Če zanikaš vse, kar te obdaja in sužnji, kaj imaš? Oziroma, kako se navadiš živeti z vednostjo, da ni potrebno za preživetje ničesar lastiti? Še lahko živimo nematerialistično? Prenehamo biti sužnji svojim umetnim potrebam in ne kupimo novega svetlečega lupilca sadja, ker ga pravzaprav ne potrebujemo? Konec koncev se sadje poje z olupkom, mar ne? Samo, tako barbarski smo, če nimamo vseh svetlečih naprav. In če nismo nenehno obkroženi z glasbo, lahko po nesreči slišimo svoje misli. Tega pa nočemo, mar ne? Ker nas vedno potrejo, saj se vrtimo v krogu. Samo tole še kupim, pa bom srečen. V službi bom cele dni, da bom imel denar in bom lahko kupil cel svet in z njim svojo srečo. Samo jutri še. Potem grem za dva tedna na drug konec sveta iskat svojo izginulo dušo. Potem pa nazaj v službo, med predmete, ki sem jih lahko kupila zaradi nje. Čeprav jih v resnici nimam časa uporabljati, ker sem v službi. Ali pa spim. Ker nočem razmišljati o … no, ker nočem razmišljati.
Če ne uspem, se bom počutila manjvredno. Bedno. Nesposobno. Zabluzila bom. Če uspem, bom cele dni preživljala v službi, ki bo zavzela čas, ki bi lahko bil namenjen osebni rasti. Če ne bom uspela, bom doma, pila pivo in mislila, da osebno rastem. Pa bo rastel le moj trebuh. In z njim kompleksi. In nesreča. In bo potrebno oditi v merkator po powerduster, da počistim razmetano stanovanje. Da z njim počistim tisto kramo, ki se nabira na podstrešju. Mojih misli. Da v smeti zmečem vse stvari, ki so mi obljubljale, da so one res še tisto zadnje, kar potrebujem za večno blaženost, neminljivo lepoto, brezhibno postavo, neizrekljivo srečo. Pa so lagale. Grdo lagale. Ampak tale nova stvar, ki jo moram imeti, pa ne laže. In ne bo letela v smeti, ko kupim novo, ki obljublja, da mi nikoli več ne bodo zrasle dlake iz nosu.
Kako lahko izstopim iz tega kroga? Kaj ostane, če se odrečeš tej maniji? Si brezdomec v betonski džungli? Si potem svoboden in srečen, ko se zbujaš v svojem bruhanju in smradu? Ali čudežno nenehno potuješ po svetu, brez denarja, a z neminljivim nasmeškom na obrazu? Edini, ki ima nasmeh na obrazu, je sadistični stvarnik človeka, ki nas gleda in poje: Malo vas je, malo vas je, p*****.
***
Ostrina mojih misli je postala topa. Kje naj dobim brusilnik?
***
A boli, boli? Ko pogledaš nazaj in ne vidiš sreče, samo gnusno malomeščansko otopelo zadovoljstvo?
***
Ko mi pravite, naj ne jočem, naj ne skrbim, naj odvrnem pogled – kam ga naj odvrnem? Tudi na drugi strani sta trpljenje in nesmisel. A da naj potem zaprem oči? In kaj potem? Naj pogledam vase? To je šele grozodejstvo, ki sproži jok, ki morda nikoli ne zamre …
