Jasna

Helmer: Predvsem si vendar žena in mati.

Nora: Tega ti ne verjamem več. Zdi se mi, da sem najprej človek, jaz sama, ravno tako kakor ti – ali da moram vsaj poskušati biti človek. Dobro vem, da bo večina dala prav teb, Torvald, in da piše nekaj takega tudi v knjigah. Vendar se ne morem več zadovoljiti s tem, kar pravi večina in o čemer piše v knjigah. Moram tudi sama vse skupaj premisliti in si priti na čisto.

…

Helmer: Govoriš kakor otrok. Ne razumeš skupnosti, v kateri živiš.

Nora: Ne, pa je res ne razumem. Vendar se mislim poglobiti vanjo. Moram si priti na jasno, kdo ima prav, skupnost ali jaz.

…

Helmer: In mogoče mi lahko tudi razložiš, s čim sem si zapravil tvojo ljubezen?

Nora: Oh, čisto lahko. To se je zgodilo nocoj, ko ni prišlo tisto čudovito; takrat sem namreč sprevidela, da nisi moški, za kakršnega sem te imela.

…

Helmer: Z veseljem sem pripravljen noč in dan delati zate, Nora, prenašati namesto tebe skrbi in bridkosti. Nihče pa ne more žrtvovati svoje časti za človeka, ki ga ima rad.

Nora: To je storilo že na stotisoče žensk.

Nekoč je živela razumevajoča duša z imenom Henrik Ibsen, in spisala čudovito dramo o pogumni ženski, ki bi storila vse za ljubezen, a ko odkrije, da se ne žrtvuje za pravo ljubezen, je sposobna oditi na pot iskanja same sebe. To je zgodba, ki bi morala biti za zgled vsakemu človeku, ne samo ženskam, ki morda vztrajajo v razmerjih le zaradi navade, ker se tako spodobi, ker je tako lažje, ker so obveznosti… Ko ni prave ljubezni, tudi ni razlogov za ubijanje samega sebe. Če je le občudovanje, ne pa spoštovanje in če ni pripravljenosti na žrtvovanje, ni ljubezni. In gre le za to, kakor pravi Nora: ”Vidva me nista nikoli imela rada. Zdelo se vama je samo, da bi bilo prijetno, če bi bila zaljubljena vame (govori o očetu in možu).”

V današnji družbi je težko najti pravo ljubezen, saj vse manj ljudi verjame vanjo ali pa jo preveč poenostavlja, da njen pomen bledi. Morda je ljubezen res le iznajdba trubadurjev, ki so jo ustvarili s svojimi serenadami. A četudi je le to, pa tega ne verjamem, zdaj vseeno živi. Glede na to, da je družba konstruk, je tako vse izmišljeno, kar se nam zdi realno in ”naravno”.

Za pravo ljubezen je potrebno mnogo žrtev, a prava ljubezen ene žrtve ne sprejema, je ne dopušča. Ne sme se žrtvovati samega sebe. Četudi po osmih letih, ko spoznaš, da ljubezen ni tista prava, se moraš toliko spoštovati, da kljub navezanosti odideš. In to je poleg drugega Ibsenovo sporočilo.

Tudi, če imamo precej visoka moralna prepričanja, ki jih težko kdo dosega, moramo ostati zvesti sebi in se ne prodati za lažno srečo. Res, lepo je imeti nekoga, a če ti ta nekdo ne nudi vsega, kar s pravico zahtevaš (se pravi, spoštovanja tvojih prepričanj), moraš zbrati pogum in se odločiti za težjo varijanto – odhod in samsko življenje. Raje živim sama, pa čeprav oropana velikega dela življenja, kot z nekom, ki me ne spoštuje in s tem živim oropana same sebe. Nora bi morala biti navdih za vse tiste, ki spoznajo, da niso s svojo sanjsko osebo.

In da, verjamem, da je možno izgubiti ljubezen z enim dejanjem. Ker če spregledaš eno dejanje, boš kmalu še drugega, dokler ne boš več vedel, da si kdaj imel višje cilje in se boš izgubil v osebi, ki nisi ti. V odnosu do sebe moraš biti pravičen in se držati svojih norm; kdo, če ne ti?

Lahko imam prijatelje, ki živijo v nasprotju z mojimi moralnimi prepričanji, a svojega življenja ne morem deliti z nekom takšnim. Četudi to pomeni živeti sama do konca svojih dni in se ne utapljati v navidezni sreči skupnega življenja. Moramo se imeti dovolj radi, pa četudi je to tako prekleto težko. Sama se nimam preveč rada, a vem, da se dovolj spoštujem, da bi v primeru nespoštovanja svojih (visokozastavljenih) prepričanj odšla, pa čeprav bi me to precej potrlo in oropalo. Še vedno moramo biti na vrhu svojih prioritet, pa nočem, da se to sliši egoistično.

