Jasna

Kaj se mi že vsaj tri tedne podi po glavi? Prijetna pesmica s še ne dovršeno melodijo (death metal, morda punk, hardcore?), a več kot izpiljenim besedilom: Sovražim koncepte / sovražim koncepte / zakaj / zakaj / zakaj/ sovražim koncepte / profesor, dajte že sprejet ta j***** koncept / aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa / sovražim sovražim sovražim.

Nekako tako gre. Vsak dan se kaj malega spremeni ali doda k besedilu. Poanta ostaja: V čem je smisel seminarskih nalog?? Prav, če bi nas želeli naučiti izdelovanja neke celovite raziskave ali družboslovne obravnave neke teme. Tako pa cilj seminarskih nalog ni ta. Ne vem sicer, kakšen je, a ta zagotovo ni.

12 predmetov na leto = 12 seminarskih nalog med 10-15 strani = en velik kup nesmisla in zaman padlih dreves.

Pri predmetu, pri katerem bi se naj učili izdelovanja kakovostne kvalitativne raziskave, na primer, želimo raziskati eno področje. Če že moramo narediti raziskavo, jo želimo narediti temeljito – si zadati neka vprašanja, ki so dejansko bolj inovativna in ki morda lahko prinesejo kakšen nov odgovor. Želimo se izogniti postaviti predvidljive in same po sebi logične hipoteze, ki je bila že stokrat dokazana, pa čeprav bi na tak način najlažje prišli do lepe ocene (bravo, izobraževanli sistem!). Ne, pripravljeni smo vložiti malo več truda in časa, da bi končen izdelek dejansko nosil neko minimalno vrednost – vsaj nam, izdelovalcem. Tako ali tako dvomim, da je cilj družboslovcev kdaj drugačen; pa pustimo to. Ali nas profesor pri tem spodbuja? Seveda ne. Usmerja nas k enemu vprašanju, čeprav smo menda sposobni kaj več, in še to k takšnemu čimbolj predvidljivemu – da bo delo lažje. Vesna Godina je imela prav: grobo kastrirajo naš intelekt (še takrat, ko sami malo prenehamo s tem početjem). In tako je povsod… Ne da bi imeli manj seminarskih in tiste bolj konkretne, ki bi dejansko nosile neko vrednost in rezultate…ne, treba je pisati gore neuporabnega papirja, katerega vsebine se niti sami ne spomnimo več v naslednjem semestru.

Pa kaj, zakaj? Ali bom na koncu diplomirani pisec seminarskih nalog? Kaj bolj uporabnega bi bilo res prevelik izziv za ustanovitelje te vedno manj dišeče bolonjske pašte.

Marec. Mesec preletavanja ton literature in pisanja konceptov, ki ti jih vsak dan množično zavračajo (ravno sedaj sem poslala že šestič spremenjen koncept profesorju, ki mi v roku par minut zavrača koncepte in tako cele dneve preždim za računalnikom in si ”dopisujem” z ljubim profesorjem…že cel teden poteka najina zabavna korespondenca…komaj čakam, da se po tej sagi spopadem še z ostalimi petimi predmeti, ki nestrpno čakajo, da se lotim vedno vznemirljivega pisanja konceptov).

April. Če ti uspe vse koncepte ”spravit skoz”, se lahko lotiš pisanja vznemirljivih seminarskoh nalog – se pravi povezovanja citatov v smiselno celoto; brez večjih lastnih vložkov seveda, kdo pa si, da boš izražal svoje misli?!

Maj. Šele zdaj nastopi dejansko učenje, saj si prej vsaj 2 meseca zabil za Koncepte / koncepte / sovražim koncepte.

Junij. Lovljenje izpitnih rokov, na katera seveda ne moreš, če nisi zadovoljivo spisal seminarskih nalog.

Julij. Mesec počitnic oz. začetek zbiranja idej, literature in konceptov za naloge, ki jih nisi uspel narediti med letom. Pisanje nalog.

Avgust. Mesec učenja za izpite, na katere nisi mogel zaradi nezadovoljivih konceptov ali zaradi tega, ker si ves čas namenil pisanju konceptov, namesto učenju.

September. Prva polovica mesca še učenje, nato 14 zasluženih dni počitka, ker zdaj tako ali tako ne moreš ničesar več narediti.

Oktober. Novi roki oddaje konceptov in jovo na novo.

Saj vem, študentski čas je lep čas. Samo ko se sredi noči zbujaš, ker imaš misli polne idej o konceptih, ki ti jih nato zjutraj zavrnejo in ko se ti po mislih nenehno podi zgoraj opisana melodija, te zna popasti slaba volja…

Pogledala je vase in zaledenela od groze, kajti videla ni ničesar. Nič ni ostalo od vseh mogočnih idej in prepričanj, od vse pristnosti in norosti. Na mestu, kjer je nekoč divje utripalo mlado goreče srce, se je razpredala praznina.

Planila bi v obupan jok, pa je bila prazna čustev. Ni znala več zares jokati, solze so kot prazna voda tekle, a ni jih čutila.

