Jasna

Dalijevo poigravanje z razumom – nekkaterih stvari se ne da analizirati, niso namenjene pojasnjevanju. Namenjene so osvoboditvi izpod jarma racionalnosti.

”Nekega dne sem popolnoma izdolbel štruco kruha in kaj mislite, da sem položil vanjo? Bronastega Budo, katerega površino sem popolnoma premazal z mrtvimi muhami. Odprtino sem zaprl z majhnim kosom lesa, na katerega sem napisal Horse Jam.

Kaj to pomeni, a?

Nekega dne sem prejel darilo mojega dobrega prijatelja Jean-Michel Franka, dekoraterja: dva stola, narejena v najčistejšem slogu leta 1900. Nemudoma sem enega izmed njih spremenil na naslednji način. Njegovo usnjeno sedalo sem zamenjal za sedalo iz čokolade, potem sem dal pod eno nogo priviti zlato kljuko vrat Ludviga XV., s tem sem povzročil, da je bil stol nagnjen daleč na svojo desno in da je bil nestabilen … Ena od nog je počivala v kozarcu piva … Ta grozno neudoben stol, ki je povzročal globoko nelahkotnost v vseh, ki so ga videli, sem poimenoval ‘atmosferični stol’.

In kaj to pomeni, a?”

Resnično me zanima, v kakšni oz. pravzaprav kateri državi živim in še bolj, kakšen, kater jezik govorim? Imam namreč izjemno jezikovno krizo identitete. Kamorkoli se ozrem, najsi bodo to parkirni listki, reklame, napisi v trgovinah, članki na spletnih straneh … nikjer ne najdem slovenskega jezika. Povsod je vse napisano brez ločil. Ali česa ne vem, so se jezikoslovna pravila, odkar ne obiskujem več slovničnih predmetov, tako zelo spremenila? Ali je ljudem in oblastem postalo vseeno za jezik? Lahko vsak piše, kakor se mu zazdi, ostali pa naj ga razumemo? V šoli ni več slovenščine? Slovenščina sploh še obstja? Potem, ko sem par dni nazaj prebirala Zakon o uresničevanju javnega interesa za KULTURO (kamor spada tudi skrb za slovenski jezik, če se ne motim) in sem naletela na mnogo mnogo premnogo stavkov, ki so vztrajno ignorirali vejice, mi je dokončno padla tema na oči. Se samo meni zdi nedopustno, da celo zakoni ne upoštevajo slovenskega jezika? Mi jih ni potrebno upoštevati, ker niso napisani v slovenščini? In da je ravno ministrstvo, ki v oglasu daje pobudo za zahtevanje slovenskega jezika, samo tako nedosledno. Kaj se dogaja z našim jezikom in ali je komu sploh mar? Nisem jezikoslovec, slovenist, nič takega, pa me vseeno povsod v oči bode brezbrižnost do pisanja slovenske besede.

Dobro, vsem pač ne gre. Kot meni ne gre matematika. Ampak javnost, ki se ukvarja z zapisovanjem besed (vključujoč trgovine, parkirne hiše, pisce uradnih spletnih portalov in nenazdanje, tiste, ki zapisujejo in prepisujejo ZAKONE!!!), si ne bi smela dovoliti takšnega odnosa do naše besede. Saj to ni več slovenščina! Pa tako so se borili zanjo, toliko osupljivo čarobnih del je bilo napisanih v njej …  Zdaj pa umira. In nikomur ni mar.

Vsako podjetje, trgovine, državni organi in nasploh vsi, ki nudijo takšne ali drugačne javne usluge in delujejo na javnih funkcijah, bi morali imeti (sicer žalostno, da prihaja do tega, a tako je) zaposlenega slavista ali vsaj nekoga, ki obvlada SVOJ LASTEN jezik, da bi v javnosti vladal nek enoten jezik, ne pa tako, kot je sedaj, da vsak uporablja neko svojo različico.

V šole strožja merila glede znanja, obvladovanja svojega jezika, v javnost pa zakon o globi za zlorabljanje jezika (hja, če so zakoni pisani v neslovenščini, verjetno ni realistično pričakovati česa takšnega, a človek lahko sanja, mar ne). Nisem jezikovni diktator in ne pravim, da se morajo zasebne spletne strani, elektronska sporočila, niti blogi ali kaj takšnega, pisati v pravilni slovenščini, seveda ne. Govorim o javnih, uradnih besedilih, kar je nekaj drugega.

Upam, da je to samo trenutna razpuščenost in da se bodo razmere kmalu uredile, saj postajajo nevzdržne.

