Jasna

Med pisanjem seminarske naloge z naslovom Prizadevanje za lepoto kot feministična dilema, katerega cilj je razpravljati o tem, ”zakaj ženske prostovoljno pristajajo na nerazumne lepotne ideale in celo čutijo močno potrebo po njih, kljub temu, da se zavedajo njihovih nesmiselnosti in omejevanja emancipacije, s tem pa same prispevajo k reprodukciji lepotnih standardov” (Simončič, 2008 vedno sem si želela to napisat :p).

Kljub temu, da verjamem, da je to vprašanje, ki mori mnoge mnoge ženske in tudi moške, vam bom prihranila z desetstransko razpravo, ki sem jo spacala na to temo, ker je precej črnogleda. Morda kdaj objavim samo glavne povzetke in misli, ker mi ne dajo miru, ampak ok… Bom pa objavila par zanimivih, pomenljivih ali le zabavnih citatov, na katere sem naletela med preučevanjem litarature in tešenjem radovednosti. Jih želim deliti z vami:)

 ***

Women who seek to be equal with men lack ambition.  ~Timothy Leary

History is herstory too.   ~Author Unknown

Instead of getting hard ourselves and trying to compete, women should try and give their best qualities to men - bring them softness, teach them how to cry. ~Joan Baez

I’ve yet to be on a campus where most women weren’t worrying about some aspect of combining marriage, children, and a career. I’ve yet to find one where many men were worrying about the same thing. ~Gloria Steinem

How good does a female athlete have to be before we just call her an athlete?   ~Author Unknown

Women’s chains have been forged by men, not by anatomy.  ~Estelle R. Ramey

I think, therefore I’m single.  ~Lizz Winstead

Why is it that men can be bastards and women must wear pearls and smile?  ~Lynn Hecht Schafren

Because women’s work is never done and is underpaid or unpaid or boring or repetitious and we’re the first to get fired and what we look like is more important than what we do and if we get raped it’s our fault and if we get beaten we must have provoked it and if we raise our voices we’re nagging bitches and if we enjoy sex we’re nymphos and if we don’t we’re frigid and if we love women it’s because we can’t get a “real” man and if we ask our doctor too many questions we’re neurotic and/or pushy and if we expect childcare we’re selfish and if we stand up for our rights we’re aggressive and “unfeminine” and if we don’t we’re typical weak females and if we want to get married we’re out to trap a man and if we don’t we’re unnatural and because we still can’t get an adequate safe contraceptive but men can walk on the moon and if we can’t cope or don’t want a pregnancy we’re made to feel guilty about abortion and…for lots of other reasons we are part of the women’s liberation movement.   ~Author unknown, quoted in The Torch, 14 September 1987

We haven’t come a long way, we’ve come a short way. If we hadn’t come a short way, no one would be calling us baby. ~Elizabeth Janeway

“Never doubt that a small group of thoughtful committed citizens can change the world. Indeed, it is the only thing that ever has.” —Margaret Mead

Prizadevanje po popolnem telesu izčrpava ženske zmogljivosti, ki bi jih lahko uporabile za premagovanje političnih neenakosti (Eskes idr, 1998).

Ekonomski in emocionalni kapital žensk je usmerjen v stroge telesne režime namesto v izobraževanje, kariero, politični aktivizem, ki bi lahko spremenil mišljenje žensk (tudi o telesu).

Lepotni mit je nastal posebej zato, da hipnotizira ženske v politično paralizo (Wolf, 1999).

Ambiciozne zaposlene ženske imajo zaradi lepotnega mita ravno dovolj vneme za kakovostno opravljanje svojega dela, a premalo za kakršnokoli vrsto aktivizma ali kritičnosti do družbe. Ukvarjanje s telesnimi oblikami in težo potencialno zapolnjuje ženski čas in pozornost, jih zaposljuje in odvrača od drugih interesov, ki bi bili lahko razdiralni za uveljavljeni spolni red (Wolf, 1991).