Ko se je odpravila na vsakodneven obhod mesta, se je nenadoma zaustavila. Skozi sivo vejo osamelega drevesa je skozi težko meglo posijal žarek sonca. Spomnil jo je na nekaj davno davnega, neotipljivega. Zapeklo jo je po telesu in iz spomina je vstala prečudovita grozeče boleča podoba. Sedela je na deblu v gozdu, obdana s šelestečo bujno zeleno travo, pogledom uprtim v puhaste oblake na iskrivo modrem nebu. Obhajale so jo vse mogoče misli, a četudi so vmes bile žalostne, je globoko v sebi čutila zadovoljstvo nad svojo zmožnostjo dojemanja in svojo enkratnostjo. Obdajale so jo misli in čutila je. Dihala je topel zrak in vedela, da živi, vedela je, da ji je namenjeno posebno, nenavadno življenje; da ji je namenjena globoka sreča. Vedela je, da nikoli ne bo postala del množice. Vedela je, da je stvarstvo zanjo pripravilo posebno pot osebnega iskanja in najdenja. Vedela je…

Zavrtelo se ji je pred očmi. Tisto dekle v gozdu…tako daeč, tako tuje. Oglašalo se je iz pozabljenih globin. Ni še mrtva, ni še izginila! Samo tako neopisljivo daleč je. Kriči iz neznano kje: ”Izvleci se iz krempljev množice, to nisi ti! Odvrzi masko in to lupino! Spomni se, kdo si, od kod prihajaš in kam greš!”

Gledala je suho vejo in megla ji je padala na veke, megla ji je prekrila oči, megla ji je padla na usta. Na usta, ki že dolgo ne poznajo več nasmeha ob skrivnostni preprostosti narave. Nasmeha ob utripanju krilc tistega rumenega metulja, ki lovi belega. Megla ji je kot kamen padla na mesto, kjer je nekoč bilo srce. Tla pod nogami so izginila. Zgrudila se je na siv umazan beton. Siv umazan beton svoje duše.

Dekle v njeni notranjosti jo je s klici vabilo nazaj v življenje, prosilo je, naj jo poišče in obudi, odreši, razklene to jekleno verigo. Ona pa je bila siva kot beton in pusta kot beton in neživa kot beton. Ni imela moči iskati deklice. Ni je znala iskati. Predolgo je že od tega. Daleč stran je vse to. To je drugo življenje, ki ga ne pozna več.

Dekličini kriki so pojenjali, dušila se je v megli, utapljala v betonu. Ne zna živeti v svetu brez šelestenja krošenj in modrega neba. Ne zna čutiti jekla. Ko je že skoraj omahnila, jo je ustavila kaplja, ki ji je očistila dušico, da je lahko spet zadihala.

Njej so solze tekle po licu in pregriznile meglo. Krvava se je pobrala z betona, z razbitimi koleni, a nasmehom na obrazu. Odplazila se je stran od mesta. Ko je prišla do vasi, je že hodila. Ko je zagledala gozd, je stekla vanj. Našla je deklico in skupaj sta mrmrali melodijo vetra.

Ko se je nekdo le spotaknil obnjo in jo zmerjal za ničvredno pocestnico in narkomanko, je opazil kaplje krvi ob njej. Njen siv obraz je bil videti čudno blažen, raztezal se je v krvavi nasmeh. Odnesli so jo in jo pokopali v beton sredi betona, obkroženega s še več betona.

A zdaj jo sivina in hlad betona nista več motila, ona je tekla po neskončnih travnikih, obdana z neskončno blaženostjo in neskončno lepoto. Bila je daleč, daleč stran od krempljev mesta in množice.

Naposled je le našla svojo deklico.

* * *

To besedilo je privrelo iz mene ob novici, da smo izgubili še enega človeka, ki je bogatil obličje te zemlje. Še enega, ki ni sledil množici. Nekoga, ki je ubežal mestu in živel obdan z naravo. Nekoga, ki je našel moč in pogum, nekoga, ki je našel pot do svoje ”deklice”. Janez Drnovšek, počivaj v zasluženi blaženosti!

Človek, kot je on, mi daje pogum in vero, da za nikogar od nas ni prepozno, da najde svojo pot. Nekateri smo krepko zašli, a vedno obstaja pot iz začaranega kroga. Vem, on nam je lahko dober dokaz za to. Spoštujem ga zaradi velike osebne rasti, napredka in razsvetljenja, ki ga je zares živel in ne samo govoril. Trudil se je za boljše življenje, ne samo svoje, temveč vseh, tudi živali. Bil je dober človek; toliko boljši zato, ker je svojo pot našel relativno pozno v življenju. Mnogo si je upal, čeprav so se mu smejali. A sledil je svoji vesti in svojim prepričanjem. Samo upam lahko, da tudi sama kdaj zberem takšno moč. Janez, bil si velik človek in upanje ter navdih mnogim, izven meja Slovenije. Hvala za zgled, hvala za upanje. Ob žalosti ob izgubi takšnega človeka me tolaži le dejstvo, da je dosegel svoj cilj – bil je spravljen s sabo in svetom, ko je umrl. To pa je cilj vsakega posameznika. In mnogi imamo do tja še dolgo in težko pot osebne rasti in razumevanja kompleksnosti stvarstva.