Ljudje, imejte radi svoj jezik, lep je, čudovit je, skrivnosten je, magičen in poetičen. Ohranimo ga in se borimo zanj! Naj nam ne bo vseeno …

Dva vonja sta. No, trije. Tisti namreč, ki me popeljejo na umirjeno divje začarano resnične poljane norih radosti. Tretji, pa le zato tretji, ker je prišel najkasneje, je vonj Njegove kože, ki pomirja, tolaži, zapeljuje, umirja. Drugi in prvi delita enakovredno naklonjenost. O enem izmed njiju sem že pisala – o vonju Gledaliških desk, namreč. Tisti opojen vonj, ki ostaja še nerazkrit, pa je vonj Knjige.

Mmmm, kako lepo dišijo listi… po novih, neodkritih svetovih, ki se stran za stranjo rišejo pred mano, gradijo iz koscev mojih sanj, preteklih in še ne doživetih doživeti, iz meglic želja. Mogočni vstajajo pred mano in potlej za vedno živijo nekje v meni. Toliko oseb, toliko zgodb, toliko ljudi, toliko smeha in solz, toliko misli, toliko osuplosti in radosti… Vonj in otip starih knjig je drugačen od vonja novih knjig, vonj knjig, ki so preko mnogih rok potovale do mojih, vonjajo precej drugače od samo moje knjige, ki jo listam le jaz.

Mar ne bi bilo čudovito, da bi bile knjižnice takšne, kot so v kakšni risanki – nešteto knjig na nešteto policah, neskončne lestve, po kateri bi moral splezati, da bi našel knjigo, ki te kliče, ki ti je namenjeno, da ti v določenem trenutku pride v roke in ti pove, kar moraš slišati? Ahh. Tako pa v procesu izposojanja knjig le teh sploh ne vidiš, kaj šele otipaš, vonjaš, uslišiš. Prideš v neko sobo, na računalniku poiščeš knjigo, za katero se odločiš že vnaprej, izročiš listek knjižničarju, ki knjige ljubosumno hrani na navadnemu smrtniku nedostopnih mestih, in ta ti brezbrižno knjigo potisne v roke. Ah, kakšno odčaranje čara.

Kje so časi, ko sem stopila v knjižnico, zavonjala toliko različnih vonjav, zgodb, s prsti drsela po platnicah, poslušala notranji glas, ki se je povezal s knjigo in mi povedal, katera mi je namenjena tistega dne… Bila obkrožena z množico pisanih knjig, naslovov.

Tako lepo je včasih dehtelo. Tako lepo so včasih dišale…

Včeraj smo v Šentjakobu imeli podelitev nagrad za dosežke pretekle sezone, po podelitvi pa, kakopak, pogostitev. Catering je bil odličen, toliko sadja in zelenjave na vse načine … no, za mesojedce pa je bil najbolj popularen gospod, ki je rezal pršut. Postregli so celo s kaviarjem. Malo mi je žal, da tega nisem poskusila, ko sem še jedla meso … res me zanima, kakšen okus ima ta zadeva, da je tako prestižna. Meni izgleda kot kupček iker. Go figure. Ob tem pa pravzaprav želim povedati zanimivo misel, ki jo je na poroki ene izmed igralk izrazila njena babica, ko je videla kaviar: ”Tako malih borovnic pa še nisem videla!” Ne vem zakaj, ampak se mi nekako zdi, da so borovnice precej boljšega okusa.

Ob tem pa naj izrazim še ponos in podporo Šentjakobu in predvem Šentjakobovcem. Kot pravi kulturniki so se odločili, da se ne prodajo in ne dovolijo, da se jim odvzame nekaj, kar jim pripada. Govorim seveda o izselitvi gledališča in premestiti na oddaljeno, neprimerno lokacijo. Kljub (nemogočim) obljubam se niso niti za trenutek pustili zapeljati Zokijevim ”ponudbam” (olepšani prisili) in z visoko dvignjeno glavo čakajo na dan, ko bo dosežena zmaga ali odsekana glava. Gospod Božič in gospod Jankovič, bosta storila rabeljsko dejanje? Ali v vama, kljub pokazanemu, obstaja kanček sočutja?

Pustimo se presenetiti. Če pademo, bomo vedeli, da smo se borili. Ljubljani pa bo njen prvi mož odvzel del identitete, pomemben in močan del, vsaj na kulturnem področju. Bo res šel tako daleč? Če bo, potem mi je v Šentkakobu pač bilo namenjeno le eno čudovito leto, ki ga bom vedno cenila, ki mi je pomagalo najti delček sebe, ki mi je dalo nove prijatelje, nove izkušnje, nove lekcije. Hvaležna sem za to. Žal jih, morda, ne bo moglo dati nikomer več, ampak ne dajmo se. Upanje umre zadnje.

sredi Ljubljane v polomljeni, napol odpeti slovenščini povedal, da me ima rad. No ja, ne da me ima rad on, pa saj ni važno…:) Čeprav imam fobijo pred roboti in robotsko družbo (v stilu krasnega novega sveta, za katerega imam občutek, da kmalu ne bo več fikcija, saj že zdaj ni), je bilo vseeno zelo lepo. Bila sem razigrana in vesela, srečna.