Ko se je ženska javna sfera v družbi začela širiti, je družba od njih zahtevala, da se ‘’skrčijo”, da dobesedno zmanjšajo svojo fizično prisotnost in da brzdajo svoje apetite. Bolj kot so ženske premagovale materialne in legalne ovire, strožje, močneje in kruteje so nanje začele pritiskati podobe ženske lepote (Wolf, 1991).

Sledeči citati so pobrani iz knjige Metke Kuhar, V imenu lepote. Knjiga, ki jo priporočam v branje vsem ženskam, saj je napisana v jeziku, razumljivem širokemu krogu bralcev, poleg tega pa je napisana tudi atraktivno in zanimivo; kar pa je najvažneje, opozarja na stvari, ki se nam morda zdijo samoumevne, pa so daleč od tega.

Vrat, podaljšan z medeninastimi obročki, ali pa majhen nos, ki ga oblikuje plastični kirurg, nimata sama po sebi naravne fizične vrednosti. Kdo odloča o tem, ali je raztezanje ust s ploščicami ali pa polnjenje prsi s silikonom estetska izboljšava ali grozo vzbujajoče pohabljenje?   (April Fallon: Culture in the mirror)

Lepota je prazna forma, ki jo vsakokratni vladajoči ideološki diskurz zapolni z določeno vsebino.    (Tadej Praprotnik: Ideološki mehanizmi produkcije identitet)

Če bi Marilyn Monroe danes prišla pred vrata hollywoodskega studia, bi jih ji pred nosom zaloputnili. (Izjava v forumu na spletni strani www.beautyworld.com)

Nenavadno, toda resnično je, da so naravne prsi v današnji vizualni kulturi anomalija. Prav šokantno je, če se gola igralka uleže in se njeni dojki spustita na svojo stran. To več ni videti resnično.     (Susan Bordo: A new look at men in public and in private)  

Ocena o primerni ali pretirani telesni teži je danes pod tako močnim vplivom potrošništva, da je glede na kriterije iz reklam skoraj vsak človek debeluh. In bi se glede na to moral neprestano postiti. Čeprav bi zaradi sporočil iz sosednjih reklamnih plakatov moral neprestano jesti in poskušati nove in nove okuse. Potrošništvo je zelo paradoksen sistem vrednot.     (Alojz Ihan, Sobotna priloga, 17. 6. 2000)

Kadar se moje odraščajoče deklice sekirajo zaradi kilogramov ali prvih mozoljev, jim poleg raznih nasvetov v zvezi s tem in izjav, da so zame najlepše na svetu, rečem, da zunanji videz sploh ni pomemben, in jim kot prednost naštejem razne moralne in značajske vrednote. Nato grem v kopalnico in si sperem usta z razkužilom. To je namreč ena največjih laži, kar jim jih trobezljam, čeprav v upanju, da bodo verjele in jim bo to v življenju v pomoč.     (Desa Muck v Oni, 2001)

Niti jaz se ne zbudim tako, da bi izgledala kot Cindy Crawford.     (Izjava Cindy Crawford v intervjuju)

There are 3 billion women who don’t look like supermodels and only 8 who do.     (Lutka Ruby v oglasu za Body Shop)

In še zaključna misel Metke Kuhar:

Res je, da ima vsaka družba svoje standarde lepega videza, ampak še nikoli ni bilo nikjer toliko naslovnic, oglasnih panojev, filmov in televizijskih oddaj s podobami, ki nenehno utrjujejo predstavo, da je lepota vse. Če si samo predstavljam, kaj bi se zgodilo, če bi ženske vse misli, napor in denar, porabljen v želji po doseganju zapovedanih lepotnih idealov, preusmerile drugam! Kaj vse bi lahko počele v tem času! Kaj vse bi lahko dosegle, če bi zmogle uveljaviti lepoto raznolikih teles in ne bi pristajale na dolgočasno, standardizirano, kanonizirano telo!