Želite pri osemdesetih ugotoviti, da ste izgubili samega sebe nekje na poti?

”Srečna nisem bila nikoli. Upala sem, da bom; pa nisem bila nikoli. Ne; samo dobre volje.” (Nora)

Bodimo zares srečni in ne le dobre volje. Bodimo zvesti sebi in se ne prodajajmo za lažno srečo. Nikoli ni prepozno, da se otresemo tujih idealov in se poiščemo v kaosu. Moramo verjeti, da obstaja možnost, da imamo prav mi in ne skupnost.

In konec koncev, ali je res tisto najhujše, kar se nam lahko pripeti v življenju to, da (p)ostanemo samski (ne osamljeni, to smo lahko tudi, ko nismo samski)?

Ne, huje je, če ostanemo brez sebe.

Vonj rumenega listja in hladne jesenske megle je nepričakovano in nepovabljeno vdrl v naše misli in ubil poletje v naših sanjah. Poletje smo prodali na stojnici kuhanega vina.

kot strela z jasnega že pozabljena stvar – vabilo na avdicijo za Šentjakobsko gledališče in imaš 20 dni, da najdeš primeren monolog, ki ga seveda moraš do takrat znati na pamet in imeti izdelanega… Si v hudi kaši. Časa za premislek, ali so to še tvoje sanje, pravzaprav ni. Odlaganja na jutri tudi ne. Lahko se zapodiš v knjižnico in zadnje dni počitnic preživiš med branjem dram, lahko pa izbereš izhod in se odločiš, da tako ali tako nisi prepričan, če si to res želiš. V vsakem primeru je spopad s samim sabo hud, časa pa zmankuje. Idej pa ni…

Ah, deus ex machina, prosim vrzi predme meni na kožo pisan monolog! Ali pa me prepričaj, da so te sanje že odsanjane. Čeprav, ali je res le nakjučje, da sem dopoldan, istega dne, ko sem popoldan prejela vest o avdiciji, preživela v prostoru, ki je tako zelo dišal po dvorani, po odru, po tremi, po premagovanju samega sebe in dokazovanju pred drugimi in z žalostjo v srcu hrepenela po preteklosti?

Be careful what you wish for, it may come true.

Ja, pa je minilo… In vrniti se je bilo potrebno v mrzlo, jesensko deželico. Še zjutraj sem nemočno ležala v hotelski postelji in želela, da bi stopnje in gumbi uravnavanja klime ne bili le navidezni, temveč bi tudi delovali, čez štiri ure pa smo že pristajali na letališče in so nas obvestili, da je zunaj petnajst stopinj. Celo letalo je zavzdihnilo od ogorčenja in žalosti… In takrat smo vedeli, da je za letos za nas konec poletja.

Kaj naj rečem? Djerba: sanjska peščena plaža in zelenkasta voda, sonce, topla voda. Prijazni ljudje, ki pa bi zabarantali še svojo mamo. Dvakrat se obrneš okoli, pa že ostaneš brez denarja, ne da bi te kdo zares oropal, se pa počutiš tako. Ceste so polne starih motorjev in avtomobilov, ki baje opravijo tehnični pregled že samo s tem, da vžgejo. Na njih ne velja kaj dosti pravil, morda kakšen stop znak. Ceste so polne kočij, pešcev, čred in vsega ostalega, kar se premika in gre. Nočnega življenja ni, alkohol strežejo samo v hotelu.

Celina: Srednja oz. južna Tunizija je ena sama neskončna pusta pokrajina, ki pa je v svoji pustosti precej fascinantna. Pustost prekine gorovje Matmata, ki mu pravijo tudi mesečeva pokrajina, saj spominja nanjo (recimo, kakršna koli pač že je:). To je pokrajina, kjer je potekalo snemanje filma Vojna zvezd: Napad klonov (ali nekaj takega, Vojna zvezd ni ravno moje vrste film). Zanimivo je, da so celotno okolico zelo uredili za filmsko ekipo, ki je v Matmati preživela dva meseca. Zgradili so pločnike in nekoliko nepremišljeno nanje zasadili drevesca, zato je nemogoče hoditi po njih. Hja, namen šteje.

