Jasna

Že dolgo nisem ničesar napisala. Najprej zaradi tega, ker sem pričakovala več komentarjev na, po mojem mnenju zelo dober:), prispevek o turbopornofolku. Žal sem očitno mnenje o kvaliteti prispevka delila le sama sabo:) In zato sem nekaj dni in žalost molčala. Nato sem videla, da če kdo na googlu išče Zlatka Dobriča, kaj kmalu naleti na moj irončen naslov Vsega je kriv Zlatko Dobrič, in me je malo zapekla vest, saj res nisem želela za tarčo vzeti njega, ki je v vsem tem še najbolj nedolžen. Ah ja.

Potem sem ugotovila, da na mojo stran največkrat prideljo ljudje, ki so iskali ”dekleta, zapeljive ženske, deklice na klinc (da, klinc in da, deklice!), zelo umazane ženske spodnjice (hm, brez komentarja), samo v nogavicah, lepe ženske, in še zadnji: kje dobim ženske za delo v nočnem klubu”. Potem se seznam skoraj neha. In malo podvomim, če je sploh smiselno pisati o ženskah na plakatih in njihovi podrejenosti, če potem takšne prispevke gledajo (ne upam zapisati berejo) ljudje, ki so iskali vse prej kot to. A vendar, vedno sem plula (ali pa kaj drugega) proti vetru, zato ne bom obupala.

In še tretji razlog za ne pisanje, ki je najbolj kriv za primankovanje navdiha. V sredo zvečer sva s fantom odšla na nočni obhod Ljubljane in njenih gostilnic. Ob pivu sva debatirala o dveh stvareh, o tem, kako bodo kadilci dobili pljučnico in o tem, kako naša država postaja v vseh pogledih nevzdržna (prej sva bila v pekarni in za kilogram kruha odštela 2 evra). Naslednji dan sem hotela zapisati vse dognano v debati, a mi je bilo to onemogočeno takoj, ko sem odprla Siolovo domačo stran - tam me je pričakal skoraj do poike identičen naslov, kot sva ga prejšnji večer dognala  midva. Namreč Sosedov post o kadlicih in pljučnici. Povzel je vsa moja opažanja in misli. In me nekako nehote oropal navdiha, saj me ne pozna in predvidevam, da ni mogel vstopiti v moje misli. Prišla sem torej do drugega zaključka: moje ideje morda niso najbolj originalne:) A to me ne bo ustavilo, da ne bi nadaljevala, kjer je Sosed začel.

Torej, v sredo zvečer stopim v prvi lokal in se prestrašim, saj je bil prazno mrtev. Nikjer nikogar, le natakarica je sedela na klopi in se zabavala s telefonom in malo manj zabavala z zapiski pred sabo. Nelagodno sva popila pivo in brž odšla, saj sem se počutila kot izdajalka. Očitno so vsi sklenili tihi dogovor o bojkotiranju lokalov, le mene nihče ni obvestil. Odšla sva pogledat v lokal, kjer moraš imeti presneto srečo in ”timing”, da kadarkoli, podnevi ali ponoči, dobiš prostor za sedeti. In sveda, prostor je bil opustošen. Le en človek je sedel za šankom, pa še ta je z natakarjem redno odhajal ven na cigaret. Zunaj pa me je presenetil močno razširjen vrt, na katerem je, kljub mrazu, zmrzovalo precej ljudi. Morda je to le posledica tega, da v Ljubljani še ni toliko študentov, saj je bilo sredi tedna.

Odšla sem na kavo v krajevni lokal. Notranjost je samevala, kar me ni presenetilo, saj sem navajena, da imajo tam povsem ločen, zelo lepo in prijetno urejen  prostor za nekadilce, kjer pa je le izjemoma kdo sedel. V prostoru za kadilce pa je ob vikendih bila takšna gneča, da si se komaj prebil do stranišča. Zato me premražena druščina, zavita v topla obačila, ni presenetila. Porajale so se ideje o preoblikovanju vrta: talno ogrevanje, gobe, vsak prinese svoj kalorifer, pajaci in skibuci…samo notranjost lokala ne. Natakarica je v tankih oblačilin kar naprej hodila ven na mraz in pobirala naročila. Lastnica lokala je rekla, da bo pozimi zaprla lokal, če ne bo prometa. Dva lokala, ki nista imela možnosti vrta, sta se že zaprla. Ljudje ne nameravajo prenehati kaditi, le zato, ker je država tako rekla. Nameravajo ostajati doma, kjer je kava cenejša, kjer je pivo 3x cenejše, se družiti s prijatelji in se požvižgati na gostilne. Ne vem, če bodo držali sklepe, vendar pa se mi močno dozdeva, da se ne bo kar naenkrat pojavilo mnogo spreobrnjencev, temveč da bodo res raje ostajali doma.

Saj ni tako slabo biti doma - piješ mnogo cenejšo pijačo, lahko kadiš, poslušaš glasbo po svojem okusu. Kaj nas je že vleklo v gostilne? Aja, alkohol si lahko dobil tudi po 21. Bomo pač odšli prej v trgovino in prihranili tisto, kar zraven nabijejo v gostilni.

V Italiji po uvedbi protikadilskega zakona 30% upad kadilcev. V Sloveniji 30% upad prometa v gostilnah. Kar deluje drugje, ni nujno, da deluje pri nas. Drugačno kulturno ozadje, pač.

Pivo je cenejše od kruha.

15% podražitev hrane. Morda tudi 15% zvišanje dohodkov? Ha, seveda ne.

Težke so te gobice, težke v božjo mater! (Tomaž Šalamun)