Jasna

Cartman: Well, God, I guess you got me again, didn’t you? Yeah, that was a good one, God. Hope it made you laugh, you sick bastard. 

Samo tako mimo grede:) Spomnila sem se te misli, pa vam jo posredujem, če se slučajno kdaj počutite tako…niste edini:)

My expectations may be high
I blame it on my youth
Soon enough I learned the painful truth
I’ll face it like a fighter
Then boast of how I’ve grown
Anything is better than being alone

That a good heart these days is hard to find (a good heart)
True love, the lasting kind
A good heart these days is hard to find (ooh)
So please be gentle with this heart of mine, yeah            (Feargal Sharkey)

Vsak dan nekaj ur preživim v pravljici. Dobesedno. Ko mi vsakič ob srečnem koncu skoraj polzijo solze po licu (luči, megla, glasba, dobra igra…res lepo), razmišljam o tem, zakaj morajo obstajati pravljice? In zakaj še vedno verjamem v njih? V 18 letih sem prišla do popolnega zanikanja pravljic, potem pa v dveh, treh letih ponovno začela verjeti. Zdaj se moram na silo povrniti nazaj v prejšnje stanje, saj te vera v pravljice naredi tako ranljivega in naivnega, predvsem pa neumnega. Iz vseh knjig, ki sem jih prebrala v mladosti, sem si naslikala toliko iluzij, v katere ne verjame veliko ljudi in jim je lahko živeti, jaz pa, neumno sanjavo dekle, zaradi tega prepogosto trpim. Ti, ki si izumil pravljice, upam, da se grizeš in žreš. Kaj dobrega prinašajo pravljice? Da deklice sanjajo o princih na belih konjih in se te podobe ne odpovejo dolgo dolgo predolgo? Da outsiderji upajo na dan, ko se bo njihovo trpljenje poplača?

Danes sem slišala sicer zelo kruto šalo: ”Kaj dobi za božič gluh, slep in invaliden otrok? Raka.” Ampak tega ne vidim kot šalo, temveč kot življenje. Usoda te brca, ko si na tleh. Eni ljudje so od začetka na vrhu, drugi pa na dnu. Strani se ne menjajo.

Gojila sem iluzijo, ki mi je pomagala živeti, zaradi nje sem bila srečna; a zdaj, ko vem, da je bila le to – iluzija, sem tako nemočno jezna, obupana. Toliko lažje bi bilo, ko bi nikdar ne verjela. In morda nikoli ne bi, če ne bi prebrala vseh romanov in pravljic. Tako pa so me posrkali v svoj svet in zdaj iščem izhod iz njega. Ne spadam v ta svet, ker sem preveč občutljiva, vse me boli in prizadane. Kot kakšen neveden mali princ sem. In čakam svojo kačo.Pravzaprav je že pičila, samo čakam, da me njen strup dokončno ubije; se pravi, ubije mene kot naivno utopistko in da se rodim nova jaz – jaz, ki bo sodila na ta svet, da bom takšna, kot ostali. Grdi raček ne postane labod. Labod mora postati grd, da lahko živi v tem svetu. 

My expectations may be high
I blame it on my youth
Soon enough I learned the painful truth

To pesem sem slišala danes na radiu, ko sem se z avtobusom peljala iz mesta. Pomagala mi je pri razčlembi svojih misli.

Anything is better than being alone

Če nočeš biti sam, se moraš spremeniti in prilagoditi. Četudi to pomeni umazati se. Odpovedati se mogočnim idejam, ki ne obstajajo. Šele zdaj mi postaja jasno, zakaj sem s takšno muko brala Don Kihota, ko so se drugi ob njem zabavali. Bolela me je njegova usoda, jokala sem z njim. To je ena izmed strašnejših knjig. Pa vendar mi je usojeno prav to. Ne boj z mlini na veter, temveč smrt utvar, smrt same sebe.

Razlij se strup in obarvaj vse črno. Tako vsaj ne bom več razočarana. Ne bo mi treba biti Don Kihot. Družba je premočna, nikogar ne moreš spremeniti.

Niti sebe ne, zato mi je toliko huje, saj vem, da bo potrebno mnogo pretvarjanja in truda, preden bom zares odslovila svoje naivne nazore.

A to je potrebno – Anything is better than being alone.

Premiera namreč – in s tem tudi moj krst na šentjakobskih deskah. Ker ne znam prilepit slikc ali pa tega tale stran niti ne dopušča, kaj pa vem, bom raje bolj enostavno kar prilepila link z nekaj fotkami: http://www.jusmedic.com/2007/12/hc-andersen-grdi-raek.html in pa seveda www.sentjakobsko-gledalisce.si :)

Premiera je bila uspešna, po dolgem času sem spet prislužila režiserjev objem in poljub (se pravi, da sem se dobro odrezala), občutek zadovoljstva ob poklonu, ganjenost od zahvali režiserju in soigralcem, šampanjec, čestitke, rože… Vse, kar pač sodi v popremierne obrede.

