Jasna

Tekom študija sem naletela na zanimivo misel (mislim, da pri sociologiji okolja), da je vsakdanje nakupovanje pravzaprav religija- slepo verjamemo, saj ne moremo zares preverjati. In to me vedno bolj plaši. Nikoli ne moremo v resnici vedeti, kaj jemo, kaj dajemo v in na svoje telo.

Upamo, da na etiketah piše vse, kar je dejansko vsebovano v produktu, slepo zaupamo. In ko izvemo, da seveda ni zabeleženo vse, in da smo vase vnašali stvari, ki jih sicer nikoli ne bi, boli.

V Sloveniji obstaja zakon, da če nek material prevladuje v 80%, se lahko napiše, da je produkt v celoti iz tega materiala. Tako lahko npr. kupite čevlje iz umetnih materialov, v resnici pa so 19% usnjeni. Lahko kupimo popolnoma neusnjene čevlje, pa so zljepljeni iz lepila živalskega izvora. Stvari, na katere ne bi niti pomislili.

Siru se dodaja sirilo, ki je v preteklosti najpogosteje bilo renet ali rinin (stena želodca teličkov), danes pa so cenejša sirila rastlinskega izvora; je pa zelo težko ugotoviti, kateri siri vsebujejo katero sirilo. Želatine ne vsebujejo le ”žele” bonboni, temveč te preseneti v vseh mogočih artiklih, čeprav obstajajajo manj krvavi nadomestki (agar agar ali kuzu). Če poješ čokoladico Mars, Snickers, Twix, zraven nevede zaužiješ še kožico teličkovega želodca (sirilo). Tudi v nekatero sojino mleko in sojin sir dajejo živalsko sirilo. V belo vino dajejo želatino. Tobak lahko vsebuje sečnino, med, mlečne derivate, glicerol in še druge dodatke, ki so lahko živalskega izvora. 

Tako lahko živimo v nekem prepričanju, reničnost pa je popolnoma drugačna.

Da, zame je tema toliko bolj šokantna, ker pač v svoji vegetarijanski prehrani nočem nevede uživati živali. Pa vendar, tudi mesojedcem verjetno ni vseeno, kaj vse se daje v hrano. In to so samo stvari, ki so označene. Koliko je stvari, ki niso označene!

Torej je res, ko kupujemo, lahko samo upamo in verjamemo, vedeli ne bomo nikoli. Lahko se izobražujemo, informiramo, stopimo v stik z vsakim proizvajalcem, katerega produkt nas zanima, da se prepričamo, ali je zares to, kar želimo…ampak proizvodov je daleč preveč, vseh se ne da preverjati…samo zblazniš lahko.

Groza, kako malo človek pomeni sočloveku, da mu v hrano meša vse mogoče svinjarije; bolečine, ki jih ob tem povzroča živalim in okolju, ki sta zanj samo blago, pa so tako ali tako neopisljive.

Ničesar ne moreš kupiti, ne da bi vedel, ali je nekaj genetsko modificirano, da niso dodane stvari, ki jih nočeš ali si jih celo ne predstavljaš… Kupiš solato, pa ima okus po kovini, kupiš paradižnik, pa ima okus po plastiki, kupiš kisle kumarice, pa dobiš v njih vloženo miš…

Cene pa strmo naraščajo. Plačujemo nesmiselne zneske za stvari, za katere nikoli ne bomo vedeli, kaj pravzaprav so in kaj vsebujejo. Plačujemo za stvari, ki jih kupimo že napol pokvarjene ali so brez okusa.

Nekdo nas ima za norca.

In se mu naša neumnost zdi blazno, blazno smešna.

Med izpitnim obdobjem navadno osvežim spomin, zakaj mi je moj študij všeč. Daje tako veliko zanimivosti, novega, pobud za razmišljanje, razjasnitev nepojasnjenega…

Čeprav nočem verjeti Freudu, da je bistvo vsega spolna sla, da se vse vrti le okrog tega in da to stoji za vsem (morda je res, a nočem verjeti:), in čeprav, ko imam polno glavo vsega, bi tudi sama najraje rekla ”Freud, včasih je cigara samo cigara!”, ga imam vseeno rada. Z vsemi teorijami o umoru in použitvi praočeta vred. Toda zna tudi pičiti, kamor boli. ”Zbudimo se, da bi lahko še naprej sanjali.” Kar pomeni, da se nam v sanjah, ko tudi cenzura malo zaspi, razkrije, česa smo v resnici zmožni in kdo sploh smo. Zbudimo se zato, da bi lahko še naprej sanjali, da tega v resnici ni v nas, da nismo takšni; da nismo zmožni takšnega razmišljanja ali dejanj. Ja, še naprej se hočem zbujati…

Še nekaj ”ironičnih” dejstev, ki sem jih nabrala v knjigi Karmen Šterk, Serijski morilec: normalen psihopat patološke matere. Ne, nisem zblaznela, to je pač študijska literatura pri psihoanalizi. Da, nekdo se mora ukvarjati tudi z najtemnejšimi platmi zmožnosti človeštva. Ne dvomim več v resničnost Freudove trditve o sanjah; želela bi le, da bi tudi serijski morilci zbujali in se prepričali, da niso zmožni uresničiti svojih fantazij. Po 350 straneh knjige vem, da ni tako preprosto, a vseeno. Če imate želodec, priporočam branje. Razjasni ozadje nerazumljivega.

