Jasna

Fakulteta za družbene vede je zelo smešna zadeva. No ja, meni sicer ni preveč do smeha, ampak včasih je smeh vse, kar ti preostane ob skrajni neumnosti nekega pojava. Že dolgo trdim, da je FDV predvsem zelo neodgovorna fakulteta, ki se ji ne bi smelo reči fakulteta. Usposablja za poklice, ki ne obstajajo. Se pravi, da ni fakulteta. Lahko bi bila čudovit tečaj, seminar…vse, samo fakulteta ne. Ampak, raje imam, da me na koncu ne čaka poklic, kot pa na drugih smereh, katerih najlepši primer sta kumonikoligija in novinarstvo, da me čaka ravno tisti poklic, ki je bil tekom študija najbolj demoniziran.

Poglejmo primere. Kaj je prva stvar, ki se je naučiš na večini smeri na FDVju? Da jezik ne odraža realnega sveta, da je jezik družbena konstrukcija in da do realnosti kot take nimamo dostopa. Vse, tudi najbolj skrite misli so sestavljene iz besed, torej so že konstruirane in zaznamovane. Ok.

Potem se kaj kmalu naučiš, da so mediji velik demon, saj poleg tega, da že sam jezik nikoli ne more biti reprezentator neke realnosti, temveč to šele konstruira, mediji delujejo pod velikom vplivom moči v družbi. Se pravi, poročajo stereotipno in subjektivno, povzročajo mnogo krivic in nepravičnosti. In te razprave se potem nadaljujo poglobljeno par let. In ko do potankosti razumeš vso zlaganost medijev, vso nemoč proti moči, vse diskurzivne prakse, subtilno ali celo očitno vpisane v vsako stvar… Ko se tega zavedaš na vsakem koraku, te na smeri novinarstvo čaka poklic - NOVINAR. Se samo meni zdi to precejšen absurd? ”Zajebancija” ustanove, ki se ji reče FDV?

In drug primer - komunikologija. Ko do potanskoti poznaš vse skrivne mehanizme oglaševalstva, vse stereotipe, ki jih kažejo reklame, ko zanaliziraš na stotine diskriminatornih oglasov, njihovo zbujanje lažnih potreb, njihovo sodelovanje z dominantno moškosrediščno kulturo, se pravi, ko ne moreš niti 5 minut gledati televizije, ne da bi zapadel v depresijo nad svinjarijami sveta in neenakostmi v njem…se zaposliš v točno takšni  ustanovi, ki kreira te oglase. Sam postaneš del zavajanja in utrjevanja hegemonije, namesto da bi se, v skladu s študijem, le tej upiral? Spet, se samo meni zdi to skrajno neumno in nelogičnon oz. naj se popravim, nekonsistentno??

Pet let odkrivaš plast za plastjo tega sveta, samo zato, da te potem tvoj poklic bolj boli? Ali pozabiš na plasti in torej zavržeš vse naučeno? Raje nimam poklica, kot da se tako prodam. In ne gre samo za prodajanje, gre za to, da se to ne smatra za prodajo, temveč ”logični” naslednji korak, ”logično” poklicno izbiro. Pa kaj je logičnega v tem? To je še manj logično kot ”zaposleni kulturologi”, ki vsi delajo v kulturnih ustanovah. To je le smešno in nerazumljivo. Zgleda, da nihče ne ve, kaj kulturologija sploh pomeni, še najmanj tisti, ki jo poučujejo.

Dobro, kulturologija oz. kulturne študije se ukvarjajo s kulturo. Kuturo kot načinom življenja. To vključuje tudi umetnost (pustimo relativnost tega pojma) in popularno kulturo, vključuje pa tudi razlago ustvarjanja identitet, konstrukcijo spolov, konstrukcijo nacionalnosti, prehrano, modo, religijo, filozofijo, antropologijo, zgodovino oz. vse, kar pač spada pot način življenja. Kulturne študije so mogoče res najbolj posvečene ”idnetificiranju različnih političnih dimenzij popularne kulture z namenom opozarjanja na načine, ki bi odprli možnosti oblikovanja bolj emancipatornih praks vsakdanjega življenja” (Stanković, 2005). To pa seveda zato, ker popularna kultura (glasba, filmi, časopisi, diete, lepotni ideal, subkulture…) najgloblje zaznamuje človekovo življenje, ga neprestano obkroža in definira… Ma, če pustimo to, naloga kulturologa je torej, da na vseh ravneh prepoznava delovanje moči in se postavlja na stran zatiranih, skuša (vsaj na ravni teorije) nevtralizirati in izboljševati medčloveške odnose, skuša omejiti moč hegemonije… Zakaj je torej končni cilj kulturologov delati v Cankarjevem domu, organizirati glasbene festivale, ali, še huje, podobno kot novinarji in komunikologi, postati pomočnik urednika Jane ali, bog/boginja se usmili, Smrklje?

Ne, ne razumem. Vem, poklic, v katerem bi se uresničeval kulturolog, mi je nezamisljiv. Razen biti raziskovalec, pisec knjig ali profesor. Ker pa je to navadno ena in ista oseba, je teh mest zelo malo… Ampak pravega poklica si ne znam zamisliti, ker je kulturologija predvsem teoretične narave. Kar pa ne pomeni, da menim, da kulturologija ne bi smela obstajati. Hvala boginji/bogu/človeku/Richardu Hoggartu/komerkoli že, da obstaja. Mora obstajati. Samo ta poklicna stran je smešna.

Idealen poklic komunikologa bi bil, da bi bil ”komisar” za reklame, in bi v vsakem oglasu odstranil sporne elemente (ali pa cel oglas…sploh vse oglase tipa Ker se cenim (?!ne cenim se, ker sem pametna, cenim se, ker imam novo maskaro…jupi), ali pa npr. merkurjev oglas za vrtalnik Vse kar si želim - ko bi svet bil res tako preprost, da bi bilo vse, kar si želimo le vrtalnik).

Poklic novinarja…hm, zaenkrat še nisem ugotovila, kaj bi naj bil.

Torej, FDV se dela norca iz ljudi. Če tudi mogoče direktno ne predpostavlja teh poklicev, jih jasno nakazuje v obvezni praksi (kjer mora kulturolog delati v knjižnici ali muzeju ali Cankarjevemu domu).

Ta kaos in nerazumevanje samega sebe lahko opiše le besedna zveza, pogosto uporabljena v South parku: SEVERE STUPIDITY! Vprašanje, ki se ob vsem tem poraja, pa je: Kdo tu koga zafrkava in kdo je tu nor??