Hvala za pot in vse najlepše tam, kamor vsi pridemo!

Ja, prav ste prebrali. To je diagnoza moje ”bolezni”. Alternativna medicina temu pravi kandida, drugi preprosto preveč zaužitih ogljikovih hidratov, moja nova zdravnica pa ji pravi študenstska bolezen. Zdravljenje pa je v vseh primerih isto. Nič sladkorja in visokih OH. Pa enkrat na teden kislo zelje – ha ha, tako vračam cimroma, ki me vsak dan živcirata na sto in en način. En ne hodi na faks in se cele dneve ukvarja z miksanjem glasbe, se pravi s predelavo uspešnic v tehno preobleko. Podobno kot je npr. predelava If you’re going to San Francisco. Vedno me je zanimalo, kako ti ljudje (zame izdajalci:) izgledajo. Hja, kaj drugega nisem pričakovala. Fante ne komunicira z nami, ima pa prijetno navado, da ko gre na manjšo potrebo, ne čuti potrebe po ciljanju v školjko. Wc smrdi kot javno stranišče, fante pa ne pomisli na to možnost, da bi malo počistil za sabo.

Drug fante pa cele dneve igra poker na spletu, ki ga glasno z nadležnim piskom opozarja na čas za potezo. Domnevam, da je malo naglušen, saj svojo tehno ”glasbo” (ja, sta se našla dva takšna) posluša tako naglas, da v svoji sobi niti misliti ne morem. Kaj naj, tuc tuc tuc tuc tuc dž dž tuc pač preglasi moje misli.

Seveda oba ne pomivata posode za sabo, puščata vrata apartmaja odklenjena in sta vsak na svoj način precej predrzna (ta, drugi fante, me vedno opominja o redu, če mi slučajno čez vikend v hladilniku zagnije kakšna zelenjava, sam pa brije svojo glavo v kopalnici in posledično posuje mojo zobno ščetko s svojimi lasmi, ne pomiva posode…). Hm, razlog ”študentske” bolezni je tudi stres…le kje ga dobim? Počutim se ujeta v svoji sobi, saj nočem iz nje, ko slišim koga od njiju v kuhinji. Glede na to, da sta oba cele dneve doma, sem torej prisiljena ždeti v svoji sobi. Ravnokar sem iz vljudnosti in želje po tem, da ne bom spet opomnjena, da vse smrdi, pojedla svoje zelje zaprta v sobo. Ja, ko fante VSAK DAN kuha golaž, ki ga ima zapakiranega v fejketaperver posodicah, ki mu jih vsak vikend pripravi mamica, saj seveda ne zna skuhati drugega od čaja, pa zelo diši. Zadnjič sem hotela nekaj vreči v smeti in ko sem odprla pokrov – me je presenetila na pol obrana kokošja nogica (bedra…kaj vem)…sem kar malo zakričala, saj sem zdaj prvič videla del trupelca v smeteh…sem se počutila kot sošolka v srednji, ki je kričala, če si pred njo mahal s koščkom posebne salame. Ja, če se iz nekoga norčuješ, kmalu sam postaneš tak

No ja, spet žalim druge ljudi, ampak verjemite, tokrat zasluženo. Ni prijetno živeti s takšnimi ljudmi, ki ti pokvarijo dan že zjutraj. Ahh.

No, ampak nazaj k diagnozi in zdravnici. Prvič imam tudi sama prijazno zdravnico, ki te posluša in te jemlje resno in se občasno še kaj pošali! Jeee! Čez en mesec grem zopet k njej, da preveri, kako je z mano. Najboljše pa mi je to, da je rekla: ”Poslušaj svoje telo, samo najbolj ve, kaj je zanj dobro in ti to sporoča.” Ja, včasih ti tudi zdravnik prizna, da tvoje telo ve, česa noče več vase.

Je pa rekla, da ne smem jesti belega kruha, samo polnozrnatega in nič kakavov in takšnih zadev, piti moram samo vodo…in to ne samo kratek čas, temveč v nedogled oz. do takrat, ko bo telo spet pripravljeno kaj nenajboljzdravega sprejeti vase.

Se pravi, da so moji občutki in diagnoza bili pravilni in je pač še naprej treba poslušati telo, ne pa oči.

Sem pa vesela, da sem odšla k zdravnici, saj imam zdaj to potrjeno in je skrb o resnejši bolezni premagana.

Mojster je govoril: ”Redki so, ki so z omejitvijo izgubili.” (Konfucij)

Jaz sem ostala brez besed… Res nevem, kaj naj rečem. Včeraj sem napisala en post po dolgem času, da bi ljudje videli, kaj se dogaja z mano zadnje čase in bi slišala morda še kakšno spodbudno besedo v stilu ”Verjamemo vate, držimo pesti, da ti uspe.”… Reakcije so trčile vame kot strela, ne vem od kod, še manj pa zakaj. Da se moram braniti za to, ker sem se odločila namesto v telo basati pomfri, čips, bele štručke in jih nadomestiti s sadjem, zelenjavo…ne vem, tega nisem navajena, sploh ne med prijatelji, ki dobijo v oči solze, če pijem kokakolo, ker ne gledajo radi, kako se nekdo, ki ga imajo radi, zastruplja. Očitno imam čudne prijatelje in sem sama čudna, ampak svoja doživetja bom odslej delila z njimi, ne s spletom, kjer stvari dobijo popolnoma nepričakovane dimenzije.