Mogoče pa ta, današnja faza obsedenosti z nečloveškim lepotnim idealom, predstavlja zadnjo fazo moške nadvlade, kateri blo sledila vstaja žensk. Mogoče. Drugače nas bo lepotni ideal prignal ali v smrt zaradi izstradanosti ali v duševno smrt zaradi zasužnjenosti. Držim pesti in upam na prvo možnost, če že ne morem verjeti vanjo…

The flower said, “I wish I was a tree”
The tree said, “I wish I could be
A different kind of tree”
The cat wished that it was a bee
The turtle wished that it could fly
Really high into the sky
Over rooftops and then dive
Deep into the sea

And in the sea there is a fish
A fish that has a secret wish
A wish to be a big cactus
With a pink flower on it
And the flower
Would be its offering
Of love to the desert
And the desert
So dry and lonely
That the creatures all
Appreciate the effort

And the rattlesnake said
“I wish I had hands so
I could hug you like a man”
And then the cactus said
“Don’t you understand
My skin is covered with sharp spikes
That’ll stab you like a thousand knives.
A hug would be nice
But hug my flower with your eyes” (Antsy Pants, Tree hugger)

Že dolgo se ni zgodilo, da bi v kakšnem filmu (ki je, mimo grede, fenomenalen…no, vsaj zares dober) uporabili toliko dobre, precej nepoznane glasbe, kot so to storili v filmu Juno. Zahvaljujoč filmu in seveda njegovemu soundtracku, sem odkrila zelo zanimivo in posebno umetnico Kimyo Dawson. Če ne veste o čem govorim, morate poslušati ta sountrack. Ujemanje med glasbo in samo energijo filma je neverjetno. Res me že dolgo ni kakšen sountrack tako impresioniral (če izvzamemo Titanicov sountrack v mlajših letih (ja, ni najbolj pohvalno, ampak vsi smo bili mladi…), se me je tako dotaknil le še sountrack Plesalke v temi). No, Juno ni tako čustveno naporen in ubijajoč kot Plesalka v temi, je pa vseeno po svoje zelo poseben in čudovit. Seveda mu poseben čar daje glasba. Priporočam.

Še nekaj meni ljubih verzov pesmi Kimye Dawson…

and we’ll pray, all damn day, every day,
that all this shit our president has got us in will go away
while we strive to figure out a way we can survive
these trying times without losing our minds

***

so if you wanna burn yourself remember that I LOVE YOU
and if you wanna cut yourself remember that I LOVE YOU
and if you wanna kill yourself remember that I LOVE YOU
call me up before your dead, we can make some plans instead
send me an IM, i’ll be your friend

***

so i’ll curate some situations, make my job a big vacation
and i’ll say FUCK BUSH AND FUCK THIS WAR
my war paint is sharpie ink and i’ll show you how much my shit stinks
and ask you what you think because your thoughts and words are powerful

***

you’re so nice and you’re so smart
you’re such a good friend i have to break your heart
tell you that i love you then i’ll tear your world apart
just pretend i didn’t tear your world apart

***

i like my new bunnysuit
i like my new bunnysuit
i like my new bunnysuit
when i wear it i feel cute

***

Here is the church and here is the steeple
We sure are cute for two ugly people
I don’t see what anyone can see in anyone else…but you

***

Just because we use cheats doesn’t mean we’re not smart
Za večji učinek priporočam predvajanje pesmi, saj jim poseben čar daje pevkin glas. Zares lepe, zanimive, preproste in hkrati globoke pesmi… Zanimiv stil, nekaj drugačnega za spremembo.

Bi prilepila kakšen video, pa saj veste, da ne znam:))

Evo, za konec pa še prelepa pesmica, za katero bom prilepila link, ker to pa znam: http://www.youtube.com/watch?v=nBDbUVXXp-U&feature=user

PRIPIS (Robi): Bom jaz dodal video:

Kaj se mi že vsaj tri tedne podi po glavi? Prijetna pesmica s še ne dovršeno melodijo (death metal, morda punk, hardcore?), a več kot izpiljenim besedilom: Sovražim koncepte / sovražim koncepte / zakaj / zakaj / zakaj/ sovražim koncepte / profesor, dajte že sprejet ta j***** koncept / aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa / sovražim sovražim sovražim.