O ironiji pa:

”Ko je Jeb Bush, floridski guverner, odklonil zadnjo možnost pomilostitve, so Aileen Wournos (prostitutka, ki je pobirala štoparje in jih po spolnem odnosu umorila) 9. oktobra 2002 usmrtili s smrtonosno injekcijo. Pravijo, da se je guverner dokončno odločil o njeni smrtni kazni, potem, ko si je ogledal enega od intervjujev, ki jih je Wuornosova dala televiziji in v katerem je dejala: ”Nisem jaz tista, ki sem bila nasilna prva, tisti moški so bili. Dovolj imam že tega, da nas imajo moški pod nadzorom, da lahko z našimi telesi delajo, kar koli si zaželijo, njim pa se nič ne zgodi samo zato, ker živimo v družbi, ki jo obvladujejo moški.”

Ko je čakajoč na smrtno kazen sedela v zaporu, jo je obiskal hollywoodski producent, ki ga je Aileen prosila: ”Prosim, ne napravite pošasti iz mene.” Charlize Theron je za vlogo Wuornosove oskarja dobila 29. februarja 2004, prav na dan, ko bi Aileen praznovala 48. rojstni dan, če bi bila še živa. In seveda, naslov filma je bil Pošast. (Šterk, 2007)

Ed Kemper je zanalašč nastavil eno izmed svojih žrtev v prtljažnik, čisto pod steklo, saj ga je zanimalo, če jo bo kdo opazil: ”Odtaval sem z njo in jo dal v prtljažnik tik pod okno. To je nekaj, kar me preseneča v družbi. Da lahko narediš prekleto kar koli in nihče ne bo ničesar rekel ali opazil.” (Šterk, 2007)

Da, zabavno je preučevati psihologijo množice in čredni gon… Čeprav pa ugotovitve ne prinašajo tako zabavnih rezultatov. Težko je ob tem verjeti, da bi lahko spreminjal družbo, če je le-ta tako pasivna, neintelektualna množica. Vsi govorimo isto, zgledamo isto, drenjamo se v istih trgovinah, zgražamo se nad istimi stvarmi…pa sploh vemo zakaj??

 Vemo zakaj? Ali so to le stvari, ki kot ‘’strahovi tičijo v nas, tako davni strahovi predhodnih generacij, da vanje ne verjamemo več, pa vseeno tičijo v nas in nas strašijo” (Ibsen, Strahovi)?

Množice me strašijo. Njihovi voditelji pa še bolj.

Najbolj pa je strašno, ko se zaveš, da si tudi sam del nje in da se od nje ne moreš odtrgati.

***

”Dovolj imam že tega, da nas imajo moški pod nadzorom, da lahko z našimi telesi delajo, kar koli si zaželijo, njim pa se nič ne zgodi samo zato, ker živimo v družbi, ki jo obvladujejo moški.” (Aileen Wournos)

Včasih se rada mučim z gledanjem sodobnih hollywoodskih komedij, saj me zanima, kakšna je moderna scena, kakšne so smernice, vsebine… In priznam, včasih bi si samo rada odpočila, poslala možgane na pašo in se zabavala. Nisem vedno pri volji za težke filme, ki so zame seveda edini pravi filmi. Težava pa je v tem, da se ob modernih komedijah ne morem zabavati. Vse drugo so, samo smešne ne. Ob njih postanem zgrožena nad današnjim svetom, želim si, da je to le izmišljen film, pa v sebi vem, da ni tako. Včasih mi gre dobesedno na bruhanje od zgroženosti in razočaranja.