Tale komentar pustim še nekaj časa, potem pa zbrišem temo in ne pišem več o osebnih stvareh. Morda s tem zapiram tudi blog, ne vem še. Vem pa, da nisem netolerantna, vzvišena, še najmanj pa samozavestna in če na spletu dajem tak vtis, se mu odpovedujem in se bom, kot do sedaj, raje posvečala ”realnemu” življenju, o določenih temah pa pogovarjala z ljudmi, za katere vem, da delijo prepričanje z mano.

Kar se tiče mojih spornih izjav – med vikendom sem jih isto povedala mami, povedala sem ji, da nočem kot ona obupovati nad svojo postavo in da suhega telesa ne morem videti kot bolehnega, kot ga vidi moja stara mama. To sem povedala direktno. Sem pa že dolgo dolgo navajena poslušati mamine izjave v smislu ”zakaj moraš biti takšna, zakaj toliko razmišljaš, ne oziraj se na to, če stradajo otroci v Afriki, važno, da si ti vredu…”. Takšna ne morem in nočem biti in me tega ni sram povedati, razumem pa konvencionalno vzgojo tistih, od katerih prihaja takšno prepričanje in ga sprejemam. Moje je pač drugačno.

Velikokrat se je mami zjokala nad mano z besedami: ”Zakaj moram imeti takšno hčerko?” To je zame najhuje, kar lahko slišiš od staršev in tega ne bom nikoli pozabila, vedno mi bo ležalo nekje v podzavesti in vedno bom vedela, da nisem tisto, kar bi doma želeli, da sem. Ker to ne morem biti. Je potem čudno, da imam težave s samozavestjo in posledično s hrano, ki je tolažba razrvane čustvenosti? Mislim, da ne; zato sedaj popravljam škodo, ki sem jo z leti storila s prenajedanjem v stiskah. Za rojstni dan sem mami poklonila svojo pesem, ki mi je takrat pomenila višek mojega ustvarjanja in me je izpovedovala, utelešala. Mami je le zavzdihnila in rekla, zakaj moram biti takšna in toliko razmišljati in toliko komplicirati in nasploh, zakaj moram biti takšna. Ker sem takšna in mnogo ljudi vidi mojo dobroto, mojo globino in prednost mojega razmišljanja. Zato se dobro počutim med prijatelji. Doma pa se ne upam izražati, niti mi to ni dopuščeno. Zato me doma nihče ne pozna – ker me noče. Ker vsi hočejo o meni vzdrževati neko idealistično podobo. A jaz nisem podoba, jaz sem jaz. Naj me spozna, kdor hoče. Tudi jaz želim biti enkrat zadovoljna s sabo, to pa lahko dosežem le na ta način, da ne dovolim domačemu stanju, da mi zbuja slabo vest in me omejuje. Čas je, da odrastem in sprejmem dejstvo, da me doma pač nikoli ne bodo sprejeli v vsej moji razsežnosti.

Še enkrat se opravičujem temu, kar je izpadlo iz doronamernega, v veselju pisanega posta. Nekatere stvari je bolje zadržati v krogu ljudi, ki te razumejo in ne obsojajo. Se bom kmalu naučila tega, da vsega pač ne morem deliti  s svetom.

Hvala za vso izraženo skrb, a mislim, ne, verjamem, da je zelo zelo pretirana. Tisti, ki me najbolje poznajo, to vedo; saj me tudi poslušajo in POZNAJO.

Jutri pa brišem temo in s tem dokončno zapiram poglavlje v življenju – vem, da razumevanja ne morem iskati v družini; nič hudega, dovolj mi ga je nudenega s strani prijateljev in seveda, s strani Ljubljenega.

Imejte se radi, saj je danes praznik ljubezni!

Želela bi tudi, da me nekoč sprejmete, a kot sem rekla, najlažje bom odrasla, če to utopično željo pozabim in se z njo ne obremenjujem. Ljudje smo različni in živimo v popolnoma različnih svetovih. S svetovi, ki se vrtijo v mojo smer, se odlično razumem, tako da sprejemam tudi tista, ki se vrtijo v nasprotno smer…naj se vrtijo in pri tem imajo lepo. Vsak naj bogati svoj svet in se pusti obogatiti z drugim; naj ga ne ruši in ne skuša spreminjati njegove smeri.

Ne vem, kaj je bolj popularno, ali valentinovo ali zavračanje valentinovega. Toda s tem se ne obremenjujem – z dragim nikoli ne greva spat, ne da bi si izpovedala ljubezen, vsak dan je poln objemov, stiskanja, lepih besed (in zafrkancije v najinem (mojem?) stilu, ki je odraža globoko po- in navezanost), pozornih sporočil, klicev. Res je, da mora vsak dan biti romantičen, a če je Ljubezni posvečen še poseben dan, na katerega ti je dovoljeno odmisliti vse in ga preživeti z ljubljenim, zakaj za vraga pa ne?? Ne gre za kupovanje daril, gre za tisto prikupno sporočilo, tisti dan, ko se po mestu sprehajajo množice rdečih vrtnic in rdečih balonov, dan, ko ti je dovoljeno biti osladno norčavo zaljubjen in to kazati celemu svetu. Spet, lahko bi to počeli vsak da in eni to tudi počnemo, ampak ko to vsi počnejo na enkrat, je še čarobnejše. Pa kaj, če iz vseh izložb sijejo kičarije. Lepo je.

