Jasna

My expectations may be high
I blame it on my youth
Soon enough I learned the painful truth
I’ll face it like a fighter
Then boast of how I’ve grown
Anything is better than being alone

That a good heart these days is hard to find (a good heart)
True love, the lasting kind
A good heart these days is hard to find (ooh)
So please be gentle with this heart of mine, yeah            (Feargal Sharkey)

Vsak dan nekaj ur preživim v pravljici. Dobesedno. Ko mi vsakič ob srečnem koncu skoraj polzijo solze po licu (luči, megla, glasba, dobra igra…res lepo), razmišljam o tem, zakaj morajo obstajati pravljice? In zakaj še vedno verjamem v njih? V 18 letih sem prišla do popolnega zanikanja pravljic, potem pa v dveh, treh letih ponovno začela verjeti. Zdaj se moram na silo povrniti nazaj v prejšnje stanje, saj te vera v pravljice naredi tako ranljivega in naivnega, predvsem pa neumnega. Iz vseh knjig, ki sem jih prebrala v mladosti, sem si naslikala toliko iluzij, v katere ne verjame veliko ljudi in jim je lahko živeti, jaz pa, neumno sanjavo dekle, zaradi tega prepogosto trpim. Ti, ki si izumil pravljice, upam, da se grizeš in žreš. Kaj dobrega prinašajo pravljice? Da deklice sanjajo o princih na belih konjih in se te podobe ne odpovejo dolgo dolgo predolgo? Da outsiderji upajo na dan, ko se bo njihovo trpljenje poplača?

Danes sem slišala sicer zelo kruto šalo: ”Kaj dobi za božič gluh, slep in invaliden otrok? Raka.” Ampak tega ne vidim kot šalo, temveč kot življenje. Usoda te brca, ko si na tleh. Eni ljudje so od začetka na vrhu, drugi pa na dnu. Strani se ne menjajo.

Gojila sem iluzijo, ki mi je pomagala živeti, zaradi nje sem bila srečna; a zdaj, ko vem, da je bila le to – iluzija, sem tako nemočno jezna, obupana. Toliko lažje bi bilo, ko bi nikdar ne verjela. In morda nikoli ne bi, če ne bi prebrala vseh romanov in pravljic. Tako pa so me posrkali v svoj svet in zdaj iščem izhod iz njega. Ne spadam v ta svet, ker sem preveč občutljiva, vse me boli in prizadane. Kot kakšen neveden mali princ sem. In čakam svojo kačo.Pravzaprav je že pičila, samo čakam, da me njen strup dokončno ubije; se pravi, ubije mene kot naivno utopistko in da se rodim nova jaz – jaz, ki bo sodila na ta svet, da bom takšna, kot ostali. Grdi raček ne postane labod. Labod mora postati grd, da lahko živi v tem svetu. 

My expectations may be high
I blame it on my youth
Soon enough I learned the painful truth

To pesem sem slišala danes na radiu, ko sem se z avtobusom peljala iz mesta. Pomagala mi je pri razčlembi svojih misli.

Anything is better than being alone

Če nočeš biti sam, se moraš spremeniti in prilagoditi. Četudi to pomeni umazati se. Odpovedati se mogočnim idejam, ki ne obstajajo. Šele zdaj mi postaja jasno, zakaj sem s takšno muko brala Don Kihota, ko so se drugi ob njem zabavali. Bolela me je njegova usoda, jokala sem z njim. To je ena izmed strašnejših knjig. Pa vendar mi je usojeno prav to. Ne boj z mlini na veter, temveč smrt utvar, smrt same sebe.

Razlij se strup in obarvaj vse črno. Tako vsaj ne bom več razočarana. Ne bo mi treba biti Don Kihot. Družba je premočna, nikogar ne moreš spremeniti.

Niti sebe ne, zato mi je toliko huje, saj vem, da bo potrebno mnogo pretvarjanja in truda, preden bom zares odslovila svoje naivne nazore.

A to je potrebno – Anything is better than being alone.