Jasna

Pogledala je vase in zaledenela od groze, kajti videla ni ničesar. Nič ni ostalo od vseh mogočnih idej in prepričanj, od vse pristnosti in norosti. Na mestu, kjer je nekoč divje utripalo mlado goreče srce, se je razpredala praznina.

Planila bi v obupan jok, pa je bila prazna čustev. Ni znala več zares jokati, solze so kot prazna voda tekle, a ni jih čutila.

Ko se je odpravila na vsakodneven obhod mesta, se je nenadoma zaustavila. Skozi sivo vejo osamelega drevesa je skozi težko meglo posijal žarek sonca. Spomnil jo je na nekaj davno davnega, neotipljivega. Zapeklo jo je po telesu in iz spomina je vstala prečudovita grozeče boleča podoba. Sedela je na deblu v gozdu, obdana s šelestečo bujno zeleno travo, pogledom uprtim v puhaste oblake na iskrivo modrem nebu. Obhajale so jo vse mogoče misli, a četudi so vmes bile žalostne, je globoko v sebi čutila zadovoljstvo nad svojo zmožnostjo dojemanja in svojo enkratnostjo. Obdajale so jo misli in čutila je. Dihala je topel zrak in vedela, da živi, vedela je, da ji je namenjeno posebno, nenavadno življenje; da ji je namenjena globoka sreča. Vedela je, da nikoli ne bo postala del množice. Vedela je, da je stvarstvo zanjo pripravilo posebno pot osebnega iskanja in najdenja. Vedela je…

Zavrtelo se ji je pred očmi. Tisto dekle v gozdu…tako daeč, tako tuje. Oglašalo se je iz pozabljenih globin. Ni še mrtva, ni še izginila! Samo tako neopisljivo daleč je. Kriči iz neznano kje: ”Izvleci se iz krempljev množice, to nisi ti! Odvrzi masko in to lupino! Spomni se, kdo si, od kod prihajaš in kam greš!”

Gledala je suho vejo in megla ji je padala na veke, megla ji je prekrila oči, megla ji je padla na usta. Na usta, ki že dolgo ne poznajo več nasmeha ob skrivnostni preprostosti narave. Nasmeha ob utripanju krilc tistega rumenega metulja, ki lovi belega. Megla ji je kot kamen padla na mesto, kjer je nekoč bilo srce. Tla pod nogami so izginila. Zgrudila se je na siv umazan beton. Siv umazan beton svoje duše.

Dekle v njeni notranjosti jo je s klici vabilo nazaj v življenje, prosilo je, naj jo poišče in obudi, odreši, razklene to jekleno verigo. Ona pa je bila siva kot beton in pusta kot beton in neživa kot beton. Ni imela moči iskati deklice. Ni je znala iskati. Predolgo je že od tega. Daleč stran je vse to. To je drugo življenje, ki ga ne pozna več.

Dekličini kriki so pojenjali, dušila se je v megli, utapljala v betonu. Ne zna živeti v svetu brez šelestenja krošenj in modrega neba. Ne zna čutiti jekla. Ko je že skoraj omahnila, jo je ustavila kaplja, ki ji je očistila dušico, da je lahko spet zadihala.

Njej so solze tekle po licu in pregriznile meglo. Krvava se je pobrala z betona, z razbitimi koleni, a nasmehom na obrazu. Odplazila se je stran od mesta. Ko je prišla do vasi, je že hodila. Ko je zagledala gozd, je stekla vanj. Našla je deklico in skupaj sta mrmrali melodijo vetra.

Ko se je nekdo le spotaknil obnjo in jo zmerjal za ničvredno pocestnico in narkomanko, je opazil kaplje krvi ob njej. Njen siv obraz je bil videti čudno blažen, raztezal se je v krvavi nasmeh. Odnesli so jo in jo pokopali v beton sredi betona, obkroženega s še več betona.

