Jasna

Poleg vsega napisanega sem zdaj odkrila tudi mnogo filmčov na youtubu, ki prikazujejo pretepe teh srednješolcev pred našim domom. Večinoma gre za pretepe med puncami – frizerkami, o njih je nekaj časa nazaj bilo tudi govora na televiziji. Ne nameravam razpravljati o snemanju pretepa namesto o posredovanju, ker nima smisla. Da gre za pretep med dekleti, me tudi ne čudi, saj smo se tudi me teple. V prvih razredih osnovne šole. Potem pa smo zrasle in postale dobre prijateljice. Če pa se to dogaja v srednji šoli, je že malo pozno za drastično spremembo v odraščanju. Pa tudi o tem ne mislim razpravljati.

Samo navajam dejstva, ki nas obkrožajo, dejstva o tem, v roke kakšne mladine bo prišel svet in kakšen bo čez nekaj let. Who want’s to live forever? Tenkju bat no tenkju.

Tudi v Slovenijo je prišel ta trend srednjih šol, v katerih si vsak dan ustrahovan in se s tabo nasilno obračunava. Ko sem pogledala film,v katerem je bilo dekle zlasano in vrženo na tla, potem pa še brcnjeno od dveh ali treh napadalk, sem dobila solze v oči.  Zraven so stali fantje, ki so vse snemali in se smejali v stilu: ”Poglej jih, p***e zmešane.” Pardon, lude. Seveda v teh pretepih prevladuje neslovenščina. Groza. In to se dogaja pred našim pragom. Dobesedno – na našem ozemlju, pod našimi balkoni. In kaj boš naredil?

Ne upam posredovati, saj nisem ne močna ne nasilna, niti nimam za sabo 20 ljudi, ki bi si ogrevali pesti… Naj se obrnem stran? Naj kličem policijo? Ko bo prišla, bo vsega konec, jaz pa bom kriva lažnega alarma.

Nekoč, ko smo bili še mladi…smo v celjskem parku veseljačili po petkovem pouku. Opazili smo dekle, ki je komiralo, in to tako, da se je dušila v lastnem bruhanju in z zemljo, ki jo je dobila vase med premetavanjem po tleh. Dušilo in metalo jo je, kot bi jo ”metala božjast”. Seveda, kot človek človeku smo s prijateljicami tekle do nje in njene prijatelje spraševale, če so klicali rešilca. Celi prestrašeni so rekli, da ne, zato smo ga poklicale me. Tekla sem do najbližjega lokala, kjer mi je natakarica prijazno napolnila plastenko z vodo, in jo nesla nesrečni deklici, pa tako ali tako verjetno ne bi mogla piti… Samo morala sem narediti nekaj, ne pa kot ostali, ki so hodili mimo in dajali neumestne pripombe, se smejali ali le obračali stran. Zijala smo naganjali stran in čakali rešilce. Ko so prispeli, smo jih s prijateljicami od vhoda v park peljale do dušeče se deklice in bile cele prestrašene. Reševalci so vprašali polzavestno dekle, če želi iti z njimi na izpiranje želodca ali ne. Dekle se je seveda zadrlo, da ne, in to je bil konec; reševalci so odšli, še prej pa nas nadrli, da kaj jih motimo za takšne primerke. Bile smo pretresene, a smo vseeno še nekaj časa pomagale pri oskrbi deklice, nato pa smo se odstranile.

Čez teden sem izvedela, da deklica neutrudno išče tiste prasice, ki so klicale rešilca, ker bo vse zaklala.

Resnično.

In naj se zdaj podam v gručo takšnih deklic, da jih pomirim med pretepom? Obdanih s še večjo gručo fantov, ki vzklikajo, naj se pretep še ne neha, da bodo lahko še snemali? Ali naj postanem ena izmed tistih, ki se obrača proč, ali ena izmed tistih, ki se ob tem smeji?

Ni mi smešno. Strah me je sveta, v katerem živim. Na vsakem koraku.

Moja hiba v tem svetu je, da se ne znam obračati proč.