Izkustvo, ne zapusti me

V jasni noči nekega aprilskega dne sem počasi hodila proti domu. Nad mano je žarelo nebo, na katerem so zvezde lebdele v siju svoje mogočnosti. Nisem želela domov. Nisem želela med štiri stene. Hotela sem vonjati življenje in vpijati veličastno preprostost trenutka.

Korak ni hotel več slediti ustaljenemu ritmu, temveč so moje noge lahkotno in razigrano poplesavale, sledeč višjemu ritmu ubranosti stvarstva. Naenkrat so moje misli odplavale. Vse je bilo tako preprosto in umljivo, kakor da bi razumela vse, pa vendar ni bilo ničesar razumeti.

Samo jaz in vse. Ves svet okoli mene in v meni. Tako ni bilo več meja med mano in vsem. Jaz sem bila vse in vse je bilo jaz. Občutek težnosti me je zapustil. Verjela sem, da letim.

Letela sem in lebdela v popolnosti noči. V popolnosti vseobdajujočega. Čutila sem nekaj višjega. Smrt in ljubezen, srečo in žalost, vse v enem in vendar več kot le to. Po licih so mi tekle solze, na ustih pa je bil nasmeh. Čutila sem tako močno, da se čustva niso ločila, temveč so skozme tekla vsa čustva in občutja sveta. Ves svet je dihal skozi moja pljuča. Bila sem srečna. Verjela sem, da sem mrtva. Da le moja duša lebdi v večernem zraku. Da so vse človeške tegobe in veselja mimo. Da sem del višjega stvarstva, del večnosti.

V sebi sem čutila smrt in bila sem srečna. V sebi sem čutila višje življenje in bila sem izpopolnjena. Narava se mi je razodela. Prvič sem bila v vsej svoji razsežnosti.

Zdaj vem, da znam leteti.

* * * (1. 5. 2005) * * *

Nikoli ne bom pozabila tega doživetja, ki se seveda ne da opisati, saj gre za pristno prvinsko čutenje, katerega besede le oropajo. Gre za čutno izkustvo, osvobojeno besed, osvobojeno kalupov. Je vsepresegajoče. Da bi mi še bilo kdaj dano čutiti to popolnost, smiselnost stvarstva. Le tak občutek ti izžene strah pred smrtjo in te napolni z vednostjo, zakaj si tu in kdo si.

Hrepenite po tem občutku in želite si ga doživeti, saj bo napolnil vašo bit. Globlje in trajneje kot karkoli drugega.

V sebi imamo vsi zmožnost letenja, le naša družba nam vztrajno prirezuje krila.

Nije sve tako sivo…

…kad imaš s nekim otič na pivo. (hladno pivo)

Ja, v skladu s prejšnjim zapisem - konec koncev ni vse tako sivo, še vedno se najdejo prijazni ljudje, s katerimi lahko greš na pivo in vsaj v debati rešuješ svet ali pa se le veseliš in si v družbi prijetnih ljudi.

Res je, v svetu, kakršen je ta, moraš ustvariti svoj svet. Vsak človek je zase svet, čuden, svetal in lep (Tone Pavček). In vsak je na svoji ravni popoln (hvala Polona za osvetljenje tega dejstva). Kaj bi dala, da bi bila zmožna videti preko teh različnih ravni in me nebi tako hudičevo motile… Saj včasih znam, samo je težko in zahteva spremembo moje filozofije. Tudi to bo nastopilo, naslednja stopnja bo prišla. Čutim in vem, da bo. Samo malo se že izmika. Verjetno ni nastopila zato, ker še nisem naredila naslednjega koraka in moja vest ni čista. Ko bom prenehala jesti hrano, ki je pretežka za mojo dušo, bo šlo. Samo zbrati moram nekaj energije za duhovni prestop. Duhovna rast zahteva nekaj žrtev in truda, se pa potem tisočkrat poplača. Ampak težko je v tem svetu duhovno rasti, ko nas poneumljajo z vseh strani in ko nam zbujajo nejevoljo in stud nad svetom in družbo. Težko je. A bo, bo nastopil napredek. Ko se bo pojavil majhen žarek smisla v moje življenje, ki je zdaj že dolgo odsoten.

Zdi se mi, da sploh ne bivam - samo tavam, in to ne v tistem dobrem, iščočem smislu… Vrtim se v krogih in čakam, da se krog razdre in razširi v spiralo.

Nazadnje sem energijo življenja začutila na koncertu trenutno ene mojih najljubših skupin. A ta energija je izvirala iz samopozabljenja, zlitja s pozabo. To ni tisto pravo. Ampak, možda to nije to, ali nije ni loše.

Poznate občutek, ko se človek popolnoma izgubi? Če te nekdo vpraša ”Kdo si” in molčiš, ker resnično ne veš? Odpadaš od sveta in ležiš na njem kot mrtvo rumeno listje. Puščaš, da te veter odnaša iz ceste v blato, da po tebi stopajo težki čevlji. In vseeno ne čutiš bolečine. To je najhujše stanje, ko ne čutiš žalosti, ki je ustvarjalna in ki te bogati, temveč otopiš in ti je vseeno, kaj se dogaja s tabo. Obupaš nad tem, kakšni so danes ljudje in kakšni postajajo. Obupaš nad tem, kako uničujemo planet in veš, da ga kmalu ne bo več. Z vsemi lepotami ga bo gazeči človek razbil. In najbolj obupaš nad tem, ker kljub vsemu sam postajaš takšen človek. Vse za ceno ugodja. Vse za ceno samega sebe.

