Jasna

Dva vonja sta. No, trije. Tisti namreč, ki me popeljejo na umirjeno divje začarano resnične poljane norih radosti. Tretji, pa le zato tretji, ker je prišel najkasneje, je vonj Njegove kože, ki pomirja, tolaži, zapeljuje, umirja. Drugi in prvi delita enakovredno naklonjenost. O enem izmed njiju sem že pisala – o vonju Gledaliških desk, namreč. Tisti opojen vonj, ki ostaja še nerazkrit, pa je vonj Knjige.

Mmmm, kako lepo dišijo listi… po novih, neodkritih svetovih, ki se stran za stranjo rišejo pred mano, gradijo iz koscev mojih sanj, preteklih in še ne doživetih doživeti, iz meglic želja. Mogočni vstajajo pred mano in potlej za vedno živijo nekje v meni. Toliko oseb, toliko zgodb, toliko ljudi, toliko smeha in solz, toliko misli, toliko osuplosti in radosti… Vonj in otip starih knjig je drugačen od vonja novih knjig, vonj knjig, ki so preko mnogih rok potovale do mojih, vonjajo precej drugače od samo moje knjige, ki jo listam le jaz.

Mar ne bi bilo čudovito, da bi bile knjižnice takšne, kot so v kakšni risanki – nešteto knjig na nešteto policah, neskončne lestve, po kateri bi moral splezati, da bi našel knjigo, ki te kliče, ki ti je namenjeno, da ti v določenem trenutku pride v roke in ti pove, kar moraš slišati? Ahh. Tako pa v procesu izposojanja knjig le teh sploh ne vidiš, kaj šele otipaš, vonjaš, uslišiš. Prideš v neko sobo, na računalniku poiščeš knjigo, za katero se odločiš že vnaprej, izročiš listek knjižničarju, ki knjige ljubosumno hrani na navadnemu smrtniku nedostopnih mestih, in ta ti brezbrižno knjigo potisne v roke. Ah, kakšno odčaranje čara.

Kje so časi, ko sem stopila v knjižnico, zavonjala toliko različnih vonjav, zgodb, s prsti drsela po platnicah, poslušala notranji glas, ki se je povezal s knjigo in mi povedal, katera mi je namenjena tistega dne… Bila obkrožena z množico pisanih knjig, naslovov.

Tako lepo je včasih dehtelo. Tako lepo so včasih dišale…