Jasna

Pogledala je vase in zaledenela od groze, kajti videla ni ničesar. Nič ni ostalo od vseh mogočnih idej in prepričanj, od vse pristnosti in norosti. Na mestu, kjer je nekoč divje utripalo mlado goreče srce, se je razpredala praznina.

Planila bi v obupan jok, pa je bila prazna čustev. Ni znala več zares jokati, solze so kot prazna voda tekle, a ni jih čutila.

Ko se je odpravila na vsakodneven obhod mesta, se je nenadoma zaustavila. Skozi sivo vejo osamelega drevesa je skozi težko meglo posijal žarek sonca. Spomnil jo je na nekaj davno davnega, neotipljivega. Zapeklo jo je po telesu in iz spomina je vstala prečudovita grozeče boleča podoba. Sedela je na deblu v gozdu, obdana s šelestečo bujno zeleno travo, pogledom uprtim v puhaste oblake na iskrivo modrem nebu. Obhajale so jo vse mogoče misli, a četudi so vmes bile žalostne, je globoko v sebi čutila zadovoljstvo nad svojo zmožnostjo dojemanja in svojo enkratnostjo. Obdajale so jo misli in čutila je. Dihala je topel zrak in vedela, da živi, vedela je, da ji je namenjeno posebno, nenavadno življenje; da ji je namenjena globoka sreča. Vedela je, da nikoli ne bo postala del množice. Vedela je, da je stvarstvo zanjo pripravilo posebno pot osebnega iskanja in najdenja. Vedela je…

Zavrtelo se ji je pred očmi. Tisto dekle v gozdu…tako daeč, tako tuje. Oglašalo se je iz pozabljenih globin. Ni še mrtva, ni še izginila! Samo tako neopisljivo daleč je. Kriči iz neznano kje: ”Izvleci se iz krempljev množice, to nisi ti! Odvrzi masko in to lupino! Spomni se, kdo si, od kod prihajaš in kam greš!”

Gledala je suho vejo in megla ji je padala na veke, megla ji je prekrila oči, megla ji je padla na usta. Na usta, ki že dolgo ne poznajo več nasmeha ob skrivnostni preprostosti narave. Nasmeha ob utripanju krilc tistega rumenega metulja, ki lovi belega. Megla ji je kot kamen padla na mesto, kjer je nekoč bilo srce. Tla pod nogami so izginila. Zgrudila se je na siv umazan beton. Siv umazan beton svoje duše.

Dekle v njeni notranjosti jo je s klici vabilo nazaj v življenje, prosilo je, naj jo poišče in obudi, odreši, razklene to jekleno verigo. Ona pa je bila siva kot beton in pusta kot beton in neživa kot beton. Ni imela moči iskati deklice. Ni je znala iskati. Predolgo je že od tega. Daleč stran je vse to. To je drugo življenje, ki ga ne pozna več.

Dekličini kriki so pojenjali, dušila se je v megli, utapljala v betonu. Ne zna živeti v svetu brez šelestenja krošenj in modrega neba. Ne zna čutiti jekla. Ko je že skoraj omahnila, jo je ustavila kaplja, ki ji je očistila dušico, da je lahko spet zadihala.

Njej so solze tekle po licu in pregriznile meglo. Krvava se je pobrala z betona, z razbitimi koleni, a nasmehom na obrazu. Odplazila se je stran od mesta. Ko je prišla do vasi, je že hodila. Ko je zagledala gozd, je stekla vanj. Našla je deklico in skupaj sta mrmrali melodijo vetra.

Ko se je nekdo le spotaknil obnjo in jo zmerjal za ničvredno pocestnico in narkomanko, je opazil kaplje krvi ob njej. Njen siv obraz je bil videti čudno blažen, raztezal se je v krvavi nasmeh. Odnesli so jo in jo pokopali v beton sredi betona, obkroženega s še več betona.

A zdaj jo sivina in hlad betona nista več motila, ona je tekla po neskončnih travnikih, obdana z neskončno blaženostjo in neskončno lepoto. Bila je daleč, daleč stran od krempljev mesta in množice.

Naposled je le našla svojo deklico.

* * *

To besedilo je privrelo iz mene ob novici, da smo izgubili še enega človeka, ki je bogatil obličje te zemlje. Še enega, ki ni sledil množici. Nekoga, ki je ubežal mestu in živel obdan z naravo. Nekoga, ki je našel moč in pogum, nekoga, ki je našel pot do svoje ”deklice”. Janez Drnovšek, počivaj v zasluženi blaženosti!

Človek, kot je on, mi daje pogum in vero, da za nikogar od nas ni prepozno, da najde svojo pot. Nekateri smo krepko zašli, a vedno obstaja pot iz začaranega kroga. Vem, on nam je lahko dober dokaz za to. Spoštujem ga zaradi velike osebne rasti, napredka in razsvetljenja, ki ga je zares živel in ne samo govoril. Trudil se je za boljše življenje, ne samo svoje, temveč vseh, tudi živali. Bil je dober človek; toliko boljši zato, ker je svojo pot našel relativno pozno v življenju. Mnogo si je upal, čeprav so se mu smejali. A sledil je svoji vesti in svojim prepričanjem. Samo upam lahko, da tudi sama kdaj zberem takšno moč. Janez, bil si velik človek in upanje ter navdih mnogim, izven meja Slovenije. Hvala za zgled, hvala za upanje. Ob žalosti ob izgubi takšnega človeka me tolaži le dejstvo, da je dosegel svoj cilj – bil je spravljen s sabo in svetom, ko je umrl. To pa je cilj vsakega posameznika. In mnogi imamo do tja še dolgo in težko pot osebne rasti in razumevanja kompleksnosti stvarstva.

Hvala za pot in vse najlepše tam, kamor vsi pridemo!