Potem pa je bilo vsega konec.

Pred domom sta se poslavljala dva sosednja srednješolca. Njun pozdrav pa me je zapekel v dno srca. Pozdravila sta se namreč s hitlerskim pozdravom. Ostala sem brez besed, sililo me je hkrati na jok in neznosen bes. Bila sem nemočna. Mar ti mladci ne vedo, da pozdravljajo svojega morilca? Da bi sami romali v taborišče, če ne bi imeli takšne preklete sreče in bili rojeni prepozno? Nikomur, nikomur ne privoščim takšnih grozot, kot so jih doživljali milijoni. Ampak… kaj storiti s takšnimi slovenskimi mladeniči??? Jih poslati na ure zgodovine, jim povedati, da je morda njihova babica postala pepel v taborišču smrti? Kaj? Kaj bi vi storili, če bi videli svojega otroka pri takšnem početju? Vem, da se ne zavedajo, kaj počno; vsaj srčno upam, da se ne. Ampak vseeno. Po tem, ko sem obiskala ostanke Auschwitza in sem med pohodom po njem jokala, sam menila, da bi bilo na takšen ogled potrebno peljati vse otroke, da bi videli, kaj pomenijo takšne geste in kaj so prinesle. Sedaj pa nisem več prepričana, da bi to pomagalo – kaj, če bi takšnim malim pošastim to le še zagotovilo nove ideje?

Otroci, ki častijo največjo pošast, kar jih pozna človeštvo. Otroci, katerih me je na smrt strah. Otroci, ki bodo postali prav takšni odrasli.

Otroci, ki se zgledujejo po svojih starših?? Če malo spremljam ”javno mnenje”, vidim in vem, od kod otrokom takšne ideje. Samo preberite izjave pod članki na siolovem ali katerem koli portalu z novicami – nacizem, sovraštvo, rasizem, sovraštvo, nacizem. Sram me je živeti v takšni državi, še bolj pa strah. Ni še dolgo od časov hitlerja (ne, njegovega priimka res ne morem pisati z veliko začetnico), pa se nacizem tako krepi. In ne samo med preprostim ljudstvom slovenceljnov. Jelinčič. Po moje spada v zapor ali vsaj psihiatrično ustanovo. Ne moreš širiti takšnega sovražnega govora in biti na položaju. Pa je. Nacisti volijo nacista. In kje smo mi, ki to nismo?

V strahu zaprti v svojih stanovanjih, saj te že pri izhodu iz ”varnega zavetja” v dušo zareže hitlerjev pozdrav.

Samo čakam, da ga začne javno izvajati še Jelinčič. Pa saj mu ga ni treba, z njegovim odkritim sovraštvom do južnih bratov in Romov ga tako ali tako izraža.

Sram me je biti del takšnega naroda. Še bolj pa strah.

Ena od šestih žensk bo v svojem življenju spolno nadlegovana. Samo 6% posiljevalcev bo kadarkoli preživelo dan v ječi.

Tudi statistika ni v prid tezi, da bi se položaj žensk izboljševal. Kazenski sistem tako ali tako ne kaznuje posliljevalcev, očitno. No, od kazni, kakršne so v Sloveniji, ko niti okruten mučitlej in morilec Plut (oprostite, ampak zame takšna pošast ne zasluži imena), ne dobi dosmrtne kazni, seveda ne morem  pričakovati, da bi bil kdo obsojen zaradi ”uporabe blaga”, kar je danes ženska.

Kruto?

Leta 2005 se je v Ameriki zgodilo eno posilstvo na vsakih 8 minut. To je kruto.

I will try to scream in pain a little nicer next time (Bikini Kill).

Nekatere domače naloge na faxu so mi prav všeč (ja, jaz in moji mood-swings o svojem študiju). Sploh, če jih naloži profesor (moškega spola) in zadevajo feminizem. Tudi takšni moški obstajajo, ki pravijo, da je stvar ženske emancipacije dvakrat bolj stvar moških kot žensk (čeprav tako postane to še ena izmed mnooožice stvari, ki so bolj stvar moških kot žensk, toda tokrat v pozitivnem smislu). Tako sem preko domače naloge spoznala žensko punk skupino Bikini Kill, predstavnico feminističnega gibanja Riot Grrrl (ki ima danes že moško podporno skupino, Riot Bois – še bolj pohvalno). No, Riot Grrrl sem seveda poznala že prej, a poglabljanje znanja nikoli ne škodi. Dobro je vedeti, da je obstajala skupina, kot je bila Bikini Kill. In strahotno je vedeti, da danes ne obstaja več. Sicer, če se človek potrudi in pobrska, najde sodobne ustvarjalke feminističnega rocka, vendar so globoko potopljene v underground in precej nepoznane in prezrte.

