Jasna

Zadnjič sem se ničhudega sluteča veselo prevažala po Celju, saj sem bilja zadovoljna, ker mi je uspelo opraviti vsa zadano, ko naenkrat vidim prizor, ki me je najprej samo osupnil, kasneje pa spravil v jok. Gre za novo (morda ni nova, samo jaz je še nisem videla) reklamo Celjskih mesnin. No, vedno ko se mimo pelje njihov tovornjak, oblepljen s klobasami, mi je hudo pri srcu, ampak tokrat so šli še dlje. Novo reklamo predstavlja slika (verjetno znana panjska končnica, vendar se nanje ne spoznam preveč), ko dva hudiča ”babi režeta jezik”. Torej prikazuje žensko, ki zanjo stoji en hudič in ji potiska glavo na neko kolo, kolovrat (ne vem, nisem mogla dolgo gledati, ker je bilo preveč boleče), na drugi strani pa se drugi hudič pripravlja, da bo odsekal iztegnjen jezik.

Sicer me je najprej preplavila misel – glej, končno vedo, da je človek kakor žival živo bitje; da delajo sami sebi antipropagando, saj ponazarjajo krutost ubijanja živih bitij … Samo seveda sem kmalu ugotovila, da je to verjetno nesmiselno, če želijo obdržati svoj krvavi posel. Gre pravzaprav še za krutejšo reklamo. Ta ne prikazuje človeka, prikazuje žensko. Ki jo dva hudiča (moška, seveda) obvladujeta, si jo podrejata, jo pohabljata – ženska je na svetu za pripomoček, ornament, ne pa da govori in izraža svoje mnenje, seveda. Takoj ko spregovori, jo je treba pohabiti, jo utišati, ji odrezati jezik. Sicer pa mislim, da spornosti in vsebine takšne podobe ni potrebno razlagati in da vsak vsaj malo razumen človek ve, kaj je na podobi žaljivega, strašanskega in neznosno nagnusnega. Hej, dober opis mesa, btw:) Očitno jim je oglas vseeno uspel.

No, ker spornosti ni potrebno razlagati, me pravzaprav (ponovno) daje (večno) vprašanje. Kakšni pošasti je za vraga prišla na misel takšna reklama in kakšna pošast jo je odobrila?? In: KAKO DALEČ BO VSE SKUPAJ ŠE ŠLO???

Seveda, nihče ne bo odreagiral na reklamo, vsi, tudi ženske, bodo še naprej kupovali meso celjskih mesnin, hja, seveda, mnogim se bo reklama zdela zabavna in posrečena … In tu seveda dobim svoj odgovor.

Šlo bo še dlje, še veliko dlje. Končalo bi se le, če bi kdo to norijo ustavil. Pa jo ne bo. Ker nas je premalo, ki razmišljamo, premalo, ki čutimo, premalo, ki vemo, da smo tudi ženske ljudje, premalo, ki trpimo, premalo, ki jočemo, premalo, ki kričimo, premalo, da bi nas kdo jemal zares. Preveč jih je sprijaznjenjih, pasivnih, nemih …

Da, Zofka, ženska še vedno ni človek in kakor zgleda, bo vedno manj možnosti za to, da bi jo kot takšno kadarkoli videli.

A vendar, četudi je boj morda izgubljen, ga ne bom končala. Vedno nas bo nekaj takih, ki se ne bomo sprijaznile, ki se bomo borile, ki bomo vsak dan jokale nad svojo usodo, a je samo zato še ne bomo sprejele. Preveč naših prednic se je borilo, da bi lahko pozabili boj, četudi ni daleč pripeljal. Preveč naših sodobnic se bori. In če karkoli upam, potem upam na to, da se bodo borile tudi v prihodnosti.

ps.: Če kdo bere to, ki mu je dejansko mar, je vabljen, da piše pismo ogorčenja na Celjske mesnine. Če kdo bere to, ki mu je mar za vse krivice, je vabljen, da opozarja nanje, kakorkoli ve in zna. 

Feminist manifesto

This didn’t start with me—
everything that happened prior
laid down on a foundation that I stand on,
trying to remember that every freedom I have
has been inherited from ancestors
who fought for me before I even came back into being,
from ancestors who burned bras and wrote books
so that I could know the real meaning of “woman.”

I remember my mother, the only mother on the block who worked.
I was a latchkey child and it sounded like a disease
until I learned to replace my resentment with respect
because it was well-known that she always made more money than my father,
that her benefits were the ones we used,
that she wore the pants,
won the bread,
kept us comfortable.
My Nana went to college—
unheard of, she said, in that day,
which was not so many days ago.
She kept the textbooks, has them still, they make her proud,
they make me proud.

And then there’s me:
a child grown watching these women that always had their
husbands around but never needed them,
never heard the word can’t,
never heard the word weak
and still
I was too loud and bossy,
I was inappropriate and unashamed,
always doing my own thing, disillusioned by the bravado of boys,
unwilling to play dumb or act interested if I wasn’t
dumb or interested,
tattooed the symbol for woman with a fist in the middle on my ankle
and thought my meaning was clear.
“You’ll never get a boyfriend acting like that,” said my Nana
“Should I buy you a copy of The Rules?” asked my mother
I said I’d prefer her to send me all my old issues of Sassy that are in
my closet still and finally they both asked—
“Honey, are you gay?”

