Jasna

sredi Ljubljane v polomljeni, napol odpeti slovenščini povedal, da me ima rad. No ja, ne da me ima rad on, pa saj ni važno…:) Čeprav imam fobijo pred roboti in robotsko družbo (v stilu krasnega novega sveta, za katerega imam občutek, da kmalu ne bo več fikcija, saj že zdaj ni), je bilo vseeno zelo lepo. Bila sem razigrana in vesela, srečna.

Potem pa je bilo vsega konec.

Pred domom sta se poslavljala dva sosednja srednješolca. Njun pozdrav pa me je zapekel v dno srca. Pozdravila sta se namreč s hitlerskim pozdravom. Ostala sem brez besed, sililo me je hkrati na jok in neznosen bes. Bila sem nemočna. Mar ti mladci ne vedo, da pozdravljajo svojega morilca? Da bi sami romali v taborišče, če ne bi imeli takšne preklete sreče in bili rojeni prepozno? Nikomur, nikomur ne privoščim takšnih grozot, kot so jih doživljali milijoni. Ampak… kaj storiti s takšnimi slovenskimi mladeniči??? Jih poslati na ure zgodovine, jim povedati, da je morda njihova babica postala pepel v taborišču smrti? Kaj? Kaj bi vi storili, če bi videli svojega otroka pri takšnem početju? Vem, da se ne zavedajo, kaj počno; vsaj srčno upam, da se ne. Ampak vseeno. Po tem, ko sem obiskala ostanke Auschwitza in sem med pohodom po njem jokala, sam menila, da bi bilo na takšen ogled potrebno peljati vse otroke, da bi videli, kaj pomenijo takšne geste in kaj so prinesle. Sedaj pa nisem več prepričana, da bi to pomagalo - kaj, če bi takšnim malim pošastim to le še zagotovilo nove ideje?

Otroci, ki častijo največjo pošast, kar jih pozna človeštvo. Otroci, katerih me je na smrt strah. Otroci, ki bodo postali prav takšni odrasli.

Otroci, ki se zgledujejo po svojih starših?? Če malo spremljam ”javno mnenje”, vidim in vem, od kod otrokom takšne ideje. Samo preberite izjave pod članki na siolovem ali katerem koli portalu z novicami - nacizem, sovraštvo, rasizem, sovraštvo, nacizem. Sram me je živeti v takšni državi, še bolj pa strah. Ni še dolgo od časov hitlerja (ne, njegovega priimka res ne morem pisati z veliko začetnico), pa se nacizem tako krepi. In ne samo med preprostim ljudstvom slovenceljnov. Jelinčič. Po moje spada v zapor ali vsaj psihiatrično ustanovo. Ne moreš širiti takšnega sovražnega govora in biti na položaju. Pa je. Nacisti volijo nacista. In kje smo mi, ki to nismo?

V strahu zaprti v svojih stanovanjih, saj te že pri izhodu iz ”varnega zavetja” v dušo zareže hitlerjev pozdrav.

Samo čakam, da ga začne javno izvajati še Jelinčič. Pa saj mu ga ni treba, z njegovim odkritim sovraštvom do južnih bratov in Romov ga tako ali tako izraža.

Sram me je biti del takšnega naroda. Še bolj pa strah.

Ena od šestih žensk bo v svojem življenju spolno nadlegovana. Samo 6% posiljevalcev bo kadarkoli preživelo dan v ječi.

Tudi statistika ni v prid tezi, da bi se položaj žensk izboljševal. Kazenski sistem tako ali tako ne kaznuje posliljevalcev, očitno. No, od kazni, kakršne so v Sloveniji, ko niti okruten mučitlej in morilec Plut (oprostite, ampak zame takšna pošast ne zasluži imena), ne dobi dosmrtne kazni, seveda ne morem  pričakovati, da bi bil kdo obsojen zaradi ”uporabe blaga”, kar je danes ženska.

Kruto?

Leta 2005 se je v Ameriki zgodilo eno posilstvo na vsakih 8 minut. To je kruto.

I will try to scream in pain a little nicer next time (Bikini Kill).

Nekatere domače naloge na faxu so mi prav všeč (ja, jaz in moji mood-swings o svojem študiju). Sploh, če jih naloži profesor (moškega spola) in zadevajo feminizem. Tudi takšni moški obstajajo, ki pravijo, da je stvar ženske emancipacije dvakrat bolj stvar moških kot žensk (čeprav tako postane to še ena izmed mnooožice stvari, ki so bolj stvar moških kot žensk, toda tokrat v pozitivnem smislu). Tako sem preko domače naloge spoznala žensko punk skupino Bikini Kill, predstavnico feminističnega gibanja Riot Grrrl (ki ima danes že moško podporno skupino, Riot Bois - še bolj pohvalno). No, Riot Grrrl sem seveda poznala že prej, a poglabljanje znanja nikoli ne škodi. Dobro je vedeti, da je obstajala skupina, kot je bila Bikini Kill. In strahotno je vedeti, da danes ne obstaja več. Sicer, če se človek potrudi in pobrska, najde sodobne ustvarjalke feminističnega rocka, vendar so globoko potopljene v underground in precej nepoznane in prezrte.

Sodobne, mehkejše pop rock verzije, ki sem jih nekdaj dojemala kot precej žensko - osvobajajoče, precej zbledijo ob neposrednosti Bikini Kill. A se vsaj trudijo na nek način in so zaradi svoje mehkejše oblike pripravne za mainstream (Anouk - Nobody’s wife, Sinead O’Connor- No mans woman in podobno). Vendar to ne pomeni, da ne potrebujemo tiste trde različice; krvavo jo potrebujemo. Saj je jasno, da se z glasbo in popularno kulturo ustvarja mnogo norm in še bolj se jih preko njiju neproblematično reproducira (glej mojo razpravo Skin vs. Shakira).

Navajam nekaj odlomkov besedil skupine Bikini Kill, da boste vedeli, o kakšni neposrednosti govorim.

***

I don’t think it’s a problem cuz most of the girls ask for it

Kathleen : Uh huh, how did they ask for it?

