Jasna

Ja, pa je minilo… In vrniti se je bilo potrebno v mrzlo, jesensko deželico. Še zjutraj sem nemočno ležala v hotelski postelji in želela, da bi stopnje in gumbi uravnavanja klime ne bili le navidezni, temveč bi tudi delovali, čez štiri ure pa smo že pristajali na letališče in so nas obvestili, da je zunaj petnajst stopinj. Celo letalo je zavzdihnilo od ogorčenja in žalosti… In takrat smo vedeli, da je za letos za nas konec poletja.

Kaj naj rečem? Djerba: sanjska peščena plaža in zelenkasta voda, sonce, topla voda. Prijazni ljudje, ki pa bi zabarantali še svojo mamo. Dvakrat se obrneš okoli, pa že ostaneš brez denarja, ne da bi te kdo zares oropal, se pa počutiš tako. Ceste so polne starih motorjev in avtomobilov, ki baje opravijo tehnični pregled že samo s tem, da vžgejo. Na njih ne velja kaj dosti pravil, morda kakšen stop znak. Ceste so polne kočij, pešcev, čred in vsega ostalega, kar se premika in gre. Nočnega življenja ni, alkohol strežejo samo v hotelu.

Celina: Srednja oz. južna Tunizija je ena sama neskončna pusta pokrajina, ki pa je v svoji pustosti precej fascinantna. Pustost prekine gorovje Matmata, ki mu pravijo tudi mesečeva pokrajina, saj spominja nanjo (recimo, kakršna koli pač že je:). To je pokrajina, kjer je potekalo snemanje filma Vojna zvezd: Napad klonov (ali nekaj takega, Vojna zvezd ni ravno moje vrste film). Zanimivo je, da so celotno okolico zelo uredili za filmsko ekipo, ki je v Matmati preživela dva meseca. Zgradili so pločnike in nekoliko nepremišljeno nanje zasadili drevesca, zato je nemogoče hoditi po njih. Hja, namen šteje.

Potem se pokrajina spreminja iz polpuščave v puščavo. Odšli smo do oaze Douz, kjer je ogromen nasad dateljevih palm, za oazo pa se razteza puščava, ki ji sicer pravijo Sahara, vendar je natančneje Vzhodni veliki erg. Po njej smo se eno uro sprehajali s kamelami, ki so (poleg naših glasov) bile edini zvok v puščavi. Tišina, tišina in tišina. Človek se kar prestraši glasnosti svojih misli.

To je res čisto drug svet, kot sem ga vajena. Najbolj me je ”užalil” nek domačin, ki je, kot vsi ostali spraševal, od kod prihajam. Potem je dejal: ”A, slovenian capitalist.” Polastil se me je grenak občutek ničvrednosti in sramu. A resnica je takšna, pravijo.

Drugače pa je na Djerbi turizem naredil svoje, še policisti na letališču te sprašujejo: ”Dober dan, kako si?”. Djerba je polna Francozov, ki se tam počutijo kot doma, saj je v Tuniziji poleg arabščine uradni jezik tudi franciščina, zato so vsi napisi dvojezični, vsi govorijo francosko… In mnogi tudi slovensko, vsaj malo. Pa še nemško in nekateri angleško. Navadno uporabljaš štiri jezike, da se sporazumeš. Ampak gre in je zanimivo.

Oskrbnik plaže se je rad pogovarjal z vsemi in spraševal, kakšno je življenje v Sloveniji in tarnal nad tunizijskimi razmerami, mi pa nad svojimi. It’s just the way the world goes:) On cele dneve preživi na plaži in preklada ležalnike ter pobira naročila (ni jih veliko, saj gre za majhno plažo), mi pa smo kapitalisti. Vsak nosi svoje breme in vsakemu se njegovo zdi najtežje.

