zapeljivih žensk domnevajo, da bodo tudi same močne in slišane le, če bodo lepe, se nad njimi pretanjeno, a vendar direktno izvaja dominacija sistema, ki pa žensk ne osvobojuje, temveč jih pod iluzijo enakovrednosti drži v podrejenosti.  
Ne gre le za to, kaj kdo pravi, temveč je pomembnejše, kako to pove (kaj pravzaprav sporoča s svojo celotno pojavo, ne le s svojo glasbo). Glasbena industrija daje javnosti tisto, kar želi, da javnost želi (Leon Rosselson 1979: 42). Glasbena industrija je le še ena podskupina kapitalistične industrije in nosilka kapitalistične ideologije, ki mora delovati v skladu s to ideologijo, ne pa jo rušiti ali spodkopavati. Seveda, določena mera deviantnosti je vedno moderna in sprejemljiva, dokler ostaja v kapitalističnih okvirjih. Pop zvezda lahko poje o pokvarjenosti sistema, napada politiko, je feministka, še vedno pa bo to počela na MTV-ju v dizajnerskih oblačilih, s kulturno predpisano estetsko suho postavo. Izhod iz okvirjev je nemogoč in to je tista nevarna stvar popularne kulture, tisto nevidno ozadje, ki močno oblikuje naše predstave o svetu, družbi in navsezadnje, o samemu sebi.

Mrak se bojuje za prevlado nad dnem. Na stenah zapuščene hiše z mogočnostjo sejejo strah prikazni. Duše, ki so predane nemiru. Nosijo neodložljiva bremena brezčasnosti. Preden je svet postal le bleda senca nekdanje veličine, so živele. Zdaj pa jih gnus dneva žge in jim prebada krhke misli. Ne morejo nazaj, čeprav hrepenijo po vrnitvi. 

Oranžna svetloba miglja in utripa ritem noči. Sence plešejo mističen ples, prežet s kriki ljudi in očiščen s solzami. Jočejo s svetom. Zrejo v pogubo. Dan umira. Vse umira. Le konca ne dočakajo. Odmika se in izmika.  

Svoja prosojna telesa polagajo v posteljo, stkano iz zavrženih misli. Vonj neusmiljenega jutri jim zapira oči. Njihova uspavanka je bol, ki jo prinaša veter.   

Spite, ljudje! Slepite se…  

Obstaja nekaj, kar vas je preživelo. Kar je videlo nedolžno preteklost. Kar je obsojeno na ostro sedanjost. Kar pada pod strahom prihodnosti.  

To so oni. Oni so tu. Vedno.  

Oni so naš dih, naša neizrečena misel, nezaupan strah.  

Mi smo bežna temna lisa na poti razvoja stvarstva. Razblinjamo se.  

Dan je premagal noč. Toda to je le utvara. Privid.  

Noč vlada. Oni vladajo.

ČLOVEK

enega teh dni boš izgubil oči

edino, kar te bo ločevalo kot živega od mrtvih

bo zvok tvojega razpadanja

ne zanikaj svoje majhnosti

SPIJ STRUP

Pogoltni strup, ki ga vate neusmiljeno zliva življenje.

Spij ga.

Če ga izpljuneš, bo okus ostal.

Ne moreš mu ubežati.

Ne moreš zatajiti grenkobe, ki napaja tvoje telo.

Ne moreš, ker je močnejši kot ti.

Zato ne riši mavric na to grozeče pusto nebo.

Zato se ne smej, ko te sonce davi.

To ni tvoje nebo.

To ni tvoje mesto.

Ti si, pa te morda ne bi smelo biti.

Prenežen si za skalovje sveta.Prenedolžen za umazano cesto.

Prečist za rezila jezika.

Rad bi odšel, pa so ti zrasle korenine it podplata.

Slep, gluh in nepokreten si.

In ne znaš brcniti življenja,zato življenje nenehno brca vate.

Tja, kamor najbolj boli.

V sanje.

