Jasna

Ne vem, kaj je bolj popularno, ali valentinovo ali zavračanje valentinovega. Toda s tem se ne obremenjujem - z dragim nikoli ne greva spat, ne da bi si izpovedala ljubezen, vsak dan je poln objemov, stiskanja, lepih besed (in zafrkancije v najinem (mojem?) stilu, ki je odraža globoko po- in navezanost), pozornih sporočil, klicev. Res je, da mora vsak dan biti romantičen, a če je Ljubezni posvečen še poseben dan, na katerega ti je dovoljeno odmisliti vse in ga preživeti z ljubljenim, zakaj za vraga pa ne?? Ne gre za kupovanje daril, gre za tisto prikupno sporočilo, tisti dan, ko se po mestu sprehajajo množice rdečih vrtnic in rdečih balonov, dan, ko ti je dovoljeno biti osladno norčavo zaljubjen in to kazati celemu svetu. Spet, lahko bi to počeli vsak da in eni to tudi počnemo, ampak ko to vsi počnejo na enkrat, je še čarobnejše. Pa kaj, če iz vseh izložb sijejo kičarije. Lepo je.

Valentinovega smo se veselili kot otroci, v pričakovanju čokoladnih bonbonov ali anonimnih pisem. Zasovražili smo ga v puberteti, ko smo bili sami in uporniki in nasploh proti (čeprav smo neizrekljivo zavidali vsem, ki so se sprehajali z roko v roki) vsemu, še najbolj ljubezni (I don’t need a man/what’s love got to do with it/no man’s woman/nobody’s wife…). Sedaj, ko smo malo odrasli in spoznali tistega, ki je kruto porušil vsa dotedanja prepričanja in načela, pa se ga spet veselimo. Pričakovanja se niso zvišala (ne, iPhone ali Garmin zanjo se mi zdi MALO pretirana izbira), lepo pa je kupiti ali narediti pisemce, vanj zapisati čustva in biti presenečen. Si vzeti dan samo za vaju. Se imeti rad.

Lepo je, skomercializiranost gor ali dol. Vsak izgovor je dober za povečano količino romantike in kakšen poljub več.