Če ne uspem, se bom počutila manjvredno. Bedno. Nesposobno. Zabluzila bom. Če uspem, bom cele dni preživljala v službi, ki bo zavzela čas, ki bi lahko bil namenjen osebni rasti. Če ne bom uspela, bom doma, pila pivo in mislila, da osebno rastem. Pa bo rastel le moj trebuh. In z njim kompleksi. In nesreča. In bo potrebno oditi v merkator po powerduster, da počistim razmetano stanovanje. Da z njim počistim tisto kramo, ki se nabira na podstrešju. Mojih misli. Da v smeti zmečem vse stvari, ki so mi obljubljale, da so one res še tisto zadnje, kar potrebujem za večno blaženost, neminljivo lepoto, brezhibno postavo, neizrekljivo srečo. Pa so lagale. Grdo lagale. Ampak tale nova stvar, ki jo moram imeti, pa ne laže. In ne bo letela v smeti, ko kupim novo, ki obljublja, da mi nikoli več ne bodo zrasle dlake iz nosu.

Kako lahko izstopim iz tega kroga? Kaj ostane, če se odrečeš tej maniji? Si brezdomec v betonski džungli? Si potem svoboden in srečen, ko se zbujaš v svojem bruhanju in smradu? Ali čudežno nenehno potuješ po svetu, brez denarja, a z neminljivim nasmeškom na obrazu? Edini, ki ima nasmeh na obrazu, je sadistični stvarnik človeka, ki nas gleda in poje: Malo vas je, malo vas je, p*****.

***

Ostrina mojih misli je postala topa. Kje naj dobim brusilnik?

***

A boli, boli? Ko pogledaš nazaj in ne vidiš sreče, samo gnusno malomeščansko otopelo zadovoljstvo?

***
Ko mi pravite, naj ne jočem, naj ne skrbim, naj odvrnem pogled – kam ga naj odvrnem? Tudi na drugi strani sta trpljenje in nesmisel. A da naj potem zaprem oči? In kaj potem? Naj pogledam vase? To je šele grozodejstvo, ki sproži jok, ki morda nikoli ne zamre …

Slepiš se, da si nekaj posebnega. Da ti je namenjeno nekaj več. Da nisi tak, kot vsi ostali. Ne, popolnoma drugačen si. Avanturist, ki upa in ki si upa. Človekoljub, ki ga niso same besede. Rešitelj sveta, odrešenik, poosebljena večnost. Iskalec, ki mu je usojeno najti. Energija, ki se bo prelila v harmonijo. Vsak dan bližje izpolnitvi, čisti sreči.

Sanje.

Vsak dan si bolj buden in veš, da je vse ena sama bolna utvara. Prav tak si kot vsi ostali. Velika boljazljiva kreatura, brez smotra, brez želje, brez ciljev.

Brez sebe.

Naj te bo sram. Kam si prišel? Nikamor, obstal si. Ne, če bi obstal, bi bilo to prav super. Ti pa nisi obstal, temveč vsak dan bolj nazaduješ. Sploh še prepoznaš svoj odsev? Kje si? Pravi ti? Nikjer te ni več. Postajaš del robotske brezlične množice.

Izgubil si dušo, izgubil si dih.

Ne čutiš veš, ne smeješ se več, še jočeš ne več, vsaj ne tako slano, vsaj ne iz iskrivih oči. Ko jočeš, so solze prazne, a vseeno bolijo. Le še bolečino znaš čutiti, ne, slutiti. Pa še to odrivaš stran, saj ni pomembna. To debelo otopelo poneumljeno zadovoljstvo.

Zadovoljstvo je najhujše čustvo, ne, občutek, to ni čustvo. Zadovoljstvo te uspava, ukrade ti želje, ukrade ti sanje.

Zadovoljstvo te ubije.

Na najzahrbtnejši način – ubije te tako, da te še vedno pusti dihati. Ubije te tako počasi in nevede, da sploh ne veš, da si le še živi mrtvec. Tega se zaveš šele, ko se globoko zazreš v svoje oči in v njih vidiš preperelo usedlino svoje nekdanje biti.

