Jasna

Ali po naše, Bob Dylan: 7 obrazov.

Po koncu filma vedno sledi vprašanje: Kako se ti je zdelo? In po ogledu takšnih filmov navadno odgovorim: Ne vem. Sem razumela vse? Ne. Mi je bilo všeč vse? Ne. No, seveda, glasba je odlična, ampak to ni nobeno presenečenje. Po premisleku ugotovim, da mi je bil film všeč, predvsem zaradi več dejavnikov. Dejavnik z največjo težo je sama igra. Kate Blanchett se je več kot izkazala; bila je prepričljiva in osupljiva. Njena mimika in obvladovanje telesa sta bila dovršena in očitno trdo prigarana. Presenetil je tudi Marcus Carl Franklin, petnajstletni deček, ki pravzaprav izgleda še mlajši, a svojo vlogo mojstrsko odigra. In seveda, tu je še Heath Ledger, ki ga imamo v tem filmu (poleg vloge Jokerja v Batmanu) priložnost zadnjič videti na platnu. Heath je bil (še zdaj ne morem verjeti in se sprijazniti z uporabo preteklika v tem primeru) odličen igralec, ki pa bi se razvil v še odličnejšega, in tudi v tem filmu se je izkazal. Off topic, ampak ena izmed mojih velikih želj, ki bodo ostale neuresničene, je videti v filmu skupaj igrati Ledgerja in Deppa, kot mojstra ”zanimivih”, odtrganih, drugačnih vlog in tudi življenj. Kakorkoli, škoda je, gromozanska škoda zanj in za nas, saj bomo ostali prikrajšani za njegove mojstrovine.

Sama zgodba filma je nekoliko nepovezana, predstavlja šest različnih življenj ljudi, ki so medseboj nepovezana, čeprav se povezujejo v nekaterih točkah. Najočitnejši Bob Dylan je, za tiste vsaj, ki ne poznamo dovolj podrobnosti njegovega življenja, ravno Kate Blanchett oziroma Jude Quinn (igra moškega, če ime morda zavede), pa tudi Ben Whishaw (precej znan zaradi glavne vloge v filmu Parfum). Oba sta dobro osvojila Dylnovo mimiko in sta v svoji interpretaciji Dylana izvrstna.

Kar filmu daje čar so misli, izrečene iz ust vseh glavnih likov, in glasba, ki jih dopolnjuje. V filmu so združeni elementi in dogodki Dylnovega življenja, razdeljeni med sedem različnih oseb, z različnimi imeni in življenji. Ne gre za biografijo, temveč umetniški film, navdahnjen z umetnikom, ki se nikdar ni vkalupljal v ozke modele in se ni želel definirati. Predstvlja človeka, ki je tako poln, da bi lahko živel šest različnih življenj, in človeka, ki je tako raznolik, da bi lahko živel šest različnih življenj. Človeka, ki prikazuje mnogo ideologij, a se ne istoveti z nobeno; zapletenega, a (ravno zato) zanimivega človeka, ki bi mu želeli priti do dna, pa ne moremo - ker ne razumemo, ker noče, da bi razumeli? Ker želi, da bi ga le sprejeli namesto skušali analizirati in predalčkati?

Konec koncov nam to kaže tudi vodilo, nasvet, ki se pojavi kot sedmi nasvet za življenje:

Nikoli ne ustvarjaj. Ne bodo te razumeli.

O Evroviziji se nimam namena razpisati… Kaj hočem, priznam, tudi letos se ji nisem popolnoma izognila. Radovednost je prevelika, namreč precej zanimivo je videti evropsko produkcijo…purane, pirate, dj bobo stile ipd.:) Ampak želim izpostaviti samo eno stvar, ki mi ne da miru. Kdo letos vodi slovenski prenos Evrosonga? Nisem našla oz. niti pretirano iskala tega meni neljubega človeka. Ne vem, kdo stoji za odločitvijo, da ravno ta oseba vodi prenos, niti tega, ali so se prej vsaj za sekundo vprašali, če je tega sploh zmožen. Ker bi kaj kmalu videli, da ni.