Valentinovega smo se veselili kot otroci, v pričakovanju čokoladnih bonbonov ali anonimnih pisem. Zasovražili smo ga v puberteti, ko smo bili sami in uporniki in nasploh proti (čeprav smo neizrekljivo zavidali vsem, ki so se sprehajali z roko v roki) vsemu, še najbolj ljubezni (I don’t need a man/what’s love got to do with it/no man’s woman/nobody’s wife…). Sedaj, ko smo malo odrasli in spoznali tistega, ki je kruto porušil vsa dotedanja prepričanja in načela, pa se ga spet veselimo. Pričakovanja se niso zvišala (ne, iPhone ali Garmin zanjo se mi zdi MALO pretirana izbira), lepo pa je kupiti ali narediti pisemce, vanj zapisati čustva in biti presenečen. Si vzeti dan samo za vaju. Se imeti rad.

Lepo je, skomercializiranost gor ali dol. Vsak izgovor je dober za povečano količino romantike in kakšen poljub več.

Tekom študija sem naletela na zanimivo misel (mislim, da pri sociologiji okolja), da je vsakdanje nakupovanje pravzaprav religija- slepo verjamemo, saj ne moremo zares preverjati. In to me vedno bolj plaši. Nikoli ne moremo v resnici vedeti, kaj jemo, kaj dajemo v in na svoje telo.

Upamo, da na etiketah piše vse, kar je dejansko vsebovano v produktu, slepo zaupamo. In ko izvemo, da seveda ni zabeleženo vse, in da smo vase vnašali stvari, ki jih sicer nikoli ne bi, boli.

V Sloveniji obstaja zakon, da če nek material prevladuje v 80%, se lahko napiše, da je produkt v celoti iz tega materiala. Tako lahko npr. kupite čevlje iz umetnih materialov, v resnici pa so 19% usnjeni. Lahko kupimo popolnoma neusnjene čevlje, pa so zljepljeni iz lepila živalskega izvora. Stvari, na katere ne bi niti pomislili.

Siru se dodaja sirilo, ki je v preteklosti najpogosteje bilo renet ali rinin (stena želodca teličkov), danes pa so cenejša sirila rastlinskega izvora; je pa zelo težko ugotoviti, kateri siri vsebujejo katero sirilo. Želatine ne vsebujejo le ”žele” bonboni, temveč te preseneti v vseh mogočih artiklih, čeprav obstajajajo manj krvavi nadomestki (agar agar ali kuzu). Če poješ čokoladico Mars, Snickers, Twix, zraven nevede zaužiješ še kožico teličkovega želodca (sirilo). Tudi v nekatero sojino mleko in sojin sir dajejo živalsko sirilo. V belo vino dajejo želatino. Tobak lahko vsebuje sečnino, med, mlečne derivate, glicerol in še druge dodatke, ki so lahko živalskega izvora. 

Tako lahko živimo v nekem prepričanju, reničnost pa je popolnoma drugačna.

Da, zame je tema toliko bolj šokantna, ker pač v svoji vegetarijanski prehrani nočem nevede uživati živali. Pa vendar, tudi mesojedcem verjetno ni vseeno, kaj vse se daje v hrano. In to so samo stvari, ki so označene. Koliko je stvari, ki niso označene!

Torej je res, ko kupujemo, lahko samo upamo in verjamemo, vedeli ne bomo nikoli. Lahko se izobražujemo, informiramo, stopimo v stik z vsakim proizvajalcem, katerega produkt nas zanima, da se prepričamo, ali je zares to, kar želimo…ampak proizvodov je daleč preveč, vseh se ne da preverjati…samo zblazniš lahko.

Groza, kako malo človek pomeni sočloveku, da mu v hrano meša vse mogoče svinjarije; bolečine, ki jih ob tem povzroča živalim in okolju, ki sta zanj samo blago, pa so tako ali tako neopisljive.

Ničesar ne moreš kupiti, ne da bi vedel, ali je nekaj genetsko modificirano, da niso dodane stvari, ki jih nočeš ali si jih celo ne predstavljaš… Kupiš solato, pa ima okus po kovini, kupiš paradižnik, pa ima okus po plastiki, kupiš kisle kumarice, pa dobiš v njih vloženo miš…

Cene pa strmo naraščajo. Plačujemo nesmiselne zneske za stvari, za katere nikoli ne bomo vedeli, kaj pravzaprav so in kaj vsebujejo. Plačujemo za stvari, ki jih kupimo že napol pokvarjene ali so brez okusa.

Nekdo nas ima za norca.

In se mu naša neumnost zdi blazno, blazno smešna.