No, Mom, I’m just strong.
No, Nana, I’m just aware
and I always thought you were too but
this just proves how far we have to go because
I don’t hate men,
but I’m not one,
and I don’t need one to make me whole
so I guess that makes me independent
and I guess that makes me angry
that I’m missing 25 cents on every dollar I will ever make
so I set my dreams on fire,
hoping the flames will burn down
everything that tries to slow me down
in the most awe-inspiring, neon-orange that ever shot off the head of a match
because I refuse to sit pretzel-locked into myself,
not giving anything away,
I am offering all of me,
cupping my hand and slapping wood to break silence,
I need to break silence and say that will all this…
I still get so scared.
With all this,
I avoid walking alone at night
in a skirt,
shorts,
sweatpants.
I look down when I see men,
a man,
a car.
And it gets so hard to remember—
so, for myself as much as you,
I say that it has taken me 25 years
to get where I am
and it may be 25 more
until I can fully embrace my big-breasted body,
pale like sun never touched me,
soft-bellied and wide-hipped
curving to thighs that get covered with blood every month
to remind me that life can be created in me
because I’m a woman
and damn,
that’s something.

© 2003 Julie Baldock

Lani sem precej časa posvetila izpitni seminarski nalogi za Semiotiko (pomen znakov), v kateri sem, poleg teorije, praktično preučevala fenomen dveh popularnih pevk – Shakire in Skin, ter njunih vplivov na družbo, predvsem na moško – ženske odnose. Že nekaj časa imam namen objaviti ”izsledke”, pa nisem našla volje/časa. Zdaj ga imam:)

Branje je dolgo, zato ga priporočam samo tistim, ki jih ta tematika utegne zanimati, ali pa tistim, ki jih zanima, kako izgleda moj študij v praksi:)

Shakira
    Don’t bother: Je pesem, ki opisuje žensko, s katero jo je fant prevaral, kot popolno, boljšo, kakor si jo on zasluži; a vendar, da se ga gotovo ne zna dotakniti tako, kot se ga zna sama, da je vsaj v tem boljša od nje.
    To besedilo kaže mnogo protislovij, je kontradiktorno. Čeprav pravi, da je fant ne bo videl jokati, to še ne pomeni, da ne bo jokala, saj besedilo bolj spodbuja jok kot kakšno jezo. Je tipično moškocentrična, saj bi se pevka zanj odpovedala vsemu, kar ima in kar je; podredila bi se, zamenjala svojo osebnost, njegove želje postavila pred svoje lastne, bila bi služabnica njegovim muham. Postavi kulturni stereotip popolne ženske: zanj bi shujšala in pričela gledati nogomet; torej zanikala sebe in privzela drugo identiteto, le da bi ugajala. To nikakor ne gre skupaj s stavki, kot so: Nikoli me ne boš videl jokati/ v redu bom/ sem mačka, in to ni moje zadnje življenje… Ti pričajo o neodvisnosti, moči, kar pa gladko zanika z drugimi deli besedila. Popolno žensko predstavi najprej kot najboljšo kuharico, takoj nato seveda suho (brez maščob), šele potem pa izobraženo. Mora biti izobražena, a kljub izobrazbi služiti moškemu in mu biti podrejena. Moškega spodbuja k neprijaznosti, k temu, naj mu ne bo žal; skozi pesem pa je tudi čutiti, da je bolj kot nanj jezna na drugo žensko, ki pa pravzaprav ni kriva, kriv je moški, ki vara, a ona ga kljub vsemu še vedno želi. Namesto, da bi prikazala žensko kot močno in neodvisno, jo prikaže takšno, kakršna stereotipno je in očitno še dolgo bo – podrejena moškemu.
Illegal:
Je spet pesem o moškemu, ki jo prevara, zapusti, prizadene. Tokrat ne govori več o moči in neodvisnosti, temveč popolnoma stopi v pasivno in podrejeno vlogo. Poje: Zakaj si tako daleč, ko sem jaz tako blizu…zavajanje ženskega srca bi moralo biti kaznivo. S tem pove, da je ženska posebej ranljiva, nemočna v primerjavi z moškim, saj ne meni, da bi moralo biti kaznivo kakršno koli zavajanje, temveč le zavajanje žensk. Moški so dovolj močni sami po sebi, ženske potrebujejo pomoč in zaščito zakona. Prav tako je razvidno, da ne pomisli, da bi lahko tudi ženske zavajale moške; ženske so vedno nemočne, potrte poraženke, moški pa močni zmagovalci. Spet ne zameri moškemu, želi mu, da bi se imel čim lepše z novo žensko, žensko, s katero jo je prevaral. Ni jezna, sprijazni se s svojo usodo, razloge išče v sebi in ne v moškem, ki vara. Ne ve, kaj je storila narobe, ko pa je vedno storila vse, kar je hotel in pričakoval. Zato je edini odgovor, da je nekaj narobe z njo kot tako, in to neutrudno išče. Ne pomisli pa, da je narobe morda ravno to, da se vsemu odrečeš in nekomu v vsem ustrežeš.
    Spet gre za nadaljevanje stereotipne ženskosti, ne njeno spreobračanje. V prvi pesmi se še trudi subvertirati hegemonsko podobo ženskosti, a ji, kot pokazano, ne uspe; tu pa se ne trudi več. Prostovoljno stopi v vlogo pasivne ženske. Poje, da se je trudila biti pozorna, mu ustreči v vsem, kar je želel, vedno ga je podpirala, bila potrpežljiva. Torej isto kot v prejšnji pesmi, zavračala in pozabljala je sebe, zato, da je lahko stregla svojemu gospodarju, ki je imel nad njo popolno oblast.
Whenever, wherever: Je lahkotna popevka z lahkotnim besedilom, ki opisuje njen odnos z moškim, opisuje pa tudi pozitivne lastnosti svojega telesa. Implikacije tega besedila so očitne, saj sama zapoje, da je pri fantovih nogah, se pravi, ponovno pove, da je pripravljena biti sužnja oz. da je to že. Ne skrbijo jo škodljive konotacije tega stavka, nanj je pravzaprav ponosna.
 