Potem se pokrajina spreminja iz polpuščave v puščavo. Odšli smo do oaze Douz, kjer je ogromen nasad dateljevih palm, za oazo pa se razteza puščava, ki ji sicer pravijo Sahara, vendar je natančneje Vzhodni veliki erg. Po njej smo se eno uro sprehajali s kamelami, ki so (poleg naših glasov) bile edini zvok v puščavi. Tišina, tišina in tišina. Človek se kar prestraši glasnosti svojih misli.

To je res čisto drug svet, kot sem ga vajena. Najbolj me je ”užalil” nek domačin, ki je, kot vsi ostali spraševal, od kod prihajam. Potem je dejal: ”A, slovenian capitalist.” Polastil se me je grenak občutek ničvrednosti in sramu. A resnica je takšna, pravijo.

Drugače pa je na Djerbi turizem naredil svoje, še policisti na letališču te sprašujejo: ”Dober dan, kako si?”. Djerba je polna Francozov, ki se tam počutijo kot doma, saj je v Tuniziji poleg arabščine uradni jezik tudi franciščina, zato so vsi napisi dvojezični, vsi govorijo francosko… In mnogi tudi slovensko, vsaj malo. Pa še nemško in nekateri angleško. Navadno uporabljaš štiri jezike, da se sporazumeš. Ampak gre in je zanimivo.

Oskrbnik plaže se je rad pogovarjal z vsemi in spraševal, kakšno je življenje v Sloveniji in tarnal nad tunizijskimi razmerami, mi pa nad svojimi. It’s just the way the world goes:) On cele dneve preživi na plaži in preklada ležalnike ter pobira naročila (ni jih veliko, saj gre za majhno plažo), mi pa smo kapitalisti. Vsak nosi svoje breme in vsakemu se njegovo zdi najtežje.

Presenetljivo je, kako Arabci mislijo, da Evropejcem raste denar na drevju in postavljajo vrtoglave cene za izdelke. V trgovini s fiksnimi cenami npr. šiša stane 24 dinarjev (1 eur = 1,7 din), na tržnici pa te prodajalci dobesedno zgrabijo in silijo v svojo prodajalno in zatrjujejo Dobra cena, potem pa zahtevajo 200 din za isti izdelek. In po pol ure vztrajnega dopovedovanja, da nimaš namena dati 200 din za nekaj, kar lahko kupiš za 24 din, se odločiš oditi, saj prerekanje ni najbolj zabavna dejavnost na svetu. In v trenutku, ko nameravaš oditi, ti prodajalec seveda seže v roko in dobiš šišo, lepšo kot v trgovini, za 30 din. Meni je barantanje pobiralo moči in voljo do nakupovanja, saj sem človek, ki mu gredo prodajalci v trgovini močno na živce že, če le vprašajo, če smejo kako pomagati in se ne odmaknejo takoj, ko jih zavrneš. V prazno trgovino sploh ne stopim, saj vem, da bi me potem neprestano gledali in silili vame. Tunizija je torej moja nočna mora, kar se nakupovanja tiče, saj te potegnejo v prodajalno in se sami odločijo, kaj boš kupil, preostane ti le, da zbijaš ceno za nekaj, česar morda sploh nočeš. Pol urno barantanje ni vredno tistega, kar hočeš kupiti. Zato sem prvič izgubila voljo do kupovanja spominkov, če to ni bilo v trgovini s fiksnimi cenami. Še sadja nisem jedla, ker so ga prodajali na plaži in je zanj ponovno bilo potrebno barantati. To je dobra stvar vrnitve vsaj vem, koliko kaj stane.

Ja, obrali so me res vsega denarja, ki sem ga imela s sabo, saj je Djerba draga, drugje pa te, po domače povedano, prevečkrat nategnejo, da bi ti lahko ostalo kaj denarja.