White Boy : The way they act, the way they…
I…I can’t say they way they dress because that’s their own personal choice

White Boy : Some of these dumb hoes, those slut rocker bitches walking down the street,
they’re asking for it, they may deny it but it’s true.

Lay me spread eagle out on your hill, yeah
Then write a book bout how I wanted to die
It’s hard to talk with your dick in my mouth
I will try to scream in pain a little nicer next time

WHITE BOY…DON’T LAUGH…DON’T CRY…JUST DIE!

I’m so sorry if I’m alienating some of you
Your whole fucking culture alienates me
I can not scream from pain down here on my knees
I’m so sorry that I think!

WHITE BOY…DON’T LAUGH…DON’T CRY…JUST DIE!

***

Just cuz my world sweet sister
Is so fucking goddamn full of rape
Does that mean my body must always be a source of pain?
No. No. No.

***

We’re not gonna prove nothing, nothing
Sittin around watching each other starve
What we need is action/strategy
I want. I want. I want.
I want it now.

What I want. I believe in the radical possibilities of pleasure babe
I do. I do. I do.

***

Don’t need you to say we’re cute
Don’t need you to say we’re alright
Don’t need your atti-fuckin-tude boy
Don’t need your kiss goodnight

We don’t need you, we don’t need you
Us girls don’t need you

Don’t need you to tell us we’re good
Don’t need you to say we suck
Don’t need your protection
Don’t need your dick to fuck

We don’t need you, we don’t need you
Us whores don’t need you

Does it scare you that we don’t need you?
Does it scare you boy that we don’t need you?
We don’t need you, we don’t need you
Us girls we don’t need you

***

As a woman I was taught to always be hungry.
Women are well acquainted with thirst.
Yeah, we could eat just about anything.
We’d even eat your hate up like love
WE EAT YOUR HATE LIKE LOVE, WE EAT YOUR HATE LIKE LOVE,
WE EAT YOUR HATE LIKE LOVE, WE EAT YOUR HATE LIKE LOVE
HOW DOES THAT FEEL? IT FEELS BLIND.

***

The Sylvia Plath story is told to girls who write
They want us to think that to be a girl poet means you have to die
Who is it that told me all the girls who write must suicide?

I’ve another good one for you,
We are turning cursive letters into knives.

***

Lung cancer
No time
Lots of stress
More fear
Self pity
Headache
Lots of guilt
No sleep

These are the things I give myself

No pleasure
No time
Don’t need to feel fine
Dirty kitchen
Broken car
Trying to breathe in
Thru a scar

These are the things I give myself

Loads of execution
Loads of execution
Loads of execution

These are the things I give myself

BEEN PROGRAMMED TO
SELF DESTRUCT….

Hja, ne bi iblo slabo, če bi bili bolj obkroženi s takšnimi besedili, da bi bili prisiljeni razmišljati o njih, namesto, da se nam cele dni po glavi podijo besedila, ki smo jih slučajno slišali po radiu (no, vse prej kot le slučajno kar se organizacije pop kluture tiče, seveda), npr. Britney Spears I’m a slave for you, Shakira It should be illegal to decieve a woman’s heart … pri vsem tem še najbolj emancipatorno izpade Saša Lendero, ko noče iti na kolena. Hm, precej daleč od sporočil Bikini Kill. Slučajno?

Seveda ne. V času Bikini Kill ni bilo jumbo plakatov, ki bi na vsakem koraku oglaševali pornografijo. Sedaj pa so; kamor pogledaš, oglasi za Playboy (od kdaj je dovoljeno javno oglaševanje pornografije???), ženska kot podrejen objekt, kot telo. In to telo seveda, če že more govoriti, naj govori, da je ranljiva, če že ne direktno, da je sužnja; niti najmanj pa seveda ne sme govoriti o stvareh, kakršne zares so. It’s hard to talk with d**s in our mouths. Je res tako slabo? Je, če vprašate mene. In upam, da se tega še kdo zaveda, drugače nas čakajo še hujši časi.

Je danes res stanje žensk boljše, kot v preteklosti? Ne, če vprašate mene (ja, vem, nihče me ne sprašuje, ker naš glas ni zaželjen, še manj pa je slišan). Seveda, verjetno je bolje kot pred sto leti, morda celo pred petdesetimi leti. In morda je bolje na nekaterih nivojih do neke mere, npr. kar se poklica tiče. Vse ostalo pa radikalno nazaduje in nas potiska nazaj v temo in nemoč. Želite dokaz? Kolikor pomnim, pred desetimi leti ni bilo dovoljeno javno oglaševati dehumaniziranja žensk. Danes je. In vsakega novega dne se bolj bojim.

Bom čez deset let šla za tak zapis v zapor? Kakor kažejo stvari, ne upam tdriti, da ne.

Ženske (in seveda moški), prosim, ne pretvarjajte se, da ničesar ne vidite. Vem, lažje je živeti v nevednosti, ampak s takšnim odnosom kmalu ne bomo več živeli. No, vsaj živele ne.

Brez nas pa tudi vas, moški, ni.

RIOT NOT DIET!

Fakulteta za družbene vede je zelo smešna zadeva. No ja, meni sicer ni preveč do smeha, ampak včasih je smeh vse, kar ti preostane ob skrajni neumnosti nekega pojava. Že dolgo trdim, da je FDV predvsem zelo neodgovorna fakulteta, ki se ji ne bi smelo reči fakulteta. Usposablja za poklice, ki ne obstajajo. Se pravi, da ni fakulteta. Lahko bi bila čudovit tečaj, seminar…vse, samo fakulteta ne. Ampak, raje imam, da me na koncu ne čaka poklic, kot pa na drugih smereh, katerih najlepši primer sta kumonikoligija in novinarstvo, da me čaka ravno tisti poklic, ki je bil tekom študija najbolj demoniziran.

Poglejmo primere. Kaj je prva stvar, ki se je naučiš na večini smeri na FDVju? Da jezik ne odraža realnega sveta, da je jezik družbena konstrukcija in da do realnosti kot take nimamo dostopa. Vse, tudi najbolj skrite misli so sestavljene iz besed, torej so že konstruirane in zaznamovane. Ok.

