Jasna

Lani sem precej časa posvetila izpitni seminarski nalogi za Semiotiko (pomen znakov), v kateri sem, poleg teorije, praktično preučevala fenomen dveh popularnih pevk – Shakire in Skin, ter njunih vplivov na družbo, predvsem na moško – ženske odnose. Že nekaj časa imam namen objaviti ”izsledke”, pa nisem našla volje/časa. Zdaj ga imam:)

Branje je dolgo, zato ga priporočam samo tistim, ki jih ta tematika utegne zanimati, ali pa tistim, ki jih zanima, kako izgleda moj študij v praksi:)

Shakira
    Don’t bother: Je pesem, ki opisuje žensko, s katero jo je fant prevaral, kot popolno, boljšo, kakor si jo on zasluži; a vendar, da se ga gotovo ne zna dotakniti tako, kot se ga zna sama, da je vsaj v tem boljša od nje.
    To besedilo kaže mnogo protislovij, je kontradiktorno. Čeprav pravi, da je fant ne bo videl jokati, to še ne pomeni, da ne bo jokala, saj besedilo bolj spodbuja jok kot kakšno jezo. Je tipično moškocentrična, saj bi se pevka zanj odpovedala vsemu, kar ima in kar je; podredila bi se, zamenjala svojo osebnost, njegove želje postavila pred svoje lastne, bila bi služabnica njegovim muham. Postavi kulturni stereotip popolne ženske: zanj bi shujšala in pričela gledati nogomet; torej zanikala sebe in privzela drugo identiteto, le da bi ugajala. To nikakor ne gre skupaj s stavki, kot so: Nikoli me ne boš videl jokati/ v redu bom/ sem mačka, in to ni moje zadnje življenje… Ti pričajo o neodvisnosti, moči, kar pa gladko zanika z drugimi deli besedila. Popolno žensko predstavi najprej kot najboljšo kuharico, takoj nato seveda suho (brez maščob), šele potem pa izobraženo. Mora biti izobražena, a kljub izobrazbi služiti moškemu in mu biti podrejena. Moškega spodbuja k neprijaznosti, k temu, naj mu ne bo žal; skozi pesem pa je tudi čutiti, da je bolj kot nanj jezna na drugo žensko, ki pa pravzaprav ni kriva, kriv je moški, ki vara, a ona ga kljub vsemu še vedno želi. Namesto, da bi prikazala žensko kot močno in neodvisno, jo prikaže takšno, kakršna stereotipno je in očitno še dolgo bo – podrejena moškemu.
Illegal:
Je spet pesem o moškemu, ki jo prevara, zapusti, prizadene. Tokrat ne govori več o moči in neodvisnosti, temveč popolnoma stopi v pasivno in podrejeno vlogo. Poje: Zakaj si tako daleč, ko sem jaz tako blizu…zavajanje ženskega srca bi moralo biti kaznivo. S tem pove, da je ženska posebej ranljiva, nemočna v primerjavi z moškim, saj ne meni, da bi moralo biti kaznivo kakršno koli zavajanje, temveč le zavajanje žensk. Moški so dovolj močni sami po sebi, ženske potrebujejo pomoč in zaščito zakona. Prav tako je razvidno, da ne pomisli, da bi lahko tudi ženske zavajale moške; ženske so vedno nemočne, potrte poraženke, moški pa močni zmagovalci. Spet ne zameri moškemu, želi mu, da bi se imel čim lepše z novo žensko, žensko, s katero jo je prevaral. Ni jezna, sprijazni se s svojo usodo, razloge išče v sebi in ne v moškem, ki vara. Ne ve, kaj je storila narobe, ko pa je vedno storila vse, kar je hotel in pričakoval. Zato je edini odgovor, da je nekaj narobe z njo kot tako, in to neutrudno išče. Ne pomisli pa, da je narobe morda ravno to, da se vsemu odrečeš in nekomu v vsem ustrežeš.
    Spet gre za nadaljevanje stereotipne ženskosti, ne njeno spreobračanje. V prvi pesmi se še trudi subvertirati hegemonsko podobo ženskosti, a ji, kot pokazano, ne uspe; tu pa se ne trudi več. Prostovoljno stopi v vlogo pasivne ženske. Poje, da se je trudila biti pozorna, mu ustreči v vsem, kar je želel, vedno ga je podpirala, bila potrpežljiva. Torej isto kot v prejšnji pesmi, zavračala in pozabljala je sebe, zato, da je lahko stregla svojemu gospodarju, ki je imel nad njo popolno oblast.
Whenever, wherever: Je lahkotna popevka z lahkotnim besedilom, ki opisuje njen odnos z moškim, opisuje pa tudi pozitivne lastnosti svojega telesa. Implikacije tega besedila so očitne, saj sama zapoje, da je pri fantovih nogah, se pravi, ponovno pove, da je pripravljena biti sužnja oz. da je to že. Ne skrbijo jo škodljive konotacije tega stavka, nanj je pravzaprav ponosna.
 
