Jasna

In samo to. Sanje. Iluzija, zaradi katere še vztrajaš, zaradi katere še nisi odvrgel zadnje tančice upanja. Pa vendar vedno bolj veš, da so sanje le sanje. Zbujaš se in vedno bolj buden si. Nisi tam, kjer si sanjal, da boš. In vedno manj kaže, da boš sploh kdaj stopil na pot. Ker ti manjka pogum. Ker si raje lažeš, da ti je všeč, kjer si. Da je še čas. A boli, ker veš, da boš vedno govoril in ponavljal le isto. In nikdar ne boš stopil vstran. Nikoli ne boš pogledal k višku, ker ne znaš več.

Slepiš se, da si nekaj posebnega. Da ti je namenjeno nekaj več. Da nisi tak, kot vsi ostali. Ne, popolnoma drugačen si. Avanturist, ki upa in ki si upa. Človekoljub, ki ga niso same besede. Rešitelj sveta, odrešenik, poosebljena večnost. Iskalec, ki mu je usojeno najti. Energija, ki se bo prelila v harmonijo. Vsak dan bližje izpolnitvi, čisti sreči.

Sanje.

Vsak dan si bolj buden in veš, da je vse ena sama bolna utvara. Prav tak si kot vsi ostali. Velika boljazljiva kreatura, brez smotra, brez želje, brez ciljev.

Brez sebe.

Naj te bo sram. Kam si prišel? Nikamor, obstal si. Ne, če bi obstal, bi bilo to prav super. Ti pa nisi obstal, temveč vsak dan bolj nazaduješ. Sploh še prepoznaš svoj odsev? Kje si? Pravi ti? Nikjer te ni več. Postajaš del robotske brezlične množice.

Izgubil si dušo, izgubil si dih.

Ne čutiš veš, ne smeješ se več, še jočeš ne več, vsaj ne tako slano, vsaj ne iz iskrivih oči. Ko jočeš, so solze prazne, a vseeno bolijo. Le še bolečino znaš čutiti, ne, slutiti. Pa še to odrivaš stran, saj ni pomembna. To debelo otopelo poneumljeno zadovoljstvo.

Zadovoljstvo je najhujše čustvo, ne, občutek, to ni čustvo. Zadovoljstvo te uspava, ukrade ti želje, ukrade ti sanje.

Zadovoljstvo te ubije.

Na najzahrbtnejši način – ubije te tako, da te še vedno pusti dihati. Ubije te tako počasi in nevede, da sploh ne veš, da si le še živi mrtvec. Tega se zaveš šele, ko se globoko zazreš v svoje oči in v njih vidiš preperelo usedlino svoje nekdanje biti.