Potem se kaj kmalu naučiš, da so mediji velik demon, saj poleg tega, da že sam jezik nikoli ne more biti reprezentator neke realnosti, temveč to šele konstruira, mediji delujejo pod velikom vplivom moči v družbi. Se pravi, poročajo stereotipno in subjektivno, povzročajo mnogo krivic in nepravičnosti. In te razprave se potem nadaljujo poglobljeno par let. In ko do potankosti razumeš vso zlaganost medijev, vso nemoč proti moči, vse diskurzivne prakse, subtilno ali celo očitno vpisane v vsako stvar… Ko se tega zavedaš na vsakem koraku, te na smeri novinarstvo čaka poklic - NOVINAR. Se samo meni zdi to precejšen absurd? ”Zajebancija” ustanove, ki se ji reče FDV?

In drug primer - komunikologija. Ko do potanskoti poznaš vse skrivne mehanizme oglaševalstva, vse stereotipe, ki jih kažejo reklame, ko zanaliziraš na stotine diskriminatornih oglasov, njihovo zbujanje lažnih potreb, njihovo sodelovanje z dominantno moškosrediščno kulturo, se pravi, ko ne moreš niti 5 minut gledati televizije, ne da bi zapadel v depresijo nad svinjarijami sveta in neenakostmi v njem…se zaposliš v točno takšni  ustanovi, ki kreira te oglase. Sam postaneš del zavajanja in utrjevanja hegemonije, namesto da bi se, v skladu s študijem, le tej upiral? Spet, se samo meni zdi to skrajno neumno in nelogičnon oz. naj se popravim, nekonsistentno??

Pet let odkrivaš plast za plastjo tega sveta, samo zato, da te potem tvoj poklic bolj boli? Ali pozabiš na plasti in torej zavržeš vse naučeno? Raje nimam poklica, kot da se tako prodam. In ne gre samo za prodajanje, gre za to, da se to ne smatra za prodajo, temveč ”logični” naslednji korak, ”logično” poklicno izbiro. Pa kaj je logičnega v tem? To je še manj logično kot ”zaposleni kulturologi”, ki vsi delajo v kulturnih ustanovah. To je le smešno in nerazumljivo. Zgleda, da nihče ne ve, kaj kulturologija sploh pomeni, še najmanj tisti, ki jo poučujejo.

Dobro, kulturologija oz. kulturne študije se ukvarjajo s kulturo. Kuturo kot načinom življenja. To vključuje tudi umetnost (pustimo relativnost tega pojma) in popularno kulturo, vključuje pa tudi razlago ustvarjanja identitet, konstrukcijo spolov, konstrukcijo nacionalnosti, prehrano, modo, religijo, filozofijo, antropologijo, zgodovino oz. vse, kar pač spada pot način življenja. Kulturne študije so mogoče res najbolj posvečene ”idnetificiranju različnih političnih dimenzij popularne kulture z namenom opozarjanja na načine, ki bi odprli možnosti oblikovanja bolj emancipatornih praks vsakdanjega življenja” (Stanković, 2005). To pa seveda zato, ker popularna kultura (glasba, filmi, časopisi, diete, lepotni ideal, subkulture…) najgloblje zaznamuje človekovo življenje, ga neprestano obkroža in definira… Ma, če pustimo to, naloga kulturologa je torej, da na vseh ravneh prepoznava delovanje moči in se postavlja na stran zatiranih, skuša (vsaj na ravni teorije) nevtralizirati in izboljševati medčloveške odnose, skuša omejiti moč hegemonije… Zakaj je torej končni cilj kulturologov delati v Cankarjevem domu, organizirati glasbene festivale, ali, še huje, podobno kot novinarji in komunikologi, postati pomočnik urednika Jane ali, bog/boginja se usmili, Smrklje?

Ne, ne razumem. Vem, poklic, v katerem bi se uresničeval kulturolog, mi je nezamisljiv. Razen biti raziskovalec, pisec knjig ali profesor. Ker pa je to navadno ena in ista oseba, je teh mest zelo malo… Ampak pravega poklica si ne znam zamisliti, ker je kulturologija predvsem teoretične narave. Kar pa ne pomeni, da menim, da kulturologija ne bi smela obstajati. Hvala boginji/bogu/človeku/Richardu Hoggartu/komerkoli že, da obstaja. Mora obstajati. Samo ta poklicna stran je smešna.

Idealen poklic komunikologa bi bil, da bi bil ”komisar” za reklame, in bi v vsakem oglasu odstranil sporne elemente (ali pa cel oglas…sploh vse oglase tipa Ker se cenim (?!ne cenim se, ker sem pametna, cenim se, ker imam novo maskaro…jupi), ali pa npr. merkurjev oglas za vrtalnik Vse kar si želim - ko bi svet bil res tako preprost, da bi bilo vse, kar si želimo le vrtalnik).

Poklic novinarja…hm, zaenkrat še nisem ugotovila, kaj bi naj bil.

Torej, FDV se dela norca iz ljudi. Če tudi mogoče direktno ne predpostavlja teh poklicev, jih jasno nakazuje v obvezni praksi (kjer mora kulturolog delati v knjižnici ali muzeju ali Cankarjevemu domu).

Ta kaos in nerazumevanje samega sebe lahko opiše le besedna zveza, pogosto uporabljena v South parku: SEVERE STUPIDITY! Vprašanje, ki se ob vsem tem poraja, pa je: Kdo tu koga zafrkava in kdo je tu nor??

Med pisanjem seminarske naloge z naslovom Prizadevanje za lepoto kot feministična dilema, katerega cilj je razpravljati o tem, ”zakaj ženske prostovoljno pristajajo na nerazumne lepotne ideale in celo čutijo močno potrebo po njih, kljub temu, da se zavedajo njihovih nesmiselnosti in omejevanja emancipacije, s tem pa same prispevajo k reprodukciji lepotnih standardov” (Simončič, 2008 vedno sem si želela to napisat :p).