Sodobne, mehkejše pop rock verzije, ki sem jih nekdaj dojemala kot precej žensko – osvobajajoče, precej zbledijo ob neposrednosti Bikini Kill. A se vsaj trudijo na nek način in so zaradi svoje mehkejše oblike pripravne za mainstream (Anouk – Nobody’s wife, Sinead O’Connor- No mans woman in podobno). Vendar to ne pomeni, da ne potrebujemo tiste trde različice; krvavo jo potrebujemo. Saj je jasno, da se z glasbo in popularno kulturo ustvarja mnogo norm in še bolj se jih preko njiju neproblematično reproducira (glej mojo razpravo Skin vs. Shakira).

Navajam nekaj odlomkov besedil skupine Bikini Kill, da boste vedeli, o kakšni neposrednosti govorim.

***

I don’t think it’s a problem cuz most of the girls ask for it

Kathleen : Uh huh, how did they ask for it?

White Boy : The way they act, the way they…
I…I can’t say they way they dress because that’s their own personal choice

White Boy : Some of these dumb hoes, those slut rocker bitches walking down the street,
they’re asking for it, they may deny it but it’s true.

Lay me spread eagle out on your hill, yeah
Then write a book bout how I wanted to die
It’s hard to talk with your dick in my mouth
I will try to scream in pain a little nicer next time

WHITE BOY…DON’T LAUGH…DON’T CRY…JUST DIE!

I’m so sorry if I’m alienating some of you
Your whole fucking culture alienates me
I can not scream from pain down here on my knees
I’m so sorry that I think!

WHITE BOY…DON’T LAUGH…DON’T CRY…JUST DIE!

***

Just cuz my world sweet sister
Is so fucking goddamn full of rape
Does that mean my body must always be a source of pain?
No. No. No.

***

We’re not gonna prove nothing, nothing
Sittin around watching each other starve
What we need is action/strategy
I want. I want. I want.
I want it now.

What I want. I believe in the radical possibilities of pleasure babe
I do. I do. I do.

***

Don’t need you to say we’re cute
Don’t need you to say we’re alright
Don’t need your atti-fuckin-tude boy
Don’t need your kiss goodnight

We don’t need you, we don’t need you
Us girls don’t need you

Don’t need you to tell us we’re good
Don’t need you to say we suck
Don’t need your protection
Don’t need your dick to fuck

We don’t need you, we don’t need you
Us whores don’t need you

Does it scare you that we don’t need you?
Does it scare you boy that we don’t need you?
We don’t need you, we don’t need you
Us girls we don’t need you

***

As a woman I was taught to always be hungry.
Women are well acquainted with thirst.
Yeah, we could eat just about anything.
We’d even eat your hate up like love
WE EAT YOUR HATE LIKE LOVE, WE EAT YOUR HATE LIKE LOVE,
WE EAT YOUR HATE LIKE LOVE, WE EAT YOUR HATE LIKE LOVE
HOW DOES THAT FEEL? IT FEELS BLIND.

***

The Sylvia Plath story is told to girls who write
They want us to think that to be a girl poet means you have to die
Who is it that told me all the girls who write must suicide?

I’ve another good one for you,
We are turning cursive letters into knives.

***

Lung cancer
No time
Lots of stress
More fear
Self pity
Headache
Lots of guilt
No sleep

These are the things I give myself

No pleasure
No time
Don’t need to feel fine
Dirty kitchen
Broken car
Trying to breathe in
Thru a scar

These are the things I give myself

Loads of execution
Loads of execution
Loads of execution

These are the things I give myself

BEEN PROGRAMMED TO
SELF DESTRUCT….

Hja, ne bi iblo slabo, če bi bili bolj obkroženi s takšnimi besedili, da bi bili prisiljeni razmišljati o njih, namesto, da se nam cele dni po glavi podijo besedila, ki smo jih slučajno slišali po radiu (no, vse prej kot le slučajno kar se organizacije pop kluture tiče, seveda), npr. Britney Spears I’m a slave for you, Shakira It should be illegal to decieve a woman’s heart … pri vsem tem še najbolj emancipatorno izpade Saša Lendero, ko noče iti na kolena. Hm, precej daleč od sporočil Bikini Kill. Slučajno?

Seveda ne. V času Bikini Kill ni bilo jumbo plakatov, ki bi na vsakem koraku oglaševali pornografijo. Sedaj pa so; kamor pogledaš, oglasi za Playboy (od kdaj je dovoljeno javno oglaševanje pornografije???), ženska kot podrejen objekt, kot telo. In to telo seveda, če že more govoriti, naj govori, da je ranljiva, če že ne direktno, da je sužnja; niti najmanj pa seveda ne sme govoriti o stvareh, kakršne zares so. It’s hard to talk with d**s in our mouths. Je res tako slabo? Je, če vprašate mene. In upam, da se tega še kdo zaveda, drugače nas čakajo še hujši časi.

