Moram te čutiti ob sebi, telo ob telesu, z ustnicami na ustnicah. Ni dovolj, da vem, da si nekje; moraš biti ob meni. Moram te dihati, moram piti tvoj življenjski sok, moram izpraskati tvoje oči. Moram. Ob tebi sem divji plamen, ki strastno uničuje. Ob tebi sem prestrašena deklica, drgetam do kosti od ledenega strahu. Na vsakem koraku se bojim, da izgineš in ostanem sama s svojo sivino, z mrtvimi pajki, ki še črni niso več. Na vsakem koraku se bojim, da prodreš še bolj vame in me bo še manj. Tečem stran od tebe, a potrebujem te, da tečeš z mano, da sva eno veliko bežeče čustvo, ki se nikdar ne ustavi. Sanjajva in nikdar se ne ustaviva, upajva in glejva v sonce. Da, sonce bo peklo, žgalo kožo. Da, sanje bodo padale na naju kot divji plazovi brezčutnih skal. A morava iti še dlje, morava pluti v globine, ne smeva se utopiti na površju. Pajki morajo oživeti, da bi lahko spet umrli, tokrat zaradi drugega razloga. In midva morava pasti, da bi lahko spet vstala. Sonce naju mora izžgati, da bi lahko gorela in skale nama morajo razbiti kolena, za bova lahko nekoč spet tekla.

Po koncu filma vedno sledi vprašanje: Kako se ti je zdelo? In po ogledu takšnih filmov navadno odgovorim: Ne vem. Sem razumela vse? Ne. Mi je bilo všeč vse? Ne. No, seveda, glasba je odlična, ampak to ni nobeno presenečenje. Po premisleku ugotovim, da mi je bil film všeč, predvsem zaradi več dejavnikov. Dejavnik z največjo težo je sama igra. Kate Blanchett se je več kot izkazala; bila je prepričljiva in osupljiva. Njena mimika in obvladovanje telesa sta bila dovršena in očitno trdo prigarana. Presenetil je tudi Marcus Carl Franklin, petnajstletni deček, ki pravzaprav izgleda še mlajši, a svojo vlogo mojstrsko odigra. In seveda, tu je še Heath Ledger, ki ga imamo v tem filmu (poleg vloge Jokerja v Batmanu) priložnost zadnjič videti na platnu. Heath je bil (še zdaj ne morem verjeti in se sprijazniti z uporabo preteklika v tem primeru) odličen igralec, ki pa bi se razvil v še odličnejšega, in tudi v tem filmu se je izkazal. Off topic, ampak ena izmed mojih velikih želj, ki bodo ostale neuresničene, je videti v filmu skupaj igrati Ledgerja in Deppa, kot mojstra ”zanimivih”, odtrganih, drugačnih vlog in tudi življenj. Kakorkoli, škoda je, gromozanska škoda zanj in za nas, saj bomo ostali prikrajšani za njegove mojstrovine.

Sama zgodba filma je nekoliko nepovezana, predstavlja šest različnih življenj ljudi, ki so medseboj nepovezana, čeprav se povezujejo v nekaterih točkah. Najočitnejši Bob Dylan je, za tiste vsaj, ki ne poznamo dovolj podrobnosti njegovega življenja, ravno Kate Blanchett oziroma Jude Quinn (igra moškega, če ime morda zavede), pa tudi Ben Whishaw (precej znan zaradi glavne vloge v filmu Parfum). Oba sta dobro osvojila Dylnovo mimiko in sta v svoji interpretaciji Dylana izvrstna.

Kar filmu daje čar so misli, izrečene iz ust vseh glavnih likov, in glasba, ki jih dopolnjuje. V filmu so združeni elementi in dogodki Dylnovega življenja, razdeljeni med sedem različnih oseb, z različnimi imeni in življenji. Ne gre za biografijo, temveč umetniški film, navdahnjen z umetnikom, ki se nikdar ni vkalupljal v ozke modele in se ni želel definirati. Predstvlja človeka, ki je tako poln, da bi lahko živel šest različnih življenj, in človeka, ki je tako raznolik, da bi lahko živel šest različnih življenj. Človeka, ki prikazuje mnogo ideologij, a se ne istoveti z nobeno; zapletenega, a (ravno zato) zanimivega človeka, ki bi mu želeli priti do dna, pa ne moremo - ker ne razumemo, ker noče, da bi razumeli? Ker želi, da bi ga le sprejeli namesto skušali analizirati in predalčkati?