Zakaj? Ker je *****. Zakaj? Ob najavi portugalske pevke je dejal: ”Žalostna je njena zgodba, moža je izgubila na morju. Še bolj pa je žalostna zgodba, ki govori o njenih kilogramih.” Ali si lahko oseba na tako ”prestižnem” prenosu privošli takšno izjavo? Oprostite, gospod voditelj, da niso vsi nastopajoči seks bombe in lepotci sveta. Očitno je to za vas žalostno, ker pevka ”kvari vizijo”. Za nas, gledalce, pa ste žalostni, patetični in diskriminatorni vi. In upam, da boste za svoje nesramne in žaleče izjave odgovarjali.

Ravno sedaj gledam nastop Ukrajinke v mini srebrni oblekici. Pri njej seveda ni nič žalostnega, a ne, spoštovani gospod? In ni pomembno, da ima portugalska pevka glas, medtem ko jih ima večina le stas.  Seveda, na celi črti ji je spodletelo, saj ne le, da je vdova, to bi še šlo, toda preveč kilogramov ima!

Uspelo vam je užaliti in šokirati precejšen del slovenije, tudi moškega spola, da ne boste mislili, da smo samo ženske preobčutljive.

Seveda to ni bila edina banalna izjava, kar sledile so ena drugi, sploh nisem mogla verjeti, kdo za vraga je tako nesposobnega in sovražnega človeka postavil za voditelja zabavne oddaje. Aja, smilijo se mu tudi vegetarijanci, ker ne vedo, kaj zamujajo (nebesa od mesa). Hvala, ne potrebujem vašega usmiljenja. Usmilite se vi, gospod, raje kdaj kakšne živali in je ne pojejte in zaboga, usmilite se nas, ki moramo poslušati vaše kvasanje in žalitve!

Gospod, žalostna je zgodba, ki govori o vas.

S približevanjem konca tretjega letnika študija se vedno bolj počutim kot v tretjem letniku gimnazije. Kmalu se bo treba odločiti, kaj me zanima, kaj iti študirat. V osnovni šoli nisem vedela, kaj me zanima, pa sem odšla na gimnazijo, saj je to odločitev prestavilo za štiri leta. V četrtem letniku nisem vedela, kaj me zanima, in sem se vpisala na takšen faks, kjer ti je odprtih mnoooogooo možnosti (se pravi, konec koncev, skoraj nobena). Sedaj, ko vstniki na drugih fakultetah že dokončujejo svojo študijsko pot in se jim cilj vztrajno bliža in kristalizira, mene čaka ponovitev poti. Ponoven izbor faksa, ponovno iti na začetek. Pa še vedno ne vem, kaj me zanima. Težko je zbrati motivacije za pisanje diplome drugo leto, če pa vem, da bo ta pomenila le nov začetek. Skoraj si želim, da bi imela takšne starše, ki mi pri izbiri poti ne bi dali prostih rok, temveč bi me prisilili, da se vpišem na kakšen faks, kjer te na koncu čaka poklic (da, vem, danes ni takšnih faksov, kjer bi te po koncu prav čakala zaposlitev, a vendar, večina faksov ve, za kakšen poklic te izobražuje). Tega ne mislim čisto resno, vso krivdo pripisujem sebi in svojemu idealizmu, seveda. Samo mi je pa presneto žal za izbiro tega študija. Imel je svetle plati in tudi veliko sem izvedela, ampak to bi lahko prebrala tudi v par knjigah, ne pa da sem se na ta račun odrekla resnemu študiju. Res me potre, ko vsak kulturolog konča kot novinar. Ne mislim izgubljati besed o tem.

Kaj mora človek storiti, da ugotovi, kaj bi rad počel? Nekaj stvari, ki me zanima, so dosegljive samo v obliki prostovoljstva, od tega pa se ne da živeti. Kako torej skleniti kompromis in se spraviti študirat nekaj, kar te ne veseli, boš pa imel poklic? Pred nekaj leti sem veselo oznanjevala, da je važno, da poslušaš srce, da študiraš tisto, kar te veseli. Bull shit. Kaj boš s tem? Ja, blagor tistim, ki jih veseli nekaj takega, kar ima poklic. In malo manj blagor tistim, ki smo nasedli svojemu utopizmu in idealizmu. Saj bo že nekako. Pa bo res? Koga bom lahko krivila, ko bom na občini izdelovala potne liste ali nosila kavo nadrejenemu? Sebe, koga pa. In svoj prekleti idealizem. Svet je pač tako urejen, da če nisi popoln ekstremist (da ti nekako uspe živeti brez dela - popotniki, backpackerji, določeni pripadniki določenih religijskih skupin…), se moraš prilagoditi.