Nekako tako gre. Vsak dan se kaj malega spremeni ali doda k besedilu. Poanta ostaja: V čem je smisel seminarskih nalog?? Prav, če bi nas želeli naučiti izdelovanja neke celovite raziskave ali družboslovne obravnave neke teme. Tako pa cilj seminarskih nalog ni ta. Ne vem sicer, kakšen je, a ta zagotovo ni.

12 predmetov na leto = 12 seminarskih nalog med 10-15 strani = en velik kup nesmisla in zaman padlih dreves.

Pri predmetu, pri katerem bi se naj učili izdelovanja kakovostne kvalitativne raziskave, na primer, želimo raziskati eno področje. Če že moramo narediti raziskavo, jo želimo narediti temeljito - si zadati neka vprašanja, ki so dejansko bolj inovativna in ki morda lahko prinesejo kakšen nov odgovor. Želimo se izogniti postaviti predvidljive in same po sebi logične hipoteze, ki je bila že stokrat dokazana, pa čeprav bi na tak način najlažje prišli do lepe ocene (bravo, izobraževanli sistem!). Ne, pripravljeni smo vložiti malo več truda in časa, da bi končen izdelek dejansko nosil neko minimalno vrednost - vsaj nam, izdelovalcem. Tako ali tako dvomim, da je cilj družboslovcev kdaj drugačen; pa pustimo to. Ali nas profesor pri tem spodbuja? Seveda ne. Usmerja nas k enemu vprašanju, čeprav smo menda sposobni kaj več, in še to k takšnemu čimbolj predvidljivemu - da bo delo lažje. Vesna Godina je imela prav: grobo kastrirajo naš intelekt (še takrat, ko sami malo prenehamo s tem početjem). In tako je povsod… Ne da bi imeli manj seminarskih in tiste bolj konkretne, ki bi dejansko nosile neko vrednost in rezultate…ne, treba je pisati gore neuporabnega papirja, katerega vsebine se niti sami ne spomnimo več v naslednjem semestru.

Pa kaj, zakaj? Ali bom na koncu diplomirani pisec seminarskih nalog? Kaj bolj uporabnega bi bilo res prevelik izziv za ustanovitelje te vedno manj dišeče bolonjske pašte.

Marec. Mesec preletavanja ton literature in pisanja konceptov, ki ti jih vsak dan množično zavračajo (ravno sedaj sem poslala že šestič spremenjen koncept profesorju, ki mi v roku par minut zavrača koncepte in tako cele dneve preždim za računalnikom in si ”dopisujem” z ljubim profesorjem…že cel teden poteka najina zabavna korespondenca…komaj čakam, da se po tej sagi spopadem še z ostalimi petimi predmeti, ki nestrpno čakajo, da se lotim vedno vznemirljivega pisanja konceptov).

April. Če ti uspe vse koncepte ‘’spravit skoz”, se lahko lotiš pisanja vznemirljivih seminarskoh nalog - se pravi povezovanja citatov v smiselno celoto; brez večjih lastnih vložkov seveda, kdo pa si, da boš izražal svoje misli?!

Maj. Šele zdaj nastopi dejansko učenje, saj si prej vsaj 2 meseca zabil za Koncepte / koncepte / sovražim koncepte.

Junij. Lovljenje izpitnih rokov, na katera seveda ne moreš, če nisi zadovoljivo spisal seminarskih nalog.

Julij. Mesec počitnic oz. začetek zbiranja idej, literature in konceptov za naloge, ki jih nisi uspel narediti med letom. Pisanje nalog.

Avgust. Mesec učenja za izpite, na katere nisi mogel zaradi nezadovoljivih konceptov ali zaradi tega, ker si ves čas namenil pisanju konceptov, namesto učenju.

September. Prva polovica mesca še učenje, nato 14 zasluženih dni počitka, ker zdaj tako ali tako ne moreš ničesar več narediti.

Oktober. Novi roki oddaje konceptov in jovo na novo.