Skin
Faithfulness: V tej pesmi je Skin tista, ki se sprašuje o tem, ali naj zapusti moškega, sprašuje se o pomenu zvestobe in pravi, da je to le majhno pravilo, ki ga prelamljamo; ne pripisuje ji takšnega pomena, da bi npr. mogla biti zakonsko zaščitena. V svojem primeru obsoja zvestobo, saj ji preprečuje rast in razvoj. Je močna, saj omenja svoj ego, kako zlomi padec moškega: ona je tista, ki nadzoruje oz. je vsaj enakovredna, ni ponižna in uslužna. Zaveda se svoje osebnosti in jo ohranja, se ji ne odpoveduje zaradi moškega. Obtičala je v potrebi, da se čuti dopolnjeno, torej zaveda se, da je v tej zvezi le zaradi neke potrebe po dopolnjenosti, ki pa ni dovolj, da bi vztrajala v zvezi z nekom, za katerega se ne more prepričati, da je pravi. Ima moč, da odide. Moškega pusti stati na svojih nogah, ga zapusti, za razliko od Shakire, ki se pozicionira ob moške noge; moškega ne zapusti, mu je uslužna, dokler on ne zapusti nje, pa še takrat ni jezna nanj.
Lost:
Ta pesem spet govori o zapuščanju, o zapuščanju moškega s strani ženske. Spet Skin pove, da je zaman čakati na nekaj, kar veš, da ne bo prišlo; se pravi, če čutiš, da zveza ni to, kar bi morala biti, moraš zbrati pogum in oditi. Moraš se dovolj ceniti, spoštovati in se spraševati, če je določen moški res tisti, ki ti lahko nudi, kar potrebuješ in iščeš, kar si zaslužiš. Pove, da ne bo izgubljena brez moškega, da je našla pot (ne da bo v redu, da bo našla, temveč, da je). Teče, dovolj močna, da pusti moškega samega. Spet kaže neodvisnost in moč, odločenost doseči sanje. Preprečuje si izgubite sebe v drugi osebi, hoče se ohraniti, ostati svoja lastna oseba.
Alone in my room:
Ta pesem je posebna in zanimiva po svoji obliki, je nenavadna in nepredvidljiva. Sicer vse pesmi nosijo več pomenov, a ta ima izrazito razvidna vsaj dva. Prvi je napad na potrošniško kulturo, katere ideal je suho, naličeno bitje, ki se zgleduje po modnih smernicah in zato troši za stvari, ki jih ne potrebuje. Pove, da si sam kriv, če piješ sok brez sladkorja in se po tebi pretakajo čudni sokovi. Poziva k uporu: ”znori, spravi to sranje s svojih las” – upri se in si ne barvaj las, ne kupuj modnih dodatkov, ne pusti se manipulirati in naj ti drugi ne oblikujejo tvojega življenja. ”Lahko zlomiš lepotno kraljico”, se pravi, upri se, ne nasedaj propagandi in družbenim normam, spreminjaj jih, bodi aktiven, zlomi lepotno kraljico. Sama pljuva na izumetničen šarm ljudi, raje živi sama v svoji sobi kot da bi čas preživljala z ljudmi, ki imajo sprane možgane. Ničesar ni, kar bi potrebovala – propaganda je ne more prisiliti v nakup stvari, ki jih ne potrebuje. Že sama njena podoba (obrita glava, preprosta oblačila) oznanja njeno prepričanje.
    Pesem pa lahko beremo tudi kot upor moškemu, ki ga je taka družba vsrkala vase, in je cel narejen in umeten, prekomerno urejen in  samozavesten zaradi tega. ”Šminker” ali metroseksualec ali pač le moški, ki vse stavi na videz, tako svoj kot drugih ljudi. Takega moškega ne potrebuje, potrebuje pravega, realnega, iskrenega, takšnega, ki si upa in drzne, ki se upira, ne podlega normam. Drugače naj pobere svojo nogometno žogo in odide. Na tem mestu je spet opazna razlika med njo in Shakiro, saj se obe obregneta v nogomet, vendar Shakira pravi, da bi se, da bi obdržala moškega, spremenila do te mere, da bi se naučila se o nogometu, Skin pa takemu oblastniškemu moškemu pravi, naj pobere svojo žogo in odide. Skin je utrujena od vsega, plehkih ljudi, manipulirajoče družbe, konformistov. V takem svetu ne potrebuje ničesar, ničesar noče od njega; raje preživlja čas v svoji sobi, svetu, kjer te vrednote ne obstajajo.
Potem sledi še semiotnična analiza videospotov:
 