Estetsko ali naravno prikazana golota  v filmu me ne moti. Ljudje smo pač goli pod obleko. In morda, če se, kot kažejo smernice, v vsakem filmu mora pojaviti vsaj eno nago bitje, povečini ženskega spola, a tudi moških je veliko, potem bodo morda ljudje začeli sprejemati goloto kot nekaj naravnega, ne kot tabu. Predvsem mislim na moške; morda bodo spoznali, da so ”joške” pač samo ”joške”, del telesa, kot komolec, nič posebnega. Ampak to je spet druga zgodba, ne želim se spuščati vanjo. Želim le povedati, da sicer mi bi bilo ljubše, če mi ne bi bilo treba gledati nagcev, kamor se obrnem, ker če smo že iznašli obleke in se jim pripisuje ogromen pomen (znamke, cena…), potem jih pač nosimo v javnosti; ampak nekako sprejmem goloto. Ni panike. Čeprav me malo boli, ko npr. vidim nagega igralca in se mi zdi, da se mora počutiti zelo ponižano…takšen je pač igralski kruh, sprejmi ali odidi. V vrsti čaka nešteto drugih, ki so za 5 minut slave pripravljeni storiti vse. Zato si tudi ne želim več postati igralka. Vsaka druga predstava je prepolna nesmiselne golote in vse je obrnjeno na spolnost… Še teater so mi skazili:( Nop, to ni zame, hvala.

Kar me resnično moti in boli, je dobro prikazano v skrupucalu od filma, ki sem si ga pogledala včeraj, ker je bila za mano naporna noč in nisem imela energije za kaj pametnejšega. Good luck Chuck ali Predzakonske zdrahe je velecenjeni naslov tega izdelka. Že začetek me je spravil v obup. Skupina otrok, tam okoli 10 let, se igra ‘’sedem minut raja” - sedijo v krogu in zavrtijo steklenico, in izbrani par mora za 7 minut v omaro. Zunaj se pogovarjajo, da je prva faza poljub, druga joške, tretja fafanje. 10 letni otroci!!! Ko nek otrok reče, da je punci treba potisniti prst, najbolje palec, mi je postalo slabo. Kaj ni več otroštva, so res vsi tako pokvarjeni ali jih le filmska industrija želi pokvariti?? Postalo mi je slabo. Imam to slabost, da ko se mi kar res gabi, mi postane fizično slabo. Zadnjič, ko sem bila po dolgem času v kinu, mi je bilo tako slabo, da sem komaj zadržala, da nisem pobruhala človeka ob meni. Ja, ni preveč lepo gledati modernih filmov, če imaš takšno hibo.

Otroci odrastejo in film se razvije v pravi pornič. 10 minut čistega golega seksa, različnih položajev, ki so predivji celo za ustvarjalce porničev, grdega govoričenja, seksa, seksa, seksa. Ne seksa, f**a. Ni več sramu, vse je dovoljeno. Nastopi tudi ženska s temi prsmi, seveda jo pokaže. Glavni igralec na koncu kot del predigre spolno zadovoljuje plišastega pingvina!? Nič nimam proti spolnosti v filmu, če je lepo predstavljena, kot npr. v Petelinjem zajtrku - tam je golota in prikaz spolnosti smiseln in tudi čisto lepo prikazan. Ampak to, kar se zdaj dogaja v ameriških ”komedijah” je čisto navaden pornič z malo zgodbe. Igralski poklic zgublja veljavo. Ne morem občudovati zvedz in dvomim, da so sami zadovoljni s sabo. Goza. Cel film mi je bilo slabo zaradi gnusa nad svetom, v katerem živim.

Zame je seks najgloblja fizična izkušnja, ki jo deliš s pravo osebo, katero ljubiš in se ji s tem popolnoma predaš. Združenje duhovnosti in fizičnosti, najgloblje združenje bistev dveh ljudi. Za ves ostali svet, razen redkih izjem, seveda, je seks telovadba. Zadovoljevanje potrebe. Partner le objekt zadovoljitve, predmet. Gre za razvrednotenje ljubezni in reduciranje oseb na objekte zadovoljitve. Mene to sili na bruhanje, ne morem pomagat.

Da imate otroka in hoče v kino, pa je prestar za Frančka, kaj storite? Ga peljete gledat tak film, kjer bo dobil izkrivljene predstave o spolnosti in kjer bo pri rosnih letih izpostavljen pornografiji? V naši mladosti smo lahko gledali Babe-a ali Robina Hooda, pa že tam je bila prikazana ženska z železnim devičnim pasom, ki ga je Robin hotel prežagati z motorno žago - in to je bilo vse. Če danes otroci gledajo takšne filme in dobijo takšne predstave o spolnosti, potem me je resnično strah prihodnosti. Včasih so bile poroke dogovorjene, a je vseeno obstajala ljubezen, ki pa je največkrat morala biti skrivna, a obstajala je. Sedaj vedno bolj izumira, in takšni filmi so eden izmed največjih krivcev za to.

