Jasna

Janez, kje so štruce? Kante so prazne!

Ja, malo sem še pod vplivom protesta… Šentjakob mi jemlje ves čas in energijo, zato sem opustila fax, druženje s prijatelji… kar imam časa, ga skušam posvetiti Gregu, saj mi že grozi z ločitvijo iz izvenzakonske skupnosti Zato torej zapostavljam tale blog. No ja, vedno sem menila, da kdor živi, ne piše in to je v mojem primeru res. Tudi poezija na ta račun pojenja. Ampak imam se lepo, odkrivam svoje razsežnosti in zmožnosti. Čez dva meseca, ko bo konec predstav, pa me bo precej treščilo navajanje nazaj na fax in odkupovanje za stare grehe. Ah, pa to je šele drugo leto, pustmo stat:)

Pa k stvari. Naša dežela mi še vedno smrdi. Kje je 10. 000 več obljubljenih štipendij? Za zoisovo so dvignili povprečje, ki je že precej težko dosegljivo (predvsem na kakšnih naravoslovnih fakultetah), na 8, 5, če se ne motim, republiške štipendije pa imajo takšen cenzus, da jo ne dobi nekdo, ki jo je še do takrat, ko so obljubili 10 tisoč štipendij več, imel. Ali nekdo iz šest članske družine s štirimi šolajočimi otroki. Cene pa so ponorele. In ljudje? Na demonstracije pride okoli 200 študentov, takšnih, ki v trgovine, ki niso špecarije, sploh ne zahajajo. Panksi, alternativci, borci. Tisti, ki nimajo. Nikjer nobenega ljubljančančka, skoraj nikogar s fdvja, ki naj bi se boril proti izkoriščevalskemu odnosu, razen redkih izjem, ki bi jih preštel na prste ene roke, in dveh profesorjev ter enega asistenta (Le zakaj se ne najdem na fdv-ju? Ker nisem bogataš in ker ne nosim špičakov.), po mestu pa polno mladih in starih z nakupovalnimi vrečkami. Od kje, od kod? Ja, bogati bogatijo, revni postajajo še bolj revni. Na eni strani besna množica, na drugi nakupovalna elita. In ta ni tako majhna, kot bi si mislili. Ignoranca ljudi je brezmejna. Lepo je bilo videti ljudi, ki jim ni vseeno, združene v boju, pa čeprav morda ta boj ne bo prinesel sprememb. Bili smo tam, povedali, kaj mislimo (Totalna revolucija za njega ni rešitev, Janez kurbin sin hoče samopotrditev/ Janša si ne upa, Janša je ovca/ Tako v tovarnah kot na univerzi, proti diktaturi kapitala/ Janez, kje je kruh? Kante so prazne!), bili smo združeni v skupen boj, čeprav zelo raznolik (pojavil se je tudi transparent proti nošenju krzna – ampak saj ni važno, samo da se pove, da je stanje v državi porazno!). Janez že beži, naj gredo vsi!!

Ma dobro, demokracija je itak diktatura elite. Sicer smo imeli možnost kričati, kar mislimo in so policaji za nas zaprli ceste in niso ”težili”, se pravi, neka svoboda izražanja je že bila,  samo itak vsi vemo, da nič ne pomaga. A obupati vseeno ne gre. Kolikokrat pa imamo možnost zakričati ”Jebeš vlado!”? Čeprav vsi vemo, da naši glasovi donijo v prazno, saj mali človek, ki ga vsak dan bolj tepe revščina, ne more doseči veliko. Ampak nekoč, ko bo mali človek vstal…

Hja, še druga stvar, ki je obžalovanja vredna. Danes smo se nekateri šli mini revolucijo (no ja, pač občutek je bil tak, peli smo pesmi od pankrtov) in to me spomni na neko ogabno dejstvo. Pankrti. Jeej, bliža se njihov veliki koncert! Sicer mene bolj vleče tja zaradi govoric, da bodo kot gostje nastopili Niet (glasba moje mladosti), ampak to je postranskega pomena. Karta za koncert state 22 evrov! Za pank koncert! Revolucionarjev! Antikapitalistov! 22 evrov! Ko se prodajo panksi, baje pank umre. Je danes kdo videl na demonstracijah člane pankrtov? Dobra fora, seveda ne. Jim ni treba. Dobro, saj lahko kdo oporeka o tem, da so pankrti bili/so panksi, ampak to ni pomembo, pomembno je, da so svoj čas bili neke vrste revolucionarji, zdaj pa postajajo mega kapitalisti. Sledijo svojemu heroju Gantarju. Čeprav imam od vseh panksov tistega časa najmanj rada Maria Šeliha, je po drugi strani ostal najbolj zvest svojim načelom.

Seveda sem kupila karte za koncert, ker svojih idolov res ne smem zamuditi. Prisilili so me, da se prodam za njih. Res občudovanja vredni heroji. A vem, takšni kot sem jaz, poganjajo kolesa kapitalizma. Vendar je težko nasprotovati, če si ujet. Ahhh.

Zdaj pa nazaj k natrpanemu urniku. Kdaj je moje življenje postalo tako nabito in zaposleno? Sicer pa jaz vse to počnem za točno nič evrov. Še smo taki in tudi to ni slabo, pa čeprav se zavedamo, da smo izkoriščeni. Nismo se še vsi prodali.

Vsega smo siti, le kruha ne.