S približevanjem konca tretjega letnika študija se vedno bolj počutim kot v tretjem letniku gimnazije. Kmalu se bo treba odločiti, kaj me zanima, kaj iti študirat. V osnovni šoli nisem vedela, kaj me zanima, pa sem odšla na gimnazijo, saj je to odločitev prestavilo za štiri leta. V četrtem letniku nisem vedela, kaj me zanima, in sem se vpisala na takšen faks, kjer ti je odprtih mnoooogooo možnosti (se pravi, konec koncev, skoraj nobena). Sedaj, ko vstniki na drugih fakultetah že dokončujejo svojo študijsko pot in se jim cilj vztrajno bliža in kristalizira, mene čaka ponovitev poti. Ponoven izbor faksa, ponovno iti na začetek. Pa še vedno ne vem, kaj me zanima. Težko je zbrati motivacije za pisanje diplome drugo leto, če pa vem, da bo ta pomenila le nov začetek. Skoraj si želim, da bi imela takšne starše, ki mi pri izbiri poti ne bi dali prostih rok, temveč bi me prisilili, da se vpišem na kakšen faks, kjer te na koncu čaka poklic (da, vem, danes ni takšnih faksov, kjer bi te po koncu prav čakala zaposlitev, a vendar, večina faksov ve, za kakšen poklic te izobražuje). Tega ne mislim čisto resno, vso krivdo pripisujem sebi in svojemu idealizmu, seveda. Samo mi je pa presneto žal za izbiro tega študija. Imel je svetle plati in tudi veliko sem izvedela, ampak to bi lahko prebrala tudi v par knjigah, ne pa da sem se na ta račun odrekla resnemu študiju. Res me potre, ko vsak kulturolog konča kot novinar. Ne mislim izgubljati besed o tem.
Kaj mora človek storiti, da ugotovi, kaj bi rad počel? Nekaj stvari, ki me zanima, so dosegljive samo v obliki prostovoljstva, od tega pa se ne da živeti. Kako torej skleniti kompromis in se spraviti študirat nekaj, kar te ne veseli, boš pa imel poklic? Pred nekaj leti sem veselo oznanjevala, da je važno, da poslušaš srce, da študiraš tisto, kar te veseli. Bull shit. Kaj boš s tem? Ja, blagor tistim, ki jih veseli nekaj takega, kar ima poklic. In malo manj blagor tistim, ki smo nasedli svojemu utopizmu in idealizmu. Saj bo že nekako. Pa bo res? Koga bom lahko krivila, ko bom na občini izdelovala potne liste ali nosila kavo nadrejenemu? Sebe, koga pa. In svoj prekleti idealizem. Svet je pač tako urejen, da če nisi popoln ekstremist (da ti nekako uspe živeti brez dela – popotniki, backpackerji, določeni pripadniki določenih religijskih skupin…), se moraš prilagoditi.
Še vedno upam, da bom do jeseni ugotovila, kaj bo tisto, čemur bom posvetila naslednjih par let študija. In ko bodo vsi vrstniki že imeli službe, bom še vedno govorila o izpitih in povprečju… Prav mi je, jaz in moj utopizem.
Če ste pred odločitvijo, kaj iti študirat… Ne bodite tako naivni in se ne odločite za nekaj samo na podlagi tega, ker vas zanima. To lahko preučujete na lastno pest, se pravi, berete knjige, brskate na internetu. Študirajte pa nekaj takega, za kar že na začetku veste, da bo pomenilo poklic in da bo torej vredno vsega vloženega truda.
Mnogo ljudi pravi, da bi, če bi se vrnili v preteklost, storili vse še enkrat enako. Jaz ne bi. Pa nimam možnosti povratka. Imam le popravno možnost. Sicer bom izgubila štiri leta življenja in truda za stvar, ki mi bo prinesla le diplomo, s katero si lahko obrišem zadnjo plat, kaj več pa že ne, ampak moram vsaj tokrat izbrati tisto pravo. Ta odločitev pa je sedaj še težja kot v gimnaziji, saj imam vedno manj časa in samo še eno možnost.
Ostali so svojo zmoto ugotovili po prvem letniku in se prepisali. Takrat sem sočustvovala z njimi, saj so se mi zdeli ubogi, ker so nezadovoljni s študijem ipd. Kdo bo sedaj sočustvoval z mano? Če sem bila takšna budala, da sem kar vztrajala in vztrajala, pa čeprav sem vedela, da zaman. Tiščala sem glavo v pesek, sedaj pa imam. Blagor tistim, ki ste srečni s svojo izbiro in si v misli lahko prikličete poklic, ki vas zanima in za katerega boste po koncu študija usposobljeni. To je vse, kar si želim, da se zgodi meni do jeseni. (Ampak če se ni zgodilo v 21 letih…)
Takšne zamorjenosti glede prihodnosti, kot sem ji priča med sošolci in drugimi kolegi podobnih smeri, še nisem doživela. Vsi samo razmišljajo o novih študijih in vzporednih študijih, nihče pa ne ve, kaj naj točno počne s kulturološko diplomo. Škoda, da nisem eden izmed tistih ljudi, ki jim je lažje, ko trpijo tudi drugi. Meni ni lažje, temveč sem ob tem še bolj zaskrbljena in nesrečna.
Včasih je bilo tako, da si odšel na fax in si bil gospod. Danes narediš dva faksa, da sploh dobiš kakšno službo, medtem ko vrstniki, ki se niso šli teh igric, in so že po osnovni šoli izbrali poklic, že delajo in jim teče delovna doba. Nisem si mislila, da jim bom kdaj zavidala, pa jim. Reveži bomo tako vsi, če bo šlo tako naprej.
Optimistično bi Nieti opisali počitje: Zapit in objokan v kotu ležim, sam z mislimi, sam sredi ljudi. Depresija, depresija v očeh; depresija me spremlja.