Konec koncov nam to kaže tudi vodilo, nasvet, ki se pojavi kot sedmi nasvet za življenje:

Nikoli ne ustvarjaj. Ne bodo te razumeli.

This didn’t start with me—
everything that happened prior
laid down on a foundation that I stand on,
trying to remember that every freedom I have
has been inherited from ancestors
who fought for me before I even came back into being,
from ancestors who burned bras and wrote books
so that I could know the real meaning of “woman.”

I remember my mother, the only mother on the block who worked.
I was a latchkey child and it sounded like a disease
until I learned to replace my resentment with respect
because it was well-known that she always made more money than my father,
that her benefits were the ones we used,
that she wore the pants,
won the bread,
kept us comfortable.
My Nana went to college—
unheard of, she said, in that day,
which was not so many days ago.
She kept the textbooks, has them still, they make her proud,
they make me proud.

And then there’s me:
a child grown watching these women that always had their
husbands around but never needed them,
never heard the word can’t,
never heard the word weak
and still
I was too loud and bossy,
I was inappropriate and unashamed,
always doing my own thing, disillusioned by the bravado of boys,
unwilling to play dumb or act interested if I wasn’t
dumb or interested,
tattooed the symbol for woman with a fist in the middle on my ankle
and thought my meaning was clear.
“You’ll never get a boyfriend acting like that,” said my Nana
“Should I buy you a copy of The Rules?” asked my mother
I said I’d prefer her to send me all my old issues of Sassy that are in
my closet still and finally they both asked—
“Honey, are you gay?”

No, Mom, I’m just strong.
No, Nana, I’m just aware
and I always thought you were too but
this just proves how far we have to go because
I don’t hate men,
but I’m not one,
and I don’t need one to make me whole
so I guess that makes me independent
and I guess that makes me angry
that I’m missing 25 cents on every dollar I will ever make
so I set my dreams on fire,
hoping the flames will burn down
everything that tries to slow me down
in the most awe-inspiring, neon-orange that ever shot off the head of a match
because I refuse to sit pretzel-locked into myself,
not giving anything away,
I am offering all of me,
cupping my hand and slapping wood to break silence,
I need to break silence and say that will all this…
I still get so scared.
With all this,
I avoid walking alone at night
in a skirt,
shorts,
sweatpants.
I look down when I see men,
a man,
a car.
And it gets so hard to remember—
so, for myself as much as you,
I say that it has taken me 25 years
to get where I am
and it may be 25 more
until I can fully embrace my big-breasted body,
pale like sun never touched me,
soft-bellied and wide-hipped
curving to thighs that get covered with blood every month
to remind me that life can be created in me
because I’m a woman
and damn,
that’s something.

© 2003 Julie Baldock

Potem pa je bilo vsega konec.

Pred domom sta se poslavljala dva sosednja srednješolca. Njun pozdrav pa me je zapekel v dno srca. Pozdravila sta se namreč s hitlerskim pozdravom. Ostala sem brez besed, sililo me je hkrati na jok in neznosen bes. Bila sem nemočna. Mar ti mladci ne vedo, da pozdravljajo svojega morilca? Da bi sami romali v taborišče, če ne bi imeli takšne preklete sreče in bili rojeni prepozno? Nikomur, nikomur ne privoščim takšnih grozot, kot so jih doživljali milijoni. Ampak… kaj storiti s takšnimi slovenskimi mladeniči??? Jih poslati na ure zgodovine, jim povedati, da je morda njihova babica postala pepel v taborišču smrti? Kaj? Kaj bi vi storili, če bi videli svojega otroka pri takšnem početju? Vem, da se ne zavedajo, kaj počno; vsaj srčno upam, da se ne. Ampak vseeno. Po tem, ko sem obiskala ostanke Auschwitza in sem med pohodom po njem jokala, sam menila, da bi bilo na takšen ogled potrebno peljati vse otroke, da bi videli, kaj pomenijo takšne geste in kaj so prinesle. Sedaj pa nisem več prepričana, da bi to pomagalo - kaj, če bi takšnim malim pošastim to le še zagotovilo nove ideje?

Otroci, ki častijo največjo pošast, kar jih pozna človeštvo. Otroci, katerih me je na smrt strah. Otroci, ki bodo postali prav takšni odrasli.

