Jasna

sredi Ljubljane v polomljeni, napol odpeti slovenščini povedal, da me ima rad. No ja, ne da me ima rad on, pa saj ni važno…:) Čeprav imam fobijo pred roboti in robotsko družbo (v stilu krasnega novega sveta, za katerega imam občutek, da kmalu ne bo več fikcija, saj že zdaj ni), je bilo vseeno zelo lepo. Bila sem razigrana in vesela, srečna.

Potem pa je bilo vsega konec.

Pred domom sta se poslavljala dva sosednja srednješolca. Njun pozdrav pa me je zapekel v dno srca. Pozdravila sta se namreč s hitlerskim pozdravom. Ostala sem brez besed, sililo me je hkrati na jok in neznosen bes. Bila sem nemočna. Mar ti mladci ne vedo, da pozdravljajo svojega morilca? Da bi sami romali v taborišče, če ne bi imeli takšne preklete sreče in bili rojeni prepozno? Nikomur, nikomur ne privoščim takšnih grozot, kot so jih doživljali milijoni. Ampak… kaj storiti s takšnimi slovenskimi mladeniči??? Jih poslati na ure zgodovine, jim povedati, da je morda njihova babica postala pepel v taborišču smrti? Kaj? Kaj bi vi storili, če bi videli svojega otroka pri takšnem početju? Vem, da se ne zavedajo, kaj počno; vsaj srčno upam, da se ne. Ampak vseeno. Po tem, ko sem obiskala ostanke Auschwitza in sem med pohodom po njem jokala, sam menila, da bi bilo na takšen ogled potrebno peljati vse otroke, da bi videli, kaj pomenijo takšne geste in kaj so prinesle. Sedaj pa nisem več prepričana, da bi to pomagalo – kaj, če bi takšnim malim pošastim to le še zagotovilo nove ideje?

Otroci, ki častijo največjo pošast, kar jih pozna človeštvo. Otroci, katerih me je na smrt strah. Otroci, ki bodo postali prav takšni odrasli.

Otroci, ki se zgledujejo po svojih starših?? Če malo spremljam ”javno mnenje”, vidim in vem, od kod otrokom takšne ideje. Samo preberite izjave pod članki na siolovem ali katerem koli portalu z novicami – nacizem, sovraštvo, rasizem, sovraštvo, nacizem. Sram me je živeti v takšni državi, še bolj pa strah. Ni še dolgo od časov hitlerja (ne, njegovega priimka res ne morem pisati z veliko začetnico), pa se nacizem tako krepi. In ne samo med preprostim ljudstvom slovenceljnov. Jelinčič. Po moje spada v zapor ali vsaj psihiatrično ustanovo. Ne moreš širiti takšnega sovražnega govora in biti na položaju. Pa je. Nacisti volijo nacista. In kje smo mi, ki to nismo?

V strahu zaprti v svojih stanovanjih, saj te že pri izhodu iz ”varnega zavetja” v dušo zareže hitlerjev pozdrav.

Samo čakam, da ga začne javno izvajati še Jelinčič. Pa saj mu ga ni treba, z njegovim odkritim sovraštvom do južnih bratov in Romov ga tako ali tako izraža.

Sram me je biti del takšnega naroda. Še bolj pa strah.

neresničen mož žuga s kazalcem
vladar vseh skrivnosti je,
ki mu jih prestrašene duše zaupajo
v želji po odpuščanju

kdo si, ki imaš pravico odpuščati,
kakor da sam ne bi grešil?

vladar vsega tistega je,
česar se ne sme izvedeti

v dvorani strahov je hladno
tam se poveličuje mrtve podobe
kazni so žive

v dvorani strahov je hladno
a kipi so le kipi
možje bodo zmrznili v svojih svetiščih

takrat ne bo več ne strahu ne greha
človek bo spet posedoval veličino
ki mu jo je odvzelo ”nebo”

***

moj bog, nisem vredna, da pridem k tebi…
…zato se ne bom trudila.
a morda tudi ti nisi vreden,
da prideš k meni
ne maram mizoginih sadistov
in sveto pismo je zame najturobnejša grozljivka
nekega nepredstavljivo čudovitega
(in prav tako nemogočega) dne
bodo ženske spregledale
nekega nepredstavljivo čudovitega
(in prav tako nemogočega) dne
bo žival vrednja življenja

tistega nepredstavljivo čudovitega
(in prav tako nemogočega) dne
bo sveto pismo le še grozljiva zgodba
o starih temnih časih

Dve pesmi iz moje skrivnostne zaprašene beležnice, spisani leto nazaj. 