Še vedno upam, da bom do jeseni ugotovila, kaj bo tisto, čemur bom posvetila naslednjih par let študija. In ko bodo vsi vrstniki že imeli službe, bom še vedno govorila o izpitih in povprečju… Prav mi je, jaz in moj utopizem.

Če ste pred odločitvijo, kaj iti študirat… Ne bodite tako naivni in se ne odločite za nekaj samo na podlagi tega,  ker vas zanima. To lahko preučujete na lastno pest, se pravi, berete knjige, brskate na internetu. Študirajte pa nekaj takega, za kar že na začetku veste, da bo pomenilo poklic in da bo torej vredno vsega vloženega truda.

Mnogo ljudi pravi, da bi, če bi se vrnili v preteklost, storili vse še enkrat enako. Jaz ne bi. Pa nimam možnosti povratka. Imam le popravno možnost. Sicer bom izgubila štiri leta življenja in truda za stvar, ki mi bo prinesla le diplomo, s katero si lahko obrišem zadnjo plat, kaj več pa že ne, ampak moram vsaj tokrat izbrati tisto pravo. Ta odločitev pa je sedaj še težja kot v gimnaziji, saj imam vedno manj časa in samo še eno možnost.

Ostali so svojo zmoto ugotovili po prvem letniku in se prepisali. Takrat sem sočustvovala z  njimi, saj so se mi zdeli ubogi, ker so nezadovoljni s študijem ipd. Kdo bo sedaj sočustvoval z mano? Če sem bila takšna budala, da sem kar vztrajala in vztrajala, pa čeprav sem vedela, da zaman. Tiščala sem glavo v pesek, sedaj pa imam. Blagor tistim, ki ste srečni s svojo izbiro in si v misli lahko prikličete poklic, ki vas zanima in za katerega boste po koncu študija usposobljeni. To je vse, kar si želim, da se zgodi meni do jeseni. (Ampak če se ni zgodilo v 21 letih…)

Takšne zamorjenosti glede prihodnosti, kot sem ji priča med sošolci in drugimi kolegi podobnih smeri, še nisem doživela. Vsi samo razmišljajo o novih študijih in vzporednih študijih, nihče pa ne ve, kaj naj točno počne s kulturološko diplomo. Škoda, da nisem eden izmed tistih ljudi, ki jim je lažje, ko trpijo tudi drugi. Meni ni lažje, temveč sem ob tem še bolj zaskrbljena in nesrečna.

Včasih je bilo tako, da si odšel na fax in si bil gospod. Danes narediš dva faksa, da sploh dobiš kakšno službo, medtem ko vrstniki, ki se niso šli teh igric, in so že po osnovni šoli izbrali poklic, že delajo in jim teče delovna doba. Nisem si mislila, da jim bom kdaj zavidala,  pa jim. Reveži bomo tako vsi, če bo šlo tako naprej.

Optimistično bi Nieti opisali počitje: Zapit in objokan v kotu ležim, sam z mislimi, sam sredi ljudi. Depresija, depresija v očeh; depresija me spremlja.

”Isto sranje, lep pozdrav!” ..bi rekla Racija. Dejstvo je, da se je ponovno začel fax in da je lenarjenja po treh mesecih nepreklicno konec, kar je svojevrsten šok za telo, ki mora iz poležavanja preklopiti na kolesarjenje do faksa (poleg tega, da se mi vztrajno snema ročka z bilance (krmila?), se mi je zdaj vtrgala še zadnja bremza (zavora), zato vožnja zahteva naporno strategijo); da ne omenjam šoka za možgane, ki bodo morali preklopiti iz gledanja že 87. ponovitve Fresh princa na Freuda in podobne junake.

Da, že prvi teden sem dobila nalogo: branje Freudovega žilvnenjepisa. Kdaj je hodil v opero in podobne reči. Da, bolonja malo smrdi. Ne podpira več lenobe:(

Poleg tega je zelo težko, če v tretjem letniku ugotoviš, da tvoj študij ni zate, pa nimaš poguma, da bi vse skupaj zavrgel, zato ga pač moraš narediti do konca in se ubadati z zgoraj opisanimi zadevami. Da, tudi to malo smrdi.