Po uvedbi protikadilskega zakona nisem bila veliko v gostilnah, pa ne iz kakšnih drugih razlogov kot zgolj dejstva, da sem počela druge reči. Je pač poletje in s tem čas piknikov in podobnega, ne pa zaprtih prostorov. Sedaj pa sem trenutno v Ljubljani in opažam precej žalostne podobe. Pred lokali so na pločnikih postavljene mize, okrog katerih se drenjajo kadilci, v športnem baru vidim moškega, ki stoji med vrati, le roka in glava gledata ven in kadi ter izmenično gleda na ekran. Tekma je pač očitno napeta, človek potrebuje sprostitev; no zdaj je pač še njegova sprostitev precej napeta. V petek zvečer obiščem Metelkovo, v Menzi kljub zelo dobri glasbi pleše pet ljudi, ostali so zunaj ali na poti ven, saj so prišli kupiti le pijačo in jo gredo spit ven. Festivali z glasbenimi koncerti v zaprtem prostoru imajo skromno publiko, saj ljudje poslušajo kakšno pesem, potem pa gredo ven, če jih izvajalec ne zanima tako zelo. V Sloveniji pač ni težko kar naprej poslušati istih skupin, zato zanimanje verjetno ni tako zelo neomajno. Ob večerih hodim v nek lokal, kjer se odvija ”after party” festivala, kjer sodelujem kot prostovoljka. Gneča je ogromna, no vsaj videti je tako, saj je vrt okupiran, tudi pločnik pred vrtom, notranjost pa sameva. Je kot kužen prostor, ki se ga vsi izogibajo. A ko se vrt napolni do te mere, da nihče ne more več normalno stati (sedi jih manjšina, saj je miz premalo), se gostilna razširi na pločnik, kelnarji se prebijajo med gnečo na vrtu do pločnika in pobirajo naročila. Zaslužek je zaslužek in niso samo krivi za uvedbo zakona. Zanima me le, kakšno je stanje, ko dežuje?? In še bolj me zanima, kje so vsi tisti nekadilci, za katere so zdaj gostišča raj? Ne želim odpirati tematike, kadilci : nekadilci, ker je to začaran krog in vsak ima o njem zelo pristransko mnenje. Zdi se mi le zelo čudno in neprijetno, ko vidim nekoga, ki se spozabi in pride v lokal s cigaretom naročiti pijačo, in ga gledam kot kriminalca, v smislu: ”Ojoj, glej, kaj si upa? Kaj je nor?” In ugotovim, da sem prej tako govorila za ljudi, ki so na javnih površinah, prireditvah kadili travo. Pa ne vidim razlike med kajenjem trave in pitjem alkohola. Sicer pa se res bojim, da bo kmalu na vrsti tudi alkohol, saj konec koncev je bolj nevaren od cigaret, ljudje so lahko po njem agresivni, lahko sedejo za volan in so potencialni morilci, pa tudi ne dišijo najlepše. Zagotovo bo kmalu to koga tako motilo, da bo pitje prepovedal. Aja, saj nekako ga je že prijatelj Keber, ampak vsakdo ve, da je to le neka smešna stvar, ki je morda veljala en dan, tiste trgovine v skritih kotih pa so naenkrat obogatele, saj so ”pozabile” na preverjanje osebnih izkaznic. In če kakšen nočni klub ne bi točil žganih pijač, bi v trenutku izginil. Zatorej me zanima le, kako bo z gostilnami, ko bodo vremenske razmere slabe? In kje so zdaj tisti nekadilci, ki jih je zakajen prostor tako motil? No, saj, morda pa le tudi sami zdaj raje čas preživljajo zunaj, ko je to še mogoče.

Želim poudariti, da se tudi sama strinjam s tem, da se ne kadi v lokalih, kjer se streže hrana. Da pa se ne kadi v nočnih klubih, pa je pretiravanje. Morda pa je dobra plat tega, da treba bo precej precej izboljšati glasbeno ponudbo, ki bo ljudi obdržala v prostorih, kjer jim ni dovoljeno početi tistega, kar so lahko počeli prej. Pustimo se presenetiti in videli bomo, kaj prinese zima:)

Nekoč sem spodnji članek objavila kot kolumno v lokalnem časopisu (da, precej pogumno, a hkrati verjetno precej ”moškokletno” za majhen kraj). Temu pisanju so sledile še štiri kolumne, ki so zadevale takratno dogajanje v naši nikoli dolgočasni državici. Seveda s časopisom ne sodelujem več. Baje da iz drugih razlogov. Kakorkoli, svoje poslanstvo nadaljujem tukaj

*** 

Kaj smo me žene takim sto tisočim moškim?

- Angel ali zver. -

Le človek ne.