Saj vem, študentski čas je lep čas. Samo ko se sredi noči zbujaš, ker imaš misli polne idej o konceptih, ki ti jih nato zjutraj zavrnejo in ko se ti po mislih nenehno podi zgoraj opisana melodija, te zna popasti slaba volja…

Pogledala je vase in zaledenela od groze, kajti videla ni ničesar. Nič ni ostalo od vseh mogočnih idej in prepričanj, od vse pristnosti in norosti. Na mestu, kjer je nekoč divje utripalo mlado goreče srce, se je razpredala praznina.

Planila bi v obupan jok, pa je bila prazna čustev. Ni znala več zares jokati, solze so kot prazna voda tekle, a ni jih čutila.

Ko se je odpravila na vsakodneven obhod mesta, se je nenadoma zaustavila. Skozi sivo vejo osamelega drevesa je skozi težko meglo posijal žarek sonca. Spomnil jo je na nekaj davno davnega, neotipljivega. Zapeklo jo je po telesu in iz spomina je vstala prečudovita grozeče boleča podoba. Sedela je na deblu v gozdu, obdana s šelestečo bujno zeleno travo, pogledom uprtim v puhaste oblake na iskrivo modrem nebu. Obhajale so jo vse mogoče misli, a četudi so vmes bile žalostne, je globoko v sebi čutila zadovoljstvo nad svojo zmožnostjo dojemanja in svojo enkratnostjo. Obdajale so jo misli in čutila je. Dihala je topel zrak in vedela, da živi, vedela je, da ji je namenjeno posebno, nenavadno življenje; da ji je namenjena globoka sreča. Vedela je, da nikoli ne bo postala del množice. Vedela je, da je stvarstvo zanjo pripravilo posebno pot osebnega iskanja in najdenja. Vedela je…

Zavrtelo se ji je pred očmi. Tisto dekle v gozdu…tako daeč, tako tuje. Oglašalo se je iz pozabljenih globin. Ni še mrtva, ni še izginila! Samo tako neopisljivo daleč je. Kriči iz neznano kje: ”Izvleci se iz krempljev množice, to nisi ti! Odvrzi masko in to lupino! Spomni se, kdo si, od kod prihajaš in kam greš!”

Gledala je suho vejo in megla ji je padala na veke, megla ji je prekrila oči, megla ji je padla na usta. Na usta, ki že dolgo ne poznajo več nasmeha ob skrivnostni preprostosti narave. Nasmeha ob utripanju krilc tistega rumenega metulja, ki lovi belega. Megla ji je kot kamen padla na mesto, kjer je nekoč bilo srce. Tla pod nogami so izginila. Zgrudila se je na siv umazan beton. Siv umazan beton svoje duše.

Dekle v njeni notranjosti jo je s klici vabilo nazaj v življenje, prosilo je, naj jo poišče in obudi, odreši, razklene to jekleno verigo. Ona pa je bila siva kot beton in pusta kot beton in neživa kot beton. Ni imela moči iskati deklice. Ni je znala iskati. Predolgo je že od tega. Daleč stran je vse to. To je drugo življenje, ki ga ne pozna več.

Dekličini kriki so pojenjali, dušila se je v megli, utapljala v betonu. Ne zna živeti v svetu brez šelestenja krošenj in modrega neba. Ne zna čutiti jekla. Ko je že skoraj omahnila, jo je ustavila kaplja, ki ji je očistila dušico, da je lahko spet zadihala.

Njej so solze tekle po licu in pregriznile meglo. Krvava se je pobrala z betona, z razbitimi koleni, a nasmehom na obrazu. Odplazila se je stran od mesta. Ko je prišla do vasi, je že hodila. Ko je zagledala gozd, je stekla vanj. Našla je deklico in skupaj sta mrmrali melodijo vetra.

Ko se je nekdo le spotaknil obnjo in jo zmerjal za ničvredno pocestnico in narkomanko, je opazil kaplje krvi ob njej. Njen siv obraz je bil videti čudno blažen, raztezal se je v krvavi nasmeh. Odnesli so jo in jo pokopali v beton sredi betona, obkroženega s še več betona.