Med izpitnim obdobjem navadno osvežim spomin, zakaj mi je moj študij všeč. Daje tako veliko zanimivosti, novega, pobud za razmišljanje, razjasnitev nepojasnjenega…

Čeprav nočem verjeti Freudu, da je bistvo vsega spolna sla, da se vse vrti le okrog tega in da to stoji za vsem (morda je res, a nočem verjeti:), in čeprav, ko imam polno glavo vsega, bi tudi sama najraje rekla ”Freud, včasih je cigara samo cigara!”, ga imam vseeno rada. Z vsemi teorijami o umoru in použitvi praočeta vred. Toda zna tudi pičiti, kamor boli. ”Zbudimo se, da bi lahko še naprej sanjali.” Kar pomeni, da se nam v sanjah, ko tudi cenzura malo zaspi, razkrije, česa smo v resnici zmožni in kdo sploh smo. Zbudimo se zato, da bi lahko še naprej sanjali, da tega v resnici ni v nas, da nismo takšni; da nismo zmožni takšnega razmišljanja ali dejanj. Ja, še naprej se hočem zbujati…

Še nekaj ”ironičnih” dejstev, ki sem jih nabrala v knjigi Karmen Šterk, Serijski morilec: normalen psihopat patološke matere. Ne, nisem zblaznela, to je pač študijska literatura pri psihoanalizi. Da, nekdo se mora ukvarjati tudi z najtemnejšimi platmi zmožnosti človeštva. Ne dvomim več v resničnost Freudove trditve o sanjah; želela bi le, da bi tudi serijski morilci zbujali in se prepričali, da niso zmožni uresničiti svojih fantazij. Po 350 straneh knjige vem, da ni tako preprosto, a vseeno. Če imate želodec, priporočam branje. Razjasni ozadje nerazumljivega.

O ironiji pa:

”Ko je Jeb Bush, floridski guverner, odklonil zadnjo možnost pomilostitve, so Aileen Wournos (prostitutka, ki je pobirala štoparje in jih po spolnem odnosu umorila) 9. oktobra 2002 usmrtili s smrtonosno injekcijo. Pravijo, da se je guverner dokončno odločil o njeni smrtni kazni, potem, ko si je ogledal enega od intervjujev, ki jih je Wuornosova dala televiziji in v katerem je dejala: ”Nisem jaz tista, ki sem bila nasilna prva, tisti moški so bili. Dovolj imam že tega, da nas imajo moški pod nadzorom, da lahko z našimi telesi delajo, kar koli si zaželijo, njim pa se nič ne zgodi samo zato, ker živimo v družbi, ki jo obvladujejo moški.”

Ko je čakajoč na smrtno kazen sedela v zaporu, jo je obiskal hollywoodski producent, ki ga je Aileen prosila: ”Prosim, ne napravite pošasti iz mene.” Charlize Theron je za vlogo Wuornosove oskarja dobila 29. februarja 2004, prav na dan, ko bi Aileen praznovala 48. rojstni dan, če bi bila še živa. In seveda, naslov filma je bil Pošast. (Šterk, 2007)

Ed Kemper je zanalašč nastavil eno izmed svojih žrtev v prtljažnik, čisto pod steklo, saj ga je zanimalo, če jo bo kdo opazil: ”Odtaval sem z njo in jo dal v prtljažnik tik pod okno. To je nekaj, kar me preseneča v družbi. Da lahko narediš prekleto kar koli in nihče ne bo ničesar rekel ali opazil.” (Šterk, 2007)

Da, zabavno je preučevati psihologijo množice in čredni gon… Čeprav pa ugotovitve ne prinašajo tako zabavnih rezultatov. Težko je ob tem verjeti, da bi lahko spreminjal družbo, če je le-ta tako pasivna, neintelektualna množica. Vsi govorimo isto, zgledamo isto, drenjamo se v istih trgovinah, zgražamo se nad istimi stvarmi…pa sploh vemo zakaj??

 Vemo zakaj? Ali so to le stvari, ki kot ”strahovi tičijo v nas, tako davni strahovi predhodnih generacij, da vanje ne verjamemo več, pa vseeno tičijo v nas in nas strašijo” (Ibsen, Strahovi)?

Množice me strašijo. Njihovi voditelji pa še bolj.

Najbolj pa je strašno, ko se zaveš, da si tudi sam del nje in da se od nje ne moreš odtrgati.

***

”Dovolj imam že tega, da nas imajo moški pod nadzorom, da lahko z našimi telesi delajo, kar koli si zaželijo, njim pa se nič ne zgodi samo zato, ker živimo v družbi, ki jo obvladujejo moški.” (Aileen Wournos)

Včasih se rada mučim z gledanjem sodobnih hollywoodskih komedij, saj me zanima, kakšna je moderna scena, kakšne so smernice, vsebine… In priznam, včasih bi si samo rada odpočila, poslala možgane na pašo in se zabavala. Nisem vedno pri volji za težke filme, ki so zame seveda edini pravi filmi. Težava pa je v tem, da se ob modernih komedijah ne morem zabavati. Vse drugo so, samo smešne ne. Ob njih postanem zgrožena nad današnjim svetom, želim si, da je to le izmišljen film, pa v sebi vem, da ni tako. Včasih mi gre dobesedno na bruhanje od zgroženosti in razočaranja.