Skin
Faithfulness: V tej pesmi je Skin tista, ki se sprašuje o tem, ali naj zapusti moškega, sprašuje se o pomenu zvestobe in pravi, da je to le majhno pravilo, ki ga prelamljamo; ne pripisuje ji takšnega pomena, da bi npr. mogla biti zakonsko zaščitena. V svojem primeru obsoja zvestobo, saj ji preprečuje rast in razvoj. Je močna, saj omenja svoj ego, kako zlomi padec moškega: ona je tista, ki nadzoruje oz. je vsaj enakovredna, ni ponižna in uslužna. Zaveda se svoje osebnosti in jo ohranja, se ji ne odpoveduje zaradi moškega. Obtičala je v potrebi, da se čuti dopolnjeno, torej zaveda se, da je v tej zvezi le zaradi neke potrebe po dopolnjenosti, ki pa ni dovolj, da bi vztrajala v zvezi z nekom, za katerega se ne more prepričati, da je pravi. Ima moč, da odide. Moškega pusti stati na svojih nogah, ga zapusti, za razliko od Shakire, ki se pozicionira ob moške noge; moškega ne zapusti, mu je uslužna, dokler on ne zapusti nje, pa še takrat ni jezna nanj.
Lost:
Ta pesem spet govori o zapuščanju, o zapuščanju moškega s strani ženske. Spet Skin pove, da je zaman čakati na nekaj, kar veš, da ne bo prišlo; se pravi, če čutiš, da zveza ni to, kar bi morala biti, moraš zbrati pogum in oditi. Moraš se dovolj ceniti, spoštovati in se spraševati, če je določen moški res tisti, ki ti lahko nudi, kar potrebuješ in iščeš, kar si zaslužiš. Pove, da ne bo izgubljena brez moškega, da je našla pot (ne da bo v redu, da bo našla, temveč, da je). Teče, dovolj močna, da pusti moškega samega. Spet kaže neodvisnost in moč, odločenost doseči sanje. Preprečuje si izgubite sebe v drugi osebi, hoče se ohraniti, ostati svoja lastna oseba.
Alone in my room:
Ta pesem je posebna in zanimiva po svoji obliki, je nenavadna in nepredvidljiva. Sicer vse pesmi nosijo več pomenov, a ta ima izrazito razvidna vsaj dva. Prvi je napad na potrošniško kulturo, katere ideal je suho, naličeno bitje, ki se zgleduje po modnih smernicah in zato troši za stvari, ki jih ne potrebuje. Pove, da si sam kriv, če piješ sok brez sladkorja in se po tebi pretakajo čudni sokovi. Poziva k uporu: ”znori, spravi to sranje s svojih las” – upri se in si ne barvaj las, ne kupuj modnih dodatkov, ne pusti se manipulirati in naj ti drugi ne oblikujejo tvojega življenja. ”Lahko zlomiš lepotno kraljico”, se pravi, upri se, ne nasedaj propagandi in družbenim normam, spreminjaj jih, bodi aktiven, zlomi lepotno kraljico. Sama pljuva na izumetničen šarm ljudi, raje živi sama v svoji sobi kot da bi čas preživljala z ljudmi, ki imajo sprane možgane. Ničesar ni, kar bi potrebovala – propaganda je ne more prisiliti v nakup stvari, ki jih ne potrebuje. Že sama njena podoba (obrita glava, preprosta oblačila) oznanja njeno prepričanje.
    Pesem pa lahko beremo tudi kot upor moškemu, ki ga je taka družba vsrkala vase, in je cel narejen in umeten, prekomerno urejen in  samozavesten zaradi tega. ”Šminker” ali metroseksualec ali pač le moški, ki vse stavi na videz, tako svoj kot drugih ljudi. Takega moškega ne potrebuje, potrebuje pravega, realnega, iskrenega, takšnega, ki si upa in drzne, ki se upira, ne podlega normam. Drugače naj pobere svojo nogometno žogo in odide. Na tem mestu je spet opazna razlika med njo in Shakiro, saj se obe obregneta v nogomet, vendar Shakira pravi, da bi se, da bi obdržala moškega, spremenila do te mere, da bi se naučila se o nogometu, Skin pa takemu oblastniškemu moškemu pravi, naj pobere svojo žogo in odide. Skin je utrujena od vsega, plehkih ljudi, manipulirajoče družbe, konformistov. V takem svetu ne potrebuje ničesar, ničesar noče od njega; raje preživlja čas v svoji sobi, svetu, kjer te vrednote ne obstajajo.
Potem sledi še semiotnična analiza videospotov:
 