A zdaj jo sivina in hlad betona nista več motila, ona je tekla po neskončnih travnikih, obdana z neskončno blaženostjo in neskončno lepoto. Bila je daleč, daleč stran od krempljev mesta in množice.

Naposled je le našla svojo deklico.

* * *

To besedilo je privrelo iz mene ob novici, da smo izgubili še enega človeka, ki je bogatil obličje te zemlje. Še enega, ki ni sledil množici. Nekoga, ki je ubežal mestu in živel obdan z naravo. Nekoga, ki je našel moč in pogum, nekoga, ki je našel pot do svoje ”deklice”. Janez Drnovšek, počivaj v zasluženi blaženosti!

Človek, kot je on, mi daje pogum in vero, da za nikogar od nas ni prepozno, da najde svojo pot. Nekateri smo krepko zašli, a vedno obstaja pot iz začaranega kroga. Vem, on nam je lahko dober dokaz za to. Spoštujem ga zaradi velike osebne rasti, napredka in razsvetljenja, ki ga je zares živel in ne samo govoril. Trudil se je za boljše življenje, ne samo svoje, temveč vseh, tudi živali. Bil je dober človek; toliko boljši zato, ker je svojo pot našel relativno pozno v življenju. Mnogo si je upal, čeprav so se mu smejali. A sledil je svoji vesti in svojim prepričanjem. Samo upam lahko, da tudi sama kdaj zberem takšno moč. Janez, bil si velik človek in upanje ter navdih mnogim, izven meja Slovenije. Hvala za zgled, hvala za upanje. Ob žalosti ob izgubi takšnega človeka me tolaži le dejstvo, da je dosegel svoj cilj - bil je spravljen s sabo in svetom, ko je umrl. To pa je cilj vsakega posameznika. In mnogi imamo do tja še dolgo in težko pot osebne rasti in razumevanja kompleksnosti stvarstva.

Hvala za pot in vse najlepše tam, kamor vsi pridemo!

Življenje boli, ko v njem ne najdeš smisla. Rdeča nit se razkraja in bledi pred tvojimi očmi. Krožiš in krožiš in tavaš in butaš ob nevidne zidove in ne najdeš… Ne najdeš sreče, ne najdeš bistva. Ne najdeš sebe. Vidiš zid, ki te ločuje od sveta, pa ga ne znaš podreti. Nočeš? Ne upaš? Ne zmoreš? Ni pomembno. Ker ga nikoli ne boš. Ker ne moreš. Ker nočeš. Ker zidu ni. Si le ti. Ti si ovira, ki ti preprečuje srečo. Ti si braniš najti smisel. Ti se ne najdeš, čeprav se imaš. Ti ne veš, kaj želiš, po čem hrepeniš. Ker se ne znaš zazreti vase. Ker ne upaš poseči po odgovorih. Ker je lažje jokati. Ker je včasih življenje težko živeti.

Ga je pa vredno izživeti.

Tale svoj zapis sem našla na lističu, zataknjenem v učbeniku prvega letnika, profesorjevi študiji gibanja Hare Krišna. Ravno pravi čas je prišel na plan - v obdobju, ko ga spet potrebujem. Ko se moram vprašati, kaj hočem in se zazreti vase; ko moram odločno stopiti na pot in se ne bati. Ko moram življenje izživeti in ne le živeti.

Ti si ovira, ki ti preprečuje srečo. 