Shakira

Illegal: Spot se začne z napovedovalčevo napovedjo boksarskega spopada, potem pa se začne glasba in Shakirina pripoved. Shakira, z dolgimi svetlimi lasmi in svetlo poltjo je oblečena v dolgo rdečo elegantno obleko. Poje, kamera jo snema zelo od blizu, velikokrat le njen obraz. Ko poje, stoji ob steni, v kotu, zapeljivo in ranljivo. Moški, za katerega na koncu ugotovi, da jo vara, je profesionalni boksar – črnec. Shakira in on sta prikazana izmenično, on v borbi in ona, ko se stiska ob steno in poje o tem, kako jo je prizadel. Vmes se pojavi drug kader, ki predstavlja spominjanje na skupne srečne čase: ona stoji v kotu ringa, on pride po njo, se objemata. Opazen je črno bel kontrast, saj na Shakiro vedno pada zelo svetla luč, drugi nastopajoči so vedno v mraku. Njena obleka je v kadru sedanjosti rdeča, v kadru spominjanja pa bela. Spominja se na čase, ko ga je po borbi hladila s kocko ledu, mu odvijala roke. V sedanjosti se odvija boksarski dvoboj, v katerem zmaga Shakirin izbranec. Ko zmaga, mu prihiti čestitati neko drugo dekle, najverjetneje njegova žena. V posnetku Shakirinega približevanja ringu, da bi mu čestitala, je vidno izpostavljanje glavne osebe: svetle, angelske, oblečene v rdeče, nedolžne proti gneči slabo razpoznavnih oseb, oblečenih v temne barve. Množica nasproti glavni osebi. Belo nasproti črnemu. Ona, nedolžno, nevedno, izdano dekle proti zlobnemu, krutemu, neusmiljenemu moškemu – črncu.Celoten spot gradi na prikazovanju glavne osebe kot prizadete, nemočne, pasivne; obenem angelsko lepe in zapeljive. V nobenem kadru ni aktivna, vedno se stiska ob steno ali v kot, posneta je zelo od blizu. Njeno pasivnost prekinjajo scene z boksarjem, ki je za razliko od nje aktiven, boksa. Za razliko od nje je tudi temne polti, vedno osvetljen s slabšo temnejšo lučjo. Tako pevka izpade kot angel med drhaljo, pokvarjenimi ljudmi.   Na koncu spota se obrne in odkoraka v temo, za hip se še obrne nazaj in potem dokončno izgine v temi. 

Don’t bother: Na začetku spota pred Shakirino hišo moški parkira avto, ko izstopi in odhaja proti hiši, se ozre na avtomobil in na njem opazi nekaj, verjetno kakšno majhno smet, in jo pobere. Pesem se začne, ko pokaže Shakiro, ki leži na postelji v beli, prosojni spalni srajci, iz katere gleda črn modrc. Kamera se ob vstopu moškega prelevi v njegov pogled, vidi Shakiro z viška, na nočno omarico položi denarnico in ključe svojega avtomobila ter se uleže in zaspi. Ona se v trenutku, ko se moški uleže, zbudi. Ob njeni glavi je ura, ki kaže 5 : 32, se pravi, da je moški nekje bil celo noč – pri drugi ženski. Sledijo scene, ko ona poje in se stiska ob spečega moškega, se ”plazi” po njem, ali pa sedi v kotu na tleh in gleda k tlom s povešeno glavo. Potem vzame ključe njegovega oboževanega avtomobila in se odpelje z njim. Sledi mešanje scen, ko je v avtomobilu in poje in prejšnjih scen, ko se stiska ob moškega. V avtu je še vedno v spalni srajci, iz katere gleda modrc, noge ima razkrečene ob volanu, kamero gleda od spodaj navzgor; se pravi, je podrejena v vsakem pogledu, čeprav ni pasivna in opravlja akcijo. Njeni gibi v avtu in gibi ob moškem občasno spominjajo na gibanje v spolnem aktu. Sedi ob steni in poje o tem, da bo z njo vse v redu: poza, ki zanika povedano. Sledi scena, ko Shakira poje pod tušem, njena obleka in lasje so mokri. Sedi v kotu, gleda navzgor kamero. Približa se moška roka, ki jo pobere s tal in moški jo začne objemati in poljubljati, ona uživa – deluje kot spomin ali želja ali oboje v enem. To prikazuje popolno odvisnost od moškega, za katerega trdi, da je ne bo nikdar videl jokati.   Na polovici spota se nasmehne, pove, da je v resnici mačka z več življenji in to ni njeno zadnje. Odrine moškega izpod tuša. Pleše zunaj avtomobila, v prosojni spalni srajci s črnim modrcem – dejanje, ki privlači moške, ženskam pa ne zbuja posebnih čustev. Ples je namenjen moški publiki, gre ponovno za nadaljevanje kapitalske logike: želi povedati, da lahko živi brez moškega, a obenem s celotnim telesom kaže ravno obratno. Želi spodbuditi moško oko, da jo gleda in občuduje, saj živi od tega, ker je ženska. Vsaj tako meni dominantni diskurz, ki je v ozadju kulturne produkcije in se tako v nedogled vedno znova reproducira. Pevka se spogleduje s kamero, igra kitaro, ki pa je roza barve. Torej neresna, ženska, otročja barva, barva, ki je resni, moški kitaristi ne bi uporabljali.   Od blizu govori v kamero, kaj vse bi storila za moškega, a je noče. Celoten spot je narejen za moško oko, v njem ni odrešilnega, subverzivnega trenutka, ki bi pomenil kakršno koli enakovrednost žensk, beg od stereotipov. Sicer ker je moški noče, mu uniči tisto, kar najbolj ceni – njegov avto, ki ga zmečka na smetišču, vendar to le kaže na to, da ji ni vseeno, da potrebuje maščevanje, saj je jezna in še vedno zelo pod vplivom moškega.    Ko mečkalec prebada avto, kaže moškega v spanju, ki ga premetava ob vsaki poškodbi njegovega avtomobila. Pevka ob tem s prstom zapeljivo drsi po svojih ustih in se močno spogleduje s kamero. Ponovno kontradiktorno zapoje ”You won’t ever see me cry” medtem ko je zgrbančena, upognjena k tlom. Ko se vrne domov, pred hišo pusti njegov stisnjen avto, se zadovoljno nasmeji in odkoraka proč, v korakanju iztegne roko kvišku kot simbol zmage. Vendar ji zmage ne moremo verjeti, saj če moraš nekomu iz žalosti vzeli nekaj, kar mu pomeni največ, to pomeni, da je tudi on tebi vzel nekaj najpomembnejšega – samega sebe. 