Otroci, ki se zgledujejo po svojih starših?? Če malo spremljam ”javno mnenje”, vidim in vem, od kod otrokom takšne ideje. Samo preberite izjave pod članki na siolovem ali katerem koli portalu z novicami - nacizem, sovraštvo, rasizem, sovraštvo, nacizem. Sram me je živeti v takšni državi, še bolj pa strah. Ni še dolgo od časov hitlerja (ne, njegovega priimka res ne morem pisati z veliko začetnico), pa se nacizem tako krepi. In ne samo med preprostim ljudstvom slovenceljnov. Jelinčič. Po moje spada v zapor ali vsaj psihiatrično ustanovo. Ne moreš širiti takšnega sovražnega govora in biti na položaju. Pa je. Nacisti volijo nacista. In kje smo mi, ki to nismo?

V strahu zaprti v svojih stanovanjih, saj te že pri izhodu iz ”varnega zavetja” v dušo zareže hitlerjev pozdrav.

Samo čakam, da ga začne javno izvajati še Jelinčič. Pa saj mu ga ni treba, z njegovim odkritim sovraštvom do južnih bratov in Romov ga tako ali tako izraža.

Sram me je biti del takšnega naroda. Še bolj pa strah.

kdo si, ki imaš pravico odpuščati,
kakor da sam ne bi grešil?

vladar vsega tistega je,
česar se ne sme izvedeti

v dvorani strahov je hladno
tam se poveličuje mrtve podobe
kazni so žive

v dvorani strahov je hladno
a kipi so le kipi
možje bodo zmrznili v svojih svetiščih

takrat ne bo več ne strahu ne greha
človek bo spet posedoval veličino
ki mu jo je odvzelo ”nebo”

***

moj bog, nisem vredna, da pridem k tebi…
…zato se ne bom trudila.
a morda tudi ti nisi vreden,
da prideš k meni
ne maram mizoginih sadistov
in sveto pismo je zame najturobnejša grozljivka
nekega nepredstavljivo čudovitega
(in prav tako nemogočega) dne
bodo ženske spregledale
nekega nepredstavljivo čudovitega
(in prav tako nemogočega) dne
bo žival vrednja življenja

tistega nepredstavljivo čudovitega
(in prav tako nemogočega) dne
bo sveto pismo le še grozljiva zgodba
o starih temnih časih

Dve pesmi iz moje skrivnostne zaprašene beležnice, spisani leto nazaj. 

Tudi statistika ni v prid tezi, da bi se položaj žensk izboljševal. Kazenski sistem tako ali tako ne kaznuje posliljevalcev, očitno. No, od kazni, kakršne so v Sloveniji, ko niti okruten mučitlej in morilec Plut (oprostite, ampak zame takšna pošast ne zasluži imena), ne dobi dosmrtne kazni, seveda ne morem  pričakovati, da bi bil kdo obsojen zaradi ”uporabe blaga”, kar je danes ženska.

Kruto?

Leta 2005 se je v Ameriki zgodilo eno posilstvo na vsakih 8 minut. To je kruto.

Nekatere domače naloge na faxu so mi prav všeč (ja, jaz in moji mood-swings o svojem študiju). Sploh, če jih naloži profesor (moškega spola) in zadevajo feminizem. Tudi takšni moški obstajajo, ki pravijo, da je stvar ženske emancipacije dvakrat bolj stvar moških kot žensk (čeprav tako postane to še ena izmed mnooožice stvari, ki so bolj stvar moških kot žensk, toda tokrat v pozitivnem smislu). Tako sem preko domače naloge spoznala žensko punk skupino Bikini Kill, predstavnico feminističnega gibanja Riot Grrrl (ki ima danes že moško podporno skupino, Riot Bois - še bolj pohvalno). No, Riot Grrrl sem seveda poznala že prej, a poglabljanje znanja nikoli ne škodi. Dobro je vedeti, da je obstajala skupina, kot je bila Bikini Kill. In strahotno je vedeti, da danes ne obstaja več. Sicer, če se človek potrudi in pobrska, najde sodobne ustvarjalke feminističnega rocka, vendar so globoko potopljene v underground in precej nepoznane in prezrte.

