Jasna

it may come true.

Vedno se izkaže pravilnost te misli. Želela sem nek smisel, ki bo izpopolnil moje življenje, ki je trenutno precej sivo. Vsaj bilo je. Potem pa se je, kot ponavadi, vse dogajanje nakopičilo na en sam kup.

Najprej sem bila sprejeta v Šentjakobsko gledališče, kar je sicer moja dolgoletna želja, potem sem potovala na festival mlade literature Urška, kot ena izmed osmih nominirancev na državni ravni… Vse je bilo lepo in bila sem srečna. A na poti iz Slovenj Gradca se je moja sreča postavila pod vprašaj.

Z Gregom sva se vozila po prazni cesti na lep sončen dan, bila dobre volje in razmišljala, kako bova zaklučila lep vikend - ob pečenju kostanja, ogledu kakšnega filma? Namesto naju je odločil avtomobil, ki nama je na vsem lepem izsilil prednost. V naslednjih sekundah sem doživela najhujše trenutke svojega življenja, saj česa podobnega nisem še nikoli občutila, nikoli še nisem bila tako prestrašena in šokirana. Ko se je avto zaletel v naju, sem zakričala; potem, ko je najin avto neslo naprej in s ceste, ter se prevrnilo na streho, sem se panično in v grozi drla, da me je peklo grlo. Ko se je razletela šipa pred mojimi očmi, nekako pod mojo glavo in blizu obraza, sem čutila le grozo, ki peče po celem telesu. A v trenutku sem se le zbrala in utihnila, ter pogledala proti Gregu, v velikem strahu, če je vse v redu. Sicer niti sama nisem vedela, če sem v redu, saj se je vse odvilo prehitro, da bi utegnila kaj čutiti. Pobralo mi je spomin, vem le, da sva rekla, da morava čimprej iz avta, pa se vrata niso dala odpreti, saj so bila zarita v blato. Povzročitelj nesreče je že odpiral vrata na moji strani in mi pomagal, vseeno pa me je zgrabil čuden strah, ko se vrata niso dala odpreti - kot da sem pod vodo, kot da ne morem dihati. Kmalu sem bila zunaj, in ko sem videla avto na strehi, sem planila v jok, ki je trajal dve uri, šele v bolnici, kamor sva odšla na slikanje, je ponehal. Za nekaj časa, zvečer se je spet okrepil. Cel večer, noč in jutro sem pred očmi podoživljela tisto sekundo lomljenja stekla. In še vedno me je strah, ko se spomnim na to. Zares sem se prestrašila. Hvala usodi, angelu varuhu, naključju, Gregovi dobri reakciji ali komur/čemur  koli, da nama ni bilo nič. Razen tega, da se mi zbiranje denarja za nakup motorja trenutno zdi nesmiselno, saj se bojim vožnje in tudi si ne predstavljam, kdaj se bom spet usedla za volan, če že kot sopotnik nenehno cvikam in trzam in trpim…

Teh par sekund mi bo za vedno ostalo živo v spominu, čeprav se večine ne spomnim. Ampak sedaj vem, da nisem neuničljiva. Da se tudi meni lahko pripeti nesreča. Vedno sem verjela, verjetno kot vsi, dokler se jim kaj ne zgodi, da se vse dogaja drugim, ne meni. Prvič mi je ta mit porušila zlomljena noga, sedaj pa veliko močneje ta neprijetna izkušnja.

In vsakokrat, ko pred hišo vidim tisto, kar je ostalo od ”pižojeka”, se pred mano razleti šipa.

Vsak dan imam štiri ure vaj v teatru, zdaj so me kot strela z neba še poklicali za študentsko delo, ki sem ga želela, ker kot redkost ne zajema teženja ljudem po telefonih ali s sesalci ali pa stanja za tekočim trakom. Verjetno bo treba delati na božič in za novo leto (kdo gre za novo leto v kino?), ampak še sreča, da urnik s štirimi predstavami na dan končam že 20. decembra. Vmes bi bilo nadvse lepo najti čas za Grega, če že živiva skupaj, kaj šele za prijatelje, ki jih tako vedno manj vidim. Ker sem študentka, bi bilo zelo lepo še najti kakšen dan za žur.

Se mi zdi, da nekaj manjka… Aja, sevda. Študentka sem. Dobra stvar tega je, da tako lahko pozabljam na študij, ki mi je prenehal dišati. Nekje med luknjami ga bo seveda treba narediti, saj nočem biti ”quitter”.

Iz popolnega brezdelja, ki je dušil moje sive celice, sem nevede zapadla v hud tempo, ki mu že dolgo nisem bila izpostavljena. A človek se vsega privadi. Kolikor poznam sebe, vem, da bolj kot sem pod pritiskom, manj časa ko imam, več naredim. Če sem cele mesece doma, ker imam le 4 predavanja na teden, na katera se mi potem niti ne da, naredim manj, kot če imam slabo vest, da premalo časa namenjam študiju…

Tako bom zapolnila čas med razmišljanjem, kateri fax vpisati po tem.

Saj ni slabo biti študent. Recimo.

A steklo, ki poka pred očmi, me bo spremljalo.

Naredi nekaj iz sebe, dokler si tu.