Jasna

Resnično imam že vsega dovolj! Strah, strah, strah.

Zakaaaaaaj????!!!!! Tu stojim, in te sprašujem, ti, ki ne verjamem vate, zakaj? V čem je smisel? Zakaj škodiš ljudem, ki jih imam rada? Spravi se raje name, ne jemlji sreče drugim!

Ljudje, enkrat se že zavedajte, da je avtomobil najhujše orožje!!! Mater vam, pijani vozniki! Morilci.

Kdaj se krog ustavi?? Kaj moram zvedeti, česa se morem naučiti, da se ustavi nesreča? Ko se zgodi nekaj slabega, se sprožijo domine nesreče; vsaka je hujša. Naslednje ne bom prenesla.

Najprej le avto, nato gleženj, v tretje glava. O četrtem nočem misliti. In vse to v enem jebenem mesecu; mesecu, ki me je napolnil s strahom in obupom.

Tresem se, ko sedim v avtu, mižim, ko stopam čez cesto; strah me davi, drhtim.

Ceste niso dirkalne steze, ne prostor merjenja moči!

Kdaj bo človek to doumel, kdaj slišal? Ne sliši zaradi brnenja motorja, a slišal bo, ko bo prepozno. Pa saj, slabe stvari se navadno dogajajo dobrim ljudem. Tisti morilski prasci tako večinoma odnesejo celo kožo. In jočejo, ker jim je kri zamazala bleščečo pločevino.

Na cestah se voha kri, povsod. V zraku je in samo čaka, da se razlije.

Strah, strah, strah.