Kljub temu, da verjamem, da je to vprašanje, ki mori mnoge mnoge ženske in tudi moške, vam bom prihranila z desetstransko razpravo, ki sem jo spacala na to temo, ker je precej črnogleda. Morda kdaj objavim samo glavne povzetke in misli, ker mi ne dajo miru, ampak ok… Bom pa objavila par zanimivih, pomenljivih ali le zabavnih citatov, na katere sem naletela med preučevanjem litarature in tešenjem radovednosti. Jih želim deliti z vami:)

 ***

Women who seek to be equal with men lack ambition.  ~Timothy Leary

History is herstory too.   ~Author Unknown

Instead of getting hard ourselves and trying to compete, women should try and give their best qualities to men - bring them softness, teach them how to cry. ~Joan Baez

I’ve yet to be on a campus where most women weren’t worrying about some aspect of combining marriage, children, and a career. I’ve yet to find one where many men were worrying about the same thing. ~Gloria Steinem

How good does a female athlete have to be before we just call her an athlete?   ~Author Unknown

Women’s chains have been forged by men, not by anatomy.  ~Estelle R. Ramey

I think, therefore I’m single.  ~Lizz Winstead

Why is it that men can be bastards and women must wear pearls and smile?  ~Lynn Hecht Schafren

Because women’s work is never done and is underpaid or unpaid or boring or repetitious and we’re the first to get fired and what we look like is more important than what we do and if we get raped it’s our fault and if we get beaten we must have provoked it and if we raise our voices we’re nagging bitches and if we enjoy sex we’re nymphos and if we don’t we’re frigid and if we love women it’s because we can’t get a “real” man and if we ask our doctor too many questions we’re neurotic and/or pushy and if we expect childcare we’re selfish and if we stand up for our rights we’re aggressive and “unfeminine” and if we don’t we’re typical weak females and if we want to get married we’re out to trap a man and if we don’t we’re unnatural and because we still can’t get an adequate safe contraceptive but men can walk on the moon and if we can’t cope or don’t want a pregnancy we’re made to feel guilty about abortion and…for lots of other reasons we are part of the women’s liberation movement.   ~Author unknown, quoted in The Torch, 14 September 1987

We haven’t come a long way, we’ve come a short way. If we hadn’t come a short way, no one would be calling us baby. ~Elizabeth Janeway

“Never doubt that a small group of thoughtful committed citizens can change the world. Indeed, it is the only thing that ever has.” —Margaret Mead

Prizadevanje po popolnem telesu izčrpava ženske zmogljivosti, ki bi jih lahko uporabile za premagovanje političnih neenakosti (Eskes idr, 1998).

Ekonomski in emocionalni kapital žensk je usmerjen v stroge telesne režime namesto v izobraževanje, kariero, politični aktivizem, ki bi lahko spremenil mišljenje žensk (tudi o telesu).

Lepotni mit je nastal posebej zato, da hipnotizira ženske v politično paralizo (Wolf, 1999).

Ambiciozne zaposlene ženske imajo zaradi lepotnega mita ravno dovolj vneme za kakovostno opravljanje svojega dela, a premalo za kakršnokoli vrsto aktivizma ali kritičnosti do družbe. Ukvarjanje s telesnimi oblikami in težo potencialno zapolnjuje ženski čas in pozornost, jih zaposljuje in odvrača od drugih interesov, ki bi bili lahko razdiralni za uveljavljeni spolni red (Wolf, 1991).

Ko se je ženska javna sfera v družbi začela širiti, je družba od njih zahtevala, da se ‘’skrčijo”, da dobesedno zmanjšajo svojo fizično prisotnost in da brzdajo svoje apetite. Bolj kot so ženske premagovale materialne in legalne ovire, strožje, močneje in kruteje so nanje začele pritiskati podobe ženske lepote (Wolf, 1991).

Sledeči citati so pobrani iz knjige Metke Kuhar, V imenu lepote. Knjiga, ki jo priporočam v branje vsem ženskam, saj je napisana v jeziku, razumljivem širokemu krogu bralcev, poleg tega pa je napisana tudi atraktivno in zanimivo; kar pa je najvažneje, opozarja na stvari, ki se nam morda zdijo samoumevne, pa so daleč od tega.

Vrat, podaljšan z medeninastimi obročki, ali pa majhen nos, ki ga oblikuje plastični kirurg, nimata sama po sebi naravne fizične vrednosti. Kdo odloča o tem, ali je raztezanje ust s ploščicami ali pa polnjenje prsi s silikonom estetska izboljšava ali grozo vzbujajoče pohabljenje?   (April Fallon: Culture in the mirror)

Lepota je prazna forma, ki jo vsakokratni vladajoči ideološki diskurz zapolni z določeno vsebino.    (Tadej Praprotnik: Ideološki mehanizmi produkcije identitet)

Če bi Marilyn Monroe danes prišla pred vrata hollywoodskega studia, bi jih ji pred nosom zaloputnili. (Izjava v forumu na spletni strani www.beautyworld.com)

Nenavadno, toda resnično je, da so naravne prsi v današnji vizualni kulturi anomalija. Prav šokantno je, če se gola igralka uleže in se njeni dojki spustita na svojo stran. To več ni videti resnično.     (Susan Bordo: A new look at men in public and in private)  

Ocena o primerni ali pretirani telesni teži je danes pod tako močnim vplivom potrošništva, da je glede na kriterije iz reklam skoraj vsak človek debeluh. In bi se glede na to moral neprestano postiti. Čeprav bi zaradi sporočil iz sosednjih reklamnih plakatov moral neprestano jesti in poskušati nove in nove okuse. Potrošništvo je zelo paradoksen sistem vrednot.     (Alojz Ihan, Sobotna priloga, 17. 6. 2000)

Kadar se moje odraščajoče deklice sekirajo zaradi kilogramov ali prvih mozoljev, jim poleg raznih nasvetov v zvezi s tem in izjav, da so zame najlepše na svetu, rečem, da zunanji videz sploh ni pomemben, in jim kot prednost naštejem razne moralne in značajske vrednote. Nato grem v kopalnico in si sperem usta z razkužilom. To je namreč ena največjih laži, kar jim jih trobezljam, čeprav v upanju, da bodo verjele in jim bo to v življenju v pomoč.     (Desa Muck v Oni, 2001)

Niti jaz se ne zbudim tako, da bi izgledala kot Cindy Crawford.     (Izjava Cindy Crawford v intervjuju)

There are 3 billion women who don’t look like supermodels and only 8 who do.     (Lutka Ruby v oglasu za Body Shop)

In še zaključna misel Metke Kuhar:

Res je, da ima vsaka družba svoje standarde lepega videza, ampak še nikoli ni bilo nikjer toliko naslovnic, oglasnih panojev, filmov in televizijskih oddaj s podobami, ki nenehno utrjujejo predstavo, da je lepota vse. Če si samo predstavljam, kaj bi se zgodilo, če bi ženske vse misli, napor in denar, porabljen v želji po doseganju zapovedanih lepotnih idealov, preusmerile drugam! Kaj vse bi lahko počele v tem času! Kaj vse bi lahko dosegle, če bi zmogle uveljaviti lepoto raznolikih teles in ne bi pristajale na dolgočasno, standardizirano, kanonizirano telo!

