Jasna

Ja, prav ste prebrali. To je diagnoza moje ”bolezni”. Alternativna medicina temu pravi kandida, drugi preprosto preveč zaužitih ogljikovih hidratov, moja nova zdravnica pa ji pravi študenstska bolezen. Zdravljenje pa je v vseh primerih isto. Nič sladkorja in visokih OH. Pa enkrat na teden kislo zelje - ha ha, tako vračam cimroma, ki me vsak dan živcirata na sto in en način. En ne hodi na faks in se cele dneve ukvarja z miksanjem glasbe, se pravi s predelavo uspešnic v tehno preobleko. Podobno kot je npr. predelava If you’re going to San Francisco. Vedno me je zanimalo, kako ti ljudje (zame izdajalci:) izgledajo. Hja, kaj drugega nisem pričakovala. Fante ne komunicira z nami, ima pa prijetno navado, da ko gre na manjšo potrebo, ne čuti potrebe po ciljanju v školjko. Wc smrdi kot javno stranišče, fante pa ne pomisli na to možnost, da bi malo počistil za sabo.

Drug fante pa cele dneve igra poker na spletu, ki ga glasno z nadležnim piskom opozarja na čas za potezo. Domnevam, da je malo naglušen, saj svojo tehno ”glasbo” (ja, sta se našla dva takšna) posluša tako naglas, da v svoji sobi niti misliti ne morem. Kaj naj, tuc tuc tuc tuc tuc dž dž tuc pač preglasi moje misli.

Seveda oba ne pomivata posode za sabo, puščata vrata apartmaja odklenjena in sta vsak na svoj način precej predrzna (ta, drugi fante, me vedno opominja o redu, če mi slučajno čez vikend v hladilniku zagnije kakšna zelenjava, sam pa brije svojo glavo v kopalnici in posledično posuje mojo zobno ščetko s svojimi lasmi, ne pomiva posode…). Hm, razlog ”študentske” bolezni je tudi stres…le kje ga dobim? Počutim se ujeta v svoji sobi, saj nočem iz nje, ko slišim koga od njiju v kuhinji. Glede na to, da sta oba cele dneve doma, sem torej prisiljena ždeti v svoji sobi. Ravnokar sem iz vljudnosti in želje po tem, da ne bom spet opomnjena, da vse smrdi, pojedla svoje zelje zaprta v sobo. Ja, ko fante VSAK DAN kuha golaž, ki ga ima zapakiranega v fejketaperver posodicah, ki mu jih vsak vikend pripravi mamica, saj seveda ne zna skuhati drugega od čaja, pa zelo diši. Zadnjič sem hotela nekaj vreči v smeti in ko sem odprla pokrov - me je presenetila na pol obrana kokošja nogica (bedra…kaj vem)…sem kar malo zakričala, saj sem zdaj prvič videla del trupelca v smeteh…sem se počutila kot sošolka v srednji, ki je kričala, če si pred njo mahal s koščkom posebne salame. Ja, če se iz nekoga norčuješ, kmalu sam postaneš tak

No ja, spet žalim druge ljudi, ampak verjemite, tokrat zasluženo. Ni prijetno živeti s takšnimi ljudmi, ki ti pokvarijo dan že zjutraj. Ahh.

No, ampak nazaj k diagnozi in zdravnici. Prvič imam tudi sama prijazno zdravnico, ki te posluša in te jemlje resno in se občasno še kaj pošali! Jeee! Čez en mesec grem zopet k njej, da preveri, kako je z mano. Najboljše pa mi je to, da je rekla: ”Poslušaj svoje telo, samo najbolj ve, kaj je zanj dobro in ti to sporoča.” Ja, včasih ti tudi zdravnik prizna, da tvoje telo ve, česa noče več vase.

Je pa rekla, da ne smem jesti belega kruha, samo polnozrnatega in nič kakavov in takšnih zadev, piti moram samo vodo…in to ne samo kratek čas, temveč v nedogled oz. do takrat, ko bo telo spet pripravljeno kaj nenajboljzdravega sprejeti vase.

Se pravi, da so moji občutki in diagnoza bili pravilni in je pač še naprej treba poslušati telo, ne pa oči.

Sem pa vesela, da sem odšla k zdravnici, saj imam zdaj to potrjeno in je skrb o resnejši bolezni premagana.

Mojster je govoril: ”Redki so, ki so z omejitvijo izgubili.” (Konfucij)