Pa je mimo.
december 7th, 2007 at 17:17 (Življenje)
Premiera namreč - in s tem tudi moj krst na šentjakobskih deskah. Ker ne znam prilepit slikc ali pa tega tale stran niti ne dopušča, kaj pa vem, bom raje bolj enostavno kar prilepila link z nekaj fotkami: http://www.jusmedic.com/2007/12/hc-andersen-grdi-raek.html in pa seveda www.sentjakobsko-gledalisce.si :)
Premiera je bila uspešna, po dolgem času sem spet prislužila režiserjev objem in poljub (se pravi, da sem se dobro odrezala), občutek zadovoljstva ob poklonu, ganjenost od zahvali režiserju in soigralcem, šampanjec, čestitke, rože… Vse, kar pač sodi v popremierne obrede.
Sledila je žurka - takšna, kot se spodobi. Na srečo se ne spomnim vsega, a mislim, da je bilo precej super:) Naplesala sem se, nasmejala, potem pa je me nevzdržno vleklo domov, zato sem predčasno končala večer. Hja, tako je, če si zaljubljen, še žurat ne znaš več sam. No, znaš, samo nočeš, ker nekaj manjka. Staramo se. Sicer grem danes spet sama na žurko, a se mi bo moj vrtniček:) pridružil, tako da se že bojim rezultata, ker me potem jutri zjutraj čakajo 4 predstave. Naporno bo, a vseeno fino, upam. Ne bo več rož in šampanjca, a za odrom ni nikoli dolgčas:)
Ne znam živeti brez odra in ni mi žal, da na njem prebijem vse dni. Ko se ozrem po sobi in je polna malih plastičnih račk in podobnih mini darilc, čutim polnitev tiste praznine, ki me je nedolgo nazaj tako morila. Spet se smejem, ko stopam po ulicah (ne po cesti, tam me je še vedno strah), spet imam nek smisel, veselje. Drugo leto, ko se bom, če bom sprejeta, vpisala na drug fax, pa upam, da se bom še bolj našla in končno dobila odgovor na vprašanje, ki me ne neha mučiti: ”Kaj hočem biti, ko bom velika?”.
Vse bolj sem obkrožena z ljudmi, ki točno vedo, kaj bo njihov poklic in mnogo med njimi ga že opravlja ob študiju. Mene pa mori to, da sploh ne vem, kaj bi rada počela. Sploh ne niti malo. Nič mi ne diši, pa ne, da sem lena, zelo rada bi kaj počela, samo nimam ideje, kaj.
Seveda, najraje bi igrala, samo ne vsak dan cel dan. Profesionalno igranje je način življenja, ne delo; dom te malo vidi. Jaz pa si kljub vsemu najbolj želim preživljati čas z osebo, ki mi pomeni vse na svetu. Ta dva, tri mesece, ko me ni nič doma, zdržim, ker vem, da bo potem konec in bo spet vse za nekaj časa normalno. Pri profesionalnem teatru pa normalnega ni… Če bi mi bilo to usojeno, bi že vedela. Verjetno.
Konec koncev imam samo še eno izbiro, eno popravno možnost - en vpis, ki ga je treba pametno vnovčiti. In še nekaj časa, da pretehtam vse možnosti. In še nekaj časa, da se mi končno posveti, kaj za vraga želim početi s sabo in svojim življenjem.
Ahh, kako je bilo preprosto, ko sem hotela biti skakalka v daljino: na tekmi trikrat skočiš in dobiš denar za to. 
Ali pa malo kasneje, ko sem mislila, da bom preučevala eksotična plemena in kar živela od tega. Aja, saj še vedno verjamem, da se bom zaposlila v Avstraliji - sanje še niso mrtve:) Najaraje bi na Novi Zelandiji pomagala živalim…
Em, očitno so bile otroške sanje bolj uresničljive od sedanjih:)
Tudi če ostanem kar v moji ljubi Sloveniji, z vsemi srednješolci vred, želim si samo, da končno najdem svoje poslanstvo na tem svetu.
Bil bi že skrajni čas, glede na to, da drugo leto dobim diplomo in ne bom vedela, kaj početi z njo.
Grd grd grd grd grd sem jaz,
grd grd grd je moj obraz,
grd grd grd grd grd si ti,
grdi rački smo mi vsi!
Nuša said,
december 7th, 2007 at 19:29
Dobiš navodilo za prilaganje slik. Način je zelo podoben dodajanju priponk v elektronska sporočila…
Drugače pa… super predstava! Zdi se mi, da je bilo vse skupaj precej drugače kot v Zarji. Boljše. Čeprav pa ne vem, kakšno je ozadje in kako je kje igrati oz. kakšno vzdušje je kje…
Sama predstava se mi pa niti ni zdela tako zelo primerna za otroke, ki so se oglašali s komentarji: “Lahko pa kužka vprašaš,” ampak za malo starejše. Seveda obstaja možnost, da preveč kompliciram in je bila zanje povsem primerna. Uživali očitno so.