Shakira

Illegal: Spot se začne z napovedovalčevo napovedjo boksarskega spopada, potem pa se začne glasba in Shakirina pripoved. Shakira, z dolgimi svetlimi lasmi in svetlo poltjo je oblečena v dolgo rdečo elegantno obleko. Poje, kamera jo snema zelo od blizu, velikokrat le njen obraz. Ko poje, stoji ob steni, v kotu, zapeljivo in ranljivo. Moški, za katerega na koncu ugotovi, da jo vara, je profesionalni boksar – črnec. Shakira in on sta prikazana izmenično, on v borbi in ona, ko se stiska ob steno in poje o tem, kako jo je prizadel. Vmes se pojavi drug kader, ki predstavlja spominjanje na skupne srečne čase: ona stoji v kotu ringa, on pride po njo, se objemata. Opazen je črno bel kontrast, saj na Shakiro vedno pada zelo svetla luč, drugi nastopajoči so vedno v mraku. Njena obleka je v kadru sedanjosti rdeča, v kadru spominjanja pa bela. Spominja se na čase, ko ga je po borbi hladila s kocko ledu, mu odvijala roke. V sedanjosti se odvija boksarski dvoboj, v katerem zmaga Shakirin izbranec. Ko zmaga, mu prihiti čestitati neko drugo dekle, najverjetneje njegova žena. V posnetku Shakirinega približevanja ringu, da bi mu čestitala, je vidno izpostavljanje glavne osebe: svetle, angelske, oblečene v rdeče, nedolžne proti gneči slabo razpoznavnih oseb, oblečenih v temne barve. Množica nasproti glavni osebi. Belo nasproti črnemu. Ona, nedolžno, nevedno, izdano dekle proti zlobnemu, krutemu, neusmiljenemu moškemu – črncu.Celoten spot gradi na prikazovanju glavne osebe kot prizadete, nemočne, pasivne; obenem angelsko lepe in zapeljive. V nobenem kadru ni aktivna, vedno se stiska ob steno ali v kot, posneta je zelo od blizu. Njeno pasivnost prekinjajo scene z boksarjem, ki je za razliko od nje aktiven, boksa. Za razliko od nje je tudi temne polti, vedno osvetljen s slabšo temnejšo lučjo. Tako pevka izpade kot angel med drhaljo, pokvarjenimi ljudmi.   Na koncu spota se obrne in odkoraka v temo, za hip se še obrne nazaj in potem dokončno izgine v temi. 

Don’t bother: Na začetku spota pred Shakirino hišo moški parkira avto, ko izstopi in odhaja proti hiši, se ozre na avtomobil in na njem opazi nekaj, verjetno kakšno majhno smet, in jo pobere. Pesem se začne, ko pokaže Shakiro, ki leži na postelji v beli, prosojni spalni srajci, iz katere gleda črn modrc. Kamera se ob vstopu moškega prelevi v njegov pogled, vidi Shakiro z viška, na nočno omarico položi denarnico in ključe svojega avtomobila ter se uleže in zaspi. Ona se v trenutku, ko se moški uleže, zbudi. Ob njeni glavi je ura, ki kaže 5 : 32, se pravi, da je moški nekje bil celo noč – pri drugi ženski. Sledijo scene, ko ona poje in se stiska ob spečega moškega, se ”plazi” po njem, ali pa sedi v kotu na tleh in gleda k tlom s povešeno glavo. Potem vzame ključe njegovega oboževanega avtomobila in se odpelje z njim. Sledi mešanje scen, ko je v avtomobilu in poje in prejšnjih scen, ko se stiska ob moškega. V avtu je še vedno v spalni srajci, iz katere gleda modrc, noge ima razkrečene ob volanu, kamero gleda od spodaj navzgor; se pravi, je podrejena v vsakem pogledu, čeprav ni pasivna in opravlja akcijo. Njeni gibi v avtu in gibi ob moškem občasno spominjajo na gibanje v spolnem aktu. Sedi ob steni in poje o tem, da bo z njo vse v redu: poza, ki zanika povedano. Sledi scena, ko Shakira poje pod tušem, njena obleka in lasje so mokri. Sedi v kotu, gleda navzgor kamero. Približa se moška roka, ki jo pobere s tal in moški jo začne objemati in poljubljati, ona uživa – deluje kot spomin ali želja ali oboje v enem. To prikazuje popolno odvisnost od moškega, za katerega trdi, da je ne bo nikdar videl jokati.   Na polovici spota se nasmehne, pove, da je v resnici mačka z več življenji in to ni njeno zadnje. Odrine moškega izpod tuša. Pleše zunaj avtomobila, v prosojni spalni srajci s črnim modrcem – dejanje, ki privlači moške, ženskam pa ne zbuja posebnih čustev. Ples je namenjen moški publiki, gre ponovno za nadaljevanje kapitalske logike: želi povedati, da lahko živi brez moškega, a obenem s celotnim telesom kaže ravno obratno. Želi spodbuditi moško oko, da jo gleda in občuduje, saj živi od tega, ker je ženska. Vsaj tako meni dominantni diskurz, ki je v ozadju kulturne produkcije in se tako v nedogled vedno znova reproducira. Pevka se spogleduje s kamero, igra kitaro, ki pa je roza barve. Torej neresna, ženska, otročja barva, barva, ki je resni, moški kitaristi ne bi uporabljali.   Od blizu govori v kamero, kaj vse bi storila za moškega, a je noče. Celoten spot je narejen za moško oko, v njem ni odrešilnega, subverzivnega trenutka, ki bi pomenil kakršno koli enakovrednost žensk, beg od stereotipov. Sicer ker je moški noče, mu uniči tisto, kar najbolj ceni – njegov avto, ki ga zmečka na smetišču, vendar to le kaže na to, da ji ni vseeno, da potrebuje maščevanje, saj je jezna in še vedno zelo pod vplivom moškega.    Ko mečkalec prebada avto, kaže moškega v spanju, ki ga premetava ob vsaki poškodbi njegovega avtomobila. Pevka ob tem s prstom zapeljivo drsi po svojih ustih in se močno spogleduje s kamero. Ponovno kontradiktorno zapoje ”You won’t ever see me cry” medtem ko je zgrbančena, upognjena k tlom. Ko se vrne domov, pred hišo pusti njegov stisnjen avto, se zadovoljno nasmeji in odkoraka proč, v korakanju iztegne roko kvišku kot simbol zmage. Vendar ji zmage ne moremo verjeti, saj če moraš nekomu iz žalosti vzeli nekaj, kar mu pomeni največ, to pomeni, da je tudi on tebi vzel nekaj najpomembnejšega – samega sebe. 