Ena od šestih žensk bo v svojem življenju spolno nadlegovana. Samo 6% posiljevalcev bo kadarkoli preživelo dan v ječi.

Tudi statistika ni v prid tezi, da bi se položaj žensk izboljševal. Kazenski sistem tako ali tako ne kaznuje posliljevalcev, očitno. No, od kazni, kakršne so v Sloveniji, ko niti okruten mučitlej in morilec Plut (oprostite, ampak zame takšna pošast ne zasluži imena), ne dobi dosmrtne kazni, seveda ne morem  pričakovati, da bi bil kdo obsojen zaradi ”uporabe blaga”, kar je danes ženska.

Kruto?

Leta 2005 se je v Ameriki zgodilo eno posilstvo na vsakih 8 minut. To je kruto.

I will try to scream in pain a little nicer next time (Bikini Kill).

Nekatere domače naloge na faxu so mi prav všeč (ja, jaz in moji mood-swings o svojem študiju). Sploh, če jih naloži profesor (moškega spola) in zadevajo feminizem. Tudi takšni moški obstajajo, ki pravijo, da je stvar ženske emancipacije dvakrat bolj stvar moških kot žensk (čeprav tako postane to še ena izmed mnooožice stvari, ki so bolj stvar moških kot žensk, toda tokrat v pozitivnem smislu). Tako sem preko domače naloge spoznala žensko punk skupino Bikini Kill, predstavnico feminističnega gibanja Riot Grrrl (ki ima danes že moško podporno skupino, Riot Bois – še bolj pohvalno). No, Riot Grrrl sem seveda poznala že prej, a poglabljanje znanja nikoli ne škodi. Dobro je vedeti, da je obstajala skupina, kot je bila Bikini Kill. In strahotno je vedeti, da danes ne obstaja več. Sicer, če se človek potrudi in pobrska, najde sodobne ustvarjalke feminističnega rocka, vendar so globoko potopljene v underground in precej nepoznane in prezrte.

Sodobne, mehkejše pop rock verzije, ki sem jih nekdaj dojemala kot precej žensko – osvobajajoče, precej zbledijo ob neposrednosti Bikini Kill. A se vsaj trudijo na nek način in so zaradi svoje mehkejše oblike pripravne za mainstream (Anouk – Nobody’s wife, Sinead O’Connor- No mans woman in podobno). Vendar to ne pomeni, da ne potrebujemo tiste trde različice; krvavo jo potrebujemo. Saj je jasno, da se z glasbo in popularno kulturo ustvarja mnogo norm in še bolj se jih preko njiju neproblematično reproducira (glej mojo razpravo Skin vs. Shakira).

Navajam nekaj odlomkov besedil skupine Bikini Kill, da boste vedeli, o kakšni neposrednosti govorim.

***

I don’t think it’s a problem cuz most of the girls ask for it

Kathleen : Uh huh, how did they ask for it?

White Boy : The way they act, the way they…
I…I can’t say they way they dress because that’s their own personal choice

White Boy : Some of these dumb hoes, those slut rocker bitches walking down the street,
they’re asking for it, they may deny it but it’s true.

Lay me spread eagle out on your hill, yeah
Then write a book bout how I wanted to die
It’s hard to talk with your dick in my mouth
I will try to scream in pain a little nicer next time

WHITE BOY…DON’T LAUGH…DON’T CRY…JUST DIE!

I’m so sorry if I’m alienating some of you
Your whole fucking culture alienates me
I can not scream from pain down here on my knees
I’m so sorry that I think!

WHITE BOY…DON’T LAUGH…DON’T CRY…JUST DIE!

***

Just cuz my world sweet sister
Is so fucking goddamn full of rape
Does that mean my body must always be a source of pain?
No. No. No.