Mogoče pa ta, današnja faza obsedenosti z nečloveškim lepotnim idealom, predstavlja zadnjo fazo moške nadvlade, kateri blo sledila vstaja žensk. Mogoče. Drugače nas bo lepotni ideal prignal ali v smrt zaradi izstradanosti ali v duševno smrt zaradi zasužnjenosti. Držim pesti in upam na prvo možnost, če že ne morem verjeti vanjo…

The flower said, “I wish I was a tree”
The tree said, “I wish I could be
A different kind of tree”
The cat wished that it was a bee
The turtle wished that it could fly
Really high into the sky
Over rooftops and then dive
Deep into the sea

And in the sea there is a fish
A fish that has a secret wish
A wish to be a big cactus
With a pink flower on it
And the flower
Would be its offering
Of love to the desert
And the desert
So dry and lonely
That the creatures all
Appreciate the effort

And the rattlesnake said
“I wish I had hands so
I could hug you like a man”
And then the cactus said
“Don’t you understand
My skin is covered with sharp spikes
That’ll stab you like a thousand knives.
A hug would be nice
But hug my flower with your eyes” (Antsy Pants, Tree hugger)

Že dolgo se ni zgodilo, da bi v kakšnem filmu (ki je, mimo grede, fenomenalen…no, vsaj zares dober) uporabili toliko dobre, precej nepoznane glasbe, kot so to storili v filmu Juno. Zahvaljujoč filmu in seveda njegovemu soundtracku, sem odkrila zelo zanimivo in posebno umetnico Kimyo Dawson. Če ne veste o čem govorim, morate poslušati ta sountrack. Ujemanje med glasbo in samo energijo filma je neverjetno. Res me že dolgo ni kakšen sountrack tako impresioniral (če izvzamemo Titanicov sountrack v mlajših letih (ja, ni najbolj pohvalno, ampak vsi smo bili mladi…), se me je tako dotaknil le še sountrack Plesalke v temi). No, Juno ni tako čustveno naporen in ubijajoč kot Plesalka v temi, je pa vseeno po svoje zelo poseben in čudovit. Seveda mu poseben čar daje glasba. Priporočam.

Še nekaj meni ljubih verzov pesmi Kimye Dawson…

and we’ll pray, all damn day, every day,
that all this shit our president has got us in will go away
while we strive to figure out a way we can survive
these trying times without losing our minds

***

so if you wanna burn yourself remember that I LOVE YOU
and if you wanna cut yourself remember that I LOVE YOU
and if you wanna kill yourself remember that I LOVE YOU
call me up before your dead, we can make some plans instead
send me an IM, i’ll be your friend

***

so i’ll curate some situations, make my job a big vacation
and i’ll say FUCK BUSH AND FUCK THIS WAR
my war paint is sharpie ink and i’ll show you how much my shit stinks
and ask you what you think because your thoughts and words are powerful

***

you’re so nice and you’re so smart
you’re such a good friend i have to break your heart
tell you that i love you then i’ll tear your world apart
just pretend i didn’t tear your world apart

***

i like my new bunnysuit
i like my new bunnysuit
i like my new bunnysuit
when i wear it i feel cute

***

Here is the church and here is the steeple
We sure are cute for two ugly people
I don’t see what anyone can see in anyone else…but you

***

Just because we use cheats doesn’t mean we’re not smart
Za večji učinek priporočam predvajanje pesmi, saj jim poseben čar daje pevkin glas. Zares lepe, zanimive, preproste in hkrati globoke pesmi… Zanimiv stil, nekaj drugačnega za spremembo.

Bi prilepila kakšen video, pa saj veste, da ne znam:))

Evo, za konec pa še prelepa pesmica, za katero bom prilepila link, ker to pa znam: http://www.youtube.com/watch?v=nBDbUVXXp-U&feature=user

PRIPIS (Robi): Bom jaz dodal video:

Kaj se mi že vsaj tri tedne podi po glavi? Prijetna pesmica s še ne dovršeno melodijo (death metal, morda punk, hardcore?), a več kot izpiljenim besedilom: Sovražim koncepte / sovražim koncepte / zakaj / zakaj / zakaj/ sovražim koncepte / profesor, dajte že sprejet ta j***** koncept / aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa / sovražim sovražim sovražim.

Nekako tako gre. Vsak dan se kaj malega spremeni ali doda k besedilu. Poanta ostaja: V čem je smisel seminarskih nalog?? Prav, če bi nas želeli naučiti izdelovanja neke celovite raziskave ali družboslovne obravnave neke teme. Tako pa cilj seminarskih nalog ni ta. Ne vem sicer, kakšen je, a ta zagotovo ni.

12 predmetov na leto = 12 seminarskih nalog med 10-15 strani = en velik kup nesmisla in zaman padlih dreves.