Whenever, wherever: Na začetku spota Shakira lebdi v vodi, ko pa se začne pesem, se dvigne iz nje na kopno. Potem cel spot pleše v usnjenih hlačah in topu, za njo se spreminjajo scene: sama stoji na skali sredi morja, pleše zapeljiv trebušni ples, potem hodi po puščavi…med vsem neprestano pleše. V neki sceni s po vseh štirih plazi po blatu, pasivno, podrejeno, zapeljivo. Vsepovsod je sama, na vrhu gore, v puščavi, sredi morja, ves čas se spogleduje s kamero in pleše. Na koncu z vrha ledene gore skoči nazaj v vodo. V Shakirinih video spotih se pojavlja mnogo konstantnih elementov. Najopaznejši je trebušni ples in zapeljivo spogledovanje s kamero, ki je stalnica vseh spotov. Stalnica je tudi njena pasivnost, podrejenost, sedenje v kotih in stiskanje h sceni. Praktično se ne pojavlja drugače kot stisnjena bodisi v kot bodisi ob steno, občasno se pojavi tudi na vseh štirih in podobnih pasivnih položajih. Kamera jo vedno snema od zgoraj ali blizu v obraz. Spoti so večinoma kontradiktorni, zgodba želi prikazati nekaj drugega, kot se potem dejansko pokaže zaradi načina snemanja in njenih kretenj. Večkrat želi povedati, da je zmožna živeti sama in oditi, pa vedno kaže, da ni tako, saj se gledalcu postavlja v podrejene položaje, želi zbujati pozornost in občudovanje. Če dosežeš, da te ljudje predvsem gledajo, ne boš dosegel, da bi te zraven poslušali, kaj šele slišali. 

Skin

Alone in my room: Spot se začne s posnetkom Skinine obrite glave; je na kolenih, s treh strani jo obdaja prazno črno ozadje, ki predstavlja sobo, tudi sama je oblečena v črno. Zadaj na sceni je srebrn ornament, lik in tudi Skin ima srebrne verižice/verige. Kamera jo gleda navzdol, a jo Skin zgrabi z roko, gleda naravnost v njo: pribori si enakovredno pozicijo s kamero, torej z očmi gledalca. Poje na mestu, a ne pleše, nekako se giblje v ritmu, poudarek je na interpretaciji pesmi. Vse je črno – scena, oblačila, koža pevke. Giblje se kot v kocki, ujeta, a obvlada situacijo. Sledi sprememba kadra, ki je antiteza prejšnjemu: Skin je oblečena v belo, tudi scena je popolnoma bela, pojavi se njena skupina, ki pa ni v belem. Potem se ti dve sceni izmenjujeta, prepletata se črno in belo. Skin poje, da raje sama preživlja čas v svoji sobi kot da bi ga preživljala z ljudmi, ki niso pristni; in ta njen svet morda izgleda črn in teman za zunanje oko, a ona ga obvlada in spreminja v belega. 

