Jasna

Jaz sem ostala brez besed… Res nevem, kaj naj rečem. Včeraj sem napisala en post po dolgem času, da bi ljudje videli, kaj se dogaja z mano zadnje čase in bi slišala morda še kakšno spodbudno besedo v stilu ”Verjamemo vate, držimo pesti, da ti uspe.”… Reakcije so trčile vame kot strela, ne vem od kod, še manj pa zakaj. Da se moram braniti za to, ker sem se odločila namesto v telo basati pomfri, čips, bele štručke in jih nadomestiti s sadjem, zelenjavo…ne vem, tega nisem navajena, sploh ne med prijatelji, ki dobijo v oči solze, če pijem kokakolo, ker ne gledajo radi, kako se nekdo, ki ga imajo radi, zastruplja. Očitno imam čudne prijatelje in sem sama čudna, ampak svoja doživetja bom odslej delila z njimi, ne s spletom, kjer stvari dobijo popolnoma nepričakovane dimenzije.

Tale komentar pustim še nekaj časa, potem pa zbrišem temo in ne pišem več o osebnih stvareh. Morda s tem zapiram tudi blog, ne vem še. Vem pa, da nisem netolerantna, vzvišena, še najmanj pa samozavestna in če na spletu dajem tak vtis, se mu odpovedujem in se bom, kot do sedaj, raje posvečala ”realnemu” življenju, o določenih temah pa pogovarjala z ljudmi, za katere vem, da delijo prepričanje z mano.

Kar se tiče mojih spornih izjav - med vikendom sem jih isto povedala mami, povedala sem ji, da nočem kot ona obupovati nad svojo postavo in da suhega telesa ne morem videti kot bolehnega, kot ga vidi moja stara mama. To sem povedala direktno. Sem pa že dolgo dolgo navajena poslušati mamine izjave v smislu ”zakaj moraš biti takšna, zakaj toliko razmišljaš, ne oziraj se na to, če stradajo otroci v Afriki, važno, da si ti vredu…”. Takšna ne morem in nočem biti in me tega ni sram povedati, razumem pa konvencionalno vzgojo tistih, od katerih prihaja takšno prepričanje in ga sprejemam. Moje je pač drugačno.

Velikokrat se je mami zjokala nad mano z besedami: ”Zakaj moram imeti takšno hčerko?” To je zame najhuje, kar lahko slišiš od staršev in tega ne bom nikoli pozabila, vedno mi bo ležalo nekje v podzavesti in vedno bom vedela, da nisem tisto, kar bi doma želeli, da sem. Ker to ne morem biti. Je potem čudno, da imam težave s samozavestjo in posledično s hrano, ki je tolažba razrvane čustvenosti? Mislim, da ne; zato sedaj popravljam škodo, ki sem jo z leti storila s prenajedanjem v stiskah. Za rojstni dan sem mami poklonila svojo pesem, ki mi je takrat pomenila višek mojega ustvarjanja in me je izpovedovala, utelešala. Mami je le zavzdihnila in rekla, zakaj moram biti takšna in toliko razmišljati in toliko komplicirati in nasploh, zakaj moram biti takšna. Ker sem takšna in mnogo ljudi vidi mojo dobroto, mojo globino in prednost mojega razmišljanja. Zato se dobro počutim med prijatelji. Doma pa se ne upam izražati, niti mi to ni dopuščeno. Zato me doma nihče ne pozna - ker me noče. Ker vsi hočejo o meni vzdrževati neko idealistično podobo. A jaz nisem podoba, jaz sem jaz. Naj me spozna, kdor hoče. Tudi jaz želim biti enkrat zadovoljna s sabo, to pa lahko dosežem le na ta način, da ne dovolim domačemu stanju, da mi zbuja slabo vest in me omejuje. Čas je, da odrastem in sprejmem dejstvo, da me doma pač nikoli ne bodo sprejeli v vsej moji razsežnosti.

Še enkrat se opravičujem temu, kar je izpadlo iz doronamernega, v veselju pisanega posta. Nekatere stvari je bolje zadržati v krogu ljudi, ki te razumejo in ne obsojajo. Se bom kmalu naučila tega, da vsega pač ne morem deliti  s svetom.

Hvala za vso izraženo skrb, a mislim, ne, verjamem, da je zelo zelo pretirana. Tisti, ki me najbolje poznajo, to vedo; saj me tudi poslušajo in POZNAJO.

Jutri pa brišem temo in s tem dokončno zapiram poglavlje v življenju - vem, da razumevanja ne morem iskati v družini; nič hudega, dovolj mi ga je nudenega s strani prijateljev in seveda, s strani Ljubljenega.

Imejte se radi, saj je danes praznik ljubezni!

Želela bi tudi, da me nekoč sprejmete, a kot sem rekla, najlažje bom odrasla, če to utopično željo pozabim in se z njo ne obremenjujem. Ljudje smo različni in živimo v popolnoma različnih svetovih. S svetovi, ki se vrtijo v mojo smer, se odlično razumem, tako da sprejemam tudi tista, ki se vrtijo v nasprotno smer…naj se vrtijo in pri tem imajo lepo. Vsak naj bogati svoj svet in se pusti obogatiti z drugim; naj ga ne ruši in ne skuša spreminjati njegove smeri.