Je danes res stanje žensk boljše, kot v preteklosti? Ne, če vprašate mene (ja, vem, nihče me ne sprašuje, ker naš glas ni zaželjen, še manj pa je slišan). Seveda, verjetno je bolje kot pred sto leti, morda celo pred petdesetimi leti. In morda je bolje na nekaterih nivojih do neke mere, npr. kar se poklica tiče. Vse ostalo pa radikalno nazaduje in nas potiska nazaj v temo in nemoč. Želite dokaz? Kolikor pomnim, pred desetimi leti ni bilo dovoljeno javno oglaševati dehumaniziranja žensk. Danes je. In vsakega novega dne se bolj bojim.

Bom čez deset let šla za tak zapis v zapor? Kakor kažejo stvari, ne upam tdriti, da ne.

Ženske (in seveda moški), prosim, ne pretvarjajte se, da ničesar ne vidite. Vem, lažje je živeti v nevednosti, ampak s takšnim odnosom kmalu ne bomo več živeli. No, vsaj živele ne.

Brez nas pa tudi vas, moški, ni.

RIOT NOT DIET!

Fakulteta za družbene vede je zelo smešna zadeva. No ja, meni sicer ni preveč do smeha, ampak včasih je smeh vse, kar ti preostane ob skrajni neumnosti nekega pojava. Že dolgo trdim, da je FDV predvsem zelo neodgovorna fakulteta, ki se ji ne bi smelo reči fakulteta. Usposablja za poklice, ki ne obstajajo. Se pravi, da ni fakulteta. Lahko bi bila čudovit tečaj, seminar…vse, samo fakulteta ne. Ampak, raje imam, da me na koncu ne čaka poklic, kot pa na drugih smereh, katerih najlepši primer sta kumonikoligija in novinarstvo, da me čaka ravno tisti poklic, ki je bil tekom študija najbolj demoniziran.

Poglejmo primere. Kaj je prva stvar, ki se je naučiš na večini smeri na FDVju? Da jezik ne odraža realnega sveta, da je jezik družbena konstrukcija in da do realnosti kot take nimamo dostopa. Vse, tudi najbolj skrite misli so sestavljene iz besed, torej so že konstruirane in zaznamovane. Ok.

Potem se kaj kmalu naučiš, da so mediji velik demon, saj poleg tega, da že sam jezik nikoli ne more biti reprezentator neke realnosti, temveč to šele konstruira, mediji delujejo pod velikom vplivom moči v družbi. Se pravi, poročajo stereotipno in subjektivno, povzročajo mnogo krivic in nepravičnosti. In te razprave se potem nadaljujo poglobljeno par let. In ko do potankosti razumeš vso zlaganost medijev, vso nemoč proti moči, vse diskurzivne prakse, subtilno ali celo očitno vpisane v vsako stvar… Ko se tega zavedaš na vsakem koraku, te na smeri novinarstvo čaka poklic – NOVINAR. Se samo meni zdi to precejšen absurd? ”Zajebancija” ustanove, ki se ji reče FDV?

In drug primer – komunikologija. Ko do potanskoti poznaš vse skrivne mehanizme oglaševalstva, vse stereotipe, ki jih kažejo reklame, ko zanaliziraš na stotine diskriminatornih oglasov, njihovo zbujanje lažnih potreb, njihovo sodelovanje z dominantno moškosrediščno kulturo, se pravi, ko ne moreš niti 5 minut gledati televizije, ne da bi zapadel v depresijo nad svinjarijami sveta in neenakostmi v njem…se zaposliš v točno takšni  ustanovi, ki kreira te oglase. Sam postaneš del zavajanja in utrjevanja hegemonije, namesto da bi se, v skladu s študijem, le tej upiral? Spet, se samo meni zdi to skrajno neumno in nelogičnon oz. naj se popravim, nekonsistentno??

Pet let odkrivaš plast za plastjo tega sveta, samo zato, da te potem tvoj poklic bolj boli? Ali pozabiš na plasti in torej zavržeš vse naučeno? Raje nimam poklica, kot da se tako prodam. In ne gre samo za prodajanje, gre za to, da se to ne smatra za prodajo, temveč ”logični” naslednji korak, ”logično” poklicno izbiro. Pa kaj je logičnega v tem? To je še manj logično kot ”zaposleni kulturologi”, ki vsi delajo v kulturnih ustanovah. To je le smešno in nerazumljivo. Zgleda, da nihče ne ve, kaj kulturologija sploh pomeni, še najmanj tisti, ki jo poučujejo.