Najgrša zvijača, ki sem jo doživela, so bile kamele na plaži. Ležala sva spredaj, bližje vodi in sva bila idealna tarča gospoda s kamelami. Bil je najin prvi dan in bila sva preveč zaupljiva v dobroto ljudi. Človek s kamelami je ”parkiral” kamele pred nama in silil v naju, naj jih prideva pobožat. Najprej nisva hotela, a po tunizijski navadi seveda ni odnehal, zato sva, v želji po miru, odšla pobožat kamele. A to ni bilo dovolj, vztrajal je, da morava slikati in spet ni odnehal. Vzela sva fotoaparat, nakar je vztrajal, da se mora eden od naju vsesti na kamelo, da bo boljša slika. In ko sem ekla, ok, naj bo, vsedem se gor, slikava in imava mir, je dvignil kamelo in me odpeljal na 5 minutni sprehod po plaži, ne da bi jaz to hotela. In ko me je končno pripeljal nazaj, je zahteval 65 dinarjev! Kot da bi razumen človek dal toliko denarja zato, ker ga je nekdo pravzaprav ugrabil. A bila sva nevedna in prestrašena, šokirana nad spremembo prijaznosti v takšno ropanje, zato sva dala 30 dinarjev, ker jih več nisva imela. Z denarjem je odšlo tudi zaupanje v prodajalce, saj so nadvse prijazni in zabavni, samo vesti nimajo. In potem ni čudno, da v tednu ostaneš brez 400 evrov. Hja, oni mislijo, da smo nesramno bogati in da nam je mala malica dati 9 tisočakov za 5min jahanje kamel. Ne vedo pa, da smo nekateri za en teden potovanja zbirali prihranke celo leto in da nam je težko, ko nam jih takole jemljejo. Ja, takšne in drugačne ”goljufije” pustijo pečat, ki malce kvari celotno sliko.

A narava je zelo lepa in fascinantna, nepokvarjena in v vseh pogledih osupljiva. Potujem pa večinoma zaradi narave, tako da konec koncev je vseeno bilo zelo lepo.

In ker mi je cel teden po glavi nehote odmevala pesem I bless the rains down in Africa, sem zadnji dan dočakala tudi pet minut rahlih dežnih kapelj, ki so dele zelo blagodejno v vsej vročini.

na oddih v Tunizijo:)))))))))))))))) Jeeeeeee.

‘dijo

Zadnje čase sem bolj aktivna v komentiranju, kot lastnem pisanju. Iz svojih komentarjev bi lahko sestavila kar konkreten post, saj gredo vsi na isto temo. Pa nisem taka izpeta plošča, samo obstaja pa nekaj stvari, ki me izredno motijo in potem jih seveda komentiram. Na koncu se počutim kot nek prepirljivec in mi je žal, da sem sploh karkoli napisala. A to ni prav. Moramo znati imeti svoje mnenje in moramo ga znati braniti, stati za njim. Lepo je, seveda, če ga znamo izraziti na nek vljuden način. A vsi vemo, da komentar napišeš, ko te nabolj pikne in zato včasih ne izbiraš besed. V tem primeru te je lahko sram svojega izbruha, vzameš nazaj ”grde” besede, se opravičiš, a še vseeno poudariš, da stojiš za svojim mnenjem (če ga seveda drugi argumenti niso spremenili, saj je seveda tudi to več kot možno in precej dobrodošlo – vsak dan se učimo in širimo svoja obzorja in zorne kote gledanja na stvari).

Komentiranje se vse prevečkrat sprevrže v prepiranje in na koncu še brezvezno žaljenje. Moramo se zavedati, da imamo pravico povedati stvari, v katere verjamemo; a nimamo pravice spreminjati mnenj drugih. Čeprav si včasih želimo, da bi drugi videli in čutili tako kot mi. A saj vemo, potem bi vse bilo enolično:)

Če se urimo v izražanju svojih mnenj in neki konstruktivni debati, ne kaosu zmerljivk, bomo lahko stopili skupaj, ko bo šlo zares, in se uprli državi, ko bo spet na silo spreminjala stvari in se bomo uprli šolninam, privatnemu zdravstvu, dražji hrani in vsem ostalim stvarem, o katerih sedaj nimamo besede; bi si jo pa nekoč lahko pridobili, saj najbolj vplivajo na nas, navadne državljane.

“Jaz želim družbo, v kateri bodo ženske enakovredne moškim, kjer jih bodo moški spoštovali kot osebe, ne kot zadovoljitveni objekt in obratno, da ženskam zato ne bo treba govoriti o pohotnih prascih, temveč moških. Želim družbo, v kateri ne bo vladala predstava o suhi, lepi, vedno na seks pripravljeni gospodinji, ki bolje, da ne govori veliko. Družbo, v kateri poročeni možje ne bodo imeli na stenah koledarja nagih žensk, temveč bodo spoštovali in želeli svoje žene. Želim družbo, v kateri bodo žene, katerih možje bodo imeli razobešene slike golih žensk, dovolj močne, da si bodo poiskale koga, ki jih bo imel zares rad. Družbo, ki bo bolj kot seks cenila ljubezen. Nisem proti goloti, nisem čistun ne staromoden človek. Rada imam seks, zelo rada. A zame sta golota in seks stvar intime dveh ljudi. Ne pravim, da naj ga ne bo v filmih ali kaj…samo lepo bi bilo enkrat živeti v svetu, ki ga ne bi več tako prekleto poudarjal, saj obstaja toooliko stvari, ki so pomembnejše od njega. Ampak ker svet vodijo moški, ki seveda ne znajo videti preko ženske zunanjosti, se nič ne bo spremenilo in bomo tiste, ki opozarjamo na položaj žensk, označene za čistunke, staromodnice in kaj vse še – tudi s strani žensk, seveda. Zato se ne bojte, moja vizija družbe se ne bo nikoli uresničila.”