Najbolj pa smrdi to, da se vsi tvoji prijatelji pogovarjajo o bodočem poklicu, ti pa tavaš v temi, saj se ti, kljub temu, da boš čez leto že imel diplomo, ne sanja, kaj za vraga bi naj z njo počel? Vse, kar lahko počnem, je da prostovoljno (se pravi, za denar se lahko obrišem pod nosom) opravljam dela, za katera bi z drugačnim poklicem dobila kar solidno plačilo.

Da, lepo je v novo šolsko leto stopiti poln optimizma in upanja.

Zadnje čase sem bolj aktivna v komentiranju, kot lastnem pisanju. Iz svojih komentarjev bi lahko sestavila kar konkreten post, saj gredo vsi na isto temo. Pa nisem taka izpeta plošča, samo obstaja pa nekaj stvari, ki me izredno motijo in potem jih seveda komentiram. Na koncu se počutim kot nek prepirljivec in mi je žal, da sem sploh karkoli napisala. A to ni prav. Moramo znati imeti svoje mnenje in moramo ga znati braniti, stati za njim. Lepo je, seveda, če ga znamo izraziti na nek vljuden način. A vsi vemo, da komentar napišeš, ko te nabolj pikne in zato včasih ne izbiraš besed. V tem primeru te je lahko sram svojega izbruha, vzameš nazaj ”grde” besede, se opravičiš, a še vseeno poudariš, da stojiš za svojim mnenjem (če ga seveda drugi argumenti niso spremenili, saj je seveda tudi to več kot možno in precej dobrodošlo - vsak dan se učimo in širimo svoja obzorja in zorne kote gledanja na stvari).

Komentiranje se vse prevečkrat sprevrže v prepiranje in na koncu še brezvezno žaljenje. Moramo se zavedati, da imamo pravico povedati stvari, v katere verjamemo; a nimamo pravice spreminjati mnenj drugih. Čeprav si včasih želimo, da bi drugi videli in čutili tako kot mi. A saj vemo, potem bi vse bilo enolično:)

Če se urimo v izražanju svojih mnenj in neki konstruktivni debati, ne kaosu zmerljivk, bomo lahko stopili skupaj, ko bo šlo zares, in se uprli državi, ko bo spet na silo spreminjala stvari in se bomo uprli šolninam, privatnemu zdravstvu, dražji hrani in vsem ostalim stvarem, o katerih sedaj nimamo besede; bi si jo pa nekoč lahko pridobili, saj najbolj vplivajo na nas, navadne državljane.

“Jaz želim družbo, v kateri bodo ženske enakovredne moškim, kjer jih bodo moški spoštovali kot osebe, ne kot zadovoljitveni objekt in obratno, da ženskam zato ne bo treba govoriti o pohotnih prascih, temveč moških. Želim družbo, v kateri ne bo vladala predstava o suhi, lepi, vedno na seks pripravljeni gospodinji, ki bolje, da ne govori veliko. Družbo, v kateri poročeni možje ne bodo imeli na stenah koledarja nagih žensk, temveč bodo spoštovali in želeli svoje žene. Želim družbo, v kateri bodo žene, katerih možje bodo imeli razobešene slike golih žensk, dovolj močne, da si bodo poiskale koga, ki jih bo imel zares rad. Družbo, ki bo bolj kot seks cenila ljubezen. Nisem proti goloti, nisem čistun ne staromoden človek. Rada imam seks, zelo rada. A zame sta golota in seks stvar intime dveh ljudi. Ne pravim, da naj ga ne bo v filmih ali kaj…samo lepo bi bilo enkrat živeti v svetu, ki ga ne bi več tako prekleto poudarjal, saj obstaja toooliko stvari, ki so pomembnejše od njega. Ampak ker svet vodijo moški, ki seveda ne znajo videti preko ženske zunanjosti, se nič ne bo spremenilo in bomo tiste, ki opozarjamo na položaj žensk, označene za čistunke, staromodnice in kaj vse še - tudi s strani žensk, seveda. Zato se ne bojte, moja vizija družbe se ne bo nikoli uresničila.”

Da še jaz objavim ta svoj komentar, ki je sodeloval v debati in si prislužil biti izhodišče oz. del novih objav. Ker zasluži biti na tej strani, saj sem najboj spada.