Whenever, wherever: Na začetku spota Shakira lebdi v vodi, ko pa se začne pesem, se dvigne iz nje na kopno. Potem cel spot pleše v usnjenih hlačah in topu, za njo se spreminjajo scene: sama stoji na skali sredi morja, pleše zapeljiv trebušni ples, potem hodi po puščavi…med vsem neprestano pleše. V neki sceni s po vseh štirih plazi po blatu, pasivno, podrejeno, zapeljivo. Vsepovsod je sama, na vrhu gore, v puščavi, sredi morja, ves čas se spogleduje s kamero in pleše. Na koncu z vrha ledene gore skoči nazaj v vodo. V Shakirinih video spotih se pojavlja mnogo konstantnih elementov. Najopaznejši je trebušni ples in zapeljivo spogledovanje s kamero, ki je stalnica vseh spotov. Stalnica je tudi njena pasivnost, podrejenost, sedenje v kotih in stiskanje h sceni. Praktično se ne pojavlja drugače kot stisnjena bodisi v kot bodisi ob steno, občasno se pojavi tudi na vseh štirih in podobnih pasivnih položajih. Kamera jo vedno snema od zgoraj ali blizu v obraz. Spoti so večinoma kontradiktorni, zgodba želi prikazati nekaj drugega, kot se potem dejansko pokaže zaradi načina snemanja in njenih kretenj. Večkrat želi povedati, da je zmožna živeti sama in oditi, pa vedno kaže, da ni tako, saj se gledalcu postavlja v podrejene položaje, želi zbujati pozornost in občudovanje. Če dosežeš, da te ljudje predvsem gledajo, ne boš dosegel, da bi te zraven poslušali, kaj šele slišali. 

Skin

Alone in my room: Spot se začne s posnetkom Skinine obrite glave; je na kolenih, s treh strani jo obdaja prazno črno ozadje, ki predstavlja sobo, tudi sama je oblečena v črno. Zadaj na sceni je srebrn ornament, lik in tudi Skin ima srebrne verižice/verige. Kamera jo gleda navzdol, a jo Skin zgrabi z roko, gleda naravnost v njo: pribori si enakovredno pozicijo s kamero, torej z očmi gledalca. Poje na mestu, a ne pleše, nekako se giblje v ritmu, poudarek je na interpretaciji pesmi. Vse je črno – scena, oblačila, koža pevke. Giblje se kot v kocki, ujeta, a obvlada situacijo. Sledi sprememba kadra, ki je antiteza prejšnjemu: Skin je oblečena v belo, tudi scena je popolnoma bela, pojavi se njena skupina, ki pa ni v belem. Potem se ti dve sceni izmenjujeta, prepletata se črno in belo. Skin poje, da raje sama preživlja čas v svoji sobi kot da bi ga preživljala z ljudmi, ki niso pristni; in ta njen svet morda izgleda črn in teman za zunanje oko, a ona ga obvlada in spreminja v belega. 

Lost: Spot se prične s pogledom na uro, ki kaže 9: 41, čevlji in obleke ležijo na tleh sobe, v sobi so razbite luči, vlada nered, vse je razmetano. Druga scena kaže Skin, ki stoje poje v mikrofon, ob njej pa sedi njena skupina in igra. Cel spot se izmenjujejo prizori skupine in pevke, ki interpretira pesem, ne pleše, ter prizori ljudi, ki so bili zapuščeni in so popolnoma obupani, izgubljeni. Skin interpretira besedilo, čustveno, brez spogledovanja. Ko poje, da ne bo izgubljena brez ”njega”, pogleda v kamero, brez sklonjenega pogleda, v višini njenih oči. Menjujejo se scene ljudi, ki sedijo, se premetavajo v postelji, gledajo skozi okno, jedo čips, pijejo…torej utapljajo žalost in se vdajajo depresiji, brezvoljnosti. Skin poje, da ne bo takšna, tudi deluje jezno, ko kaže te obupane ljudi in kaže, da noče biti takšna kot oni. V zadnjem kadru se počasi temni, ona spusti mikrofon in glavo, torej je zapuščanje vseeno težko, čeprav je zbrala moč, da odide iz situacije, ki je ne osrečuje več. Še vedno ni brezčutna, čeprav bo ona tista, ki bo odšla, saj je tako dolgoročno bolje za oba. V spotu je oblečena v hlače in majico s kratkimi rokavi, nič izzivalnega ali razgaljenega, je preprosta, vsakdanja. 