Pri predmetu, pri katerem bi se naj učili izdelovanja kakovostne kvalitativne raziskave, na primer, želimo raziskati eno področje. Če že moramo narediti raziskavo, jo želimo narediti temeljito - si zadati neka vprašanja, ki so dejansko bolj inovativna in ki morda lahko prinesejo kakšen nov odgovor. Želimo se izogniti postaviti predvidljive in same po sebi logične hipoteze, ki je bila že stokrat dokazana, pa čeprav bi na tak način najlažje prišli do lepe ocene (bravo, izobraževanli sistem!). Ne, pripravljeni smo vložiti malo več truda in časa, da bi končen izdelek dejansko nosil neko minimalno vrednost - vsaj nam, izdelovalcem. Tako ali tako dvomim, da je cilj družboslovcev kdaj drugačen; pa pustimo to. Ali nas profesor pri tem spodbuja? Seveda ne. Usmerja nas k enemu vprašanju, čeprav smo menda sposobni kaj več, in še to k takšnemu čimbolj predvidljivemu - da bo delo lažje. Vesna Godina je imela prav: grobo kastrirajo naš intelekt (še takrat, ko sami malo prenehamo s tem početjem). In tako je povsod… Ne da bi imeli manj seminarskih in tiste bolj konkretne, ki bi dejansko nosile neko vrednost in rezultate…ne, treba je pisati gore neuporabnega papirja, katerega vsebine se niti sami ne spomnimo več v naslednjem semestru.

Pa kaj, zakaj? Ali bom na koncu diplomirani pisec seminarskih nalog? Kaj bolj uporabnega bi bilo res prevelik izziv za ustanovitelje te vedno manj dišeče bolonjske pašte.

Marec. Mesec preletavanja ton literature in pisanja konceptov, ki ti jih vsak dan množično zavračajo (ravno sedaj sem poslala že šestič spremenjen koncept profesorju, ki mi v roku par minut zavrača koncepte in tako cele dneve preždim za računalnikom in si ”dopisujem” z ljubim profesorjem…že cel teden poteka najina zabavna korespondenca…komaj čakam, da se po tej sagi spopadem še z ostalimi petimi predmeti, ki nestrpno čakajo, da se lotim vedno vznemirljivega pisanja konceptov).

April. Če ti uspe vse koncepte ‘’spravit skoz”, se lahko lotiš pisanja vznemirljivih seminarskoh nalog - se pravi povezovanja citatov v smiselno celoto; brez večjih lastnih vložkov seveda, kdo pa si, da boš izražal svoje misli?!

Maj. Šele zdaj nastopi dejansko učenje, saj si prej vsaj 2 meseca zabil za Koncepte / koncepte / sovražim koncepte.

Junij. Lovljenje izpitnih rokov, na katera seveda ne moreš, če nisi zadovoljivo spisal seminarskih nalog.

Julij. Mesec počitnic oz. začetek zbiranja idej, literature in konceptov za naloge, ki jih nisi uspel narediti med letom. Pisanje nalog.

Avgust. Mesec učenja za izpite, na katere nisi mogel zaradi nezadovoljivih konceptov ali zaradi tega, ker si ves čas namenil pisanju konceptov, namesto učenju.

September. Prva polovica mesca še učenje, nato 14 zasluženih dni počitka, ker zdaj tako ali tako ne moreš ničesar več narediti.

Oktober. Novi roki oddaje konceptov in jovo na novo.

Saj vem, študentski čas je lep čas. Samo ko se sredi noči zbujaš, ker imaš misli polne idej o konceptih, ki ti jih nato zjutraj zavrnejo in ko se ti po mislih nenehno podi zgoraj opisana melodija, te zna popasti slaba volja…

Pogledala je vase in zaledenela od groze, kajti videla ni ničesar. Nič ni ostalo od vseh mogočnih idej in prepričanj, od vse pristnosti in norosti. Na mestu, kjer je nekoč divje utripalo mlado goreče srce, se je razpredala praznina.

Planila bi v obupan jok, pa je bila prazna čustev. Ni znala več zares jokati, solze so kot prazna voda tekle, a ni jih čutila.

Ko se je odpravila na vsakodneven obhod mesta, se je nenadoma zaustavila. Skozi sivo vejo osamelega drevesa je skozi težko meglo posijal žarek sonca. Spomnil jo je na nekaj davno davnega, neotipljivega. Zapeklo jo je po telesu in iz spomina je vstala prečudovita grozeče boleča podoba. Sedela je na deblu v gozdu, obdana s šelestečo bujno zeleno travo, pogledom uprtim v puhaste oblake na iskrivo modrem nebu. Obhajale so jo vse mogoče misli, a četudi so vmes bile žalostne, je globoko v sebi čutila zadovoljstvo nad svojo zmožnostjo dojemanja in svojo enkratnostjo. Obdajale so jo misli in čutila je. Dihala je topel zrak in vedela, da živi, vedela je, da ji je namenjeno posebno, nenavadno življenje; da ji je namenjena globoka sreča. Vedela je, da nikoli ne bo postala del množice. Vedela je, da je stvarstvo zanjo pripravilo posebno pot osebnega iskanja in najdenja. Vedela je…

Zavrtelo se ji je pred očmi. Tisto dekle v gozdu…tako daeč, tako tuje. Oglašalo se je iz pozabljenih globin. Ni še mrtva, ni še izginila! Samo tako neopisljivo daleč je. Kriči iz neznano kje: ”Izvleci se iz krempljev množice, to nisi ti! Odvrzi masko in to lupino! Spomni se, kdo si, od kod prihajaš in kam greš!”

Gledala je suho vejo in megla ji je padala na veke, megla ji je prekrila oči, megla ji je padla na usta. Na usta, ki že dolgo ne poznajo več nasmeha ob skrivnostni preprostosti narave. Nasmeha ob utripanju krilc tistega rumenega metulja, ki lovi belega. Megla ji je kot kamen padla na mesto, kjer je nekoč bilo srce. Tla pod nogami so izginila. Zgrudila se je na siv umazan beton. Siv umazan beton svoje duše.

Dekle v njeni notranjosti jo je s klici vabilo nazaj v življenje, prosilo je, naj jo poišče in obudi, odreši, razklene to jekleno verigo. Ona pa je bila siva kot beton in pusta kot beton in neživa kot beton. Ni imela moči iskati deklice. Ni je znala iskati. Predolgo je že od tega. Daleč stran je vse to. To je drugo življenje, ki ga ne pozna več.

Dekličini kriki so pojenjali, dušila se je v megli, utapljala v betonu. Ne zna živeti v svetu brez šelestenja krošenj in modrega neba. Ne zna čutiti jekla. Ko je že skoraj omahnila, jo je ustavila kaplja, ki ji je očistila dušico, da je lahko spet zadihala.