Dobro, kulturologija oz. kulturne študije se ukvarjajo s kulturo. Kuturo kot načinom življenja. To vključuje tudi umetnost (pustimo relativnost tega pojma) in popularno kulturo, vključuje pa tudi razlago ustvarjanja identitet, konstrukcijo spolov, konstrukcijo nacionalnosti, prehrano, modo, religijo, filozofijo, antropologijo, zgodovino oz. vse, kar pač spada pot način življenja. Kulturne študije so mogoče res najbolj posvečene ”idnetificiranju različnih političnih dimenzij popularne kulture z namenom opozarjanja na načine, ki bi odprli možnosti oblikovanja bolj emancipatornih praks vsakdanjega življenja” (Stanković, 2005). To pa seveda zato, ker popularna kultura (glasba, filmi, časopisi, diete, lepotni ideal, subkulture…) najgloblje zaznamuje človekovo življenje, ga neprestano obkroža in definira… Ma, če pustimo to, naloga kulturologa je torej, da na vseh ravneh prepoznava delovanje moči in se postavlja na stran zatiranih, skuša (vsaj na ravni teorije) nevtralizirati in izboljševati medčloveške odnose, skuša omejiti moč hegemonije… Zakaj je torej končni cilj kulturologov delati v Cankarjevem domu, organizirati glasbene festivale, ali, še huje, podobno kot novinarji in komunikologi, postati pomočnik urednika Jane ali, bog/boginja se usmili, Smrklje?

Ne, ne razumem. Vem, poklic, v katerem bi se uresničeval kulturolog, mi je nezamisljiv. Razen biti raziskovalec, pisec knjig ali profesor. Ker pa je to navadno ena in ista oseba, je teh mest zelo malo… Ampak pravega poklica si ne znam zamisliti, ker je kulturologija predvsem teoretične narave. Kar pa ne pomeni, da menim, da kulturologija ne bi smela obstajati. Hvala boginji/bogu/človeku/Richardu Hoggartu/komerkoli že, da obstaja. Mora obstajati. Samo ta poklicna stran je smešna.

Idealen poklic komunikologa bi bil, da bi bil ”komisar” za reklame, in bi v vsakem oglasu odstranil sporne elemente (ali pa cel oglas…sploh vse oglase tipa Ker se cenim (?!ne cenim se, ker sem pametna, cenim se, ker imam novo maskaro…jupi), ali pa npr. merkurjev oglas za vrtalnik Vse kar si želim – ko bi svet bil res tako preprost, da bi bilo vse, kar si želimo le vrtalnik).

Poklic novinarja…hm, zaenkrat še nisem ugotovila, kaj bi naj bil.

Torej, FDV se dela norca iz ljudi. Če tudi mogoče direktno ne predpostavlja teh poklicev, jih jasno nakazuje v obvezni praksi (kjer mora kulturolog delati v knjižnici ali muzeju ali Cankarjevemu domu).

Ta kaos in nerazumevanje samega sebe lahko opiše le besedna zveza, pogosto uporabljena v South parku: SEVERE STUPIDITY! Vprašanje, ki se ob vsem tem poraja, pa je: Kdo tu koga zafrkava in kdo je tu nor??

Med pisanjem seminarske naloge z naslovom Prizadevanje za lepoto kot feministična dilema, katerega cilj je razpravljati o tem, ”zakaj ženske prostovoljno pristajajo na nerazumne lepotne ideale in celo čutijo močno potrebo po njih, kljub temu, da se zavedajo njihovih nesmiselnosti in omejevanja emancipacije, s tem pa same prispevajo k reprodukciji lepotnih standardov” (Simončič, 2008 vedno sem si želela to napisat :p).

Kljub temu, da verjamem, da je to vprašanje, ki mori mnoge mnoge ženske in tudi moške, vam bom prihranila z desetstransko razpravo, ki sem jo spacala na to temo, ker je precej črnogleda. Morda kdaj objavim samo glavne povzetke in misli, ker mi ne dajo miru, ampak ok… Bom pa objavila par zanimivih, pomenljivih ali le zabavnih citatov, na katere sem naletela med preučevanjem litarature in tešenjem radovednosti. Jih želim deliti z vami:)

 ***

Women who seek to be equal with men lack ambition.  ~Timothy Leary

History is herstory too.   ~Author Unknown

Instead of getting hard ourselves and trying to compete, women should try and give their best qualities to men – bring them softness, teach them how to cry. ~Joan Baez

I’ve yet to be on a campus where most women weren’t worrying about some aspect of combining marriage, children, and a career. I’ve yet to find one where many men were worrying about the same thing. ~Gloria Steinem

How good does a female athlete have to be before we just call her an athlete?   ~Author Unknown

Women’s chains have been forged by men, not by anatomy.  ~Estelle R. Ramey

I think, therefore I’m single.  ~Lizz Winstead

Why is it that men can be bastards and women must wear pearls and smile?  ~Lynn Hecht Schafren