Lost: Spot se prične s pogledom na uro, ki kaže 9: 41, čevlji in obleke ležijo na tleh sobe, v sobi so razbite luči, vlada nered, vse je razmetano. Druga scena kaže Skin, ki stoje poje v mikrofon, ob njej pa sedi njena skupina in igra. Cel spot se izmenjujejo prizori skupine in pevke, ki interpretira pesem, ne pleše, ter prizori ljudi, ki so bili zapuščeni in so popolnoma obupani, izgubljeni. Skin interpretira besedilo, čustveno, brez spogledovanja. Ko poje, da ne bo izgubljena brez ”njega”, pogleda v kamero, brez sklonjenega pogleda, v višini njenih oči. Menjujejo se scene ljudi, ki sedijo, se premetavajo v postelji, gledajo skozi okno, jedo čips, pijejo…torej utapljajo žalost in se vdajajo depresiji, brezvoljnosti. Skin poje, da ne bo takšna, tudi deluje jezno, ko kaže te obupane ljudi in kaže, da noče biti takšna kot oni. V zadnjem kadru se počasi temni, ona spusti mikrofon in glavo, torej je zapuščanje vseeno težko, čeprav je zbrala moč, da odide iz situacije, ki je ne osrečuje več. Še vedno ni brezčutna, čeprav bo ona tista, ki bo odšla, saj je tako dolgoročno bolje za oba. V spotu je oblečena v hlače in majico s kratkimi rokavi, nič izzivalnega ali razgaljenega, je preprosta, vsakdanja. 

Faithfulness: Začetni kader predstavlja popolnoma belo ozadje, po katerem polzi in teče rjava tekočina, ki kasneje, ko se ji pridružita še dve takšni poti tekočine, ”nariše” Skin, jo obarva. Skin stoji črna na belem ozadju, poje in pleše, vendar ne pleše izzivalno, spogledljivo, temveč kot v nekem transu, v svojem svetu; pleše zase, ne za druge. Tekočina se vije po ozadju in okoli nje, med tem ko ona pleše oz. se giblje z glasbo, s tem, kar govori. V nekem trenutku se za njo in okoli nje razlije rdeča barva, kot kri; to se zgodi takrat, ko poje, da je obtičala v potrebi biti izpopolnjena. Dogajanje prekinjajo občasni kadri, ki prikazujejo le njena velika pojoča usta in bele zobe, spet belo in črno, saj je tokrat ozadje njena črna koža. Pojavljajo se tudi kadri, kjer je ozadje črno in kjer je rdeče, vendar prevladujejo beli. Rada se igra s črno belim kontrastom. Spot se konča tako, da se Skin ritensko umika nazaj v belem ozadju, gleda v kamero in naposled izgine v belini.      Skin v svojih spotih ni izzivalno oblečena, nosi preprosta oblačila. Skoraj nikoli ne pusti, da bi jo kamera snemala od zgoraj navzdol, še kadar jo, jo vzame v roke in se sooči z njo. Bori se za svoj enakovreden prostor. Poleg tega, da se bori za enakovrednost kot ženska, se bori za enakovrednost tudi kot črnka. Njen boj je dvojen, saj biti črna ženska pomeni biti v zelo podrejenem položaju, še vedno. Rada se igra s kontrasti belo : črno, saj ga uporabi v dveh analiziranih spotih od treh. Uporabi ga kot črnino, ki je lahko videna kot belina, saj je črno lepo, enako kakor belo.

Sklep:    

Shakira in Skin predstavljata obe perspektivi popularne glasbe, kot sta definirani v mnogih teorijah; namreč popularna kultura kot polje uveljavljanja hegemonije in polje simboličnega upora hegemoniji. Shakira  predstavlja prvo perspektivo, saj kljub temu, da v spotu uniči avto in odide stran kot močna ženska, z vsemi manj vidnimi zgodbami priča ravno o nasprotnem. Podreja se kameri, vse počne za pogled moškega (in ženskega, ki je konstruiran preko moškega), ni samozadostna. V pesmih se podreja moškemu, se mu ”meče pod noge”, mu je sužnja. Uporablja seksualnost kot strategijo uspeha; ta strategija resda prinaša uspeh, ne prinaša pa uspeha za ženske, saj jih peha nazaj v sfero seksualnega in ne intelektualnega – postavlja jih na mesto objekta, reducira vso žensko kompleksnost le na objekt poželenja.     Skin pa predstavlja drugo perspektivo, saj subvertira te vzorce. V pesmih sporoča, da je dovolj močna, da odide od moškega, čeprav bo potem sama, pravzaprav eksplicitno poudari, da je raje sama, kot z nekom, za katerega se ne more prepričati, da je pravi. Ne pusti se ovirati pri doseganju ciljev in sanj. Je avtonomna, neodvisna, samozadostna.     Shakira pozablja sebe in se spreminja v skladu z moškimi željami, Skin pa se noče spreminjati in pozabiti nase, ima moč oditi. Shakira izbere moškega, ne sebe, Skin pa raje izbere sebe. To je tista točka, ki je zelo pomembna in ki bi jo morala osvojiti mlada dekleta – naj raje izberejo sebe, ne družbenih norm, ki jih pozicionirajo na ogled moškemu in k njegovim nogam. Vendar hegemonija uspešno brani temu vidiku, da bi se izpostavil; to je razvidno že v razpoznavnosti Shakire in Skin, prva je poznana povsod po svetu, nalepljena na zidove premnogih mladih deklet in seveda, fantov in moških; Skin pa je precej nepoznana, in skoraj z gotovostjo lahko trdim, da ni nalepljena na veliki množici zidov.     Vendar to je bistvo, Skin ne želi biti dekle s postra, želi biti in je samostojna ženska, ki se trudi osvoboditi moškega pogleda, Shakira pa se sama pozicionira tja. Logika kapitala pa seveda nagrajuje slednje, zato je takšnih pevk vedno več. Zares samostojnih in svobodnih žensk pa vedno manj, saj se je včasih bilo lažje upirati vidni neenakopravnosti kot danes subtilno in prefinjeno skriti v popularni kulturi.