Sodobne, mehkejše pop rock verzije, ki sem jih nekdaj dojemala kot precej žensko - osvobajajoče, precej zbledijo ob neposrednosti Bikini Kill. A se vsaj trudijo na nek način in so zaradi svoje mehkejše oblike pripravne za mainstream (Anouk - Nobody’s wife, Sinead O’Connor- No mans woman in podobno). Vendar to ne pomeni, da ne potrebujemo tiste trde različice; krvavo jo potrebujemo. Saj je jasno, da se z glasbo in popularno kulturo ustvarja mnogo norm in še bolj se jih preko njiju neproblematično reproducira (glej mojo razpravo Skin vs. Shakira).

Navajam nekaj odlomkov besedil skupine Bikini Kill, da boste vedeli, o kakšni neposrednosti govorim.

***

I don’t think it’s a problem cuz most of the girls ask for it

Kathleen : Uh huh, how did they ask for it?

White Boy : The way they act, the way they…
I…I can’t say they way they dress because that’s their own personal choice

White Boy : Some of these dumb hoes, those slut rocker bitches walking down the street,
they’re asking for it, they may deny it but it’s true.

Lay me spread eagle out on your hill, yeah
Then write a book bout how I wanted to die
It’s hard to talk with your dick in my mouth
I will try to scream in pain a little nicer next time

WHITE BOY…DON’T LAUGH…DON’T CRY…JUST DIE!

I’m so sorry if I’m alienating some of you
Your whole fucking culture alienates me
I can not scream from pain down here on my knees
I’m so sorry that I think!

WHITE BOY…DON’T LAUGH…DON’T CRY…JUST DIE!

***

Just cuz my world sweet sister
Is so fucking goddamn full of rape
Does that mean my body must always be a source of pain?
No. No. No.

***

We’re not gonna prove nothing, nothing
Sittin around watching each other starve
What we need is action/strategy
I want. I want. I want.
I want it now.

What I want. I believe in the radical possibilities of pleasure babe
I do. I do. I do.

***

Don’t need you to say we’re cute
Don’t need you to say we’re alright
Don’t need your atti-fuckin-tude boy
Don’t need your kiss goodnight

We don’t need you, we don’t need you
Us girls don’t need you

Don’t need you to tell us we’re good
Don’t need you to say we suck
Don’t need your protection
Don’t need your dick to fuck

We don’t need you, we don’t need you
Us whores don’t need you

Does it scare you that we don’t need you?
Does it scare you boy that we don’t need you?
We don’t need you, we don’t need you
Us girls we don’t need you

***

As a woman I was taught to always be hungry.
Women are well acquainted with thirst.
Yeah, we could eat just about anything.
We’d even eat your hate up like love
WE EAT YOUR HATE LIKE LOVE, WE EAT YOUR HATE LIKE LOVE,
WE EAT YOUR HATE LIKE LOVE, WE EAT YOUR HATE LIKE LOVE
HOW DOES THAT FEEL? IT FEELS BLIND.

***

The Sylvia Plath story is told to girls who write
They want us to think that to be a girl poet means you have to die
Who is it that told me all the girls who write must suicide?

I’ve another good one for you,
We are turning cursive letters into knives.

***

Lung cancer
No time
Lots of stress
More fear
Self pity
Headache
Lots of guilt
No sleep

These are the things I give myself

No pleasure
No time
Don’t need to feel fine
Dirty kitchen
Broken car
Trying to breathe in
Thru a scar

These are the things I give myself

Loads of execution
Loads of execution
Loads of execution

These are the things I give myself

BEEN PROGRAMMED TO
SELF DESTRUCT….

Hja, ne bi iblo slabo, če bi bili bolj obkroženi s takšnimi besedili, da bi bili prisiljeni razmišljati o njih, namesto, da se nam cele dni po glavi podijo besedila, ki smo jih slučajno slišali po radiu (no, vse prej kot le slučajno kar se organizacije pop kluture tiče, seveda), npr. Britney Spears I’m a slave for you, Shakira It should be illegal to decieve a woman’s heart … pri vsem tem še najbolj emancipatorno izpade Saša Lendero, ko noče iti na kolena. Hm, precej daleč od sporočil Bikini Kill. Slučajno?

Seveda ne. V času Bikini Kill ni bilo jumbo plakatov, ki bi na vsakem koraku oglaševali pornografijo. Sedaj pa so; kamor pogledaš, oglasi za Playboy (od kdaj je dovoljeno javno oglaševanje pornografije???), ženska kot podrejen objekt, kot telo. In to telo seveda, če že more govoriti, naj govori, da je ranljiva, če že ne direktno, da je sužnja; niti najmanj pa seveda ne sme govoriti o stvareh, kakršne zares so. It’s hard to talk with d**s in our mouths. Je res tako slabo? Je, če vprašate mene. In upam, da se tega še kdo zaveda, drugače nas čakajo še hujši časi.