A zdaj jo sivina in hlad betona nista več motila, ona je tekla po neskončnih travnikih, obdana z neskončno blaženostjo in neskončno lepoto. Bila je daleč, daleč stran od krempljev mesta in množice.

Naposled je le našla svojo deklico.

* * *

To besedilo je privrelo iz mene ob novici, da smo izgubili še enega človeka, ki je bogatil obličje te zemlje. Še enega, ki ni sledil množici. Nekoga, ki je ubežal mestu in živel obdan z naravo. Nekoga, ki je našel moč in pogum, nekoga, ki je našel pot do svoje ”deklice”. Janez Drnovšek, počivaj v zasluženi blaženosti!

Človek, kot je on, mi daje pogum in vero, da za nikogar od nas ni prepozno, da najde svojo pot. Nekateri smo krepko zašli, a vedno obstaja pot iz začaranega kroga. Vem, on nam je lahko dober dokaz za to. Spoštujem ga zaradi velike osebne rasti, napredka in razsvetljenja, ki ga je zares živel in ne samo govoril. Trudil se je za boljše življenje, ne samo svoje, temveč vseh, tudi živali. Bil je dober človek; toliko boljši zato, ker je svojo pot našel relativno pozno v življenju. Mnogo si je upal, čeprav so se mu smejali. A sledil je svoji vesti in svojim prepričanjem. Samo upam lahko, da tudi sama kdaj zberem takšno moč. Janez, bil si velik človek in upanje ter navdih mnogim, izven meja Slovenije. Hvala za zgled, hvala za upanje. Ob žalosti ob izgubi takšnega človeka me tolaži le dejstvo, da je dosegel svoj cilj - bil je spravljen s sabo in svetom, ko je umrl. To pa je cilj vsakega posameznika. In mnogi imamo do tja še dolgo in težko pot osebne rasti in razumevanja kompleksnosti stvarstva.

Hvala za pot in vse najlepše tam, kamor vsi pridemo!

Življenje boli, ko v njem ne najdeš smisla. Rdeča nit se razkraja in bledi pred tvojimi očmi. Krožiš in krožiš in tavaš in butaš ob nevidne zidove in ne najdeš… Ne najdeš sreče, ne najdeš bistva. Ne najdeš sebe. Vidiš zid, ki te ločuje od sveta, pa ga ne znaš podreti. Nočeš? Ne upaš? Ne zmoreš? Ni pomembno. Ker ga nikoli ne boš. Ker ne moreš. Ker nočeš. Ker zidu ni. Si le ti. Ti si ovira, ki ti preprečuje srečo. Ti si braniš najti smisel. Ti se ne najdeš, čeprav se imaš. Ti ne veš, kaj želiš, po čem hrepeniš. Ker se ne znaš zazreti vase. Ker ne upaš poseči po odgovorih. Ker je lažje jokati. Ker je včasih življenje težko živeti.

Ga je pa vredno izživeti.

Tale svoj zapis sem našla na lističu, zataknjenem v učbeniku prvega letnika, profesorjevi študiji gibanja Hare Krišna. Ravno pravi čas je prišel na plan - v obdobju, ko ga spet potrebujem. Ko se moram vprašati, kaj hočem in se zazreti vase; ko moram odločno stopiti na pot in se ne bati. Ko moram življenje izživeti in ne le živeti.

Ti si ovira, ki ti preprečuje srečo. 

Ja, prav ste prebrali. To je diagnoza moje ”bolezni”. Alternativna medicina temu pravi kandida, drugi preprosto preveč zaužitih ogljikovih hidratov, moja nova zdravnica pa ji pravi študenstska bolezen. Zdravljenje pa je v vseh primerih isto. Nič sladkorja in visokih OH. Pa enkrat na teden kislo zelje - ha ha, tako vračam cimroma, ki me vsak dan živcirata na sto in en način. En ne hodi na faks in se cele dneve ukvarja z miksanjem glasbe, se pravi s predelavo uspešnic v tehno preobleko. Podobno kot je npr. predelava If you’re going to San Francisco. Vedno me je zanimalo, kako ti ljudje (zame izdajalci:) izgledajo. Hja, kaj drugega nisem pričakovala. Fante ne komunicira z nami, ima pa prijetno navado, da ko gre na manjšo potrebo, ne čuti potrebe po ciljanju v školjko. Wc smrdi kot javno stranišče, fante pa ne pomisli na to možnost, da bi malo počistil za sabo.