Kdor ima moč, da se spopada s tem svetom, ga občudujem. Kdor ima moč, da živi v svojem svetu, ga občudujem. Kdor je del tega sveta, mu zavidam (after all, ignorance is bliss…čeprav zame ne, a za njih…vsekakor). Kdor je suho blatno listje, je jaz. In tega ne občudujem niti mu ne zavidam. Še sovražim ga ne. Popolnoma vseeno mi je.

Mati, dajte me sonce! (Ibsen)

Ali pa raje ne, potem bo sonce svetilo na preveč ran in odurnega smradu ne bo več moč ustaviti.

Gnijeva, Anton, kaj hočeva. (Zupan)

Slabo se nam piše

Zadnji tedem sem veliko prihajala v stik z ljudmi, mladimi in starimi, katere sem vabila, da se včlanijo v ”največjo mednarodno organizacijo, ki se bori za človekove pravice”. In ugotovitve?

Mladi ljudje, ki z videzom naznanjajo, da so proti družbi taki, kot je, vedno znova zamahujejo z roko: ”Ne, človekove pravice me pa res ne zanimajo”. Starejši ljudje že ob besedah ”človekove pravice” odkorakajo stran.

Ko se mene pred dvemi leti povabili v članstvo, sem bila ponosna, da sem tudi sama del nečesa dobrega, pa čeprav le z majhnim denarnim prispevkom. Danes pa je takšnih mladih vse manj, hodijo iz trgovine v trgovino s polnimi vrečkami in pri tem jih niti vest ne zapeče, da bi morda nekaj svojega denarja namenili pomoči sočloveku. Nekateri odvrnejo: ”Vi ste tako zoprni, ker zbujate krivdo.” No, vsaj malo vesti še imajo, čeprav vse, kar z njo naredijo je, da jih peče in pri tem ostane.

Na fakulteti, kjer bi človek pričakoval odprt odziv, je še bolj razočaran. Mladi, ki so za svoj študij izbrali smeri, katerih cilj je prav zaprav boj za človekove pravice, ne kažejo zanimanja za organizacije, ki bi veliko dela opravila namesto njih, le eni kavi na mesec bi se morali odpovedati. Morali? Odločili bi se, da je boj proti krivicam vrednejši od ene kave na mesec.

Ob koncu meseca se ne spomniš, koliko kav si popil v preteklih dneh, spomniš pa se da si ali nisi storil čimveč dobrega, kar se je dalo. In ta vest med mladimi vedno bolj umira…

Vsak zase, zaprt v svoj potrošniški svet.

In od tod (in seveda, na žalost, ne le od tod) sklepam, da se nam slabo piše.

Stari glej jih, emota! Taka prava, ka si nor!

Včeraj sem po dolgem času zvečer odšla v Celje. Žurat, pa je poskus spodletel. Že tako ne odhajam v Celje, ker ne maram več maksimiljan towna. Včasih je bilo tako čarobno, Zamorc (zamorc je zakon, le en je zamorc (young ones)) in Kljub. Zdaj na mestu Zamorca stoji neka ogromna kolobocija, pred Kljub pa so posadili rože.

Včeraj naj bi se odprl kmš. Slabo nadomestilo za kljub sceno, pa vendar, ker naj bi imel rock floor, znak upora proti izrinjanju rocka iz Celja. No ja, igrali naj bi Nude, ampak morda je ravno to najglasnejši dokaz stanja rocka v Celju. Kmš se sploh ni odprl. Še. Skozi šipe pa je videti lestence? Toliko o upanju na zgrafitiran rock plac:( Vem, nihče ne more razumeti dolgotrajnega žalovanja za majhnim zakajenim prostorom, wcji, ki se nikoli niso dali zapreti in so prej spominjali na vse drugo kot wc, vročino. Razen Kljubovcev, seveda. Toda Kljub je bil prostor, kakršnega ne bo nikoli več. Prostor, v katerem si pozabil na VSE, kar te je težilo, kar je bilo za tabo in pred tabo, nihče te ni gledal postrani, ne glede na to, kako si prišel oblečen, iz zvočnikov je odmevala glasba, ki je presegala moderne umotvore tipa Hooteeel sobaaa sto dvee, vedno so te obkrožali isti ljudje, vse je bilo domače, a vseeno zelo svobodno. Pa mi sploh nismo poznali ”pravih” časov Kljuba, ko je to bil prostor daljnosežnih, ideološko nabitih debat ob šahu… Zdaj je bil to le prostor zabave. A to takšne, ki se je ne more doseči nikjer več. Vsaj za nas ne, ki smo poznali to povezanost, to energijo, ki je nabijala zrak (ali tisto, kar je pač ostalo od zraka). A kakor so brezčutno podrli Zamorca (zamorc je zakon, le en je zamorc), so zaprli Kljuba. In obe legendi bosta za vedno ostali le to. Legendi.