        (Zofka Kvedrova)

    Jesenske barve plemenitijo vsakdan, listje na tleh je mehka preproga lahkotnosti, s katero se poigrava noga in pogled lovi rdečo modrino nad sabo. In kljub naglici, ki modernega človeka žene, čeprav brez cilja, pa vendar mu neznan glas vztrajno šepeče: ”Hitreje, hitreje, ne zapravljaj časa z buljenjem v listje in nebo, ne bodi sanjač, daj, stopi, hitreje!”, še vedno obstajamo sanjači, ki se znamo ustaviti zato, da preverimo, ali se na listu rumena barva staplja v rdečo ali obratno. Morda ni pomembno, vendar je vseeno lepo. A takšnih ljudi je danes malo. Strahotno premalo. Seveda, estetika je pomembna, vendar ne estetika narave. Pomembna je (nenaravna) estetika telesa. Ob sprehodu skozi jesenski drevored in slutnjo cimeta ter klinčkov v zraku, v idilo zareže ogromen plakat, ki oglašuje ženske nogavice. Praktičen produkt, ne oporekam. Pomaga, ko zebe v noge. Vendar pa ne morem mimo vprašanja, kakšno zvezo ima gretje spodnjih okončin z žensko, ki razgaljena sedi/leži na kavču, v izzivalni pozi, ki namiguje, da čaka moškega. Z razširjenimi nogami, seveda. Ne znam pomagati svoji nerazgledanosti (neumnosti?), toda ne morem si odgovoriti na prej zastavljeno vprašanje. In poraja se mi novo vprašanje: zakaj na nobenem plakatu ne zasledim moškega, ki bi v nogavicah (samo v nogavicah in morda spodnjicah) pasivno čakal žensko, da poteši njegove potrebe in ga tako in drugače dopolni – izpopolni? Ker moški ne potrebuje ženske za srečo. Za uspeh. Moški je zadosten sam sebi. Ženske pa očitno vse kar počnemo, počnemo le z enim samim namenom: biti lepe in uspešne (vendar če nismo lepe, nismo uspešne, saj spodletimo že pri najosnovnejši nalogi – skrbi zase, tj. svoje telo). Toda lepe in uspešne za kaj? Za koga? Za moškega, seveda. Ki ga čakamo z razprtimi nogami. Samski moški je zatopljen v svoje delo, je intelektualec, uspešnež, genij. Samska ženska je zadrta stara devica, ki je histerična in zamorjena zato, ker nikoli ni bila dobro nategnjena. Ker to je edino, kar žensko naredi žensko. Moški. Očitno, vsaj po vseh vizualnih izdelkih sodeč. Ženske so okrasek, ornament. So na svetu zato, da dobro izgledajo. Še vedno in morda bolj kot kdaj velja Bergerjeva teza, da moški delujejo, ženske se kažejo. Ženske se lahko še tako borijo za emancipacijo in enakopravnost, pa jo ne bodo nikoli dosegle, vsaj še zelo dolgo ne, saj same prispevajo k svoji podreditvi s tem, ko podlegajo moderni podobi ženskosti. Oprostite, vendar je skrajno nemogoče biti presunljivo lep, presunljivo vitek, presunljivo uspešen v stroki, mati otrokom 24 ur na dan, lepilo družine, čutna uteha, kuharica, čistilka. Vse v enem. Servis moškemu, ki stoji za to konstrukcijo, ki pa so jo na žalost ponotranjile tudi ženske in sledijo imperativom družbe. In kaj lahko ženske storimo proti temu zatiranju in reduciranju ženskosti na telo, objektivizaciji žensk? Vsaj in najmanj to, da ko naslednjič na nas preži ogromen plakat pasivne ženske, ki je pripravno nastavljena kot usluga moškemu za potešitev njegovih želja, ne pomislimo na to, kako bomo privlačne v takšnih nogavicah, kako se bomo zaradi njih počutile bolje in bomo stopile na vrh sveta (v resnici pa prostovoljno odstopile področje intelekta moškemu, sebi pa pripisale področje razkazovanja, zunanjosti, telesa), niti se ne obrnemo stran; temveč najprej sebi in nato še okolici povemo, da se ne bomo več pustile reducirati na spolni objekt. Včasih smo vsaj bile opevane v prečudovito romantični poeziji (ki nam je seveda ni bilo dovoljeno pisati), danes pa smo le še luknja, nekoristen okrasek, hodeča ”Ančka”, če hočete. Zatorej ženske, za hip prenehajte sanjariti o seksi nogavicah in perilu in pomislite, kam vas ”biti zapeljiva” pelje. Na vrh sveta? Morda danes biti lepa pomeni biti angel. Vendar verjemite, bolje je biti človek. Zato prenehajte delati angela iz sebe, nikoli ne boste dosegle popolnosti. Zunanje, seveda. Bodite pripravljene pokazati zver. Ne dovolite si več biti le okrasek. Spregovorite. Končajmo že enkrat z zgodovino reduciranja žensk in pomagajmo same sebi, da bomo zaživele kot ljudje. Spreglejte za ozadje. Razmišljajte. Ker se cenite. 