Da še jaz objavim ta svoj komentar, ki je sodeloval v debati in si prislužil biti izhodišče oz. del novih objav. Ker zasluži biti na tej strani, saj sem najboj spada.

Na glas povem, da ne bo pomote: Da, sem feministka, a vsak človek bi moral biti feminist, saj feminist pomeni osebo, ki se bori za enakopravnost žensk in moških. Ne za večvrednost žensk, za enakopravnost. In če mi kdo reče, da sem feministka, potem sklepam, da on/ona ni, in je torej mnenja, da ženske in moški ne bi smeli biti enakopravni. Žal mi je, da je feminizem dobil tako negativen prizvok, da se od njega distancirajo tudi ženske. In ravno zato…

Zato se ne bojte, moja vizija družbe se ne bo nikoli uresničila.

BELA BARVA LAŽE

zombi sem
ki noče umreti
in noče živeti
utapljam se v kozarcu limonade
v temni sobi
nočem sonca
sonce laže
nočem belih cvetov
bela barva laže
nihče ni bel
nihče ne bo nikdar dosegel sonca

KDO SANJA TO ŽIVLJENJE

kam ugasne dan
in kje končajo razbite sanje
kdo prižiga zvezde
in kdo ugaša ljubezen
kam se izlivajo solze sveta
in kje se neskončnost konča
kdo riše mene
in kdo mi daje tebe
kdo sanja to življenje
in kdo nas bo predramil v resničnost

Že dolgo nisem ničesar napisala. Najprej zaradi tega, ker sem pričakovala več komentarjev na, po mojem mnenju zelo dober:), prispevek o turbopornofolku. Žal sem očitno mnenje o kvaliteti prispevka delila le sama sabo:) In zato sem nekaj dni in žalost molčala. Nato sem videla, da če kdo na googlu išče Zlatka Dobriča, kaj kmalu naleti na moj irončen naslov Vsega je kriv Zlatko Dobrič, in me je malo zapekla vest, saj res nisem želela za tarčo vzeti njega, ki je v vsem tem še najbolj nedolžen. Ah ja.

Potem sem ugotovila, da na mojo stran največkrat prideljo ljudje, ki so iskali ”dekleta, zapeljive ženske, deklice na klinc (da, klinc in da, deklice!), zelo umazane ženske spodnjice (hm, brez komentarja), samo v nogavicah, lepe ženske, in še zadnji: kje dobim ženske za delo v nočnem klubu”. Potem se seznam skoraj neha. In malo podvomim, če je sploh smiselno pisati o ženskah na plakatih in njihovi podrejenosti, če potem takšne prispevke gledajo (ne upam zapisati berejo) ljudje, ki so iskali vse prej kot to. A vendar, vedno sem plula (ali pa kaj drugega) proti vetru, zato ne bom obupala.

In še tretji razlog za ne pisanje, ki je najbolj kriv za primankovanje navdiha. V sredo zvečer sva s fantom odšla na nočni obhod Ljubljane in njenih gostilnic. Ob pivu sva debatirala o dveh stvareh, o tem, kako bodo kadilci dobili pljučnico in o tem, kako naša država postaja v vseh pogledih nevzdržna (prej sva bila v pekarni in za kilogram kruha odštela 2 evra). Naslednji dan sem hotela zapisati vse dognano v debati, a mi je bilo to onemogočeno takoj, ko sem odprla Siolovo domačo stran – tam me je pričakal skoraj do poike identičen naslov, kot sva ga prejšnji večer dognala  midva. Namreč Sosedov post o kadlicih in pljučnici. Povzel je vsa moja opažanja in misli. In me nekako nehote oropal navdiha, saj me ne pozna in predvidevam, da ni mogel vstopiti v moje misli. Prišla sem torej do drugega zaključka: moje ideje morda niso najbolj originalne:) A to me ne bo ustavilo, da ne bi nadaljevala, kjer je Sosed začel.