Mladi ne bodo nikoli vedeli, kako se je včasih dalo žurati v Celju. Morda se vam to ne zdi pomembno, pa je. Tudi to oblikuje človeka. Enkrat samkrat sem šla v Escapa. V allstarkah, seveda. Na wcju me je horda v ogledalo lezečih ”žensk” (lutk) pogledala z gnusom v očeh. Ker pač ne dam 600sit (da, tako davno je bilo to…) za malo pivo in ker se ne ubijam v visokih petah in ne ponujam vsakemu slinastemu ”osebku” nasprotnega spola, ki mu za ”potešitev potrebe” ni potrebno uporabljati omamljanja z drogami, saj se horda preda brez pomisleka, ker pač ne poznajo ničesar drugega, ker plešejo ob glasbi, ki večinoma nima besedil, če pa ji že ima, bi bilo bolje, da jih ne bi bilo…

V Kljubu si lahko bil kakršenkoli, nihče se ni gledal v ogledalu ker to pač ni bilo pomembno, z vsakomer si lahko spil pivo po normalni ceni, se sprostil in se učil sprejemanja drugačnosti.

Kakšna bo zdaj mladina, ko so ji vzeli vse, kar je ”škodljivo”? Rock scena je sevda škodljiva, naj punca raje obleče luštno kikl’co in gre plesat v diskoteko na prijetno glasbi in ne tisto tolčenje po bobnih. Kako lepo je, če ima fantek biserni uhanček v ušesu in tako lepe bele hlače. Ne pa tisti raczapanci v jeansu, se vlačijo za Savinjo. Ja, kam pa naj gredo, če so jim vzeli vse? V nas vsaj živi spomin na Zamorca (zamorc je zakon, le en je zamorc) in Kljub, čeprav boli.

Ni več prostora, kjer bi se sprejemala drugačnost.

Obupana sva z Gegom sedela pred bivšim bigbangom, kjer je sedaj seveda nepremičninska agencija maksimiljan (se še komu zdi, da bi se Celje počasi lahko preimenovalo, saj od njega ni ostalo nič, v npr. Maksimiljngrad? Tako bi lahko še vedno s ponosom govorila, da sem iz CELA!, ne pa zdaj, ko me je tega sram), in čakala mojo mamo, ker je bilo prezgodaj za klicanje taksija. Obupana se bila, ker je bil petek zvečer, jaz pa sem čakala mamico, da oride po mene. To se ve Celu ne bi moglo zgoditi. In takrat se je oglasil nek junak na drugi strani ceste, ki je rekel svoji skupinici: ”Ja glej jih, prava emota, ej, povsod so!” Z dežnikom je kazal na naju, ni se trudil biti diskreten, kot živali se je drl: ”Poglej se, emo!” Ta verjetno nikoli ni videl kljuba…

Naj omenim, da ima Grega oranžne lase, jaz sem sicer bila črno oblečena, a daleč od emo stila. Ker sva žalostno sedela na pločniku, naju je označil za emota. Pa ne, da me to žali ali kaj, samo to je bil vrhunec celjske bede.

Ah, kje je Verica s krigli in Muri na vratih Kljuba??

R.I.P. Celje, živel Maksimiljangrad.

Tudi to smrdi.

Jovo na novo.

”Isto sranje, lep pozdrav!” ..bi rekla Racija. Dejstvo je, da se je ponovno začel fax in da je lenarjenja po treh mesecih nepreklicno konec, kar je svojevrsten šok za telo, ki mora iz poležavanja preklopiti na kolesarjenje do faksa (poleg tega, da se mi vztrajno snema ročka z bilance (krmila?), se mi je zdaj vtrgala še zadnja bremza (zavora), zato vožnja zahteva naporno strategijo); da ne omenjam šoka za možgane, ki bodo morali preklopiti iz gledanja že 87. ponovitve Fresh princa na Freuda in podobne junake.

Da, že prvi teden sem dobila nalogo: branje Freudovega žilvnenjepisa. Kdaj je hodil v opero in podobne reči. Da, bolonja malo smrdi. Ne podpira več lenobe:(

Poleg tega je zelo težko, če v tretjem letniku ugotoviš, da tvoj študij ni zate, pa nimaš poguma, da bi vse skupaj zavrgel, zato ga pač moraš narediti do konca in se ubadati z zgoraj opisanimi zadevami. Da, tudi to malo smrdi.

Najbolj pa smrdi to, da se vsi tvoji prijatelji pogovarjajo o bodočem poklicu, ti pa tavaš v temi, saj se ti, kljub temu, da boš čez leto že imel diplomo, ne sanja, kaj za vraga bi naj z njo počel? Vse, kar lahko počnem, je da prostovoljno (se pravi, za denar se lahko obrišem pod nosom) opravljam dela, za katera bi z drugačnim poklicem dobila kar solidno plačilo.

Da, lepo je v novo šolsko leto stopiti poln optimizma in upanja.