Na glas povem, da ne bo pomote: Da, sem feministka, a vsak človek bi moral biti feminist, saj feminist pomeni osebo, ki se bori za enakopravnost žensk in moških. Ne za večvrednost žensk, za enakopravnost. In če mi kdo reče, da sem feministka, potem sklepam, da on/ona ni, in je torej mnenja, da ženske in moški ne bi smeli biti enakopravni. Žal mi je, da je feminizem dobil tako negativen prizvok, da se od njega distancirajo tudi ženske. In ravno zato…

Zato se ne bojte, moja vizija družbe se ne bo nikoli uresničila.

”Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.”  (Jerman v Cankarjevih Hlapcih)

O tem, kako cenim Cankarja in kako je Na klancu ena izmed mojih najljubših knjig, kdaj drugič. Posvetila se bom malo drugačni poeziji (žal moram tako grdo oskruniti to čarobno besedo).

Pijamas: Pijama Party (Kumer, Reynolds, Steffanio - smetana moderne poezije, združena skupaj, ustvarjajoč novo rožo slovenske poezije!)

Glej jo, glej jo,

zagorelo telo, dviga živo srebro,

zvija se jeklo, trese steklo,

termometer počil mi bo.

O, ja, o ja,

skrivaj te čakam, ko banano jem, (??!! Gospod Kumer mora res imeti rad banane)

kot hladen tuš ti šotor podiram,

ko ti povem.

O, ne, ne, ne, preveč sem sramežljiva,

da bi s tabo šla.

Saj povabila bova še koga, da ne boš

preplašena.

Na na na pijama partyju se ruši strop,

vreli smo kot krop,

ker skačemo nonstop,

na na na pijama partyju z blazino se

tepemo, dokler se kdo ne podre.

Zate, zate

tako sem ogret, da sem dal ti svoj sladoled,

ko sem videl, da z očmi ga požiraš,

kepico in kornet. (???!!)

O, joj, o, joj,

kako me nerviraš, ker je velik kot kit,

ko me z njim hipnotiziraš,

vračaš mi apetit.

Najraje bi na tem mestu nehala pisati, saj sem izgubila voljo ne le do življenja, temveč do kakršnege koli oblike obstoja v vseh prejšnjih in prihodnjih življenjih. Mislim, da ob teh verzih sili na bruhanje tudi mojo prejšnjo prejšnjo prejšnjo življenjsko obliko, ko sem kot žužek drekobrbec nič hudega sluteč pred sabo kotalila svojo kroglico fekalij in naenkrat ugotovila, da bo v prihodnosti lahko vsak moje sorte še huje ”mešal drek” in bo zato ”cenjen in nagrajen”. Od groze se mi je kroglica odvalila po hribu navzdol in takoj za tem se je za prvo vejo obesil moj smisel življenja.

Zakaj je vsega kriv Zlatko Dobrič in kaj ima z vsem Cankar? Zlatko Dobrič je, (upam) nič hudega sluteč nekega dne spesnil pesem ”Oj, Marička, glej ga tička, sem ji rekel vrh gora, in ukradel ji poljubček, tam na vrhu Triglava.” Da, ko sem kot majhna deklica prepevala to pesem, se mi je zdela prikupna, saj je govorila o ptičkih in poljubčku. Zdaj nisem več tako naivna, a vseeno, pesem je pravzaprav zelo okusna v primerjavi z vsemi kasnejšimi plagiati ”intelektualnega prikrivanja in maskiranja pravega smisla”. Očitno so se avtorji nehali truditi s prikrivanjem in dobili smo novo zvrst: turbopornofolk (”kako me nerviraš, ker je velik kot kit”, ‘’saj povabila bova še koga”, ”dal sem ti svoj sladoled…kepico in kornet”). Seveda je to le izbran primer, na žalost je takšnih vsak dan več.

Ob tem se ljudem poraja vprašanje (na to me je opomnil Grega, hvala:)), zakaj za vraga je pornografija na televiziji prepovedana, čeprav bi se predvajala ob nočnih urah, ko otroci že spijo, obenem pa je prisrčno, ko male punčke na televiziji pojejo ”Po plaži jo sprehajam…a muca moja ga ne mika”? Kako se bo počutila majhna deklica, ki je zdaj ponosna, da je bila na popularnem kviz(k)u in pela pesem svoje vzornice, čez nekaj časa pa bo ugotovila, o kakšni vrsti muce je pela?! Posiljeno, zlorabljeno? In ne morem si predstavljati urednika, ki takšno početje ne le dovoli, temveč spodbuja. In staršev, ki ploskajo takšni izvedbi. Vem, da je svet bolan, a tako? Tako zelo? Tako zelo zelo? Ja.