Sledila je žurka - takšna, kot se spodobi. Na srečo se ne spomnim vsega, a mislim, da je bilo precej super:) Naplesala sem se, nasmejala, potem pa je me nevzdržno vleklo domov, zato sem predčasno končala večer. Hja, tako je, če si zaljubljen, še žurat ne znaš več sam. No, znaš, samo nočeš, ker nekaj manjka. Staramo se. Sicer grem danes spet sama na žurko, a se mi bo moj vrtniček:) pridružil, tako da se že bojim rezultata, ker me potem jutri zjutraj čakajo 4 predstave. Naporno bo, a vseeno fino, upam. Ne bo več rož in šampanjca, a za odrom ni nikoli dolgčas:)

Ne znam živeti brez odra in ni mi žal, da na njem prebijem vse dni. Ko se ozrem po sobi in je polna malih plastičnih račk in podobnih mini darilc, čutim polnitev tiste praznine, ki me je nedolgo nazaj tako morila. Spet se smejem, ko stopam po ulicah (ne po cesti, tam me je še vedno strah), spet imam nek smisel, veselje. Drugo leto, ko se bom, če bom sprejeta, vpisala na drug fax, pa upam, da se bom še bolj našla in končno dobila odgovor na vprašanje, ki me ne neha mučiti: ”Kaj hočem biti, ko bom velika?”.

Vse bolj sem obkrožena z ljudmi, ki točno vedo, kaj bo njihov poklic in mnogo med njimi ga že opravlja ob študiju. Mene pa mori to, da sploh ne vem, kaj bi rada počela. Sploh ne niti malo. Nič mi ne diši, pa ne, da sem lena, zelo rada bi kaj počela, samo nimam ideje, kaj.

Seveda, najraje bi igrala, samo ne vsak dan cel dan. Profesionalno igranje je način življenja, ne delo; dom te malo vidi. Jaz pa si kljub vsemu najbolj želim preživljati čas z osebo, ki mi pomeni vse na svetu. Ta dva, tri mesece, ko me ni nič doma, zdržim, ker vem, da bo potem konec in bo spet vse za nekaj časa normalno. Pri profesionalnem teatru pa normalnega ni… Če bi mi bilo to usojeno, bi že vedela. Verjetno.

Konec koncev imam samo še eno izbiro, eno popravno možnost – en vpis, ki ga je treba pametno vnovčiti. In še nekaj časa, da pretehtam vse možnosti. In še nekaj časa, da se mi končno posveti, kaj za vraga želim početi s sabo in svojim življenjem.

Ahh, kako je bilo preprosto, ko sem hotela biti skakalka v daljino: na tekmi trikrat skočiš in dobiš denar za to. Ali pa malo kasneje, ko sem mislila, da bom preučevala eksotična plemena in kar živela od tega. Aja, saj še vedno verjamem, da se bom zaposlila v Avstraliji – sanje še niso mrtve:) Najaraje bi na Novi Zelandiji pomagala živalim…

Em, očitno so bile otroške sanje bolj uresničljive od sedanjih:)

Tudi če ostanem kar v moji ljubi Sloveniji, z vsemi srednješolci vred, želim si samo, da končno najdem svoje poslanstvo na tem svetu.

Bil bi že skrajni čas, glede na to, da drugo leto dobim diplomo in ne bom vedela, kaj početi z njo.

Grd grd grd grd grd sem jaz,

grd grd grd je moj obraz,

grd grd grd grd grd si ti,

grdi rački smo mi vsi!

Resnično imam že vsega dovolj! Strah, strah, strah.

Zakaaaaaaj????!!!!! Tu stojim, in te sprašujem, ti, ki ne verjamem vate, zakaj? V čem je smisel? Zakaj škodiš ljudem, ki jih imam rada? Spravi se raje name, ne jemlji sreče drugim!

Ljudje, enkrat se že zavedajte, da je avtomobil najhujše orožje!!! Mater vam, pijani vozniki! Morilci.

Kdaj se krog ustavi?? Kaj moram zvedeti, česa se morem naučiti, da se ustavi nesreča? Ko se zgodi nekaj slabega, se sprožijo domine nesreče; vsaka je hujša. Naslednje ne bom prenesla.

Najprej le avto, nato gleženj, v tretje glava. O četrtem nočem misliti. In vse to v enem jebenem mesecu; mesecu, ki me je napolnil s strahom in obupom.

