Jasna

Ali po naše, Bob Dylan: 7 obrazov.

Po koncu filma vedno sledi vprašanje: Kako se ti je zdelo? In po ogledu takšnih filmov navadno odgovorim: Ne vem. Sem razumela vse? Ne. Mi je bilo všeč vse? Ne. No, seveda, glasba je odlična, ampak to ni nobeno presenečenje. Po premisleku ugotovim, da mi je bil film všeč, predvsem zaradi več dejavnikov. Dejavnik z največjo težo je sama igra. Kate Blanchett se je več kot izkazala; bila je prepričljiva in osupljiva. Njena mimika in obvladovanje telesa sta bila dovršena in očitno trdo prigarana. Presenetil je tudi Marcus Carl Franklin, petnajstletni deček, ki pravzaprav izgleda še mlajši, a svojo vlogo mojstrsko odigra. In seveda, tu je še Heath Ledger, ki ga imamo v tem filmu (poleg vloge Jokerja v Batmanu) priložnost zadnjič videti na platnu. Heath je bil (še zdaj ne morem verjeti in se sprijazniti z uporabo preteklika v tem primeru) odličen igralec, ki pa bi se razvil v še odličnejšega, in tudi v tem filmu se je izkazal. Off topic, ampak ena izmed mojih velikih želj, ki bodo ostale neuresničene, je videti v filmu skupaj igrati Ledgerja in Deppa, kot mojstra ”zanimivih”, odtrganih, drugačnih vlog in tudi življenj. Kakorkoli, škoda je, gromozanska škoda zanj in za nas, saj bomo ostali prikrajšani za njegove mojstrovine.

Sama zgodba filma je nekoliko nepovezana, predstavlja šest različnih življenj ljudi, ki so medseboj nepovezana, čeprav se povezujejo v nekaterih točkah. Najočitnejši Bob Dylan je, za tiste vsaj, ki ne poznamo dovolj podrobnosti njegovega življenja, ravno Kate Blanchett oziroma Jude Quinn (igra moškega, če ime morda zavede), pa tudi Ben Whishaw (precej znan zaradi glavne vloge v filmu Parfum). Oba sta dobro osvojila Dylnovo mimiko in sta v svoji interpretaciji Dylana izvrstna.

Kar filmu daje čar so misli, izrečene iz ust vseh glavnih likov, in glasba, ki jih dopolnjuje. V filmu so združeni elementi in dogodki Dylnovega življenja, razdeljeni med sedem različnih oseb, z različnimi imeni in življenji. Ne gre za biografijo, temveč umetniški film, navdahnjen z umetnikom, ki se nikdar ni vkalupljal v ozke modele in se ni želel definirati. Predstvlja človeka, ki je tako poln, da bi lahko živel šest različnih življenj, in človeka, ki je tako raznolik, da bi lahko živel šest različnih življenj. Človeka, ki prikazuje mnogo ideologij, a se ne istoveti z nobeno; zapletenega, a (ravno zato) zanimivega človeka, ki bi mu želeli priti do dna, pa ne moremo - ker ne razumemo, ker noče, da bi razumeli? Ker želi, da bi ga le sprejeli namesto skušali analizirati in predalčkati?

Konec koncov nam to kaže tudi vodilo, nasvet, ki se pojavi kot sedmi nasvet za življenje:

Nikoli ne ustvarjaj. Ne bodo te razumeli.