Je danes res stanje žensk boljše, kot v preteklosti? Ne, če vprašate mene (ja, vem, nihče me ne sprašuje, ker naš glas ni zaželjen, še manj pa je slišan). Seveda, verjetno je bolje kot pred sto leti, morda celo pred petdesetimi leti. In morda je bolje na nekaterih nivojih do neke mere, npr. kar se poklica tiče. Vse ostalo pa radikalno nazaduje in nas potiska nazaj v temo in nemoč. Želite dokaz? Kolikor pomnim, pred desetimi leti ni bilo dovoljeno javno oglaševati dehumaniziranja žensk. Danes je. In vsakega novega dne se bolj bojim.

Bom čez deset let šla za tak zapis v zapor? Kakor kažejo stvari, ne upam tdriti, da ne.

Ženske (in seveda moški), prosim, ne pretvarjajte se, da ničesar ne vidite. Vem, lažje je živeti v nevednosti, ampak s takšnim odnosom kmalu ne bomo več živeli. No, vsaj živele ne.

Brez nas pa tudi vas, moški, ni.

RIOT NOT DIET!

Zakaj? Ker je *****. Zakaj? Ob najavi portugalske pevke je dejal: ”Žalostna je njena zgodba, moža je izgubila na morju. Še bolj pa je žalostna zgodba, ki govori o njenih kilogramih.” Ali si lahko oseba na tako ”prestižnem” prenosu privošli takšno izjavo? Oprostite, gospod voditelj, da niso vsi nastopajoči seks bombe in lepotci sveta. Očitno je to za vas žalostno, ker pevka ”kvari vizijo”. Za nas, gledalce, pa ste žalostni, patetični in diskriminatorni vi. In upam, da boste za svoje nesramne in žaleče izjave odgovarjali.

Ravno sedaj gledam nastop Ukrajinke v mini srebrni oblekici. Pri njej seveda ni nič žalostnega, a ne, spoštovani gospod? In ni pomembno, da ima portugalska pevka glas, medtem ko jih ima večina le stas.  Seveda, na celi črti ji je spodletelo, saj ne le, da je vdova, to bi še šlo, toda preveč kilogramov ima!

Uspelo vam je užaliti in šokirati precejšen del slovenije, tudi moškega spola, da ne boste mislili, da smo samo ženske preobčutljive.

Seveda to ni bila edina banalna izjava, kar sledile so ena drugi, sploh nisem mogla verjeti, kdo za vraga je tako nesposobnega in sovražnega človeka postavil za voditelja zabavne oddaje. Aja, smilijo se mu tudi vegetarijanci, ker ne vedo, kaj zamujajo (nebesa od mesa). Hvala, ne potrebujem vašega usmiljenja. Usmilite se vi, gospod, raje kdaj kakšne živali in je ne pojejte in zaboga, usmilite se nas, ki moramo poslušati vaše kvasanje in žalitve!

Gospod, žalostna je zgodba, ki govori o vas.

Kaj mora človek storiti, da ugotovi, kaj bi rad počel? Nekaj stvari, ki me zanima, so dosegljive samo v obliki prostovoljstva, od tega pa se ne da živeti. Kako torej skleniti kompromis in se spraviti študirat nekaj, kar te ne veseli, boš pa imel poklic? Pred nekaj leti sem veselo oznanjevala, da je važno, da poslušaš srce, da študiraš tisto, kar te veseli. Bull shit. Kaj boš s tem? Ja, blagor tistim, ki jih veseli nekaj takega, kar ima poklic. In malo manj blagor tistim, ki smo nasedli svojemu utopizmu in idealizmu. Saj bo že nekako. Pa bo res? Koga bom lahko krivila, ko bom na občini izdelovala potne liste ali nosila kavo nadrejenemu? Sebe, koga pa. In svoj prekleti idealizem. Svet je pač tako urejen, da če nisi popoln ekstremist (da ti nekako uspe živeti brez dela - popotniki, backpackerji, določeni pripadniki določenih religijskih skupin…), se moraš prilagoditi.

