Jasna

Zadnjič sem se ničhudega sluteča veselo prevažala po Celju, saj sem bilja zadovoljna, ker mi je uspelo opraviti vsa zadano, ko naenkrat vidim prizor, ki me je najprej samo osupnil, kasneje pa spravil v jok. Gre za novo (morda ni nova, samo jaz je še nisem videla) reklamo Celjskih mesnin. No, vedno ko se mimo pelje njihov tovornjak, oblepljen s klobasami, mi je hudo pri srcu, ampak tokrat so šli še dlje. Novo reklamo predstavlja slika (verjetno znana panjska končnica, vendar se nanje ne spoznam preveč), ko dva hudiča ”babi režeta jezik”. Torej prikazuje žensko, ki zanjo stoji en hudič in ji potiska glavo na neko kolo, kolovrat (ne vem, nisem mogla dolgo gledati, ker je bilo preveč boleče), na drugi strani pa se drugi hudič pripravlja, da bo odsekal iztegnjen jezik.

Sicer me je najprej preplavila misel – glej, končno vedo, da je človek kakor žival živo bitje; da delajo sami sebi antipropagando, saj ponazarjajo krutost ubijanja živih bitij … Samo seveda sem kmalu ugotovila, da je to verjetno nesmiselno, če želijo obdržati svoj krvavi posel. Gre pravzaprav še za krutejšo reklamo. Ta ne prikazuje človeka, prikazuje žensko. Ki jo dva hudiča (moška, seveda) obvladujeta, si jo podrejata, jo pohabljata – ženska je na svetu za pripomoček, ornament, ne pa da govori in izraža svoje mnenje, seveda. Takoj ko spregovori, jo je treba pohabiti, jo utišati, ji odrezati jezik. Sicer pa mislim, da spornosti in vsebine takšne podobe ni potrebno razlagati in da vsak vsaj malo razumen človek ve, kaj je na podobi žaljivega, strašanskega in neznosno nagnusnega. Hej, dober opis mesa, btw:) Očitno jim je oglas vseeno uspel.

No, ker spornosti ni potrebno razlagati, me pravzaprav (ponovno) daje (večno) vprašanje. Kakšni pošasti je za vraga prišla na misel takšna reklama in kakšna pošast jo je odobrila?? In: KAKO DALEČ BO VSE SKUPAJ ŠE ŠLO???

Seveda, nihče ne bo odreagiral na reklamo, vsi, tudi ženske, bodo še naprej kupovali meso celjskih mesnin, hja, seveda, mnogim se bo reklama zdela zabavna in posrečena … In tu seveda dobim svoj odgovor.

Šlo bo še dlje, še veliko dlje. Končalo bi se le, če bi kdo to norijo ustavil. Pa jo ne bo. Ker nas je premalo, ki razmišljamo, premalo, ki čutimo, premalo, ki vemo, da smo tudi ženske ljudje, premalo, ki trpimo, premalo, ki jočemo, premalo, ki kričimo, premalo, da bi nas kdo jemal zares. Preveč jih je sprijaznjenjih, pasivnih, nemih …

Da, Zofka, ženska še vedno ni človek in kakor zgleda, bo vedno manj možnosti za to, da bi jo kot takšno kadarkoli videli.

A vendar, četudi je boj morda izgubljen, ga ne bom končala. Vedno nas bo nekaj takih, ki se ne bomo sprijaznile, ki se bomo borile, ki bomo vsak dan jokale nad svojo usodo, a je samo zato še ne bomo sprejele. Preveč naših prednic se je borilo, da bi lahko pozabili boj, četudi ni daleč pripeljal. Preveč naših sodobnic se bori. In če karkoli upam, potem upam na to, da se bodo borile tudi v prihodnosti.

ps.: Če kdo bere to, ki mu je dejansko mar, je vabljen, da piše pismo ogorčenja na Celjske mesnine. Če kdo bere to, ki mu je mar za vse krivice, je vabljen, da opozarja nanje, kakorkoli ve in zna. 

Včeraj smo v Šentjakobu imeli podelitev nagrad za dosežke pretekle sezone, po podelitvi pa, kakopak, pogostitev. Catering je bil odličen, toliko sadja in zelenjave na vse načine … no, za mesojedce pa je bil najbolj popularen gospod, ki je rezal pršut. Postregli so celo s kaviarjem. Malo mi je žal, da tega nisem poskusila, ko sem še jedla meso … res me zanima, kakšen okus ima ta zadeva, da je tako prestižna. Meni izgleda kot kupček iker. Go figure. Ob tem pa pravzaprav želim povedati zanimivo misel, ki jo je na poroki ene izmed igralk izrazila njena babica, ko je videla kaviar: ”Tako malih borovnic pa še nisem videla!” Ne vem zakaj, ampak se mi nekako zdi, da so borovnice precej boljšega okusa.

Ob tem pa naj izrazim še ponos in podporo Šentjakobu in predvem Šentjakobovcem. Kot pravi kulturniki so se odločili, da se ne prodajo in ne dovolijo, da se jim odvzame nekaj, kar jim pripada. Govorim seveda o izselitvi gledališča in premestiti na oddaljeno, neprimerno lokacijo. Kljub (nemogočim) obljubam se niso niti za trenutek pustili zapeljati Zokijevim ”ponudbam” (olepšani prisili) in z visoko dvignjeno glavo čakajo na dan, ko bo dosežena zmaga ali odsekana glava. Gospod Božič in gospod Jankovič, bosta storila rabeljsko dejanje? Ali v vama, kljub pokazanemu, obstaja kanček sočutja?

Pustimo se presenetiti. Če pademo, bomo vedeli, da smo se borili. Ljubljani pa bo njen prvi mož odvzel del identitete, pomemben in močan del, vsaj na kulturnem področju. Bo res šel tako daleč? Če bo, potem mi je v Šentkakobu pač bilo namenjeno le eno čudovito leto, ki ga bom vedno cenila, ki mi je pomagalo najti delček sebe, ki mi je dalo nove prijatelje, nove izkušnje, nove lekcije. Hvaležna sem za to. Žal jih, morda, ne bo moglo dati nikomer več, ampak ne dajmo se. Upanje umre zadnje.

ledena misel zareže rano v sivi svet
a rana ne krvavi
svet ne čuti

kdo bo še pel pesmi
ko bomo vsi nemi
komu bo še svetilo sonce
ko bomo vsi slepi
komu bo še bilo srce
ko bomo vsi kamen 

***

Človek je tisto, kar pleše krvavi ples
s krvavimi rokami, z ledenim obrazom,
oškropljenim s krvjo.