Jasna

Mrak se bojuje za prevlado nad dnem. Na stenah zapuščene hiše z mogočnostjo sejejo strah prikazni. Duše, ki so predane nemiru. Nosijo neodložljiva bremena brezčasnosti. Preden je svet postal le bleda senca nekdanje veličine, so živele. Zdaj pa jih gnus dneva žge in jim prebada krhke misli. Ne morejo nazaj, čeprav hrepenijo po vrnitvi. 

Oranžna svetloba miglja in utripa ritem noči. Sence plešejo mističen ples, prežet s kriki ljudi in očiščen s solzami. Jočejo s svetom. Zrejo v pogubo. Dan umira. Vse umira. Le konca ne dočakajo. Odmika se in izmika.  

Svoja prosojna telesa polagajo v posteljo, stkano iz zavrženih misli. Vonj neusmiljenega jutri jim zapira oči. Njihova uspavanka je bol, ki jo prinaša veter.   

Spite, ljudje! Slepite se…  

Obstaja nekaj, kar vas je preživelo. Kar je videlo nedolžno preteklost. Kar je obsojeno na ostro sedanjost. Kar pada pod strahom prihodnosti.  

To so oni. Oni so tu. Vedno.  

Oni so naš dih, naša neizrečena misel, nezaupan strah.  

Mi smo bežna temna lisa na poti razvoja stvarstva. Razblinjamo se.  

Dan je premagal noč. Toda to je le utvara. Privid.  

Noč vlada. Oni vladajo.