Še vedno upam, da bom do jeseni ugotovila, kaj bo tisto, čemur bom posvetila naslednjih par let študija. In ko bodo vsi vrstniki že imeli službe, bom še vedno govorila o izpitih in povprečju… Prav mi je, jaz in moj utopizem.

Če ste pred odločitvijo, kaj iti študirat… Ne bodite tako naivni in se ne odločite za nekaj samo na podlagi tega,  ker vas zanima. To lahko preučujete na lastno pest, se pravi, berete knjige, brskate na internetu. Študirajte pa nekaj takega, za kar že na začetku veste, da bo pomenilo poklic in da bo torej vredno vsega vloženega truda.

Mnogo ljudi pravi, da bi, če bi se vrnili v preteklost, storili vse še enkrat enako. Jaz ne bi. Pa nimam možnosti povratka. Imam le popravno možnost. Sicer bom izgubila štiri leta življenja in truda za stvar, ki mi bo prinesla le diplomo, s katero si lahko obrišem zadnjo plat, kaj več pa že ne, ampak moram vsaj tokrat izbrati tisto pravo. Ta odločitev pa je sedaj še težja kot v gimnaziji, saj imam vedno manj časa in samo še eno možnost.

Ostali so svojo zmoto ugotovili po prvem letniku in se prepisali. Takrat sem sočustvovala z  njimi, saj so se mi zdeli ubogi, ker so nezadovoljni s študijem ipd. Kdo bo sedaj sočustvoval z mano? Če sem bila takšna budala, da sem kar vztrajala in vztrajala, pa čeprav sem vedela, da zaman. Tiščala sem glavo v pesek, sedaj pa imam. Blagor tistim, ki ste srečni s svojo izbiro in si v misli lahko prikličete poklic, ki vas zanima in za katerega boste po koncu študija usposobljeni. To je vse, kar si želim, da se zgodi meni do jeseni. (Ampak če se ni zgodilo v 21 letih…)

Takšne zamorjenosti glede prihodnosti, kot sem ji priča med sošolci in drugimi kolegi podobnih smeri, še nisem doživela. Vsi samo razmišljajo o novih študijih in vzporednih študijih, nihče pa ne ve, kaj naj točno počne s kulturološko diplomo. Škoda, da nisem eden izmed tistih ljudi, ki jim je lažje, ko trpijo tudi drugi. Meni ni lažje, temveč sem ob tem še bolj zaskrbljena in nesrečna.

Včasih je bilo tako, da si odšel na fax in si bil gospod. Danes narediš dva faksa, da sploh dobiš kakšno službo, medtem ko vrstniki, ki se niso šli teh igric, in so že po osnovni šoli izbrali poklic, že delajo in jim teče delovna doba. Nisem si mislila, da jim bom kdaj zavidala,  pa jim. Reveži bomo tako vsi, če bo šlo tako naprej.

Optimistično bi Nieti opisali počitje: Zapit in objokan v kotu ležim, sam z mislimi, sam sredi ljudi. Depresija, depresija v očeh; depresija me spremlja.

Poglejmo primere. Kaj je prva stvar, ki se je naučiš na večini smeri na FDVju? Da jezik ne odraža realnega sveta, da je jezik družbena konstrukcija in da do realnosti kot take nimamo dostopa. Vse, tudi najbolj skrite misli so sestavljene iz besed, torej so že konstruirane in zaznamovane. Ok.

Potem se kaj kmalu naučiš, da so mediji velik demon, saj poleg tega, da že sam jezik nikoli ne more biti reprezentator neke realnosti, temveč to šele konstruira, mediji delujejo pod velikom vplivom moči v družbi. Se pravi, poročajo stereotipno in subjektivno, povzročajo mnogo krivic in nepravičnosti. In te razprave se potem nadaljujo poglobljeno par let. In ko do potankosti razumeš vso zlaganost medijev, vso nemoč proti moči, vse diskurzivne prakse, subtilno ali celo očitno vpisane v vsako stvar… Ko se tega zavedaš na vsakem koraku, te na smeri novinarstvo čaka poklic - NOVINAR. Se samo meni zdi to precejšen absurd? ”Zajebancija” ustanove, ki se ji reče FDV?

