Jasna

Kako te dušim s to svojo željo, potrebo biti eno s tabo, povsod, ves čas. In ko sem eno s tabo, nisem eno s sabo. Povozim se, pozabim se. Šele ko te ni, se zazrem vase, okoli sebe, pred sebe. In takrat boli. Ne spoznam se, pa to ni največji problem. Ko bi vsaj bila kdo drug, tako pa ni ničesar spoznati, saj ničesar ni. Votla votlost, ki se ruši vase. Potrebujem te kot ogledalo, da mi ni treba pogledati vase. In dlje ko ne pogledam vase, manj je v meni. Ker sem votlo votla, te potrebujem. Ves čas, povsod. Tako pozabljam, da me ni več. Živim v nevednosti. Takšni veseli, preprosti nevednosti. A žal mi je vseh globin, v katere se je znala spustiti moja duša, sedaj pa le pada v praznino in v njej ne najde ničesar. Še pajki so prenehali plesti mreže v sivini moje nekdanje razsežnosti in se spremenili v siv prah.
(To zatohlo zadovoljstvo, ki mu, ko se enkrat potopiš vanj, ne moreš ubežati. Srka te s svojimi obljubami o izpolnitvi, a zares govori le o izpraznitvi. Za zadovoljstvo moraš biti prazen, svoje ideale pribiti na križ, iztrgati pljuča duhu inspiracije. Srečo lahko najdemo v neštetih utelešenjih, zadovoljstvo pa je le iluzoričen nič.
Pa vendar si ne želim zavoljo svoje globine izgubiti izpolnitve, ki jo prinašaš ti. Saj je nekako smiselno, ne? Globine izvirajo iz ran, neizpolnjenosti, nedopolnjenosti. Ko začneš čutiti izpolnitev, globine izginjajo. )

Moram te čutiti ob sebi, telo ob telesu, z ustnicami na ustnicah. Ni dovolj, da vem, da si nekje; moraš biti ob meni. Moram te dihati, moram piti tvoj življenjski sok, moram izpraskati tvoje oči. Moram. Ob tebi sem divji plamen, ki strastno uničuje. Ob tebi sem prestrašena deklica, drgetam do kosti od ledenega strahu. Na vsakem koraku se bojim, da izgineš in ostanem sama s svojo sivino, z mrtvimi pajki, ki še črni niso več. Na vsakem koraku se bojim, da prodreš še bolj vame in me bo še manj. Tečem stran od tebe, a potrebujem te, da tečeš z mano, da sva eno veliko bežeče čustvo, ki se nikdar ne ustavi. Sanjajva in nikdar se ne ustaviva, upajva in glejva v sonce. Da, sonce bo peklo, žgalo kožo. Da, sanje bodo padale na naju kot divji plazovi brezčutnih skal. A morava iti še dlje, morava pluti v globine, ne smeva se utopiti na površju. Pajki morajo oživeti, da bi lahko spet umrli, tokrat zaradi drugega razloga. In midva morava pasti, da bi lahko spet vstala. Sonce naju mora izžgati, da bi lahko gorela in skale nama morajo razbiti kolena, za bova lahko nekoč spet tekla.