Pa tako lepo so dišale…
oktober 24th, 2008 at 18:05 (Življenje)
Dva vonja sta. No, trije. Tisti namreč, ki me popeljejo na umirjeno divje začarano resnične poljane norih radosti. Tretji, pa le zato tretji, ker je prišel najkasneje, je vonj Njegove kože, ki pomirja, tolaži, zapeljuje, umirja. Drugi in prvi delita enakovredno naklonjenost. O enem izmed njiju sem že pisala – o vonju Gledaliških desk, namreč. Tisti opojen vonj, ki ostaja še nerazkrit, pa je vonj Knjige.
Mmmm, kako lepo dišijo listi… po novih, neodkritih svetovih, ki se stran za stranjo rišejo pred mano, gradijo iz koscev mojih sanj, preteklih in še ne doživetih doživeti, iz meglic želja. Mogočni vstajajo pred mano in potlej za vedno živijo nekje v meni. Toliko oseb, toliko zgodb, toliko ljudi, toliko smeha in solz, toliko misli, toliko osuplosti in radosti… Vonj in otip starih knjig je drugačen od vonja novih knjig, vonj knjig, ki so preko mnogih rok potovale do mojih, vonjajo precej drugače od samo moje knjige, ki jo listam le jaz.
Mar ne bi bilo čudovito, da bi bile knjižnice takšne, kot so v kakšni risanki – nešteto knjig na nešteto policah, neskončne lestve, po kateri bi moral splezati, da bi našel knjigo, ki te kliče, ki ti je namenjeno, da ti v določenem trenutku pride v roke in ti pove, kar moraš slišati? Ahh. Tako pa v procesu izposojanja knjig le teh sploh ne vidiš, kaj šele otipaš, vonjaš, uslišiš. Prideš v neko sobo, na računalniku poiščeš knjigo, za katero se odločiš že vnaprej, izročiš listek knjižničarju, ki knjige ljubosumno hrani na navadnemu smrtniku nedostopnih mestih, in ta ti brezbrižno knjigo potisne v roke. Ah, kakšno odčaranje čara.
Kje so časi, ko sem stopila v knjižnico, zavonjala toliko različnih vonjav, zgodb, s prsti drsela po platnicah, poslušala notranji glas, ki se je povezal s knjigo in mi povedal, katera mi je namenjena tistega dne… Bila obkrožena z množico pisanih knjig, naslovov.
Tako lepo je včasih dehtelo. Tako lepo so včasih dišale…
sandman said,
oktober 26th, 2008 at 20:03
Vau! Jasna, ti znaš to tako lepo napisat, da mi je kar ekran zadišal:-)
Jasna said,
oktober 27th, 2008 at 8:42
Dragica Goljat said,
oktober 27th, 2008 at 13:27
Zelo lepo si opisala svojo ljubezen do knjig. Tudi moja občutja so takšna. Čudi pa me, ko praviš, da v procesu izposojanja knjig sploh ne vidiš. Nisi še nikoli bila v splošno izobraževalni knjižnici, kjer lahko vsako knjigo vzameš v roke, jo prelistaš, vonjaš…Tak način izposoje, ki ga opisuješ, je samo v univerzitetnih knjižnicah, pa še tam je določeno število knjig v prostem pristopu.
Lep pozdrav Draga
Jasna said,
oktober 27th, 2008 at 14:27
Seveda sem bila v takšnji žnjižnici, ko sem bila mlajša ( v osnovni šoli), pa tudi sedaj na faxu imamo takšno knjižnico. Res je, da večinoma zahajam v študijsko knjižnico v Celju, kjer knjig ne vidiš, za pisanje pa me je navdihnil NUK, kjer tudi, kljub temu, da gre za nacionalno knjižnico, knjig nisem videla. Nasploh pa sem pri pisanju imela v mislih leposlovje, ne znanstvenih monografij, ki jih imam možnost listati na faxu – le te mi dišijo malo manj
Leposlovlje si izposojam v študijski knjižnici, ker moraš vnaprej vedeti, kaj boš izbral. Torej, lepo so dišale, ko sem bila otrok, v šolski knjižnici in v Mišku Knjižku v Celju, danes pa je takšnih knjižnic vedno manj, vsaj v primeru tistih, v katere zahajam. Tisi, ki še imate možnost vonjanja knjig v procesu izposoje, vam zavidam…
oolong said,
november 13th, 2008 at 22:58
Kaj je pa narobe s knjižnico pri gledališču? Deluje na isto izkaznico