Jasna

Življenje boli, ko v njem ne najdeš smisla. Rdeča nit se razkraja in bledi pred tvojimi očmi. Krožiš in krožiš in tavaš in butaš ob nevidne zidove in ne najdeš… Ne najdeš sreče, ne najdeš bistva. Ne najdeš sebe. Vidiš zid, ki te ločuje od sveta, pa ga ne znaš podreti. Nočeš? Ne upaš? Ne zmoreš? Ni pomembno. Ker ga nikoli ne boš. Ker ne moreš. Ker nočeš. Ker zidu ni. Si le ti. Ti si ovira, ki ti preprečuje srečo. Ti si braniš najti smisel. Ti se ne najdeš, čeprav se imaš. Ti ne veš, kaj želiš, po čem hrepeniš. Ker se ne znaš zazreti vase. Ker ne upaš poseči po odgovorih. Ker je lažje jokati. Ker je včasih življenje težko živeti.

Ga je pa vredno izživeti.

Tale svoj zapis sem našla na lističu, zataknjenem v učbeniku prvega letnika, profesorjevi študiji gibanja Hare Krišna. Ravno pravi čas je prišel na plan – v obdobju, ko ga spet potrebujem. Ko se moram vprašati, kaj hočem in se zazreti vase; ko moram odločno stopiti na pot in se ne bati. Ko moram življenje izživeti in ne le živeti.

Ti si ovira, ki ti preprečuje srečo.