Torej, v sredo zvečer stopim v prvi lokal in se prestrašim, saj je bil prazno mrtev. Nikjer nikogar, le natakarica je sedela na klopi in se zabavala s telefonom in malo manj zabavala z zapiski pred sabo. Nelagodno sva popila pivo in brž odšla, saj sem se počutila kot izdajalka. Očitno so vsi sklenili tihi dogovor o bojkotiranju lokalov, le mene nihče ni obvestil. Odšla sva pogledat v lokal, kjer moraš imeti presneto srečo in ”timing”, da kadarkoli, podnevi ali ponoči, dobiš prostor za sedeti. In sveda, prostor je bil opustošen. Le en človek je sedel za šankom, pa še ta je z natakarjem redno odhajal ven na cigaret. Zunaj pa me je presenetil močno razširjen vrt, na katerem je, kljub mrazu, zmrzovalo precej ljudi. Morda je to le posledica tega, da v Ljubljani še ni toliko študentov, saj je bilo sredi tedna.

Odšla sem na kavo v krajevni lokal. Notranjost je samevala, kar me ni presenetilo, saj sem navajena, da imajo tam povsem ločen, zelo lepo in prijetno urejen  prostor za nekadilce, kjer pa je le izjemoma kdo sedel. V prostoru za kadilce pa je ob vikendih bila takšna gneča, da si se komaj prebil do stranišča. Zato me premražena druščina, zavita v topla obačila, ni presenetila. Porajale so se ideje o preoblikovanju vrta: talno ogrevanje, gobe, vsak prinese svoj kalorifer, pajaci in skibuci…samo notranjost lokala ne. Natakarica je v tankih oblačilin kar naprej hodila ven na mraz in pobirala naročila. Lastnica lokala je rekla, da bo pozimi zaprla lokal, če ne bo prometa. Dva lokala, ki nista imela možnosti vrta, sta se že zaprla. Ljudje ne nameravajo prenehati kaditi, le zato, ker je država tako rekla. Nameravajo ostajati doma, kjer je kava cenejša, kjer je pivo 3x cenejše, se družiti s prijatelji in se požvižgati na gostilne. Ne vem, če bodo držali sklepe, vendar pa se mi močno dozdeva, da se ne bo kar naenkrat pojavilo mnogo spreobrnjencev, temveč da bodo res raje ostajali doma.

Saj ni tako slabo biti doma – piješ mnogo cenejšo pijačo, lahko kadiš, poslušaš glasbo po svojem okusu. Kaj nas je že vleklo v gostilne? Aja, alkohol si lahko dobil tudi po 21. Bomo pač odšli prej v trgovino in prihranili tisto, kar zraven nabijejo v gostilni.

V Italiji po uvedbi protikadilskega zakona 30% upad kadilcev. V Sloveniji 30% upad prometa v gostilnah. Kar deluje drugje, ni nujno, da deluje pri nas. Drugačno kulturno ozadje, pač.

Pivo je cenejše od kruha.

15% podražitev hrane. Morda tudi 15% zvišanje dohodkov? Ha, seveda ne.

Težke so te gobice, težke v božjo mater! (Tomaž Šalamun)

”Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.”  (Jerman v Cankarjevih Hlapcih)

O tem, kako cenim Cankarja in kako je Na klancu ena izmed mojih najljubših knjig, kdaj drugič. Posvetila se bom malo drugačni poeziji (žal moram tako grdo oskruniti to čarobno besedo).

Pijamas: Pijama Party (Kumer, Reynolds, Steffanio – smetana moderne poezije, združena skupaj, ustvarjajoč novo rožo slovenske poezije!)

Glej jo, glej jo,

zagorelo telo, dviga živo srebro,

zvija se jeklo, trese steklo,

termometer počil mi bo.

O, ja, o ja,

skrivaj te čakam, ko banano jem, (??!! Gospod Kumer mora res imeti rad banane)

kot hladen tuš ti šotor podiram,

ko ti povem.

O, ne, ne, ne, preveč sem sramežljiva,

da bi s tabo šla.

Saj povabila bova še koga, da ne boš

preplašena.

Na na na pijama partyju se ruši strop,

vreli smo kot krop,

ker skačemo nonstop,

na na na pijama partyju z blazino se

tepemo, dokler se kdo ne podre.

Zate, zate

tako sem ogret, da sem dal ti svoj sladoled,

ko sem videl, da z očmi ga požiraš,

kepico in kornet. (???!!)

O, joj, o, joj,

kako me nerviraš, ker je velik kot kit,

ko me z njim hipnotiziraš,

vračaš mi apetit.