Faithfulness: Začetni kader predstavlja popolnoma belo ozadje, po katerem polzi in teče rjava tekočina, ki kasneje, ko se ji pridružita še dve takšni poti tekočine, ”nariše” Skin, jo obarva. Skin stoji črna na belem ozadju, poje in pleše, vendar ne pleše izzivalno, spogledljivo, temveč kot v nekem transu, v svojem svetu; pleše zase, ne za druge. Tekočina se vije po ozadju in okoli nje, med tem ko ona pleše oz. se giblje z glasbo, s tem, kar govori. V nekem trenutku se za njo in okoli nje razlije rdeča barva, kot kri; to se zgodi takrat, ko poje, da je obtičala v potrebi biti izpopolnjena. Dogajanje prekinjajo občasni kadri, ki prikazujejo le njena velika pojoča usta in bele zobe, spet belo in črno, saj je tokrat ozadje njena črna koža. Pojavljajo se tudi kadri, kjer je ozadje črno in kjer je rdeče, vendar prevladujejo beli. Rada se igra s črno belim kontrastom. Spot se konča tako, da se Skin ritensko umika nazaj v belem ozadju, gleda v kamero in naposled izgine v belini.      Skin v svojih spotih ni izzivalno oblečena, nosi preprosta oblačila. Skoraj nikoli ne pusti, da bi jo kamera snemala od zgoraj navzdol, še kadar jo, jo vzame v roke in se sooči z njo. Bori se za svoj enakovreden prostor. Poleg tega, da se bori za enakovrednost kot ženska, se bori za enakovrednost tudi kot črnka. Njen boj je dvojen, saj biti črna ženska pomeni biti v zelo podrejenem položaju, še vedno. Rada se igra s kontrasti belo : črno, saj ga uporabi v dveh analiziranih spotih od treh. Uporabi ga kot črnino, ki je lahko videna kot belina, saj je črno lepo, enako kakor belo.

Sklep:    

Shakira in Skin predstavljata obe perspektivi popularne glasbe, kot sta definirani v mnogih teorijah; namreč popularna kultura kot polje uveljavljanja hegemonije in polje simboličnega upora hegemoniji. Shakira  predstavlja prvo perspektivo, saj kljub temu, da v spotu uniči avto in odide stran kot močna ženska, z vsemi manj vidnimi zgodbami priča ravno o nasprotnem. Podreja se kameri, vse počne za pogled moškega (in ženskega, ki je konstruiran preko moškega), ni samozadostna. V pesmih se podreja moškemu, se mu ”meče pod noge”, mu je sužnja. Uporablja seksualnost kot strategijo uspeha; ta strategija resda prinaša uspeh, ne prinaša pa uspeha za ženske, saj jih peha nazaj v sfero seksualnega in ne intelektualnega – postavlja jih na mesto objekta, reducira vso žensko kompleksnost le na objekt poželenja.     Skin pa predstavlja drugo perspektivo, saj subvertira te vzorce. V pesmih sporoča, da je dovolj močna, da odide od moškega, čeprav bo potem sama, pravzaprav eksplicitno poudari, da je raje sama, kot z nekom, za katerega se ne more prepričati, da je pravi. Ne pusti se ovirati pri doseganju ciljev in sanj. Je avtonomna, neodvisna, samozadostna.     Shakira pozablja sebe in se spreminja v skladu z moškimi željami, Skin pa se noče spreminjati in pozabiti nase, ima moč oditi. Shakira izbere moškega, ne sebe, Skin pa raje izbere sebe. To je tista točka, ki je zelo pomembna in ki bi jo morala osvojiti mlada dekleta – naj raje izberejo sebe, ne družbenih norm, ki jih pozicionirajo na ogled moškemu in k njegovim nogam. Vendar hegemonija uspešno brani temu vidiku, da bi se izpostavil; to je razvidno že v razpoznavnosti Shakire in Skin, prva je poznana povsod po svetu, nalepljena na zidove premnogih mladih deklet in seveda, fantov in moških; Skin pa je precej nepoznana, in skoraj z gotovostjo lahko trdim, da ni nalepljena na veliki množici zidov.     Vendar to je bistvo, Skin ne želi biti dekle s postra, želi biti in je samostojna ženska, ki se trudi osvoboditi moškega pogleda, Shakira pa se sama pozicionira tja. Logika kapitala pa seveda nagrajuje slednje, zato je takšnih pevk vedno več. Zares samostojnih in svobodnih žensk pa vedno manj, saj se je včasih bilo lažje upirati vidni neenakopravnosti kot danes subtilno in prefinjeno skriti v popularni kulturi.