Popularna kultura ima silno moč, saj je najmočnejši faktor oblikovanja družbene realnosti; ustvarja svet, v katerem živimo in ustvarja pogled, skozi katerega ta svet vidimo. Usmerja naš vsakdan, naše okuse, želje, pričakovanja in vrednote. Zato je sila pomembno, da se tega zavedamo in da se ji znamo upreti, jo spreminjati, kadar nas podreja in kadar nas sili v preozek tok mišljenja.
    Besedila pesmi se zdijo nedolžna, a ko se nam cel dan potepajo po mislih in jih ne moremo izbiti iz glave, lahko pomislimo, kaj pravzaprav govori pesem, ki se je tako globoko usidrala v nas, ne da bi sami to hoteli. In takrat nas lahko zmrazi. Nedolžno se pozibavamo v ritmu melodije, ki jo v naša ušesa neutrudno pošiljajo impulzi z vseh stani (glasba na avtobusu, glasba na radiu v avtu, službi, trgovini, kosilu, javnem stranišču…) in ne pomislimo na globlje sporočilo besedila, ki se sidra v množico ljudi. Pesmi banalizirajo medsebojne, romantične odnose, pesmi banalizirajo ljubezen, jo ”skrunijo”, podrejajo ženske; a mi bomo vseeno žvižgali melodijo in plesali po taktih, ki jih narekuje družba. Ne bomo se uprli, saj ne bomo videli, da smo v resnici mi tisti, ki smo podrejeni.
    Vendar sama besedila popularne glasbe niso tisto najbolj grozeče, največji vpliv imajo, v dobi vizualizacije, video spoti in vizualne podobe, imidži popularnih izvajalcev. Oni so mesto delovanja hegemonije, tistega subtilnega, neopaznega in sila učinkovitega delovanja.
    Zelo zaskrbljujoča je eksplozija mladih pevk, ki pod taktirko korporacij in v zmotni predstavi, da so osvobojena in da postavljajo zgled mladim dekletom, počnejo prav nasprotno. Trend sodobnih popularnih zvezd le na prvi, zunanji pogled kaže žensko enakopravnost moškim, v resnici pa le omejuje (predvsem) mlada dekleta, ki zaradi zgledov privlačnih, lepih, suhih, vsestranskih pop zvezd zapravljajo čas za urejanje svojega videza, namesto da bi ga porabljale za intelektualne dejavnosti. S tem, ko vso energijo in trud vložijo v skrb za zunanjost in ne v razvoj lastnega kritičnega mišljenja, omogočajo, da jih sodobna ideologija zapira v ozke miselne okvirje in jih ustvarja za sistemu zaželene potrošnike. Ker pod navidezno žensko osvobojenostjo v podobi močnih in zapeljivih žensk domnevajo, da bodo tudi same močne in slišane le, če bodo lepe, se nad njimi pretanjeno, a vendar direktno izvaja dominacija sistema, ki pa žensk ne osvobojuje, temveč jih pod iluzijo enakovrednosti drži v podrejenosti.  
Ne gre le za to, kaj kdo pravi, temveč je pomembnejše, kako to pove (kaj pravzaprav sporoča s svojo celotno pojavo, ne le s svojo glasbo). Glasbena industrija daje javnosti tisto, kar želi, da javnost želi (Leon Rosselson 1979: 42). Glasbena industrija je le še ena podskupina kapitalistične industrije in nosilka kapitalistične ideologije, ki mora delovati v skladu s to ideologijo, ne pa jo rušiti ali spodkopavati. Seveda, določena mera deviantnosti je vedno moderna in sprejemljiva, dokler ostaja v kapitalističnih okvirjih. Pop zvezda lahko poje o pokvarjenosti sistema, napada politiko, je feministka, še vedno pa bo to počela na MTV-ju v dizajnerskih oblačilih, s kulturno predpisano estetsko suho postavo. Izhod iz okvirjev je nemogoč in to je tista nevarna stvar popularne kulture, tisto nevidno ozadje, ki močno oblikuje naše predstave o svetu, družbi in navsezadnje, o samemu sebi.

Nekoč sem spodnji članek objavila kot kolumno v lokalnem časopisu (da, precej pogumno, a hkrati verjetno precej ”moškokletno” za majhen kraj). Temu pisanju so sledile še štiri kolumne, ki so zadevale takratno dogajanje v naši nikoli dolgočasni državici. Seveda s časopisom ne sodelujem več. Baje da iz drugih razlogov. Kakorkoli, svoje poslanstvo nadaljujem tukaj

*** 

Kaj smo me žene takim sto tisočim moškim?