Hočem ujeti svet in ga za trenutek ustaviti. Za moj trenutek. Da si lahko ogledasm vse, kar svet je. Da vdihnem svetlobo in zapojem melodijo enosti obstoja. Da začutim prvinskost in mi plane nasmeh iz oči. Da zaplešem na odsevu neba. Da me objame spoznanje modrosti in se odvije spirala večnosti. Da za trenutek obstajam z vsemi svojimi zmožnostmi in vedenji.

Potem ga bom izpustila, da se vrti naprej. Da bom pozabila in se ponovno naučila že vedeno. Da bom izpopolnila svoj dih. Da bom spet človek na poti do zibelke bistva. Na poti v maternico Vsega in Vseh.

…A visionary scene of bliss:
Truth! - wherefore did thy hated beam
Awake me to a world like this?

(Lord Byron)

Da, moj svet je imel vonj po parfumu obrabljenih knjižnih listov in bil je porumenel. Vonj, ki te je odnašal v davno izgubljene čase; otip, ki je zbujal užitek. Nepopisen občutek odpiranja prve strani knjige, pričakovanje in spust, prepustitev v drug svet. Neopisljiv občutek prebiranja zadnjega stavka in zapiranja knjige. Tiste solze na koncu, namenjene žalostni zgodbi ali srečnemu koncu ali pa le zaradi žalosti ob končanem branju, nasilnem izstopu iz sveta, katerega z junaki čutil stran za stranjo.
Tudi sama sem zaprla eno knjigo, knjigo, ki je nosila naslov: Nikdar ne bom sodelovala v spletnem pisanju. Ekran zame sicer nikoli ne bo nadomestil knjige, saj je to isto, kot bi gledališko predstavo gledal po televiziji - izgubi se vonj gledališča, zvok hoje po deskah, energija, ki pljuje od igralcev k gledalcem, in obratno. Vendar pa ne morem večno pluti proti toku, čeprav je to tisto, kar z veseljem počnem.

Obstaja še drug razlog. Oh man! thou feeble tenant of an hour, pravi Byron, in tudi zato želim nasmetiti medmrežje s svojimi stvaritvami, da bo le ostalo nekaj za mano:)
Danes si pomagam z Byronom, ki je en izmed mojih najljubsih pesnikov, ki ima, kot temu priteče, zanimiv življenjepis (l’enfant terrible, gej/ne gej?…ni vazno, bil je genij) in seveda, genialno poezijo. Lepe ljubezenske pesmi, najboljše pesmi o minjivosti in nepomembnosti, nekoristnosti človekovega življenja, najlepši poklon zame najčudovitejšemu bitju - psu, in nenavsezadnje, humoristične pesmi.
Moje zanimanje za Byrona se je zacelo v srednji soli, ko sem naletela na odlomek Romanja grofica Harolda (Sveta jaz nisem ljubil, in ne mene svet…). Ti verzi so postali moja svetinja, moja molitev, uteha. Takrat sem se počutila točno tako in prišli so mi prav. Sedaj se ne ločim od njegovih pesmi in kljub nenehnem prebiranju istih stihov, se mi le ti vedno bolj prikupijo, me vedno bolj očarajo in vedno znova začarajo.
Morda ne poznate te, ene bolj humoristicnih, igrivih pesmi:

Epitaph on John Adams, of Southwell
(a carrier, who died of drunknness)

John Adams lies here, of the parish of South-
well,
A Carrier who carried his can to his mouth
well:
He carried so much, and he carried so fast,
He could carry no more - so was carried at
last;
For, the liquor he drank, being too much for
one,
He could not carry off, - so he’s now carri-on.
(Lord Byron)

No, resnejse in lepše pesmi pa tako poznate. Danes me je ponovno očaral, zato sem ga morala omeniti:)

Pesmi, ki so najbolj znane, a z razlogom, saj so resnično osupljive, so tudi meni najljubše. Na primer: When we two parted, Lines inscribed upon a cup formed from a skull, Inscription on the monument of a Newfoundland dog, Fill the gobblet again, So we’ll go no more a-roving…in mnoge mnoge druge. Res so vredne branja, v izvirniku seveda. Stara angleščina je obvezna za popolno vživetje in doživetje teh pesmi.

No, to je moja prva bralna lekcija za tiste, ki morda plujete skozi življenje, in ne poznate tega genija in njegovih stvaritev.

***
For the sword outwears its sheath,
And the soul wears out the breast,
And the heart must pause to breathe,
And love itself have rest.

***