Najraje bi na tem mestu nehala pisati, saj sem izgubila voljo ne le do življenja, temveč do kakršnege koli oblike obstoja v vseh prejšnjih in prihodnjih življenjih. Mislim, da ob teh verzih sili na bruhanje tudi mojo prejšnjo prejšnjo prejšnjo življenjsko obliko, ko sem kot žužek drekobrbec nič hudega sluteč pred sabo kotalila svojo kroglico fekalij in naenkrat ugotovila, da bo v prihodnosti lahko vsak moje sorte še huje ”mešal drek” in bo zato ”cenjen in nagrajen”. Od groze se mi je kroglica odvalila po hribu navzdol in takoj za tem se je za prvo vejo obesil moj smisel življenja.

Zakaj je vsega kriv Zlatko Dobrič in kaj ima z vsem Cankar? Zlatko Dobrič je, (upam) nič hudega sluteč nekega dne spesnil pesem ”Oj, Marička, glej ga tička, sem ji rekel vrh gora, in ukradel ji poljubček, tam na vrhu Triglava.” Da, ko sem kot majhna deklica prepevala to pesem, se mi je zdela prikupna, saj je govorila o ptičkih in poljubčku. Zdaj nisem več tako naivna, a vseeno, pesem je pravzaprav zelo okusna v primerjavi z vsemi kasnejšimi plagiati ”intelektualnega prikrivanja in maskiranja pravega smisla”. Očitno so se avtorji nehali truditi s prikrivanjem in dobili smo novo zvrst: turbopornofolk (”kako me nerviraš, ker je velik kot kit”, ”saj povabila bova še koga”, ”dal sem ti svoj sladoled…kepico in kornet”). Seveda je to le izbran primer, na žalost je takšnih vsak dan več.

Ob tem se ljudem poraja vprašanje (na to me je opomnil Grega, hvala:)), zakaj za vraga je pornografija na televiziji prepovedana, čeprav bi se predvajala ob nočnih urah, ko otroci že spijo, obenem pa je prisrčno, ko male punčke na televiziji pojejo ”Po plaži jo sprehajam…a muca moja ga ne mika”? Kako se bo počutila majhna deklica, ki je zdaj ponosna, da je bila na popularnem kviz(k)u in pela pesem svoje vzornice, čez nekaj časa pa bo ugotovila, o kakšni vrsti muce je pela?! Posiljeno, zlorabljeno? In ne morem si predstavljati urednika, ki takšno početje ne le dovoli, temveč spodbuja. In staršev, ki ploskajo takšni izvedbi. Vem, da je svet bolan, a tako? Tako zelo? Tako zelo zelo? Ja.

In tu nastopi Cankar. ”Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.”

Tudi mnogi poeti se mnogokrat tako šalijo. In tudi sama se pogosto strinjam, čeprav ne popolnoma. Da, imela sem mnogo sanj, načrtov, idealov. In če bi se mi želje vedno uresničile, če ne bi hrepenela in trpela ob razbitju sanj in idealov, moje pesmi ne bi nastajale. Če bi vedno počela kaj zanimivega in nenavadnega, ne bi imela časa za pisanje. Če mi nikdar nihče ne bi zlomil srca, bi listi ostali nepopisani.

Tako pa se večkrat zgodi, za čutim bolečino odraščanja.

Pred letom sem zapisala:

*

Prihodnost nas neusmiljeno ustrahuje. Vsak dan nas opozarja, da je tu. Da je v nas. Da smo mi svoja prihodnost. Vsak dan bolj. In vsak dan smo bolj stranod uresničenih sanj. Prihodnost prihaja ob spremljavi bobnjenja ruševin naših sanj.

Nekega jutra se zbudiš. Nič hudega sluteč se privlečeš do kuhinje. Skuhaš kavo, da lahko odpreš oči. Da opojen vonj ustavi svet. Za tvojih sedem minut. Napotiš se v kopalnico, da bi se s hladnim pljuskom vode v obraz pripravil na vstop v nov dan naporov. In naenkrat dobiš smrtonosen pljusk. Leden pljusk. Ne v obraz, v dušo. Spoznaš, da je jutri danes. Da si v svoji prihodnosti. Da so sanje ostale v oblakih, ti pa si izgubljen pod njimi. Majhna nemočna pika. Tako daleč so, da jih komaj še vidiš. Te pa njihov sij toliko močneje žge. Povzroča nemir. Vdaš se. Sprijazniš se s povprečnostjo. Izpustiš sanje in se oprimeš kljuke vrat delovnega mesta.