No, pravzaprav sem bolna jaz, že kakšnih 14 dni, danes pa je najhuje, saj me je v grlu začelo tako rezati, da sploh ne morem požirati, kaj šele govoriti. Zelo dobro stanje za 6 dni pred premiero. Pa saj je vedno tako. Bomo pač pojedli šop tablet in potrpeli, kaj pa preostane drugega.

Ni čudno, da človek zboli, če je prisiljen za 2  meseca ostati v Ljubljani in vsak dan biti bitko po Litostrojski cesti. Ne le, da na njej ni zraka, saj ga jemljejo izpušni dim iz avtomobilov in gruče špukajočih srednješolcev, vsak s svojim cigaretom v roki. Nasploh je zelo stresno, saj se (po nesreči pa sploh) kot pešec zelo bojim avtomobilov. No, tukaj bi se jih vsak. Vozijo po pločniku (večkrat seveda voženi s strani nepolnoletne osebe), iz enopasovne širše ceste nasilno naredijo dvopasovnico, prehod za pešce je, kakor da ga ni – če si upaš skočiti nanj, lahko samo zapreš oči in čakaš, če boš preživel ali ne. In seveda nimaš prednosti, ko si na njem, na sredini ceste moraš čakati, da vsi odpeljejo mimo. Najnevarnejša situacija je, ko te po čudnem naklučju en avto spustu, drugi trije (ker je pač ustvarjena dvopasovnica) pa te nočejo in potem vijugaš med njimi in se tresež za lastno življenje. Ko si vsaj malo rešen prometne situacije, se pravi na pločniku, če zanemarimo avtomobile, ki se znajo pripeljati s tabo vštric po pločniku, se pojavi druga nevarnost. Po pločiniku se raztegne gruča srednješolcev, ki jih pravzaprav ne razločiš, vidiš le dim, obrise, vse postane mokro okoli njih (slina pač ni za usta, sodi na tla) in seveda nepogrešljivo glasno glasbo iz mobilnikov, o katerih jaz lahko le sanjam. Ja, tako je, če je Bosna njihova majku. Četudi je vsaj polovica od njih Slovencev. A seveda se ne bodo spraševali ”Slovenija, od kod lepote tvoje?”, če se imajo raje za BIH fanatice in tega ne pozabijo označiti na avtomobile pred našim domom. V takem primeru sem srečna, da imam le pokvarjeno kolo v garaži.

In razmišljam, da bi bilo smotrno dom zapuščati v palerini in gas maski, ko imajo di(v)jaki glavni odmor in se zaradi kadilskega zakona nagnetejo pred naš dom.

Aja, seveda. Tudi praznični dnevi bodo tu, na Litostrojski, zelo pravljični. Mladina se namreč že ogreva s petardami. Do božiča imajo ravno čas, da se ta vojna razvije do ročnih bomb in granat (če ni to isto, kaj pa vem, sem pacifist).

Ja, stara sem. Mladina je brezobzirna. Mladina nima kulture. Nočem biti elitist ali kaj, samo potem pa vi živite zraven centra tehničnih šol. Eno izmed najljubših mest je zame Sarajevo, tam so ljudje tako prijazni, da verjeti ne moreš, tam prav preziraš sebične, kapitalistične Slovence, zato ninkakor nimam nič proti Bosni ali Bosancem. A to, kar se dogaja tukaj, je čisto druga pesem. Tu mladi Bosanci postanejo bogovi, mladi Slovenceljni pa Bosanci. Ali pa tu Bosanci postanejo Slovenci in so zato tako drugačni. Pa saj se nočem spuščati v narodnost srednješolcev, vsi skupaj so precej nevljudni in me jih je strah, ne glede na narodnost. So pač zastrašujoča kategorija ljudi. Lepo, da bodo nekoč odrasli in bo svet odvisen od njih. Upam, da me takrat ne bo več.

Glede prometa v Ljubljani – ravno včeraj je avto zbil mojo prijateljico, ki se je vozila s kolesom in ji zlomil gleženj. Tudi mene je enkrat na prehodu za pešce in kolesarje že oplazil avto. Da, tudi prometa me je strah, zelo, in to z razlogom.

Ni čudno, da je potem človek  v takem okolju bolan. Naj se še tako trudim z zdravo prehrano (odpovedala sem se kavi in kruhu in siru in vsem, kar se mi ne zdi zdravo…za nekaj časa, dokler bom zdržala:), ko stopim ven, je zame vse tako stresno, da gre vse v nič.

Janez, kje so štruce? Kante so prazne!