Presenetljivo je, kako Arabci mislijo, da Evropejcem raste denar na drevju in postavljajo vrtoglave cene za izdelke. V trgovini s fiksnimi cenami npr. šiša stane 24 dinarjev (1 eur = 1,7 din), na tržnici pa te prodajalci dobesedno zgrabijo in silijo v svojo prodajalno in zatrjujejo Dobra cena, potem pa zahtevajo 200 din za isti izdelek. In po pol ure vztrajnega dopovedovanja, da nimaš namena dati 200 din za nekaj, kar lahko kupiš za 24 din, se odločiš oditi, saj prerekanje ni najbolj zabavna dejavnost na svetu. In v trenutku, ko nameravaš oditi, ti prodajalec seveda seže v roko in dobiš šišo, lepšo kot v trgovini, za 30 din. Meni je barantanje pobiralo moči in voljo do nakupovanja, saj sem človek, ki mu gredo prodajalci v trgovini močno na živce že, če le vprašajo, če smejo kako pomagati in se ne odmaknejo takoj, ko jih zavrneš. V prazno trgovino sploh ne stopim, saj vem, da bi me potem neprestano gledali in silili vame. Tunizija je torej moja nočna mora, kar se nakupovanja tiče, saj te potegnejo v prodajalno in se sami odločijo, kaj boš kupil, preostane ti le, da zbijaš ceno za nekaj, česar morda sploh nočeš. Pol urno barantanje ni vredno tistega, kar hočeš kupiti. Zato sem prvič izgubila voljo do kupovanja spominkov, če to ni bilo v trgovini s fiksnimi cenami. Še sadja nisem jedla, ker so ga prodajali na plaži in je zanj ponovno bilo potrebno barantati. To je dobra stvar vrnitve vsaj vem, koliko kaj stane.

Ja, obrali so me res vsega denarja, ki sem ga imela s sabo, saj je Djerba draga, drugje pa te, po domače povedano, prevečkrat nategnejo, da bi ti lahko ostalo kaj denarja.

Najgrša zvijača, ki sem jo doživela, so bile kamele na plaži. Ležala sva spredaj, bližje vodi in sva bila idealna tarča gospoda s kamelami. Bil je najin prvi dan in bila sva preveč zaupljiva v dobroto ljudi. Človek s kamelami je ”parkiral” kamele pred nama in silil v naju, naj jih prideva pobožat. Najprej nisva hotela, a po tunizijski navadi seveda ni odnehal, zato sva, v želji po miru, odšla pobožat kamele. A to ni bilo dovolj, vztrajal je, da morava slikati in spet ni odnehal. Vzela sva fotoaparat, nakar je vztrajal, da se mora eden od naju vsesti na kamelo, da bo boljša slika. In ko sem ekla, ok, naj bo, vsedem se gor, slikava in imava mir, je dvignil kamelo in me odpeljal na 5 minutni sprehod po plaži, ne da bi jaz to hotela. In ko me je končno pripeljal nazaj, je zahteval 65 dinarjev! Kot da bi razumen človek dal toliko denarja zato, ker ga je nekdo pravzaprav ugrabil. A bila sva nevedna in prestrašena, šokirana nad spremembo prijaznosti v takšno ropanje, zato sva dala 30 dinarjev, ker jih več nisva imela. Z denarjem je odšlo tudi zaupanje v prodajalce, saj so nadvse prijazni in zabavni, samo vesti nimajo. In potem ni čudno, da v tednu ostaneš brez 400 evrov. Hja, oni mislijo, da smo nesramno bogati in da nam je mala malica dati 9 tisočakov za 5min jahanje kamel. Ne vedo pa, da smo nekateri za en teden potovanja zbirali prihranke celo leto in da nam je težko, ko nam jih takole jemljejo. Ja, takšne in drugačne ”goljufije” pustijo pečat, ki malce kvari celotno sliko.

A narava je zelo lepa in fascinantna, nepokvarjena in v vseh pogledih osupljiva. Potujem pa večinoma zaradi narave, tako da konec koncev je vseeno bilo zelo lepo.

In ker mi je cel teden po glavi nehote odmevala pesem I bless the rains down in Africa, sem zadnji dan dočakala tudi pet minut rahlih dežnih kapelj, ki so dele zelo blagodejno v vsej vročini.