Estetsko ali naravno prikazana golota  v filmu me ne moti. Ljudje smo pač goli pod obleko. In morda, če se, kot kažejo smernice, v vsakem filmu mora pojaviti vsaj eno nago bitje, povečini ženskega spola, a tudi moških je veliko, potem bodo morda ljudje začeli sprejemati goloto kot nekaj naravnega, ne kot tabu. Predvsem mislim na moške; morda bodo spoznali, da so ”joške” pač samo ”joške”, del telesa, kot komolec, nič posebnega. Ampak to je spet druga zgodba, ne želim se spuščati vanjo. Želim le povedati, da sicer mi bi bilo ljubše, če mi ne bi bilo treba gledati nagcev, kamor se obrnem, ker če smo že iznašli obleke in se jim pripisuje ogromen pomen (znamke, cena…), potem jih pač nosimo v javnosti; ampak nekako sprejmem goloto. Ni panike. Čeprav me malo boli, ko npr. vidim nagega igralca in se mi zdi, da se mora počutiti zelo ponižano…takšen je pač igralski kruh, sprejmi ali odidi. V vrsti čaka nešteto drugih, ki so za 5 minut slave pripravljeni storiti vse. Zato si tudi ne želim več postati igralka. Vsaka druga predstava je prepolna nesmiselne golote in vse je obrnjeno na spolnost… Še teater so mi skazili:( Nop, to ni zame, hvala.

Kar me resnično moti in boli, je dobro prikazano v skrupucalu od filma, ki sem si ga pogledala včeraj, ker je bila za mano naporna noč in nisem imela energije za kaj pametnejšega. Good luck Chuck ali Predzakonske zdrahe je velecenjeni naslov tega izdelka. Že začetek me je spravil v obup. Skupina otrok, tam okoli 10 let, se igra ”sedem minut raja” – sedijo v krogu in zavrtijo steklenico, in izbrani par mora za 7 minut v omaro. Zunaj se pogovarjajo, da je prva faza poljub, druga joške, tretja fafanje. 10 letni otroci!!! Ko nek otrok reče, da je punci treba potisniti prst, najbolje palec, mi je postalo slabo. Kaj ni več otroštva, so res vsi tako pokvarjeni ali jih le filmska industrija želi pokvariti?? Postalo mi je slabo. Imam to slabost, da ko se mi kar res gabi, mi postane fizično slabo. Zadnjič, ko sem bila po dolgem času v kinu, mi je bilo tako slabo, da sem komaj zadržala, da nisem pobruhala človeka ob meni. Ja, ni preveč lepo gledati modernih filmov, če imaš takšno hibo.

Otroci odrastejo in film se razvije v pravi pornič. 10 minut čistega golega seksa, različnih položajev, ki so predivji celo za ustvarjalce porničev, grdega govoričenja, seksa, seksa, seksa. Ne seksa, f**a. Ni več sramu, vse je dovoljeno. Nastopi tudi ženska s temi prsmi, seveda jo pokaže. Glavni igralec na koncu kot del predigre spolno zadovoljuje plišastega pingvina!? Nič nimam proti spolnosti v filmu, če je lepo predstavljena, kot npr. v Petelinjem zajtrku – tam je golota in prikaz spolnosti smiseln in tudi čisto lepo prikazan. Ampak to, kar se zdaj dogaja v ameriških ”komedijah” je čisto navaden pornič z malo zgodbe. Igralski poklic zgublja veljavo. Ne morem občudovati zvedz in dvomim, da so sami zadovoljni s sabo. Goza. Cel film mi je bilo slabo zaradi gnusa nad svetom, v katerem živim.

Zame je seks najgloblja fizična izkušnja, ki jo deliš s pravo osebo, katero ljubiš in se ji s tem popolnoma predaš. Združenje duhovnosti in fizičnosti, najgloblje združenje bistev dveh ljudi. Za ves ostali svet, razen redkih izjem, seveda, je seks telovadba. Zadovoljevanje potrebe. Partner le objekt zadovoljitve, predmet. Gre za razvrednotenje ljubezni in reduciranje oseb na objekte zadovoljitve. Mene to sili na bruhanje, ne morem pomagat.

Da imate otroka in hoče v kino, pa je prestar za Frančka, kaj storite? Ga peljete gledat tak film, kjer bo dobil izkrivljene predstave o spolnosti in kjer bo pri rosnih letih izpostavljen pornografiji? V naši mladosti smo lahko gledali Babe-a ali Robina Hooda, pa že tam je bila prikazana ženska z železnim devičnim pasom, ki ga je Robin hotel prežagati z motorno žago – in to je bilo vse. Če danes otroci gledajo takšne filme in dobijo takšne predstave o spolnosti, potem me je resnično strah prihodnosti. Včasih so bile poroke dogovorjene, a je vseeno obstajala ljubezen, ki pa je največkrat morala biti skrivna, a obstajala je. Sedaj vedno bolj izumira, in takšni filmi so eden izmed največjih krivcev za to.