Ja, malo sem še pod vplivom protesta… Šentjakob mi jemlje ves čas in energijo, zato sem opustila fax, druženje s prijatelji… kar imam časa, ga skušam posvetiti Gregu, saj mi že grozi z ločitvijo iz izvenzakonske skupnosti Zato torej zapostavljam tale blog. No ja, vedno sem menila, da kdor živi, ne piše in to je v mojem primeru res. Tudi poezija na ta račun pojenja. Ampak imam se lepo, odkrivam svoje razsežnosti in zmožnosti. Čez dva meseca, ko bo konec predstav, pa me bo precej treščilo navajanje nazaj na fax in odkupovanje za stare grehe. Ah, pa to je šele drugo leto, pustmo stat:)

Pa k stvari. Naša dežela mi še vedno smrdi. Kje je 10. 000 več obljubljenih štipendij? Za zoisovo so dvignili povprečje, ki je že precej težko dosegljivo (predvsem na kakšnih naravoslovnih fakultetah), na 8, 5, če se ne motim, republiške štipendije pa imajo takšen cenzus, da jo ne dobi nekdo, ki jo je še do takrat, ko so obljubili 10 tisoč štipendij več, imel. Ali nekdo iz šest članske družine s štirimi šolajočimi otroki. Cene pa so ponorele. In ljudje? Na demonstracije pride okoli 200 študentov, takšnih, ki v trgovine, ki niso špecarije, sploh ne zahajajo. Panksi, alternativci, borci. Tisti, ki nimajo. Nikjer nobenega ljubljančančka, skoraj nikogar s fdvja, ki naj bi se boril proti izkoriščevalskemu odnosu, razen redkih izjem, ki bi jih preštel na prste ene roke, in dveh profesorjev ter enega asistenta (Le zakaj se ne najdem na fdv-ju? Ker nisem bogataš in ker ne nosim špičakov.), po mestu pa polno mladih in starih z nakupovalnimi vrečkami. Od kje, od kod? Ja, bogati bogatijo, revni postajajo še bolj revni. Na eni strani besna množica, na drugi nakupovalna elita. In ta ni tako majhna, kot bi si mislili. Ignoranca ljudi je brezmejna. Lepo je bilo videti ljudi, ki jim ni vseeno, združene v boju, pa čeprav morda ta boj ne bo prinesel sprememb. Bili smo tam, povedali, kaj mislimo (Totalna revolucija za njega ni rešitev, Janez kurbin sin hoče samopotrditev/ Janša si ne upa, Janša je ovca/ Tako v tovarnah kot na univerzi, proti diktaturi kapitala/ Janez, kje je kruh? Kante so prazne!), bili smo združeni v skupen boj, čeprav zelo raznolik (pojavil se je tudi transparent proti nošenju krzna – ampak saj ni važno, samo da se pove, da je stanje v državi porazno!). Janez že beži, naj gredo vsi!!

Ma dobro, demokracija je itak diktatura elite. Sicer smo imeli možnost kričati, kar mislimo in so policaji za nas zaprli ceste in niso ”težili”, se pravi, neka svoboda izražanja je že bila,  samo itak vsi vemo, da nič ne pomaga. A obupati vseeno ne gre. Kolikokrat pa imamo možnost zakričati ”Jebeš vlado!”? Čeprav vsi vemo, da naši glasovi donijo v prazno, saj mali človek, ki ga vsak dan bolj tepe revščina, ne more doseči veliko. Ampak nekoč, ko bo mali človek vstal…

Hja, še druga stvar, ki je obžalovanja vredna. Danes smo se nekateri šli mini revolucijo (no ja, pač občutek je bil tak, peli smo pesmi od pankrtov) in to me spomni na neko ogabno dejstvo. Pankrti. Jeej, bliža se njihov veliki koncert! Sicer mene bolj vleče tja zaradi govoric, da bodo kot gostje nastopili Niet (glasba moje mladosti), ampak to je postranskega pomena. Karta za koncert state 22 evrov! Za pank koncert! Revolucionarjev! Antikapitalistov! 22 evrov! Ko se prodajo panksi, baje pank umre. Je danes kdo videl na demonstracijah člane pankrtov? Dobra fora, seveda ne. Jim ni treba. Dobro, saj lahko kdo oporeka o tem, da so pankrti bili/so panksi, ampak to ni pomembo, pomembno je, da so svoj čas bili neke vrste revolucionarji, zdaj pa postajajo mega kapitalisti. Sledijo svojemu heroju Gantarju. Čeprav imam od vseh panksov tistega časa najmanj rada Maria Šeliha, je po drugi strani ostal najbolj zvest svojim načelom.

Seveda sem kupila karte za koncert, ker svojih idolov res ne smem zamuditi. Prisilili so me, da se prodam za njih. Res občudovanja vredni heroji. A vem, takšni kot sem jaz, poganjajo kolesa kapitalizma. Vendar je težko nasprotovati, če si ujet. Ahhh.

Zdaj pa nazaj k natrpanemu urniku. Kdaj je moje življenje postalo tako nabito in zaposleno? Sicer pa jaz vse to počnem za točno nič evrov. Še smo taki in tudi to ni slabo, pa čeprav se zavedamo, da smo izkoriščeni. Nismo se še vsi prodali.

Vsega smo siti, le kruha ne.

it may come true.