Tresem se, ko sedim v avtu, mižim, ko stopam čez cesto; strah me davi, drhtim.

Ceste niso dirkalne steze, ne prostor merjenja moči!

Kdaj bo človek to doumel, kdaj slišal? Ne sliši zaradi brnenja motorja, a slišal bo, ko bo prepozno. Pa saj, slabe stvari se navadno dogajajo dobrim ljudem. Tisti morilski prasci tako večinoma odnesejo celo kožo. In jočejo, ker jim je kri zamazala bleščečo pločevino.

Na cestah se voha kri, povsod. V zraku je in samo čaka, da se razlije.

Strah, strah, strah.

Poleg vsega napisanega sem zdaj odkrila tudi mnogo filmčov na youtubu, ki prikazujejo pretepe teh srednješolcev pred našim domom. Večinoma gre za pretepe med puncami – frizerkami, o njih je nekaj časa nazaj bilo tudi govora na televiziji. Ne nameravam razpravljati o snemanju pretepa namesto o posredovanju, ker nima smisla. Da gre za pretep med dekleti, me tudi ne čudi, saj smo se tudi me teple. V prvih razredih osnovne šole. Potem pa smo zrasle in postale dobre prijateljice. Če pa se to dogaja v srednji šoli, je že malo pozno za drastično spremembo v odraščanju. Pa tudi o tem ne mislim razpravljati.

Samo navajam dejstva, ki nas obkrožajo, dejstva o tem, v roke kakšne mladine bo prišel svet in kakšen bo čez nekaj let. Who want’s to live forever? Tenkju bat no tenkju.

Tudi v Slovenijo je prišel ta trend srednjih šol, v katerih si vsak dan ustrahovan in se s tabo nasilno obračunava. Ko sem pogledala film,v katerem je bilo dekle zlasano in vrženo na tla, potem pa še brcnjeno od dveh ali treh napadalk, sem dobila solze v oči.  Zraven so stali fantje, ki so vse snemali in se smejali v stilu: ”Poglej jih, p***e zmešane.” Pardon, lude. Seveda v teh pretepih prevladuje neslovenščina. Groza. In to se dogaja pred našim pragom. Dobesedno – na našem ozemlju, pod našimi balkoni. In kaj boš naredil?

Ne upam posredovati, saj nisem ne močna ne nasilna, niti nimam za sabo 20 ljudi, ki bi si ogrevali pesti… Naj se obrnem stran? Naj kličem policijo? Ko bo prišla, bo vsega konec, jaz pa bom kriva lažnega alarma.

Nekoč, ko smo bili še mladi…smo v celjskem parku veseljačili po petkovem pouku. Opazili smo dekle, ki je komiralo, in to tako, da se je dušila v lastnem bruhanju in z zemljo, ki jo je dobila vase med premetavanjem po tleh. Dušilo in metalo jo je, kot bi jo ”metala božjast”. Seveda, kot človek človeku smo s prijateljicami tekle do nje in njene prijatelje spraševale, če so klicali rešilca. Celi prestrašeni so rekli, da ne, zato smo ga poklicale me. Tekla sem do najbližjega lokala, kjer mi je natakarica prijazno napolnila plastenko z vodo, in jo nesla nesrečni deklici, pa tako ali tako verjetno ne bi mogla piti… Samo morala sem narediti nekaj, ne pa kot ostali, ki so hodili mimo in dajali neumestne pripombe, se smejali ali le obračali stran. Zijala smo naganjali stran in čakali rešilce. Ko so prispeli, smo jih s prijateljicami od vhoda v park peljale do dušeče se deklice in bile cele prestrašene. Reševalci so vprašali polzavestno dekle, če želi iti z njimi na izpiranje želodca ali ne. Dekle se je seveda zadrlo, da ne, in to je bil konec; reševalci so odšli, še prej pa nas nadrli, da kaj jih motimo za takšne primerke. Bile smo pretresene, a smo vseeno še nekaj časa pomagale pri oskrbi deklice, nato pa smo se odstranile.

Čez teden sem izvedela, da deklica neutrudno išče tiste prasice, ki so klicale rešilca, ker bo vse zaklala.

Resnično.

In naj se zdaj podam v gručo takšnih deklic, da jih pomirim med pretepom? Obdanih s še večjo gručo fantov, ki vzklikajo, naj se pretep še ne neha, da bodo lahko še snemali? Ali naj postanem ena izmed tistih, ki se obrača proč, ali ena izmed tistih, ki se ob tem smeji?

Ni mi smešno. Strah me je sveta, v katerem živim. Na vsakem koraku.

Moja hiba v tem svetu je, da se ne znam obračati proč.