Njej so solze tekle po licu in pregriznile meglo. Krvava se je pobrala z betona, z razbitimi koleni, a nasmehom na obrazu. Odplazila se je stran od mesta. Ko je prišla do vasi, je že hodila. Ko je zagledala gozd, je stekla vanj. Našla je deklico in skupaj sta mrmrali melodijo vetra.

Ko se je nekdo le spotaknil obnjo in jo zmerjal za ničvredno pocestnico in narkomanko, je opazil kaplje krvi ob njej. Njen siv obraz je bil videti čudno blažen, raztezal se je v krvavi nasmeh. Odnesli so jo in jo pokopali v beton sredi betona, obkroženega s še več betona.

A zdaj jo sivina in hlad betona nista več motila, ona je tekla po neskončnih travnikih, obdana z neskončno blaženostjo in neskončno lepoto. Bila je daleč, daleč stran od krempljev mesta in množice.

Naposled je le našla svojo deklico.

* * *

To besedilo je privrelo iz mene ob novici, da smo izgubili še enega človeka, ki je bogatil obličje te zemlje. Še enega, ki ni sledil množici. Nekoga, ki je ubežal mestu in živel obdan z naravo. Nekoga, ki je našel moč in pogum, nekoga, ki je našel pot do svoje ”deklice”. Janez Drnovšek, počivaj v zasluženi blaženosti!

Človek, kot je on, mi daje pogum in vero, da za nikogar od nas ni prepozno, da najde svojo pot. Nekateri smo krepko zašli, a vedno obstaja pot iz začaranega kroga. Vem, on nam je lahko dober dokaz za to. Spoštujem ga zaradi velike osebne rasti, napredka in razsvetljenja, ki ga je zares živel in ne samo govoril. Trudil se je za boljše življenje, ne samo svoje, temveč vseh, tudi živali. Bil je dober človek; toliko boljši zato, ker je svojo pot našel relativno pozno v življenju. Mnogo si je upal, čeprav so se mu smejali. A sledil je svoji vesti in svojim prepričanjem. Samo upam lahko, da tudi sama kdaj zberem takšno moč. Janez, bil si velik človek in upanje ter navdih mnogim, izven meja Slovenije. Hvala za zgled, hvala za upanje. Ob žalosti ob izgubi takšnega človeka me tolaži le dejstvo, da je dosegel svoj cilj - bil je spravljen s sabo in svetom, ko je umrl. To pa je cilj vsakega posameznika. In mnogi imamo do tja še dolgo in težko pot osebne rasti in razumevanja kompleksnosti stvarstva.

Hvala za pot in vse najlepše tam, kamor vsi pridemo!

Ja, prav ste prebrali. To je diagnoza moje ”bolezni”. Alternativna medicina temu pravi kandida, drugi preprosto preveč zaužitih ogljikovih hidratov, moja nova zdravnica pa ji pravi študenstska bolezen. Zdravljenje pa je v vseh primerih isto. Nič sladkorja in visokih OH. Pa enkrat na teden kislo zelje - ha ha, tako vračam cimroma, ki me vsak dan živcirata na sto in en način. En ne hodi na faks in se cele dneve ukvarja z miksanjem glasbe, se pravi s predelavo uspešnic v tehno preobleko. Podobno kot je npr. predelava If you’re going to San Francisco. Vedno me je zanimalo, kako ti ljudje (zame izdajalci:) izgledajo. Hja, kaj drugega nisem pričakovala. Fante ne komunicira z nami, ima pa prijetno navado, da ko gre na manjšo potrebo, ne čuti potrebe po ciljanju v školjko. Wc smrdi kot javno stranišče, fante pa ne pomisli na to možnost, da bi malo počistil za sabo.

Drug fante pa cele dneve igra poker na spletu, ki ga glasno z nadležnim piskom opozarja na čas za potezo. Domnevam, da je malo naglušen, saj svojo tehno ”glasbo” (ja, sta se našla dva takšna) posluša tako naglas, da v svoji sobi niti misliti ne morem. Kaj naj, tuc tuc tuc tuc tuc dž dž tuc pač preglasi moje misli.

Seveda oba ne pomivata posode za sabo, puščata vrata apartmaja odklenjena in sta vsak na svoj način precej predrzna (ta, drugi fante, me vedno opominja o redu, če mi slučajno čez vikend v hladilniku zagnije kakšna zelenjava, sam pa brije svojo glavo v kopalnici in posledično posuje mojo zobno ščetko s svojimi lasmi, ne pomiva posode…). Hm, razlog ”študentske” bolezni je tudi stres…le kje ga dobim? Počutim se ujeta v svoji sobi, saj nočem iz nje, ko slišim koga od njiju v kuhinji. Glede na to, da sta oba cele dneve doma, sem torej prisiljena ždeti v svoji sobi. Ravnokar sem iz vljudnosti in želje po tem, da ne bom spet opomnjena, da vse smrdi, pojedla svoje zelje zaprta v sobo. Ja, ko fante VSAK DAN kuha golaž, ki ga ima zapakiranega v fejketaperver posodicah, ki mu jih vsak vikend pripravi mamica, saj seveda ne zna skuhati drugega od čaja, pa zelo diši. Zadnjič sem hotela nekaj vreči v smeti in ko sem odprla pokrov - me je presenetila na pol obrana kokošja nogica (bedra…kaj vem)…sem kar malo zakričala, saj sem zdaj prvič videla del trupelca v smeteh…sem se počutila kot sošolka v srednji, ki je kričala, če si pred njo mahal s koščkom posebne salame. Ja, če se iz nekoga norčuješ, kmalu sam postaneš tak

No ja, spet žalim druge ljudi, ampak verjemite, tokrat zasluženo. Ni prijetno živeti s takšnimi ljudmi, ki ti pokvarijo dan že zjutraj. Ahh.