Because women’s work is never done and is underpaid or unpaid or boring or repetitious and we’re the first to get fired and what we look like is more important than what we do and if we get raped it’s our fault and if we get beaten we must have provoked it and if we raise our voices we’re nagging bitches and if we enjoy sex we’re nymphos and if we don’t we’re frigid and if we love women it’s because we can’t get a “real” man and if we ask our doctor too many questions we’re neurotic and/or pushy and if we expect childcare we’re selfish and if we stand up for our rights we’re aggressive and “unfeminine” and if we don’t we’re typical weak females and if we want to get married we’re out to trap a man and if we don’t we’re unnatural and because we still can’t get an adequate safe contraceptive but men can walk on the moon and if we can’t cope or don’t want a pregnancy we’re made to feel guilty about abortion and…for lots of other reasons we are part of the women’s liberation movement.   ~Author unknown, quoted in The Torch, 14 September 1987

We haven’t come a long way, we’ve come a short way. If we hadn’t come a short way, no one would be calling us baby. ~Elizabeth Janeway

“Never doubt that a small group of thoughtful committed citizens can change the world. Indeed, it is the only thing that ever has.” —Margaret Mead

Prizadevanje po popolnem telesu izčrpava ženske zmogljivosti, ki bi jih lahko uporabile za premagovanje političnih neenakosti (Eskes idr, 1998).

Ekonomski in emocionalni kapital žensk je usmerjen v stroge telesne režime namesto v izobraževanje, kariero, politični aktivizem, ki bi lahko spremenil mišljenje žensk (tudi o telesu).

Lepotni mit je nastal posebej zato, da hipnotizira ženske v politično paralizo (Wolf, 1999).

Ambiciozne zaposlene ženske imajo zaradi lepotnega mita ravno dovolj vneme za kakovostno opravljanje svojega dela, a premalo za kakršnokoli vrsto aktivizma ali kritičnosti do družbe. Ukvarjanje s telesnimi oblikami in težo potencialno zapolnjuje ženski čas in pozornost, jih zaposljuje in odvrača od drugih interesov, ki bi bili lahko razdiralni za uveljavljeni spolni red (Wolf, 1991).

Ko se je ženska javna sfera v družbi začela širiti, je družba od njih zahtevala, da se ”skrčijo”, da dobesedno zmanjšajo svojo fizično prisotnost in da brzdajo svoje apetite. Bolj kot so ženske premagovale materialne in legalne ovire, strožje, močneje in kruteje so nanje začele pritiskati podobe ženske lepote (Wolf, 1991).

Sledeči citati so pobrani iz knjige Metke Kuhar, V imenu lepote. Knjiga, ki jo priporočam v branje vsem ženskam, saj je napisana v jeziku, razumljivem širokemu krogu bralcev, poleg tega pa je napisana tudi atraktivno in zanimivo; kar pa je najvažneje, opozarja na stvari, ki se nam morda zdijo samoumevne, pa so daleč od tega.

Vrat, podaljšan z medeninastimi obročki, ali pa majhen nos, ki ga oblikuje plastični kirurg, nimata sama po sebi naravne fizične vrednosti. Kdo odloča o tem, ali je raztezanje ust s ploščicami ali pa polnjenje prsi s silikonom estetska izboljšava ali grozo vzbujajoče pohabljenje?   (April Fallon: Culture in the mirror)

Lepota je prazna forma, ki jo vsakokratni vladajoči ideološki diskurz zapolni z določeno vsebino.    (Tadej Praprotnik: Ideološki mehanizmi produkcije identitet)

Če bi Marilyn Monroe danes prišla pred vrata hollywoodskega studia, bi jih ji pred nosom zaloputnili. (Izjava v forumu na spletni strani www.beautyworld.com)

Nenavadno, toda resnično je, da so naravne prsi v današnji vizualni kulturi anomalija. Prav šokantno je, če se gola igralka uleže in se njeni dojki spustita na svojo stran. To več ni videti resnično.     (Susan Bordo: A new look at men in public and in private)  

Ocena o primerni ali pretirani telesni teži je danes pod tako močnim vplivom potrošništva, da je glede na kriterije iz reklam skoraj vsak človek debeluh. In bi se glede na to moral neprestano postiti. Čeprav bi zaradi sporočil iz sosednjih reklamnih plakatov moral neprestano jesti in poskušati nove in nove okuse. Potrošništvo je zelo paradoksen sistem vrednot.     (Alojz Ihan, Sobotna priloga, 17. 6. 2000)

Kadar se moje odraščajoče deklice sekirajo zaradi kilogramov ali prvih mozoljev, jim poleg raznih nasvetov v zvezi s tem in izjav, da so zame najlepše na svetu, rečem, da zunanji videz sploh ni pomemben, in jim kot prednost naštejem razne moralne in značajske vrednote. Nato grem v kopalnico in si sperem usta z razkužilom. To je namreč ena največjih laži, kar jim jih trobezljam, čeprav v upanju, da bodo verjele in jim bo to v življenju v pomoč.     (Desa Muck v Oni, 2001)

