Jasna

…kad imaš s nekim otič na pivo. (hladno pivo)

Ja, v skladu s prejšnjim zapisem – konec koncev ni vse tako sivo, še vedno se najdejo prijazni ljudje, s katerimi lahko greš na pivo in vsaj v debati rešuješ svet ali pa se le veseliš in si v družbi prijetnih ljudi.

Res je, v svetu, kakršen je ta, moraš ustvariti svoj svet. Vsak človek je zase svet, čuden, svetal in lep (Tone Pavček). In vsak je na svoji ravni popoln (hvala Polona za osvetljenje tega dejstva). Kaj bi dala, da bi bila zmožna videti preko teh različnih ravni in me nebi tako hudičevo motile… Saj včasih znam, samo je težko in zahteva spremembo moje filozofije. Tudi to bo nastopilo, naslednja stopnja bo prišla. Čutim in vem, da bo. Samo malo se že izmika. Verjetno ni nastopila zato, ker še nisem naredila naslednjega koraka in moja vest ni čista. Ko bom prenehala jesti hrano, ki je pretežka za mojo dušo, bo šlo. Samo zbrati moram nekaj energije za duhovni prestop. Duhovna rast zahteva nekaj žrtev in truda, se pa potem tisočkrat poplača. Ampak težko je v tem svetu duhovno rasti, ko nas poneumljajo z vseh strani in ko nam zbujajo nejevoljo in stud nad svetom in družbo. Težko je. A bo, bo nastopil napredek. Ko se bo pojavil majhen žarek smisla v moje življenje, ki je zdaj že dolgo odsoten.

Zdi se mi, da sploh ne bivam – samo tavam, in to ne v tistem dobrem, iščočem smislu… Vrtim se v krogih in čakam, da se krog razdre in razširi v spiralo.

Nazadnje sem energijo življenja začutila na koncertu trenutno ene mojih najljubših skupin. A ta energija je izvirala iz samopozabljenja, zlitja s pozabo. To ni tisto pravo. Ampak, možda to nije to, ali nije ni loše.

Poznate občutek, ko se človek popolnoma izgubi? Če te nekdo vpraša ”Kdo si” in molčiš, ker resnično ne veš? Odpadaš od sveta in ležiš na njem kot mrtvo rumeno listje. Puščaš, da te veter odnaša iz ceste v blato, da po tebi stopajo težki čevlji. In vseeno ne čutiš bolečine. To je najhujše stanje, ko ne čutiš žalosti, ki je ustvarjalna in ki te bogati, temveč otopiš in ti je vseeno, kaj se dogaja s tabo. Obupaš nad tem, kakšni so danes ljudje in kakšni postajajo. Obupaš nad tem, kako uničujemo planet in veš, da ga kmalu ne bo več. Z vsemi lepotami ga bo gazeči človek razbil. In najbolj obupaš nad tem, ker kljub vsemu sam postajaš takšen človek. Vse za ceno ugodja. Vse za ceno samega sebe.

Kdor ima moč, da se spopada s tem svetom, ga občudujem. Kdor ima moč, da živi v svojem svetu, ga občudujem. Kdor je del tega sveta, mu zavidam (after all, ignorance is bliss…čeprav zame ne, a za njih…vsekakor). Kdor je suho blatno listje, je jaz. In tega ne občudujem niti mu ne zavidam. Še sovražim ga ne. Popolnoma vseeno mi je.

Mati, dajte me sonce! (Ibsen)

Ali pa raje ne, potem bo sonce svetilo na preveč ran in odurnega smradu ne bo več moč ustaviti.

Gnijeva, Anton, kaj hočeva. (Zupan)