- Angel ali zver. -

Le človek ne.

        (Zofka Kvedrova)

    Jesenske barve plemenitijo vsakdan, listje na tleh je mehka preproga lahkotnosti, s katero se poigrava noga in pogled lovi rdečo modrino nad sabo. In kljub naglici, ki modernega človeka žene, čeprav brez cilja, pa vendar mu neznan glas vztrajno šepeče: ”Hitreje, hitreje, ne zapravljaj časa z buljenjem v listje in nebo, ne bodi sanjač, daj, stopi, hitreje!”, še vedno obstajamo sanjači, ki se znamo ustaviti zato, da preverimo, ali se na listu rumena barva staplja v rdečo ali obratno. Morda ni pomembno, vendar je vseeno lepo. A takšnih ljudi je danes malo. Strahotno premalo. Seveda, estetika je pomembna, vendar ne estetika narave. Pomembna je (nenaravna) estetika telesa. Ob sprehodu skozi jesenski drevored in slutnjo cimeta ter klinčkov v zraku, v idilo zareže ogromen plakat, ki oglašuje ženske nogavice. Praktičen produkt, ne oporekam. Pomaga, ko zebe v noge. Vendar pa ne morem mimo vprašanja, kakšno zvezo ima gretje spodnjih okončin z žensko, ki razgaljena sedi/leži na kavču, v izzivalni pozi, ki namiguje, da čaka moškega. Z razširjenimi nogami, seveda. Ne znam pomagati svoji nerazgledanosti (neumnosti?), toda ne morem si odgovoriti na prej zastavljeno vprašanje. In poraja se mi novo vprašanje: zakaj na nobenem plakatu ne zasledim moškega, ki bi v nogavicah (samo v nogavicah in morda spodnjicah) pasivno čakal žensko, da poteši njegove potrebe in ga tako in drugače dopolni – izpopolni? Ker moški ne potrebuje ženske za srečo. Za uspeh. Moški je zadosten sam sebi. Ženske pa očitno vse kar počnemo, počnemo le z enim samim namenom: biti lepe in uspešne (vendar če nismo lepe, nismo uspešne, saj spodletimo že pri najosnovnejši nalogi – skrbi zase, tj. svoje telo). Toda lepe in uspešne za kaj? Za koga? Za moškega, seveda. Ki ga čakamo z razprtimi nogami. Samski moški je zatopljen v svoje delo, je intelektualec, uspešnež, genij. Samska ženska je zadrta stara devica, ki je histerična in zamorjena zato, ker nikoli ni bila dobro nategnjena. Ker to je edino, kar žensko naredi žensko. Moški. Očitno, vsaj po vseh vizualnih izdelkih sodeč. Ženske so okrasek, ornament. So na svetu zato, da dobro izgledajo. Še vedno in morda bolj kot kdaj velja Bergerjeva teza, da moški delujejo, ženske se kažejo. Ženske se lahko še tako borijo za emancipacijo in enakopravnost, pa jo ne bodo nikoli dosegle, vsaj še zelo dolgo ne, saj same prispevajo k svoji podreditvi s tem, ko podlegajo moderni podobi ženskosti. Oprostite, vendar je skrajno nemogoče biti presunljivo lep, presunljivo vitek, presunljivo uspešen v stroki, mati otrokom 24 ur na dan, lepilo družine, čutna uteha, kuharica, čistilka. Vse v enem. Servis moškemu, ki stoji za to konstrukcijo, ki pa so jo na žalost ponotranjile tudi ženske in sledijo imperativom družbe. In kaj lahko ženske storimo proti temu zatiranju in reduciranju ženskosti na telo, objektivizaciji žensk? Vsaj in najmanj to, da ko naslednjič na nas preži ogromen plakat pasivne ženske, ki je pripravno nastavljena kot usluga moškemu za potešitev njegovih želja, ne pomislimo na to, kako bomo privlačne v takšnih nogavicah, kako se bomo zaradi njih počutile bolje in bomo stopile na vrh sveta (v resnici pa prostovoljno odstopile področje intelekta moškemu, sebi pa pripisale področje razkazovanja, zunanjosti, telesa), niti se ne obrnemo stran; temveč najprej sebi in nato še okolici povemo, da se ne bomo več pustile reducirati na spolni objekt. Včasih smo vsaj bile opevane v prečudovito romantični poeziji (ki nam je seveda ni bilo dovoljeno pisati), danes pa smo le še luknja, nekoristen okrasek, hodeča ”Ančka”, če hočete. Zatorej ženske, za hip prenehajte sanjariti o seksi nogavicah in perilu in pomislite, kam vas ”biti zapeljiva” pelje. Na vrh sveta? Morda danes biti lepa pomeni biti angel. Vendar verjemite, bolje je biti človek. Zato prenehajte delati angela iz sebe, nikoli ne boste dosegle popolnosti. Zunanje, seveda. Bodite pripravljene pokazati zver. Ne dovolite si več biti le okrasek. Spregovorite. Končajmo že enkrat z zgodovino reduciranja žensk in pomagajmo same sebi, da bomo zaživele kot ljudje. Spreglejte za ozadje. Razmišljajte. Ker se cenite.