Vedno se izkaže pravilnost te misli. Želela sem nek smisel, ki bo izpopolnil moje življenje, ki je trenutno precej sivo. Vsaj bilo je. Potem pa se je, kot ponavadi, vse dogajanje nakopičilo na en sam kup.

Najprej sem bila sprejeta v Šentjakobsko gledališče, kar je sicer moja dolgoletna želja, potem sem potovala na festival mlade literature Urška, kot ena izmed osmih nominirancev na državni ravni… Vse je bilo lepo in bila sem srečna. A na poti iz Slovenj Gradca se je moja sreča postavila pod vprašaj.

Z Gregom sva se vozila po prazni cesti na lep sončen dan, bila dobre volje in razmišljala, kako bova zaklučila lep vikend – ob pečenju kostanja, ogledu kakšnega filma? Namesto naju je odločil avtomobil, ki nama je na vsem lepem izsilil prednost. V naslednjih sekundah sem doživela najhujše trenutke svojega življenja, saj česa podobnega nisem še nikoli občutila, nikoli še nisem bila tako prestrašena in šokirana. Ko se je avto zaletel v naju, sem zakričala; potem, ko je najin avto neslo naprej in s ceste, ter se prevrnilo na streho, sem se panično in v grozi drla, da me je peklo grlo. Ko se je razletela šipa pred mojimi očmi, nekako pod mojo glavo in blizu obraza, sem čutila le grozo, ki peče po celem telesu. A v trenutku sem se le zbrala in utihnila, ter pogledala proti Gregu, v velikem strahu, če je vse v redu. Sicer niti sama nisem vedela, če sem v redu, saj se je vse odvilo prehitro, da bi utegnila kaj čutiti. Pobralo mi je spomin, vem le, da sva rekla, da morava čimprej iz avta, pa se vrata niso dala odpreti, saj so bila zarita v blato. Povzročitelj nesreče je že odpiral vrata na moji strani in mi pomagal, vseeno pa me je zgrabil čuden strah, ko se vrata niso dala odpreti – kot da sem pod vodo, kot da ne morem dihati. Kmalu sem bila zunaj, in ko sem videla avto na strehi, sem planila v jok, ki je trajal dve uri, šele v bolnici, kamor sva odšla na slikanje, je ponehal. Za nekaj časa, zvečer se je spet okrepil. Cel večer, noč in jutro sem pred očmi podoživljela tisto sekundo lomljenja stekla. In še vedno me je strah, ko se spomnim na to. Zares sem se prestrašila. Hvala usodi, angelu varuhu, naključju, Gregovi dobri reakciji ali komur/čemur  koli, da nama ni bilo nič. Razen tega, da se mi zbiranje denarja za nakup motorja trenutno zdi nesmiselno, saj se bojim vožnje in tudi si ne predstavljam, kdaj se bom spet usedla za volan, če že kot sopotnik nenehno cvikam in trzam in trpim…

Teh par sekund mi bo za vedno ostalo živo v spominu, čeprav se večine ne spomnim. Ampak sedaj vem, da nisem neuničljiva. Da se tudi meni lahko pripeti nesreča. Vedno sem verjela, verjetno kot vsi, dokler se jim kaj ne zgodi, da se vse dogaja drugim, ne meni. Prvič mi je ta mit porušila zlomljena noga, sedaj pa veliko močneje ta neprijetna izkušnja.

In vsakokrat, ko pred hišo vidim tisto, kar je ostalo od ”pižojeka”, se pred mano razleti šipa.

Vsak dan imam štiri ure vaj v teatru, zdaj so me kot strela z neba še poklicali za študentsko delo, ki sem ga želela, ker kot redkost ne zajema teženja ljudem po telefonih ali s sesalci ali pa stanja za tekočim trakom. Verjetno bo treba delati na božič in za novo leto (kdo gre za novo leto v kino?), ampak še sreča, da urnik s štirimi predstavami na dan končam že 20. decembra. Vmes bi bilo nadvse lepo najti čas za Grega, če že živiva skupaj, kaj šele za prijatelje, ki jih tako vedno manj vidim. Ker sem študentka, bi bilo zelo lepo še najti kakšen dan za žur.

Se mi zdi, da nekaj manjka… Aja, sevda. Študentka sem. Dobra stvar tega je, da tako lahko pozabljam na študij, ki mi je prenehal dišati. Nekje med luknjami ga bo seveda treba narediti, saj nočem biti ”quitter”.

Iz popolnega brezdelja, ki je dušil moje sive celice, sem nevede zapadla v hud tempo, ki mu že dolgo nisem bila izpostavljena. A človek se vsega privadi. Kolikor poznam sebe, vem, da bolj kot sem pod pritiskom, manj časa ko imam, več naredim. Če sem cele mesece doma, ker imam le 4 predavanja na teden, na katera se mi potem niti ne da, naredim manj, kot če imam slabo vest, da premalo časa namenjam študiju…

Tako bom zapolnila čas med razmišljanjem, kateri fax vpisati po tem.

Saj ni slabo biti študent. Recimo.

A steklo, ki poka pred očmi, me bo spremljalo.

Naredi nekaj iz sebe, dokler si tu.