Drug fante pa cele dneve igra poker na spletu, ki ga glasno z nadležnim piskom opozarja na čas za potezo. Domnevam, da je malo naglušen, saj svojo tehno ”glasbo” (ja, sta se našla dva takšna) posluša tako naglas, da v svoji sobi niti misliti ne morem. Kaj naj, tuc tuc tuc tuc tuc dž dž tuc pač preglasi moje misli.

Seveda oba ne pomivata posode za sabo, puščata vrata apartmaja odklenjena in sta vsak na svoj način precej predrzna (ta, drugi fante, me vedno opominja o redu, če mi slučajno čez vikend v hladilniku zagnije kakšna zelenjava, sam pa brije svojo glavo v kopalnici in posledično posuje mojo zobno ščetko s svojimi lasmi, ne pomiva posode…). Hm, razlog ”študentske” bolezni je tudi stres…le kje ga dobim? Počutim se ujeta v svoji sobi, saj nočem iz nje, ko slišim koga od njiju v kuhinji. Glede na to, da sta oba cele dneve doma, sem torej prisiljena ždeti v svoji sobi. Ravnokar sem iz vljudnosti in želje po tem, da ne bom spet opomnjena, da vse smrdi, pojedla svoje zelje zaprta v sobo. Ja, ko fante VSAK DAN kuha golaž, ki ga ima zapakiranega v fejketaperver posodicah, ki mu jih vsak vikend pripravi mamica, saj seveda ne zna skuhati drugega od čaja, pa zelo diši. Zadnjič sem hotela nekaj vreči v smeti in ko sem odprla pokrov - me je presenetila na pol obrana kokošja nogica (bedra…kaj vem)…sem kar malo zakričala, saj sem zdaj prvič videla del trupelca v smeteh…sem se počutila kot sošolka v srednji, ki je kričala, če si pred njo mahal s koščkom posebne salame. Ja, če se iz nekoga norčuješ, kmalu sam postaneš tak

No ja, spet žalim druge ljudi, ampak verjemite, tokrat zasluženo. Ni prijetno živeti s takšnimi ljudmi, ki ti pokvarijo dan že zjutraj. Ahh.

No, ampak nazaj k diagnozi in zdravnici. Prvič imam tudi sama prijazno zdravnico, ki te posluša in te jemlje resno in se občasno še kaj pošali! Jeee! Čez en mesec grem zopet k njej, da preveri, kako je z mano. Najboljše pa mi je to, da je rekla: ”Poslušaj svoje telo, samo najbolj ve, kaj je zanj dobro in ti to sporoča.” Ja, včasih ti tudi zdravnik prizna, da tvoje telo ve, česa noče več vase.

Je pa rekla, da ne smem jesti belega kruha, samo polnozrnatega in nič kakavov in takšnih zadev, piti moram samo vodo…in to ne samo kratek čas, temveč v nedogled oz. do takrat, ko bo telo spet pripravljeno kaj nenajboljzdravega sprejeti vase.

Se pravi, da so moji občutki in diagnoza bili pravilni in je pač še naprej treba poslušati telo, ne pa oči.

Sem pa vesela, da sem odšla k zdravnici, saj imam zdaj to potrjeno in je skrb o resnejši bolezni premagana.