In tu nastopi Cankar. ”Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.”

Po uvedbi protikadilskega zakona nisem bila veliko v gostilnah, pa ne iz kakšnih drugih razlogov kot zgolj dejstva, da sem počela druge reči. Je pač poletje in s tem čas piknikov in podobnega, ne pa zaprtih prostorov. Sedaj pa sem trenutno v Ljubljani in opažam precej žalostne podobe. Pred lokali so na pločnikih postavljene mize, okrog katerih se drenjajo kadilci, v športnem baru vidim moškega, ki stoji med vrati, le roka in glava gledata ven in kadi ter izmenično gleda na ekran. Tekma je pač očitno napeta, človek potrebuje sprostitev; no zdaj je pač še njegova sprostitev precej napeta. V petek zvečer obiščem Metelkovo, v Menzi kljub zelo dobri glasbi pleše pet ljudi, ostali so zunaj ali na poti ven, saj so prišli kupiti le pijačo in jo gredo spit ven. Festivali z glasbenimi koncerti v zaprtem prostoru imajo skromno publiko, saj ljudje poslušajo kakšno pesem, potem pa gredo ven, če jih izvajalec ne zanima tako zelo. V Sloveniji pač ni težko kar naprej poslušati istih skupin, zato zanimanje verjetno ni tako zelo neomajno. Ob večerih hodim v nek lokal, kjer se odvija ”after party” festivala, kjer sodelujem kot prostovoljka. Gneča je ogromna, no vsaj videti je tako, saj je vrt okupiran, tudi pločnik pred vrtom, notranjost pa sameva. Je kot kužen prostor, ki se ga vsi izogibajo. A ko se vrt napolni do te mere, da nihče ne more več normalno stati (sedi jih manjšina, saj je miz premalo), se gostilna razširi na pločnik, kelnarji se prebijajo med gnečo na vrtu do pločnika in pobirajo naročila. Zaslužek je zaslužek in niso samo krivi za uvedbo zakona. Zanima me le, kakšno je stanje, ko dežuje?? In še bolj me zanima, kje so vsi tisti nekadilci, za katere so zdaj gostišča raj? Ne želim odpirati tematike, kadilci : nekadilci, ker je to začaran krog in vsak ima o njem zelo pristransko mnenje. Zdi se mi le zelo čudno in neprijetno, ko vidim nekoga, ki se spozabi in pride v lokal s cigaretom naročiti pijačo, in ga gledam kot kriminalca, v smislu: ”Ojoj, glej, kaj si upa? Kaj je nor?” In ugotovim, da sem prej tako govorila za ljudi, ki so na javnih površinah, prireditvah kadili travo. Pa ne vidim razlike med kajenjem trave in pitjem alkohola. Sicer pa se res bojim, da bo kmalu na vrsti tudi alkohol, saj konec koncev je bolj nevaren od cigaret, ljudje so lahko po njem agresivni, lahko sedejo za volan in so potencialni morilci, pa tudi ne dišijo najlepše. Zagotovo bo kmalu to koga tako motilo, da bo pitje prepovedal. Aja, saj nekako ga je že prijatelj Keber, ampak vsakdo ve, da je to le neka smešna stvar, ki je morda veljala en dan, tiste trgovine v skritih kotih pa so naenkrat obogatele, saj so ”pozabile” na preverjanje osebnih izkaznic. In če kakšen nočni klub ne bi točil žganih pijač, bi v trenutku izginil. Zatorej me zanima le, kako bo z gostilnami, ko bodo vremenske razmere slabe? In kje so zdaj tisti nekadilci, ki jih je zakajen prostor tako motil? No, saj, morda pa le tudi sami zdaj raje čas preživljajo zunaj, ko je to še mogoče.

Želim poudariti, da se tudi sama strinjam s tem, da se ne kadi v lokalih, kjer se streže hrana. Da pa se ne kadi v nočnih klubih, pa je pretiravanje. Morda pa je dobra plat tega, da treba bo precej precej izboljšati glasbeno ponudbo, ki bo ljudi obdržala v prostorih, kjer jim ni dovoljeno početi tistega, kar so lahko počeli prej. Pustimo se presenetiti in videli bomo, kaj prinese zima:)