Jasna

Kaj se mi že vsaj tri tedne podi po glavi? Prijetna pesmica s še ne dovršeno melodijo (death metal, morda punk, hardcore?), a več kot izpiljenim besedilom: Sovražim koncepte / sovražim koncepte / zakaj / zakaj / zakaj/ sovražim koncepte / profesor, dajte že sprejet ta j***** koncept / aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa / sovražim sovražim sovražim.

Nekako tako gre. Vsak dan se kaj malega spremeni ali doda k besedilu. Poanta ostaja: V čem je smisel seminarskih nalog?? Prav, če bi nas želeli naučiti izdelovanja neke celovite raziskave ali družboslovne obravnave neke teme. Tako pa cilj seminarskih nalog ni ta. Ne vem sicer, kakšen je, a ta zagotovo ni.

12 predmetov na leto = 12 seminarskih nalog med 10-15 strani = en velik kup nesmisla in zaman padlih dreves.

Pri predmetu, pri katerem bi se naj učili izdelovanja kakovostne kvalitativne raziskave, na primer, želimo raziskati eno področje. Če že moramo narediti raziskavo, jo želimo narediti temeljito – si zadati neka vprašanja, ki so dejansko bolj inovativna in ki morda lahko prinesejo kakšen nov odgovor. Želimo se izogniti postaviti predvidljive in same po sebi logične hipoteze, ki je bila že stokrat dokazana, pa čeprav bi na tak način najlažje prišli do lepe ocene (bravo, izobraževanli sistem!). Ne, pripravljeni smo vložiti malo več truda in časa, da bi končen izdelek dejansko nosil neko minimalno vrednost – vsaj nam, izdelovalcem. Tako ali tako dvomim, da je cilj družboslovcev kdaj drugačen; pa pustimo to. Ali nas profesor pri tem spodbuja? Seveda ne. Usmerja nas k enemu vprašanju, čeprav smo menda sposobni kaj več, in še to k takšnemu čimbolj predvidljivemu – da bo delo lažje. Vesna Godina je imela prav: grobo kastrirajo naš intelekt (še takrat, ko sami malo prenehamo s tem početjem). In tako je povsod… Ne da bi imeli manj seminarskih in tiste bolj konkretne, ki bi dejansko nosile neko vrednost in rezultate…ne, treba je pisati gore neuporabnega papirja, katerega vsebine se niti sami ne spomnimo več v naslednjem semestru.

Pa kaj, zakaj? Ali bom na koncu diplomirani pisec seminarskih nalog? Kaj bolj uporabnega bi bilo res prevelik izziv za ustanovitelje te vedno manj dišeče bolonjske pašte.

Marec. Mesec preletavanja ton literature in pisanja konceptov, ki ti jih vsak dan množično zavračajo (ravno sedaj sem poslala že šestič spremenjen koncept profesorju, ki mi v roku par minut zavrača koncepte in tako cele dneve preždim za računalnikom in si ”dopisujem” z ljubim profesorjem…že cel teden poteka najina zabavna korespondenca…komaj čakam, da se po tej sagi spopadem še z ostalimi petimi predmeti, ki nestrpno čakajo, da se lotim vedno vznemirljivega pisanja konceptov).

April. Če ti uspe vse koncepte ”spravit skoz”, se lahko lotiš pisanja vznemirljivih seminarskoh nalog – se pravi povezovanja citatov v smiselno celoto; brez večjih lastnih vložkov seveda, kdo pa si, da boš izražal svoje misli?!

Maj. Šele zdaj nastopi dejansko učenje, saj si prej vsaj 2 meseca zabil za Koncepte / koncepte / sovražim koncepte.

Junij. Lovljenje izpitnih rokov, na katera seveda ne moreš, če nisi zadovoljivo spisal seminarskih nalog.

Julij. Mesec počitnic oz. začetek zbiranja idej, literature in konceptov za naloge, ki jih nisi uspel narediti med letom. Pisanje nalog.

Avgust. Mesec učenja za izpite, na katere nisi mogel zaradi nezadovoljivih konceptov ali zaradi tega, ker si ves čas namenil pisanju konceptov, namesto učenju.

September. Prva polovica mesca še učenje, nato 14 zasluženih dni počitka, ker zdaj tako ali tako ne moreš ničesar več narediti.

Oktober. Novi roki oddaje konceptov in jovo na novo.

Saj vem, študentski čas je lep čas. Samo ko se sredi noči zbujaš, ker imaš misli polne idej o konceptih, ki ti jih nato zjutraj zavrnejo in ko se ti po mislih nenehno podi zgoraj opisana melodija, te zna popasti slaba volja…