Mojster je govoril: ”Redki so, ki so z omejitvijo izgubili.” (Konfucij)

Jaz sem ostala brez besed… Res nevem, kaj naj rečem. Včeraj sem napisala en post po dolgem času, da bi ljudje videli, kaj se dogaja z mano zadnje čase in bi slišala morda še kakšno spodbudno besedo v stilu ”Verjamemo vate, držimo pesti, da ti uspe.”… Reakcije so trčile vame kot strela, ne vem od kod, še manj pa zakaj. Da se moram braniti za to, ker sem se odločila namesto v telo basati pomfri, čips, bele štručke in jih nadomestiti s sadjem, zelenjavo…ne vem, tega nisem navajena, sploh ne med prijatelji, ki dobijo v oči solze, če pijem kokakolo, ker ne gledajo radi, kako se nekdo, ki ga imajo radi, zastruplja. Očitno imam čudne prijatelje in sem sama čudna, ampak svoja doživetja bom odslej delila z njimi, ne s spletom, kjer stvari dobijo popolnoma nepričakovane dimenzije.

Tale komentar pustim še nekaj časa, potem pa zbrišem temo in ne pišem več o osebnih stvareh. Morda s tem zapiram tudi blog, ne vem še. Vem pa, da nisem netolerantna, vzvišena, še najmanj pa samozavestna in če na spletu dajem tak vtis, se mu odpovedujem in se bom, kot do sedaj, raje posvečala ”realnemu” življenju, o določenih temah pa pogovarjala z ljudmi, za katere vem, da delijo prepričanje z mano.

Kar se tiče mojih spornih izjav - med vikendom sem jih isto povedala mami, povedala sem ji, da nočem kot ona obupovati nad svojo postavo in da suhega telesa ne morem videti kot bolehnega, kot ga vidi moja stara mama. To sem povedala direktno. Sem pa že dolgo dolgo navajena poslušati mamine izjave v smislu ”zakaj moraš biti takšna, zakaj toliko razmišljaš, ne oziraj se na to, če stradajo otroci v Afriki, važno, da si ti vredu…”. Takšna ne morem in nočem biti in me tega ni sram povedati, razumem pa konvencionalno vzgojo tistih, od katerih prihaja takšno prepričanje in ga sprejemam. Moje je pač drugačno.

Velikokrat se je mami zjokala nad mano z besedami: ”Zakaj moram imeti takšno hčerko?” To je zame najhuje, kar lahko slišiš od staršev in tega ne bom nikoli pozabila, vedno mi bo ležalo nekje v podzavesti in vedno bom vedela, da nisem tisto, kar bi doma želeli, da sem. Ker to ne morem biti. Je potem čudno, da imam težave s samozavestjo in posledično s hrano, ki je tolažba razrvane čustvenosti? Mislim, da ne; zato sedaj popravljam škodo, ki sem jo z leti storila s prenajedanjem v stiskah. Za rojstni dan sem mami poklonila svojo pesem, ki mi je takrat pomenila višek mojega ustvarjanja in me je izpovedovala, utelešala. Mami je le zavzdihnila in rekla, zakaj moram biti takšna in toliko razmišljati in toliko komplicirati in nasploh, zakaj moram biti takšna. Ker sem takšna in mnogo ljudi vidi mojo dobroto, mojo globino in prednost mojega razmišljanja. Zato se dobro počutim med prijatelji. Doma pa se ne upam izražati, niti mi to ni dopuščeno. Zato me doma nihče ne pozna - ker me noče. Ker vsi hočejo o meni vzdrževati neko idealistično podobo. A jaz nisem podoba, jaz sem jaz. Naj me spozna, kdor hoče. Tudi jaz želim biti enkrat zadovoljna s sabo, to pa lahko dosežem le na ta način, da ne dovolim domačemu stanju, da mi zbuja slabo vest in me omejuje. Čas je, da odrastem in sprejmem dejstvo, da me doma pač nikoli ne bodo sprejeli v vsej moji razsežnosti.

Še enkrat se opravičujem temu, kar je izpadlo iz doronamernega, v veselju pisanega posta. Nekatere stvari je bolje zadržati v krogu ljudi, ki te razumejo in ne obsojajo. Se bom kmalu naučila tega, da vsega pač ne morem deliti  s svetom.