V kino ne upam več zahajati. Po dolgem času sem šla gledat Peteljinji zajtrk in so mi po licih tekle solze zaradi krute vsebine in še posebej zaradi krute publike. Ne prenašam strip klubov in striptizet/prostitutk, pa ne zaradi njih, ampak odnosa, ki jih spremlja. V filmu je prikazan tak klub, kjer pohotni prašiči gledajo žensko kot kos mesa, jo kupijo in se zadovoljijo. Rečejo: ”TO je to”, ne ”Ta je ta”. Nisem mogla zadržati solz, saj je to najnižja stopnja, kamor človek lahko stopi; groza me je bilo. Dvorana pa se je smejala, moški ob meni je pokal od smeha. Nisem mogla misliti drugega kot to, kakšen prašič je. In seveda, bilo mi je zelo slabo. Trpela sem in jokala. Ves svet pa se je smejal. Potem kasneje v filmu nekdo posili striptizeto in ji odgrizne klitoris. Kruto, ogabno in zelo zelo žalostno. Nekdo v fimu vpraša: ”Kako lahko posiliš kurbo?”, in vsi v smeh. Razen mene, seveda, ki nisem mogla zadrževati solz. Ljudje se mi gabijo. Kakšni prašiči hodijo po svetu, imajo ženske za kos mesa, ki ga lahko kupiš in z njim počneš, kar želiš…o, groza!

Vsi pa seveda govorijo, da je ta film super komedija in da se smejiš do solz. Ja, do solz, samo ne zaradi smeha.

Zame je vsak ogled filma veliko tveganje, saj se vedno pogosteje dogaja, do ob njih nenormalno trpim in jočem, tudi če gre za komedijo. Ljudje so imeli tako veliko potencialov, tako sanjsko bi lahko živeli, pa so vse razvrednotili in skazili, uničili.

Zato tak naslov posta: Vso srečo, Jasna, v svetu, v katerega ne sodiš in ne znaš živeti v njem. 

pride z velikim pompom. Na silvestrovo žurajo tudi nežurerji. Zdi se, kot da bo vse leto tako zabavno, noro, odtrgano, sproščeno, prijateljsko. Potem pa nastopi prvi januar. Najstrašnejši dan v celem letu. Vse horde ljudi izginejo. Vse je zaprto. Še lokalne gostilnice, ki bi bile odprte še ob naravni katastrofi. Nikjer ni nikogar. Kam se poskrijejo vsi ljudje in kaj za vraga počnejo?? Že dva dni gledam televizijo in umiram v dolgčasu. Minute se vlečejo huje kot pri biologiji v srednji šoli. Še malo, pa bom primorana gledati Harry Potterja, ki je očitno zelo popularen v prazničnem času, saj ga vrtijo na vseh kanalih, pa bi v resnici raje imela, da mi brez injekcij pulijo modrostne zobe. Ja, ne maram znanstvene fantastike - oprostite, feni.

Zakaj je vse, kar obstaja, zaprto ta dva dni…čemu na čast? Temu, da vsak ždi zaprt v svoji sobi in na vse pretege preganja dolg čas, ker se pač ne spodobi kam iti - za praznike je treba biti doma. Ne morem verjeti svojim besedam, ampak komaj čakam ponedeljek, čeprav bom po dveh mesecih obiskala predavanja. Vsaj nekaj se bo dogajalo, vsaj nekam bom lahko šla na čaj, vsaj ljudje (čeprav jih v resnici ne maram preveč) se bodo privlekli na plan in spet bo vse, kot mora biti.

Verjetno je vsega krivo najbolj dejstvo, da moj dragi dela že od božiča in še danes cel dan, videla sva se le za novo leto…sam iti skozi praznike pa ni nič kaj praznično. Sploh, če drugi uživajo na smučanjih in skupnem preživljanju časa. Resnično upam, da se novo leto ne pozna po prvih dneh. Ker res ne želim več biti sama.

Kmalu je, da to rečem, ampak upam, da bo drugo leto bolje:)))

Ahhh…če ima kdo recept proti ponovoletnem šoku dolgočasja, se priporočam. In ne, ne morem vleči filmov z neta, ker potem doma zasedem linijo vsem ostalim uporabnikom. In ne, resnično si ne želim še šestinpetdesetič ogledati Sam doma 1, 2, 3 in 4. Razen če pride ven peti del. In ne, nočem sama na sprehod, ker bom še bolj žalostna. Če mi kdo posodi psa za kakšen dan, se priporočam:)

Drugače pa vsem želim čimboljše leto, naj pogum premaguje strah, želim veliko nasmehov in smeha, sreče, čim manj dolgega časa, čim več stvari in še posebej oseb, ki vas osrečujejo, mnogo mnogo LJUBEZNI in čim manj sivih dni, veliko navdiha, iskrivih domislic, trenutkov s prijatelji, smisla in želj, ki vas vodijo do ciljev, želim tudi, da nekatere želje ostanejo neizpolnjene, da ne otopite in da ne izgubite svojih ciljev. Srečno in predvsem zabavno leto vam želim!