Nisi nahranil lačnih otrok. Nisi odšel in leto dni meditiral v skrivnostih Tibeta. Nisi prepotoval sveta. Nisi reševal jajc galapaških želv. Nisi dosegel niti tega, da bi se zjutraj zbujal z nasmehom zaradi zavedanja čarobnosti življenja. Nisi videl trave rasti. Nisi slišal sreves peti. Nisi videl metulja, ki ti je na krilcih prinesel del neba. Nisi. In tudi jutri ne boš.

Ker je jutri danes. Ti pa si zvezan z vezmi, v katere niti ne verjameš. Sam se omejuješ.

Lažje je ležati pod toplo odejo in s skodelico kakava gledati televizijo in odmisliti sebe. Lažje je gledati življenje, kot ga živeti.

*

In sedaj, leto kasneje, gledam še bolj nazaj. Moje prve sanje so bile biti skakalka v daljino, saj celo leto ne počneš drugega, kot na kakšni tekmi skočiš tri skoke in za to prejmeš ogromno denarja. Ja, bila sem zelo mlada:) Kasneje sem jih zamenjala za sanje o igralstvu. Teh sem se držala dolgo časa in jih tudi korak za korakom uresničevala. A nisem imela poguma stopiti pred komisijo na najbolj odmevnih sprejemcih. Vendar še zdaj ne vem, česa me je bilo strah – da bi me zavrnili ali sprejeli. In mislim, da tu leži odgovor, da te sanje morda niso prave, če se bojim njihove uresničitve, saj v sebi čutim, da nisem človek, ustvarjen za profesionalnega igralca. Zdaj zame to niso več spodletele sanje, temveč le tiste sanje, ki niso namenjene, da se uresničijo, saj niso prave zame. Kmalu sem dobila nove sanje – biti zapit poet, zaprt v svojem svetu. In te so nadomestile nove – biti opazovalec narave. Meditirala sem in preživljala mnogo časa v naravi. In zdaj…zdaj je napočil čas, ko sem uresničila svojo največjo željo, za katero menim, da je bistvo življenja. In na račun izpolnitve te želje sem zapostavila (ali pa so izpuhtele zaradi svoje manjše pomembnosti) mnogo drugih želj in dimenzij sebe. Ta želja, ki sem jo vedno zanikala in tlačila in odrivala, me je doletela z neba. To je Ljubezen. Ki traja in traja in je z vsakim dnem močnejša.

Smo poeti ljudje, ki nam ni uspelo? Ne. Nikomur ne uspe vse, kar si zada, saj so sanje raznolike in nihče ne more uresničiti vseh. Mi ni uspelo, ker nisem svetovno znana igralka? Mi ni uspelo, ker pišem pesmi le zelo občasno? Ne. Uspelo mi je na način, kakršnega si nisem nikoli predstavljala. Ene sanje so nadomestile toliko drugih.

Srečna sem. Zato ne pišem več toliko. Ne maram vesele poezije. Ko si srečen, tvoja uteha ni več papir, saj ne potrebuješ utehe. In svet me ne potrebuje kot pesnika, saj obstaja toliko bolj nadarjenih pesnikov in toooliko genijalnih že napisanih pesmi. Sama se potrebujem kot srečno.

Priznam, pred odkritjem te sreče sem nekako mozohistično uživala v svojem trpljenju. Bilo je moja inspiracija, rada sem jokala in bila obupana, ljubila sem svojo depresijo, čeprav sem jo sovražila. Sedaj sem nekako drug človek in včasih pogrešam svojo žalost, saj mi je dala toliko. Dala mi je mene, saj me je izgradila in izoblikovala. Včasih pogrešam jok. Sliši se bizarno, a človek, ki se nauči živeti s svojo bolečino, vzljubi svojo bol in se jo stežka odpove.

A ko nekega januarskega jutra ležiš na morskem pomolu, daleč od mrzle Ljubljane, in le gledaš sonce ter se tvoja roka prepleta z roko nekoga… Ko v zraku visi želja in strah po prvem izreku besede Ljubim te… Ko pogledaš v nebo in te nenadoma preplavijo besede stvarstva, ki pravijo: ”Na pravi poti si, s pravim človekom. To je to.”… Ko ti po licu spolzi solza strahu in veselja, nad nečem tako mogočnim in nepredstavljivim…

…ko čez dve leti besedi Ljubim te postaneta premalo, zvenita banalno in jih skušaš nadomesetiti z besedama Čutim te…in ko veš, da ni več besed, da le čutiš in čutiš tako močno, da vse besede zvenijo tako surovo…

Takrat vem, da je moja pot prava in da mora biti, kakor je. In da bo vse dobro.