Jasna

…A visionary scene of bliss:
Truth! – wherefore did thy hated beam
Awake me to a world like this?

(Lord Byron)

Da, moj svet je imel vonj po parfumu obrabljenih knjižnih listov in bil je porumenel. Vonj, ki te je odnašal v davno izgubljene čase; otip, ki je zbujal užitek. Nepopisen občutek odpiranja prve strani knjige, pričakovanje in spust, prepustitev v drug svet. Neopisljiv občutek prebiranja zadnjega stavka in zapiranja knjige. Tiste solze na koncu, namenjene žalostni zgodbi ali srečnemu koncu ali pa le zaradi žalosti ob končanem branju, nasilnem izstopu iz sveta, katerega z junaki čutil stran za stranjo.
Tudi sama sem zaprla eno knjigo, knjigo, ki je nosila naslov: Nikdar ne bom sodelovala v spletnem pisanju. Ekran zame sicer nikoli ne bo nadomestil knjige, saj je to isto, kot bi gledališko predstavo gledal po televiziji – izgubi se vonj gledališča, zvok hoje po deskah, energija, ki pljuje od igralcev k gledalcem, in obratno. Vendar pa ne morem večno pluti proti toku, čeprav je to tisto, kar z veseljem počnem.

Obstaja še drug razlog. Oh man! thou feeble tenant of an hour, pravi Byron, in tudi zato želim nasmetiti medmrežje s svojimi stvaritvami, da bo le ostalo nekaj za mano:)
Danes si pomagam z Byronom, ki je en izmed mojih najljubsih pesnikov, ki ima, kot temu priteče, zanimiv življenjepis (l’enfant terrible, gej/ne gej?…ni vazno, bil je genij) in seveda, genialno poezijo. Lepe ljubezenske pesmi, najboljše pesmi o minjivosti in nepomembnosti, nekoristnosti človekovega življenja, najlepši poklon zame najčudovitejšemu bitju – psu, in nenavsezadnje, humoristične pesmi.
Moje zanimanje za Byrona se je zacelo v srednji soli, ko sem naletela na odlomek Romanja grofica Harolda (Sveta jaz nisem ljubil, in ne mene svet…). Ti verzi so postali moja svetinja, moja molitev, uteha. Takrat sem se počutila točno tako in prišli so mi prav. Sedaj se ne ločim od njegovih pesmi in kljub nenehnem prebiranju istih stihov, se mi le ti vedno bolj prikupijo, me vedno bolj očarajo in vedno znova začarajo.
Morda ne poznate te, ene bolj humoristicnih, igrivih pesmi:

Epitaph on John Adams, of Southwell
(a carrier, who died of drunknness)

John Adams lies here, of the parish of South-
well,
A Carrier who carried his can to his mouth
well:
He carried so much, and he carried so fast,
He could carry no more – so was carried at
last;
For, the liquor he drank, being too much for
one,
He could not carry off, – so he’s now carri-on.
(Lord Byron)

No, resnejse in lepše pesmi pa tako poznate. Danes me je ponovno očaral, zato sem ga morala omeniti:)

Pesmi, ki so najbolj znane, a z razlogom, saj so resnično osupljive, so tudi meni najljubše. Na primer: When we two parted, Lines inscribed upon a cup formed from a skull, Inscription on the monument of a Newfoundland dog, Fill the gobblet again, So we’ll go no more a-roving…in mnoge mnoge druge. Res so vredne branja, v izvirniku seveda. Stara angleščina je obvezna za popolno vživetje in doživetje teh pesmi.

No, to je moja prva bralna lekcija za tiste, ki morda plujete skozi življenje, in ne poznate tega genija in njegovih stvaritev.

***
For the sword outwears its sheath,
And the soul wears out the breast,
And the heart must pause to breathe,
And love itself have rest.

***