In drug primer - komunikologija. Ko do potanskoti poznaš vse skrivne mehanizme oglaševalstva, vse stereotipe, ki jih kažejo reklame, ko zanaliziraš na stotine diskriminatornih oglasov, njihovo zbujanje lažnih potreb, njihovo sodelovanje z dominantno moškosrediščno kulturo, se pravi, ko ne moreš niti 5 minut gledati televizije, ne da bi zapadel v depresijo nad svinjarijami sveta in neenakostmi v njem…se zaposliš v točno takšni  ustanovi, ki kreira te oglase. Sam postaneš del zavajanja in utrjevanja hegemonije, namesto da bi se, v skladu s študijem, le tej upiral? Spet, se samo meni zdi to skrajno neumno in nelogičnon oz. naj se popravim, nekonsistentno??

Pet let odkrivaš plast za plastjo tega sveta, samo zato, da te potem tvoj poklic bolj boli? Ali pozabiš na plasti in torej zavržeš vse naučeno? Raje nimam poklica, kot da se tako prodam. In ne gre samo za prodajanje, gre za to, da se to ne smatra za prodajo, temveč ”logični” naslednji korak, ”logično” poklicno izbiro. Pa kaj je logičnega v tem? To je še manj logično kot ”zaposleni kulturologi”, ki vsi delajo v kulturnih ustanovah. To je le smešno in nerazumljivo. Zgleda, da nihče ne ve, kaj kulturologija sploh pomeni, še najmanj tisti, ki jo poučujejo.

Dobro, kulturologija oz. kulturne študije se ukvarjajo s kulturo. Kuturo kot načinom življenja. To vključuje tudi umetnost (pustimo relativnost tega pojma) in popularno kulturo, vključuje pa tudi razlago ustvarjanja identitet, konstrukcijo spolov, konstrukcijo nacionalnosti, prehrano, modo, religijo, filozofijo, antropologijo, zgodovino oz. vse, kar pač spada pot način življenja. Kulturne študije so mogoče res najbolj posvečene ”idnetificiranju različnih političnih dimenzij popularne kulture z namenom opozarjanja na načine, ki bi odprli možnosti oblikovanja bolj emancipatornih praks vsakdanjega življenja” (Stanković, 2005). To pa seveda zato, ker popularna kultura (glasba, filmi, časopisi, diete, lepotni ideal, subkulture…) najgloblje zaznamuje človekovo življenje, ga neprestano obkroža in definira… Ma, če pustimo to, naloga kulturologa je torej, da na vseh ravneh prepoznava delovanje moči in se postavlja na stran zatiranih, skuša (vsaj na ravni teorije) nevtralizirati in izboljševati medčloveške odnose, skuša omejiti moč hegemonije… Zakaj je torej končni cilj kulturologov delati v Cankarjevem domu, organizirati glasbene festivale, ali, še huje, podobno kot novinarji in komunikologi, postati pomočnik urednika Jane ali, bog/boginja se usmili, Smrklje?

Ne, ne razumem. Vem, poklic, v katerem bi se uresničeval kulturolog, mi je nezamisljiv. Razen biti raziskovalec, pisec knjig ali profesor. Ker pa je to navadno ena in ista oseba, je teh mest zelo malo… Ampak pravega poklica si ne znam zamisliti, ker je kulturologija predvsem teoretične narave. Kar pa ne pomeni, da menim, da kulturologija ne bi smela obstajati. Hvala boginji/bogu/človeku/Richardu Hoggartu/komerkoli že, da obstaja. Mora obstajati. Samo ta poklicna stran je smešna.

Idealen poklic komunikologa bi bil, da bi bil ”komisar” za reklame, in bi v vsakem oglasu odstranil sporne elemente (ali pa cel oglas…sploh vse oglase tipa Ker se cenim (?!ne cenim se, ker sem pametna, cenim se, ker imam novo maskaro…jupi), ali pa npr. merkurjev oglas za vrtalnik Vse kar si želim - ko bi svet bil res tako preprost, da bi bilo vse, kar si želimo le vrtalnik).

Poklic novinarja…hm, zaenkrat še nisem ugotovila, kaj bi naj bil.

Torej, FDV se dela norca iz ljudi. Če tudi mogoče direktno ne predpostavlja teh poklicev, jih jasno nakazuje v obvezni praksi (kjer mora kulturolog delati v knjižnici ali muzeju ali Cankarjevemu domu).

Ta kaos in nerazumevanje samega sebe lahko opiše le besedna zveza, pogosto uporabljena v South parku: SEVERE STUPIDITY! Vprašanje, ki se ob vsem tem poraja, pa je: Kdo tu koga zafrkava in kdo je tu nor??