Jasna

neresničen mož žuga s kazalcem
vladar vseh skrivnosti je,
ki mu jih prestrašene duše zaupajo
v želji po odpuščanju

kdo si, ki imaš pravico odpuščati,
kakor da sam ne bi grešil?

vladar vsega tistega je,
česar se ne sme izvedeti

v dvorani strahov je hladno
tam se poveličuje mrtve podobe
kazni so žive

v dvorani strahov je hladno
a kipi so le kipi
možje bodo zmrznili v svojih svetiščih

takrat ne bo več ne strahu ne greha
človek bo spet posedoval veličino
ki mu jo je odvzelo ”nebo”

***

moj bog, nisem vredna, da pridem k tebi…
…zato se ne bom trudila.
a morda tudi ti nisi vreden,
da prideš k meni
ne maram mizoginih sadistov
in sveto pismo je zame najturobnejša grozljivka
nekega nepredstavljivo čudovitega
(in prav tako nemogočega) dne
bodo ženske spregledale
nekega nepredstavljivo čudovitega
(in prav tako nemogočega) dne
bo žival vrednja življenja

tistega nepredstavljivo čudovitega
(in prav tako nemogočega) dne
bo sveto pismo le še grozljiva zgodba
o starih temnih časih

Dve pesmi iz moje skrivnostne zaprašene beležnice, spisani leto nazaj. 

Trenutna impresija ob potrtosti nad nerazumevanjem mojih besed in kot opravičilo prizadetim.

moje besede niso jaz
kruto reducirajo moj smisel
ne hranite se z mojimi besedami
hranite se z dušo
besede so mimobežen zvok
ne jejte mojih besed
tu imate moje solze
napajajte se z njimi
tu na dlani vam podajam svoje srce
užijte ga
da bo v vsa utripnila moja bit
da vas bo prešla moja Ljubezen
drugače vam je ne znam dati
žrtvujem se za vas
saj če me sodite po besedah
me ni
besede niso jaz in so le beden rezultat misli
poglejte me v oči in vedeli boste
razdajam vse, kar imam
Ljubim vse, kar živi in obstaja
nisem zmaj, kakršnega me rišejo besede

BELA BARVA LAŽE

zombi sem
ki noče umreti
in noče živeti
utapljam se v kozarcu limonade
v temni sobi
nočem sonca
sonce laže
nočem belih cvetov
bela barva laže
nihče ni bel
nihče ne bo nikdar dosegel sonca

KDO SANJA TO ŽIVLJENJE

kam ugasne dan
in kje končajo razbite sanje
kdo prižiga zvezde
in kdo ugaša ljubezen
kam se izlivajo solze sveta
in kje se neskončnost konča
kdo riše mene
in kdo mi daje tebe
kdo sanja to življenje
in kdo nas bo predramil v resničnost

ČLOVEK

enega teh dni boš izgubil oči

edino, kar te bo ločevalo kot živega od mrtvih

bo zvok tvojega razpadanja

ne zanikaj svoje majhnosti

SPIJ STRUP

Pogoltni strup, ki ga vate neusmiljeno zliva življenje.

Spij ga.

Če ga izpljuneš, bo okus ostal.

Ne moreš mu ubežati.

Ne moreš zatajiti grenkobe, ki napaja tvoje telo.

Ne moreš, ker je močnejši kot ti.

Zato ne riši mavric na to grozeče pusto nebo.

Zato se ne smej, ko te sonce davi.

To ni tvoje nebo.

To ni tvoje mesto.

Ti si, pa te morda ne bi smelo biti.

Prenežen si za skalovje sveta.Prenedolžen za umazano cesto.

Prečist za rezila jezika.

Rad bi odšel, pa so ti zrasle korenine it podplata.

Slep, gluh in nepokreten si.

In ne znaš brcniti življenja,zato življenje nenehno brca vate.

Tja, kamor najbolj boli.

V sanje.