Hvala za vso izraženo skrb, a mislim, ne, verjamem, da je zelo zelo pretirana. Tisti, ki me najbolje poznajo, to vedo; saj me tudi poslušajo in POZNAJO.

Jutri pa brišem temo in s tem dokončno zapiram poglavlje v življenju - vem, da razumevanja ne morem iskati v družini; nič hudega, dovolj mi ga je nudenega s strani prijateljev in seveda, s strani Ljubljenega.

Imejte se radi, saj je danes praznik ljubezni!

Želela bi tudi, da me nekoč sprejmete, a kot sem rekla, najlažje bom odrasla, če to utopično željo pozabim in se z njo ne obremenjujem. Ljudje smo različni in živimo v popolnoma različnih svetovih. S svetovi, ki se vrtijo v mojo smer, se odlično razumem, tako da sprejemam tudi tista, ki se vrtijo v nasprotno smer…naj se vrtijo in pri tem imajo lepo. Vsak naj bogati svoj svet in se pusti obogatiti z drugim; naj ga ne ruši in ne skuša spreminjati njegove smeri.

Trenutna impresija ob potrtosti nad nerazumevanjem mojih besed in kot opravičilo prizadetim.

moje besede niso jaz
kruto reducirajo moj smisel
ne hranite se z mojimi besedami
hranite se z dušo
besede so mimobežen zvok
ne jejte mojih besed
tu imate moje solze
napajajte se z njimi
tu na dlani vam podajam svoje srce
užijte ga
da bo v vsa utripnila moja bit
da vas bo prešla moja Ljubezen
drugače vam je ne znam dati
žrtvujem se za vas
saj če me sodite po besedah
me ni
besede niso jaz in so le beden rezultat misli
poglejte me v oči in vedeli boste
razdajam vse, kar imam
Ljubim vse, kar živi in obstaja
nisem zmaj, kakršnega me rišejo besede

Ne vem, kaj je bolj popularno, ali valentinovo ali zavračanje valentinovega. Toda s tem se ne obremenjujem - z dragim nikoli ne greva spat, ne da bi si izpovedala ljubezen, vsak dan je poln objemov, stiskanja, lepih besed (in zafrkancije v najinem (mojem?) stilu, ki je odraža globoko po- in navezanost), pozornih sporočil, klicev. Res je, da mora vsak dan biti romantičen, a če je Ljubezni posvečen še poseben dan, na katerega ti je dovoljeno odmisliti vse in ga preživeti z ljubljenim, zakaj za vraga pa ne?? Ne gre za kupovanje daril, gre za tisto prikupno sporočilo, tisti dan, ko se po mestu sprehajajo množice rdečih vrtnic in rdečih balonov, dan, ko ti je dovoljeno biti osladno norčavo zaljubjen in to kazati celemu svetu. Spet, lahko bi to počeli vsak da in eni to tudi počnemo, ampak ko to vsi počnejo na enkrat, je še čarobnejše. Pa kaj, če iz vseh izložb sijejo kičarije. Lepo je.

Valentinovega smo se veselili kot otroci, v pričakovanju čokoladnih bonbonov ali anonimnih pisem. Zasovražili smo ga v puberteti, ko smo bili sami in uporniki in nasploh proti (čeprav smo neizrekljivo zavidali vsem, ki so se sprehajali z roko v roki) vsemu, še najbolj ljubezni (I don’t need a man/what’s love got to do with it/no man’s woman/nobody’s wife…). Sedaj, ko smo malo odrasli in spoznali tistega, ki je kruto porušil vsa dotedanja prepričanja in načela, pa se ga spet veselimo. Pričakovanja se niso zvišala (ne, iPhone ali Garmin zanjo se mi zdi MALO pretirana izbira), lepo pa je kupiti ali narediti pisemce, vanj zapisati čustva in biti presenečen. Si vzeti dan samo za vaju. Se imeti rad.

Lepo je, skomercializiranost gor ali dol. Vsak izgovor je dober za povečano količino romantike in kakšen poljub več.