V kino ne upam več zahajati. Po dolgem času sem šla gledat Peteljinji zajtrk in so mi po licih tekle solze zaradi krute vsebine in še posebej zaradi krute publike. Ne prenašam strip klubov in striptizet/prostitutk, pa ne zaradi njih, ampak odnosa, ki jih spremlja. V filmu je prikazan tak klub, kjer pohotni prašiči gledajo žensko kot kos mesa, jo kupijo in se zadovoljijo. Rečejo: ”TO je to”, ne ”Ta je ta”. Nisem mogla zadržati solz, saj je to najnižja stopnja, kamor človek lahko stopi; groza me je bilo. Dvorana pa se je smejala, moški ob meni je pokal od smeha. Nisem mogla misliti drugega kot to, kakšen prašič je. In seveda, bilo mi je zelo slabo. Trpela sem in jokala. Ves svet pa se je smejal. Potem kasneje v filmu nekdo posili striptizeto in ji odgrizne klitoris. Kruto, ogabno in zelo zelo žalostno. Nekdo v fimu vpraša: ”Kako lahko posiliš kurbo?”, in vsi v smeh. Razen mene, seveda, ki nisem mogla zadrževati solz. Ljudje se mi gabijo. Kakšni prašiči hodijo po svetu, imajo ženske za kos mesa, ki ga lahko kupiš in z njim počneš, kar želiš…o, groza!

Vsi pa seveda govorijo, da je ta film super komedija in da se smejiš do solz. Ja, do solz, samo ne zaradi smeha.

Zame je vsak ogled filma veliko tveganje, saj se vedno pogosteje dogaja, do ob njih nenormalno trpim in jočem, tudi če gre za komedijo. Ljudje so imeli tako veliko potencialov, tako sanjsko bi lahko živeli, pa so vse razvrednotili in skazili, uničili.

Zato tak naslov posta: Vso srečo, Jasna, v svetu, v katerega ne sodiš in ne znaš živeti v njem. 

pride z velikim pompom. Na silvestrovo žurajo tudi nežurerji. Zdi se, kot da bo vse leto tako zabavno, noro, odtrgano, sproščeno, prijateljsko. Potem pa nastopi prvi januar. Najstrašnejši dan v celem letu. Vse horde ljudi izginejo. Vse je zaprto. Še lokalne gostilnice, ki bi bile odprte še ob naravni katastrofi. Nikjer ni nikogar. Kam se poskrijejo vsi ljudje in kaj za vraga počnejo?? Že dva dni gledam televizijo in umiram v dolgčasu. Minute se vlečejo huje kot pri biologiji v srednji šoli. Še malo, pa bom primorana gledati Harry Potterja, ki je očitno zelo popularen v prazničnem času, saj ga vrtijo na vseh kanalih, pa bi v resnici raje imela, da mi brez injekcij pulijo modrostne zobe. Ja, ne maram znanstvene fantastike – oprostite, feni.

Zakaj je vse, kar obstaja, zaprto ta dva dni…čemu na čast? Temu, da vsak ždi zaprt v svoji sobi in na vse pretege preganja dolg čas, ker se pač ne spodobi kam iti – za praznike je treba biti doma. Ne morem verjeti svojim besedam, ampak komaj čakam ponedeljek, čeprav bom po dveh mesecih obiskala predavanja. Vsaj nekaj se bo dogajalo, vsaj nekam bom lahko šla na čaj, vsaj ljudje (čeprav jih v resnici ne maram preveč) se bodo privlekli na plan in spet bo vse, kot mora biti.

Verjetno je vsega krivo najbolj dejstvo, da moj dragi dela že od božiča in še danes cel dan, videla sva se le za novo leto…sam iti skozi praznike pa ni nič kaj praznično. Sploh, če drugi uživajo na smučanjih in skupnem preživljanju časa. Resnično upam, da se novo leto ne pozna po prvih dneh. Ker res ne želim več biti sama.

Kmalu je, da to rečem, ampak upam, da bo drugo leto bolje:)))

Ahhh…če ima kdo recept proti ponovoletnem šoku dolgočasja, se priporočam. In ne, ne morem vleči filmov z neta, ker potem doma zasedem linijo vsem ostalim uporabnikom. In ne, resnično si ne želim še šestinpetdesetič ogledati Sam doma 1, 2, 3 in 4. Razen če pride ven peti del. In ne, nočem sama na sprehod, ker bom še bolj žalostna. Če mi kdo posodi psa za kakšen dan, se priporočam:)

Drugače pa vsem želim čimboljše leto, naj pogum premaguje strah, želim veliko nasmehov in smeha, sreče, čim manj dolgega časa, čim več stvari in še posebej oseb, ki vas osrečujejo, mnogo mnogo LJUBEZNI in čim manj sivih dni, veliko navdiha, iskrivih domislic, trenutkov s prijatelji, smisla in želj, ki vas vodijo do ciljev, želim tudi, da nekatere želje ostanejo neizpolnjene, da ne otopite in da ne izgubite svojih ciljev. Srečno in predvsem zabavno leto vam želim!

Cartman: Well, God, I guess you got me again, didn’t you? Yeah, that was a good one, God. Hope it made you laugh, you sick bastard. 

Samo tako mimo grede:) Spomnila sem se te misli, pa vam jo posredujem, če se slučajno kdaj počutite tako…niste edini:)