Jasna

Tudi mnogi poeti se mnogokrat tako šalijo. In tudi sama se pogosto strinjam, čeprav ne popolnoma. Da, imela sem mnogo sanj, načrtov, idealov. In če bi se mi želje vedno uresničile, če ne bi hrepenela in trpela ob razbitju sanj in idealov, moje pesmi ne bi nastajale. Če bi vedno počela kaj zanimivega in nenavadnega, ne bi imela časa za pisanje. Če mi nikdar nihče ne bi zlomil srca, bi listi ostali nepopisani.

Tako pa se večkrat zgodi, za čutim bolečino odraščanja.

Pred letom sem zapisala:

*

Prihodnost nas neusmiljeno ustrahuje. Vsak dan nas opozarja, da je tu. Da je v nas. Da smo mi svoja prihodnost. Vsak dan bolj. In vsak dan smo bolj stranod uresničenih sanj. Prihodnost prihaja ob spremljavi bobnjenja ruševin naših sanj.

Nekega jutra se zbudiš. Nič hudega sluteč se privlečeš do kuhinje. Skuhaš kavo, da lahko odpreš oči. Da opojen vonj ustavi svet. Za tvojih sedem minut. Napotiš se v kopalnico, da bi se s hladnim pljuskom vode v obraz pripravil na vstop v nov dan naporov. In naenkrat dobiš smrtonosen pljusk. Leden pljusk. Ne v obraz, v dušo. Spoznaš, da je jutri danes. Da si v svoji prihodnosti. Da so sanje ostale v oblakih, ti pa si izgubljen pod njimi. Majhna nemočna pika. Tako daleč so, da jih komaj še vidiš. Te pa njihov sij toliko močneje žge. Povzroča nemir. Vdaš se. Sprijazniš se s povprečnostjo. Izpustiš sanje in se oprimeš kljuke vrat delovnega mesta.

Nisi nahranil lačnih otrok. Nisi odšel in leto dni meditiral v skrivnostih Tibeta. Nisi prepotoval sveta. Nisi reševal jajc galapaških želv. Nisi dosegel niti tega, da bi se zjutraj zbujal z nasmehom zaradi zavedanja čarobnosti življenja. Nisi videl trave rasti. Nisi slišal sreves peti. Nisi videl metulja, ki ti je na krilcih prinesel del neba. Nisi. In tudi jutri ne boš.

Ker je jutri danes. Ti pa si zvezan z vezmi, v katere niti ne verjameš. Sam se omejuješ.

Lažje je ležati pod toplo odejo in s skodelico kakava gledati televizijo in odmisliti sebe. Lažje je gledati življenje, kot ga živeti.

*

In sedaj, leto kasneje, gledam še bolj nazaj. Moje prve sanje so bile biti skakalka v daljino, saj celo leto ne počneš drugega, kot na kakšni tekmi skočiš tri skoke in za to prejmeš ogromno denarja. Ja, bila sem zelo mlada:) Kasneje sem jih zamenjala za sanje o igralstvu. Teh sem se držala dolgo časa in jih tudi korak za korakom uresničevala. A nisem imela poguma stopiti pred komisijo na najbolj odmevnih sprejemcih. Vendar še zdaj ne vem, česa me je bilo strah – da bi me zavrnili ali sprejeli. In mislim, da tu leži odgovor, da te sanje morda niso prave, če se bojim njihove uresničitve, saj v sebi čutim, da nisem človek, ustvarjen za profesionalnega igralca. Zdaj zame to niso več spodletele sanje, temveč le tiste sanje, ki niso namenjene, da se uresničijo, saj niso prave zame. Kmalu sem dobila nove sanje – biti zapit poet, zaprt v svojem svetu. In te so nadomestile nove – biti opazovalec narave. Meditirala sem in preživljala mnogo časa v naravi. In zdaj…zdaj je napočil čas, ko sem uresničila svojo največjo željo, za katero menim, da je bistvo življenja. In na račun izpolnitve te želje sem zapostavila (ali pa so izpuhtele zaradi svoje manjše pomembnosti) mnogo drugih želj in dimenzij sebe. Ta želja, ki sem jo vedno zanikala in tlačila in odrivala, me je doletela z neba. To je Ljubezen. Ki traja in traja in je z vsakim dnem močnejša.

Smo poeti ljudje, ki nam ni uspelo? Ne. Nikomur ne uspe vse, kar si zada, saj so sanje raznolike in nihče ne more uresničiti vseh. Mi ni uspelo, ker nisem svetovno znana igralka? Mi ni uspelo, ker pišem pesmi le zelo občasno? Ne. Uspelo mi je na način, kakršnega si nisem nikoli predstavljala. Ene sanje so nadomestile toliko drugih.

Srečna sem. Zato ne pišem več toliko. Ne maram vesele poezije. Ko si srečen, tvoja uteha ni več papir, saj ne potrebuješ utehe. In svet me ne potrebuje kot pesnika, saj obstaja toliko bolj nadarjenih pesnikov in toooliko genijalnih že napisanih pesmi. Sama se potrebujem kot srečno.

Priznam, pred odkritjem te sreče sem nekako mozohistično uživala v svojem trpljenju. Bilo je moja inspiracija, rada sem jokala in bila obupana, ljubila sem svojo depresijo, čeprav sem jo sovražila. Sedaj sem nekako drug človek in včasih pogrešam svojo žalost, saj mi je dala toliko. Dala mi je mene, saj me je izgradila in izoblikovala. Včasih pogrešam jok. Sliši se bizarno, a človek, ki se nauči živeti s svojo bolečino, vzljubi svojo bol in se jo stežka odpove.

A ko nekega januarskega jutra ležiš na morskem pomolu, daleč od mrzle Ljubljane, in le gledaš sonce ter se tvoja roka prepleta z roko nekoga… Ko v zraku visi želja in strah po prvem izreku besede Ljubim te… Ko pogledaš v nebo in te nenadoma preplavijo besede stvarstva, ki pravijo: ”Na pravi poti si, s pravim človekom. To je to.”… Ko ti po licu spolzi solza strahu in veselja, nad nečem tako mogočnim in nepredstavljivim…

…ko čez dve leti besedi Ljubim te postaneta premalo, zvenita banalno in jih skušaš nadomesetiti z besedama Čutim te…in ko veš, da ni več besed, da le čutiš in čutiš tako močno, da vse besede zvenijo tako surovo…

Takrat vem, da je moja pot prava in da mora biti, kakor je. In da bo vse dobro.