Jasna said,
december 7th, 2007 at 19:44
Igrati je seveda boljše tu, je bolj profesionalno s strani režije in vsega. Glede ostalega, npr. to, da smo jajca dobili le en dan pred premiero, prav tako glasbo,malo manj profesionalno:) Je pa tu malo več rivalstva, čeprav se skriva za navidezno prijaznostjo. V zarji so bili odnosi pristnejši, nas pa je bilo zelo malo in vedno ista ekipa. Šentjakob ima preko 80 članov
Spaso (režiser) ni hotel podcenjevati otrok s poneumljajočo predstavo - tipično izvedbo račka; za to se prebere knjiga. Šefi so očitali, da preveč kaže kruti svet, saj mora teater zabavati, ne učiti, mi pa tega nismo hoteli. Cilj je ne podcenjevati otrok in hkrati tudi kaj pokazati staršem. In glede na to, da so otroci uživali, jih očitno res ne gre. Vsi smo se spraševali, kakšen bo odziv otrok, le Spaso je verjel vanje, da jim bo vseeno všeč in jim je bilo. Tam pa je namenjeno, da se otroci oglašajo, kot tudi na mestu, ko raček sprašuje, kdo je. Tako da smo tudi vadili tako, da se je Spaso iz dvorane drl Grdi raček in ostale neumnosti
Izmed vseh različic in improvizacij in s 6 vsiljenimi spremembami s strani vodstva, je predstava vseeno uspela, se mi zdi, je vseeno zelo lepa na koncu, ni pa preveč patetična in ne podcenjuje otrok.
Sceno, v kateri postrelijo goske, so hoteli vžt ven, ker bi naj spominjala na srednješolske pokole. No comment. Ampak lovci streljajo živali, naj otroci vedo. Ne poneumljajmo jih. Res je svet krut, ampak ni mesto gledališča, da se pretvarja, da je lep. Teater je odraz resničnosti, ne laž. Treba se je zamisliti in spraševati, ne pa obračati stran. Zato podpiram Spasota, da se ni uklonil:)
Nuša said,
december 7th, 2007 at 22:49
No, ta ista scena je zmotila tudi mene. Pa ne, ker bi spominjala na pokole (??), ampak ker sem dobila občutek, da ni bilo zraven nobenih čustev. Goske umrejo in nihče ni žalosten, nihče ni kriv, nič. Kar konec je in gremo vsi lepo naprej, ne da bi se s tem kakor koli ukvarjali. Saj dejansko tako tudi je, ampak nekako bi otrokom morali povedati, da tako ne bi smelo biti. Zmotila me je pa še pesem ob koncu, ko si vsi skupaj pojemo, da smo grdi, ampak to je stvar interpretacije in recimo, da se najmlajšim ne vtisne napačno v podzavest.
Skratka, mislim, da je to zelo dobra igra, v oz. po kateri pa bi morali veliko vlogo odigrati tudi starši. Je namreč dober povod za kakšen pogovor z otroki.
Sicer pa imam absolutno premalo stika z otroki, gledališči in literaturo, da bi lahko kar koli sodila…
sandman said,
december 8th, 2007 at 15:47
Čestitke za premiero. Bi ti rekel “zlomi si nogo” pa sem prepozen, no pa naj velja za ponovitve:-)
Jasna said,
december 8th, 2007 at 20:58
Ja, predstava je precej dvoumna in nekako izziva, takšno pač je gledališče. Ampak otroci dokazujejo, da se jih ne sme podcenjevati. Zaključna pesem je imela tudi kitico Lep, lep, lep, lep, lep sem jaz…, pa jo je Spaso vrgel ven. Tu obstaja veliko dilem o vlogi teatra in etiki in vsemu… Jaz osebno sem vesela, da ne igram v pocukrani pravljici, čeprav konec koncev to še vedno je, saj ima srečen konec. Dejstvo je, da grdi rački v resnici ostanjejo grdi rački in dejstvo je tudi, da smo vsi v neki situaciji lahko takoj grdi rački. To je življenje, otroci morajo vedeti, da ne smejo obtoževati drugačnosti, temveč jo morajo sprejemati. Grdi raček v naši verziji ni izločen, ker je grd, temveč ker je prevelik in ker se obnaša drugače, kot družba..ker se mu gabi kakanje v javnosti, ker bi rad plaval in se potapljal, ko se drugi nočejo. Vesela sem, da se nismo uklonili vodstvu, ki je nasprotovalo izvedbi, ker za božični čas in otroke je treba narediti nekaj sladkega in zabavnega, poneumljajočega. Žal, svet je krut in zatiskanje oči in sprenevedanje tega ne izboljšueta, le slabšata.
Pri umoru je bil na premieri vsiljen stavek ”Pazi, lovci!”, ki je bil vsiljen s strani drugih, da se ve, kdo je kriv…samo tudi z mojega vidika ni opravičila za umor živali, tako da bi vsako opravičevanje bilo brezveze. Dejstvo je, da se pobija ljudi in živali in da za to ni opravičila.
Občasno je treba ljudi, tudi otroke, opomniti, da znamo biti grdi, da smo lahko nehote grdi, se vprašati, kdo je grd, kdo določa pravila…treba je spodbujati ljudi k mišljenju, da ne postanejo vase zagledani egoistični brezčutni nerazmišljujoči posamezniki…
Žal, svet je tako grd, da tudi pravljice ne morejo biti več tisto, kar so bile.
Sandman: Hvala:) Jaz vam bom tudi lahko januarja zaželela isto, ne?:)
Jasna said,
december 8th, 2007 at 21:01
Aja, sicer je pa je scena s pomorom živali Andersenova, tudi on je pomoje ne razlaga in olepšuje, se ne ukvarja s tem, tako tudi mi nismo spreminjali tega. Sicer pa bi se dalo narediti marsikaj, če ne bi bili tako zelo omejeni s trajanjem predstave. Naj bi trajala 20 min,pa ima skrajšana verzija 30, original pa 50min
Klincanje » Blog Archive » Katica iz Heilbronna ali Preizkus z ognjem (ali štiri ure in deset minut v Drami) said,
april 4th, 2008 at 9:19
[…] nekaj modernejših predstavah in eni premieri sva si spet ogledala “tradicionalno” gledališko igro. Tradicionalno zato, ker je bila […]