Niti jaz se ne zbudim tako, da bi izgledala kot Cindy Crawford.     (Izjava Cindy Crawford v intervjuju)

There are 3 billion women who don’t look like supermodels and only 8 who do.     (Lutka Ruby v oglasu za Body Shop)

In še zaključna misel Metke Kuhar:

Res je, da ima vsaka družba svoje standarde lepega videza, ampak še nikoli ni bilo nikjer toliko naslovnic, oglasnih panojev, filmov in televizijskih oddaj s podobami, ki nenehno utrjujejo predstavo, da je lepota vse. Če si samo predstavljam, kaj bi se zgodilo, če bi ženske vse misli, napor in denar, porabljen v želji po doseganju zapovedanih lepotnih idealov, preusmerile drugam! Kaj vse bi lahko počele v tem času! Kaj vse bi lahko dosegle, če bi zmogle uveljaviti lepoto raznolikih teles in ne bi pristajale na dolgočasno, standardizirano, kanonizirano telo!

Mogoče pa ta, današnja faza obsedenosti z nečloveškim lepotnim idealom, predstavlja zadnjo fazo moške nadvlade, kateri blo sledila vstaja žensk. Mogoče. Drugače nas bo lepotni ideal prignal ali v smrt zaradi izstradanosti ali v duševno smrt zaradi zasužnjenosti. Držim pesti in upam na prvo možnost, če že ne morem verjeti vanjo…

The flower said, “I wish I was a tree”
The tree said, “I wish I could be
A different kind of tree”
The cat wished that it was a bee
The turtle wished that it could fly
Really high into the sky
Over rooftops and then dive
Deep into the sea

And in the sea there is a fish
A fish that has a secret wish
A wish to be a big cactus
With a pink flower on it
And the flower
Would be its offering
Of love to the desert
And the desert
So dry and lonely
That the creatures all
Appreciate the effort

And the rattlesnake said
“I wish I had hands so
I could hug you like a man”
And then the cactus said
“Don’t you understand
My skin is covered with sharp spikes
That’ll stab you like a thousand knives.
A hug would be nice
But hug my flower with your eyes” (Antsy Pants, Tree hugger)

Že dolgo se ni zgodilo, da bi v kakšnem filmu (ki je, mimo grede, fenomenalen…no, vsaj zares dober) uporabili toliko dobre, precej nepoznane glasbe, kot so to storili v filmu Juno. Zahvaljujoč filmu in seveda njegovemu soundtracku, sem odkrila zelo zanimivo in posebno umetnico Kimyo Dawson. Če ne veste o čem govorim, morate poslušati ta sountrack. Ujemanje med glasbo in samo energijo filma je neverjetno. Res me že dolgo ni kakšen sountrack tako impresioniral (če izvzamemo Titanicov sountrack v mlajših letih (ja, ni najbolj pohvalno, ampak vsi smo bili mladi…), se me je tako dotaknil le še sountrack Plesalke v temi). No, Juno ni tako čustveno naporen in ubijajoč kot Plesalka v temi, je pa vseeno po svoje zelo poseben in čudovit. Seveda mu poseben čar daje glasba. Priporočam.

Še nekaj meni ljubih verzov pesmi Kimye Dawson…

and we’ll pray, all damn day, every day,
that all this shit our president has got us in will go away
while we strive to figure out a way we can survive
these trying times without losing our minds

***

so if you wanna burn yourself remember that I LOVE YOU
and if you wanna cut yourself remember that I LOVE YOU
and if you wanna kill yourself remember that I LOVE YOU
call me up before your dead, we can make some plans instead
send me an IM, i’ll be your friend

***

so i’ll curate some situations, make my job a big vacation
and i’ll say FUCK BUSH AND FUCK THIS WAR
my war paint is sharpie ink and i’ll show you how much my shit stinks
and ask you what you think because your thoughts and words are powerful

***

you’re so nice and you’re so smart
you’re such a good friend i have to break your heart
tell you that i love you then i’ll tear your world apart
just pretend i didn’t tear your world apart

***

i like my new bunnysuit
i like my new bunnysuit
i like my new bunnysuit
when i wear it i feel cute

***

Here is the church and here is the steeple
We sure are cute for two ugly people
I don’t see what anyone can see in anyone else…but you

***

Just because we use cheats doesn’t mean we’re not smart
Za večji učinek priporočam predvajanje pesmi, saj jim poseben čar daje pevkin glas. Zares lepe, zanimive, preproste in hkrati globoke pesmi… Zanimiv stil, nekaj drugačnega za spremembo.

Bi prilepila kakšen video, pa saj veste, da ne znam:))

Evo, za konec pa še prelepa pesmica, za katero bom prilepila link, ker to pa znam: http://www.youtube.com/watch?v=nBDbUVXXp-U&feature=user

PRIPIS (Robi): Bom jaz dodal video: