Jasna

Včeraj smo v Šentjakobu imeli podelitev nagrad za dosežke pretekle sezone, po podelitvi pa, kakopak, pogostitev. Catering je bil odličen, toliko sadja in zelenjave na vse načine … no, za mesojedce pa je bil najbolj popularen gospod, ki je rezal pršut. Postregli so celo s kaviarjem. Malo mi je žal, da tega nisem poskusila, ko sem še jedla meso … res me zanima, kakšen okus ima ta zadeva, da je tako prestižna. Meni izgleda kot kupček iker. Go figure. Ob tem pa pravzaprav želim povedati zanimivo misel, ki jo je na poroki ene izmed igralk izrazila njena babica, ko je videla kaviar: ”Tako malih borovnic pa še nisem videla!” Ne vem zakaj, ampak se mi nekako zdi, da so borovnice precej boljšega okusa.

Ob tem pa naj izrazim še ponos in podporo Šentjakobu in predvem Šentjakobovcem. Kot pravi kulturniki so se odločili, da se ne prodajo in ne dovolijo, da se jim odvzame nekaj, kar jim pripada. Govorim seveda o izselitvi gledališča in premestiti na oddaljeno, neprimerno lokacijo. Kljub (nemogočim) obljubam se niso niti za trenutek pustili zapeljati Zokijevim ”ponudbam” (olepšani prisili) in z visoko dvignjeno glavo čakajo na dan, ko bo dosežena zmaga ali odsekana glava. Gospod Božič in gospod Jankovič, bosta storila rabeljsko dejanje? Ali v vama, kljub pokazanemu, obstaja kanček sočutja?

Pustimo se presenetiti. Če pademo, bomo vedeli, da smo se borili. Ljubljani pa bo njen prvi mož odvzel del identitete, pomemben in močan del, vsaj na kulturnem področju. Bo res šel tako daleč? Če bo, potem mi je v Šentkakobu pač bilo namenjeno le eno čudovito leto, ki ga bom vedno cenila, ki mi je pomagalo najti delček sebe, ki mi je dalo nove prijatelje, nove izkušnje, nove lekcije. Hvaležna sem za to. Žal jih, morda, ne bo moglo dati nikomer več, ampak ne dajmo se. Upanje umre zadnje.