No, ampak nazaj k diagnozi in zdravnici. Prvič imam tudi sama prijazno zdravnico, ki te posluša in te jemlje resno in se občasno še kaj pošali! Jeee! Čez en mesec grem zopet k njej, da preveri, kako je z mano. Najboljše pa mi je to, da je rekla: ”Poslušaj svoje telo, samo najbolj ve, kaj je zanj dobro in ti to sporoča.” Ja, včasih ti tudi zdravnik prizna, da tvoje telo ve, česa noče več vase.

Je pa rekla, da ne smem jesti belega kruha, samo polnozrnatega in nič kakavov in takšnih zadev, piti moram samo vodo…in to ne samo kratek čas, temveč v nedogled oz. do takrat, ko bo telo spet pripravljeno kaj nenajboljzdravega sprejeti vase.

Se pravi, da so moji občutki in diagnoza bili pravilni in je pač še naprej treba poslušati telo, ne pa oči.

Sem pa vesela, da sem odšla k zdravnici, saj imam zdaj to potrjeno in je skrb o resnejši bolezni premagana.

Mojster je govoril: ”Redki so, ki so z omejitvijo izgubili.” (Konfucij)

Jaz sem ostala brez besed… Res nevem, kaj naj rečem. Včeraj sem napisala en post po dolgem času, da bi ljudje videli, kaj se dogaja z mano zadnje čase in bi slišala morda še kakšno spodbudno besedo v stilu ”Verjamemo vate, držimo pesti, da ti uspe.”… Reakcije so trčile vame kot strela, ne vem od kod, še manj pa zakaj. Da se moram braniti za to, ker sem se odločila namesto v telo basati pomfri, čips, bele štručke in jih nadomestiti s sadjem, zelenjavo…ne vem, tega nisem navajena, sploh ne med prijatelji, ki dobijo v oči solze, če pijem kokakolo, ker ne gledajo radi, kako se nekdo, ki ga imajo radi, zastruplja. Očitno imam čudne prijatelje in sem sama čudna, ampak svoja doživetja bom odslej delila z njimi, ne s spletom, kjer stvari dobijo popolnoma nepričakovane dimenzije.

Tale komentar pustim še nekaj časa, potem pa zbrišem temo in ne pišem več o osebnih stvareh. Morda s tem zapiram tudi blog, ne vem še. Vem pa, da nisem netolerantna, vzvišena, še najmanj pa samozavestna in če na spletu dajem tak vtis, se mu odpovedujem in se bom, kot do sedaj, raje posvečala ”realnemu” življenju, o določenih temah pa pogovarjala z ljudmi, za katere vem, da delijo prepričanje z mano.

Kar se tiče mojih spornih izjav - med vikendom sem jih isto povedala mami, povedala sem ji, da nočem kot ona obupovati nad svojo postavo in da suhega telesa ne morem videti kot bolehnega, kot ga vidi moja stara mama. To sem povedala direktno. Sem pa že dolgo dolgo navajena poslušati mamine izjave v smislu ”zakaj moraš biti takšna, zakaj toliko razmišljaš, ne oziraj se na to, če stradajo otroci v Afriki, važno, da si ti vredu…”. Takšna ne morem in nočem biti in me tega ni sram povedati, razumem pa konvencionalno vzgojo tistih, od katerih prihaja takšno prepričanje in ga sprejemam. Moje je pač drugačno.

Velikokrat se je mami zjokala nad mano z besedami: ”Zakaj moram imeti takšno hčerko?” To je zame najhuje, kar lahko slišiš od staršev in tega ne bom nikoli pozabila, vedno mi bo ležalo nekje v podzavesti in vedno bom vedela, da nisem tisto, kar bi doma želeli, da sem. Ker to ne morem biti. Je potem čudno, da imam težave s samozavestjo in posledično s hrano, ki je tolažba razrvane čustvenosti? Mislim, da ne; zato sedaj popravljam škodo, ki sem jo z leti storila s prenajedanjem v stiskah. Za rojstni dan sem mami poklonila svojo pesem, ki mi je takrat pomenila višek mojega ustvarjanja in me je izpovedovala, utelešala. Mami je le zavzdihnila in rekla, zakaj moram biti takšna in toliko razmišljati in toliko komplicirati in nasploh, zakaj moram biti takšna. Ker sem takšna in mnogo ljudi vidi mojo dobroto, mojo globino in prednost mojega razmišljanja. Zato se dobro počutim med prijatelji. Doma pa se ne upam izražati, niti mi to ni dopuščeno. Zato me doma nihče ne pozna - ker me noče. Ker vsi hočejo o meni vzdrževati neko idealistično podobo. A jaz nisem podoba, jaz sem jaz. Naj me spozna, kdor hoče. Tudi jaz želim biti enkrat zadovoljna s sabo, to pa lahko dosežem le na ta način, da ne dovolim domačemu stanju, da mi zbuja slabo vest in me omejuje. Čas je, da odrastem in sprejmem dejstvo, da me doma pač nikoli ne bodo sprejeli v vsej moji razsežnosti.

Še enkrat se opravičujem temu, kar je izpadlo iz doronamernega, v veselju pisanega posta. Nekatere stvari je bolje zadržati v krogu ljudi, ki te razumejo in ne obsojajo. Se bom kmalu naučila tega, da vsega pač ne morem deliti  s svetom.

Hvala za vso izraženo skrb, a mislim, ne, verjamem, da je zelo zelo pretirana. Tisti, ki me najbolje poznajo, to vedo; saj me tudi poslušajo in POZNAJO.

Jutri pa brišem temo in s tem dokončno zapiram poglavlje v življenju - vem, da razumevanja ne morem iskati v družini; nič hudega, dovolj mi ga je nudenega s strani prijateljev in seveda, s strani Ljubljenega.

Imejte se radi, saj je danes praznik ljubezni!

Želela bi tudi, da me nekoč sprejmete, a kot sem rekla, najlažje bom odrasla, če to utopično željo pozabim in se z njo ne obremenjujem. Ljudje smo različni in živimo v popolnoma različnih svetovih. S svetovi, ki se vrtijo v mojo smer, se odlično razumem, tako da sprejemam tudi tista, ki se vrtijo v nasprotno smer…naj se vrtijo in pri tem imajo lepo. Vsak naj bogati svoj svet in se pusti obogatiti z drugim; naj ga ne ruši in ne skuša spreminjati njegove smeri.