Moram te čutiti ob sebi, telo ob telesu, z ustnicami na ustnicah. Ni dovolj, da vem, da si nekje; moraš biti ob meni. Moram te dihati, moram piti tvoj življenjski sok, moram izpraskati tvoje oči. Moram. Ob tebi sem divji plamen, ki strastno uničuje. Ob tebi sem prestrašena deklica, drgetam do kosti od ledenega strahu. Na vsakem koraku se bojim, da izgineš in ostanem sama s svojo sivino, z mrtvimi pajki, ki še črni niso več. Na vsakem koraku se bojim, da prodreš še bolj vame in me bo še manj. Tečem stran od tebe, a potrebujem te, da tečeš z mano, da sva eno veliko bežeče čustvo, ki se nikdar ne ustavi. Sanjajva in nikdar se ne ustaviva, upajva in glejva v sonce. Da, sonce bo peklo, žgalo kožo. Da, sanje bodo padale na naju kot divji plazovi brezčutnih skal. A morava iti še dlje, morava pluti v globine, ne smeva se utopiti na površju. Pajki morajo oživeti, da bi lahko spet umrli, tokrat zaradi drugega razloga. In midva morava pasti, da bi lahko spet vstala. Sonce naju mora izžgati, da bi lahko gorela in skale nama morajo razbiti kolena, za bova lahko nekoč spet tekla.

Ga je pa vredno izživeti.

Tale svoj zapis sem našla na lističu, zataknjenem v učbeniku prvega letnika, profesorjevi študiji gibanja Hare Krišna. Ravno pravi čas je prišel na plan – v obdobju, ko ga spet potrebujem. Ko se moram vprašati, kaj hočem in se zazreti vase; ko moram odločno stopiti na pot in se ne bati. Ko moram življenje izživeti in ne le živeti.

Ti si ovira, ki ti preprečuje srečo. 

Korak ni hotel več slediti ustaljenemu ritmu, temveč so moje noge lahkotno in razigrano poplesavale, sledeč višjemu ritmu ubranosti stvarstva. Naenkrat so moje misli odplavale. Vse je bilo tako preprosto in umljivo, kakor da bi razumela vse, pa vendar ni bilo ničesar razumeti.

Samo jaz in vse. Ves svet okoli mene in v meni. Tako ni bilo več meja med mano in vsem. Jaz sem bila vse in vse je bilo jaz. Občutek težnosti me je zapustil. Verjela sem, da letim.

Letela sem in lebdela v popolnosti noči. V popolnosti vseobdajujočega. Čutila sem nekaj višjega. Smrt in ljubezen, srečo in žalost, vse v enem in vendar več kot le to. Po licih so mi tekle solze, na ustih pa je bil nasmeh. Čutila sem tako močno, da se čustva niso ločila, temveč so skozme tekla vsa čustva in občutja sveta. Ves svet je dihal skozi moja pljuča. Bila sem srečna. Verjela sem, da sem mrtva. Da le moja duša lebdi v večernem zraku. Da so vse človeške tegobe in veselja mimo. Da sem del višjega stvarstva, del večnosti.

V sebi sem čutila smrt in bila sem srečna. V sebi sem čutila višje življenje in bila sem izpopolnjena. Narava se mi je razodela. Prvič sem bila v vsej svoji razsežnosti.

Zdaj vem, da znam leteti.

* * * (1. 5. 2005) * * *

Nikoli ne bom pozabila tega doživetja, ki se seveda ne da opisati, saj gre za pristno prvinsko čutenje, katerega besede le oropajo. Gre za čutno izkustvo, osvobojeno besed, osvobojeno kalupov. Je vsepresegajoče. Da bi mi še bilo kdaj dano čutiti to popolnost, smiselnost stvarstva. Le tak občutek ti izžene strah pred smrtjo in te napolni z vednostjo, zakaj si tu in kdo si.

Hrepenite po tem občutku in želite si ga doživeti, saj bo napolnil vašo bit. Globlje in trajneje kot karkoli drugega.

V sebi imamo vsi zmožnost letenja, le naša družba nam vztrajno prirezuje krila.

Oranžna svetloba miglja in utripa ritem noči. Sence plešejo mističen ples, prežet s kriki ljudi in očiščen s solzami. Jočejo s svetom. Zrejo v pogubo. Dan umira. Vse umira. Le konca ne dočakajo. Odmika se in izmika.  

Svoja prosojna telesa polagajo v posteljo, stkano iz zavrženih misli. Vonj neusmiljenega jutri jim zapira oči. Njihova uspavanka je bol, ki jo prinaša veter.   

Spite, ljudje! Slepite se…  

Obstaja nekaj, kar vas je preživelo. Kar je videlo nedolžno preteklost. Kar je obsojeno na ostro sedanjost. Kar pada pod strahom prihodnosti.  

To so oni. Oni so tu. Vedno.  

Oni so naš dih, naša neizrečena misel, nezaupan strah.  

Mi smo bežna temna lisa na poti razvoja stvarstva. Razblinjamo se.  

Dan je premagal noč. Toda to je le utvara. Privid.  

Noč vlada. Oni vladajo.

Potem ga bom izpustila, da se vrti naprej. Da bom pozabila in se ponovno naučila že vedeno. Da bom izpopolnila svoj dih. Da bom spet človek na poti do zibelke bistva. Na poti v maternico Vsega in Vseh.