***

We’re not gonna prove nothing, nothing
Sittin around watching each other starve
What we need is action/strategy
I want. I want. I want.
I want it now.

What I want. I believe in the radical possibilities of pleasure babe
I do. I do. I do.

***

Don’t need you to say we’re cute
Don’t need you to say we’re alright
Don’t need your atti-fuckin-tude boy
Don’t need your kiss goodnight

We don’t need you, we don’t need you
Us girls don’t need you

Don’t need you to tell us we’re good
Don’t need you to say we suck
Don’t need your protection
Don’t need your dick to fuck

We don’t need you, we don’t need you
Us whores don’t need you

Does it scare you that we don’t need you?
Does it scare you boy that we don’t need you?
We don’t need you, we don’t need you
Us girls we don’t need you

***

As a woman I was taught to always be hungry.
Women are well acquainted with thirst.
Yeah, we could eat just about anything.
We’d even eat your hate up like love
WE EAT YOUR HATE LIKE LOVE, WE EAT YOUR HATE LIKE LOVE,
WE EAT YOUR HATE LIKE LOVE, WE EAT YOUR HATE LIKE LOVE
HOW DOES THAT FEEL? IT FEELS BLIND.

***

The Sylvia Plath story is told to girls who write
They want us to think that to be a girl poet means you have to die
Who is it that told me all the girls who write must suicide?

I’ve another good one for you,
We are turning cursive letters into knives.

***

Lung cancer
No time
Lots of stress
More fear
Self pity
Headache
Lots of guilt
No sleep

These are the things I give myself

No pleasure
No time
Don’t need to feel fine
Dirty kitchen
Broken car
Trying to breathe in
Thru a scar

These are the things I give myself

Loads of execution
Loads of execution
Loads of execution

These are the things I give myself

BEEN PROGRAMMED TO
SELF DESTRUCT….

Hja, ne bi iblo slabo, če bi bili bolj obkroženi s takšnimi besedili, da bi bili prisiljeni razmišljati o njih, namesto, da se nam cele dni po glavi podijo besedila, ki smo jih slučajno slišali po radiu (no, vse prej kot le slučajno kar se organizacije pop kluture tiče, seveda), npr. Britney Spears I’m a slave for you, Shakira It should be illegal to decieve a woman’s heart … pri vsem tem še najbolj emancipatorno izpade Saša Lendero, ko noče iti na kolena. Hm, precej daleč od sporočil Bikini Kill. Slučajno?

Seveda ne. V času Bikini Kill ni bilo jumbo plakatov, ki bi na vsakem koraku oglaševali pornografijo. Sedaj pa so; kamor pogledaš, oglasi za Playboy (od kdaj je dovoljeno javno oglaševanje pornografije???), ženska kot podrejen objekt, kot telo. In to telo seveda, če že more govoriti, naj govori, da je ranljiva, če že ne direktno, da je sužnja; niti najmanj pa seveda ne sme govoriti o stvareh, kakršne zares so. It’s hard to talk with d**s in our mouths. Je res tako slabo? Je, če vprašate mene. In upam, da se tega še kdo zaveda, drugače nas čakajo še hujši časi.

Je danes res stanje žensk boljše, kot v preteklosti? Ne, če vprašate mene (ja, vem, nihče me ne sprašuje, ker naš glas ni zaželjen, še manj pa je slišan). Seveda, verjetno je bolje kot pred sto leti, morda celo pred petdesetimi leti. In morda je bolje na nekaterih nivojih do neke mere, npr. kar se poklica tiče. Vse ostalo pa radikalno nazaduje in nas potiska nazaj v temo in nemoč. Želite dokaz? Kolikor pomnim, pred desetimi leti ni bilo dovoljeno javno oglaševati dehumaniziranja žensk. Danes je. In vsakega novega dne se bolj bojim.

Bom čez deset let šla za tak zapis v zapor? Kakor kažejo stvari, ne upam tdriti, da ne.

Ženske (in seveda moški), prosim, ne pretvarjajte se, da ničesar ne vidite. Vem, lažje je živeti v nevednosti, ampak s takšnim odnosom kmalu ne bomo več živeli. No, vsaj živele ne.

Brez nas pa tudi vas, moški, ni.

RIOT NOT DIET!