Jasna

Resnično me zanima, v kakšni oz. pravzaprav kateri državi živim in še bolj, kakšen, kater jezik govorim? Imam namreč izjemno jezikovno krizo identitete. Kamorkoli se ozrem, najsi bodo to parkirni listki, reklame, napisi v trgovinah, članki na spletnih straneh … nikjer ne najdem slovenskega jezika. Povsod je vse napisano brez ločil. Ali česa ne vem, so se jezikoslovna pravila, odkar ne obiskujem več slovničnih predmetov, tako zelo spremenila? Ali je ljudem in oblastem postalo vseeno za jezik? Lahko vsak piše, kakor se mu zazdi, ostali pa naj ga razumemo? V šoli ni več slovenščine? Slovenščina sploh še obstja? Potem, ko sem par dni nazaj prebirala Zakon o uresničevanju javnega interesa za KULTURO (kamor spada tudi skrb za slovenski jezik, če se ne motim) in sem naletela na mnogo mnogo premnogo stavkov, ki so vztrajno ignorirali vejice, mi je dokončno padla tema na oči. Se samo meni zdi nedopustno, da celo zakoni ne upoštevajo slovenskega jezika? Mi jih ni potrebno upoštevati, ker niso napisani v slovenščini? In da je ravno ministrstvo, ki v oglasu daje pobudo za zahtevanje slovenskega jezika, samo tako nedosledno. Kaj se dogaja z našim jezikom in ali je komu sploh mar? Nisem jezikoslovec, slovenist, nič takega, pa me vseeno povsod v oči bode brezbrižnost do pisanja slovenske besede.

Dobro, vsem pač ne gre. Kot meni ne gre matematika. Ampak javnost, ki se ukvarja z zapisovanjem besed (vključujoč trgovine, parkirne hiše, pisce uradnih spletnih portalov in nenazdanje, tiste, ki zapisujejo in prepisujejo ZAKONE!!!), si ne bi smela dovoliti takšnega odnosa do naše besede. Saj to ni več slovenščina! Pa tako so se borili zanjo, toliko osupljivo čarobnih del je bilo napisanih v njej …  Zdaj pa umira. In nikomur ni mar.

Vsako podjetje, trgovine, državni organi in nasploh vsi, ki nudijo takšne ali drugačne javne usluge in delujejo na javnih funkcijah, bi morali imeti (sicer žalostno, da prihaja do tega, a tako je) zaposlenega slavista ali vsaj nekoga, ki obvlada SVOJ LASTEN jezik, da bi v javnosti vladal nek enoten jezik, ne pa tako, kot je sedaj, da vsak uporablja neko svojo različico.

V šole strožja merila glede znanja, obvladovanja svojega jezika, v javnost pa zakon o globi za zlorabljanje jezika (hja, če so zakoni pisani v neslovenščini, verjetno ni realistično pričakovati česa takšnega, a človek lahko sanja, mar ne). Nisem jezikovni diktator in ne pravim, da se morajo zasebne spletne strani, elektronska sporočila, niti blogi ali kaj takšnega, pisati v pravilni slovenščini, seveda ne. Govorim o javnih, uradnih besedilih, kar je nekaj drugega.

Upam, da je to samo trenutna razpuščenost in da se bodo razmere kmalu uredile, saj postajajo nevzdržne.

Ljudje, imejte radi svoj jezik, lep je, čudovit je, skrivnosten je, magičen in poetičen. Ohranimo ga in se borimo zanj! Naj nam ne bo vseeno …