Ja, prav ste prebrali. To je diagnoza moje ”bolezni”. Alternativna medicina temu pravi kandida, drugi preprosto preveč zaužitih ogljikovih hidratov, moja nova zdravnica pa ji pravi študenstska bolezen. Zdravljenje pa je v vseh primerih isto. Nič sladkorja in visokih OH. Pa enkrat na teden kislo zelje - ha ha, tako vračam cimroma, ki me vsak dan živcirata na sto in en način. En ne hodi na faks in se cele dneve ukvarja z miksanjem glasbe, se pravi s predelavo uspešnic v tehno preobleko. Podobno kot je npr. predelava If you’re going to San Francisco. Vedno me je zanimalo, kako ti ljudje (zame izdajalci:) izgledajo. Hja, kaj drugega nisem pričakovala. Fante ne komunicira z nami, ima pa prijetno navado, da ko gre na manjšo potrebo, ne čuti potrebe po ciljanju v školjko. Wc smrdi kot javno stranišče, fante pa ne pomisli na to možnost, da bi malo počistil za sabo.

Drug fante pa cele dneve igra poker na spletu, ki ga glasno z nadležnim piskom opozarja na čas za potezo. Domnevam, da je malo naglušen, saj svojo tehno ”glasbo” (ja, sta se našla dva takšna) posluša tako naglas, da v svoji sobi niti misliti ne morem. Kaj naj, tuc tuc tuc tuc tuc dž dž tuc pač preglasi moje misli.

Seveda oba ne pomivata posode za sabo, puščata vrata apartmaja odklenjena in sta vsak na svoj način precej predrzna (ta, drugi fante, me vedno opominja o redu, če mi slučajno čez vikend v hladilniku zagnije kakšna zelenjava, sam pa brije svojo glavo v kopalnici in posledično posuje mojo zobno ščetko s svojimi lasmi, ne pomiva posode…). Hm, razlog ”študentske” bolezni je tudi stres…le kje ga dobim? Počutim se ujeta v svoji sobi, saj nočem iz nje, ko slišim koga od njiju v kuhinji. Glede na to, da sta oba cele dneve doma, sem torej prisiljena ždeti v svoji sobi. Ravnokar sem iz vljudnosti in želje po tem, da ne bom spet opomnjena, da vse smrdi, pojedla svoje zelje zaprta v sobo. Ja, ko fante VSAK DAN kuha golaž, ki ga ima zapakiranega v fejketaperver posodicah, ki mu jih vsak vikend pripravi mamica, saj seveda ne zna skuhati drugega od čaja, pa zelo diši. Zadnjič sem hotela nekaj vreči v smeti in ko sem odprla pokrov - me je presenetila na pol obrana kokošja nogica (bedra…kaj vem)…sem kar malo zakričala, saj sem zdaj prvič videla del trupelca v smeteh…sem se počutila kot sošolka v srednji, ki je kričala, če si pred njo mahal s koščkom posebne salame. Ja, če se iz nekoga norčuješ, kmalu sam postaneš tak

No ja, spet žalim druge ljudi, ampak verjemite, tokrat zasluženo. Ni prijetno živeti s takšnimi ljudmi, ki ti pokvarijo dan že zjutraj. Ahh.

No, ampak nazaj k diagnozi in zdravnici. Prvič imam tudi sama prijazno zdravnico, ki te posluša in te jemlje resno in se občasno še kaj pošali! Jeee! Čez en mesec grem zopet k njej, da preveri, kako je z mano. Najboljše pa mi je to, da je rekla: ”Poslušaj svoje telo, samo najbolj ve, kaj je zanj dobro in ti to sporoča.” Ja, včasih ti tudi zdravnik prizna, da tvoje telo ve, česa noče več vase.

Je pa rekla, da ne smem jesti belega kruha, samo polnozrnatega in nič kakavov in takšnih zadev, piti moram samo vodo…in to ne samo kratek čas, temveč v nedogled oz. do takrat, ko bo telo spet pripravljeno kaj nenajboljzdravega sprejeti vase.

Se pravi, da so moji občutki in diagnoza bili pravilni in je pač še naprej treba poslušati telo, ne pa oči.

Sem pa vesela, da sem odšla k zdravnici, saj imam zdaj to potrjeno in je skrb o resnejši bolezni premagana.

Mojster je govoril: ”Redki so, ki so z omejitvijo izgubili.” (Konfucij)

Jaz sem ostala brez besed… Res nevem, kaj naj rečem. Včeraj sem napisala en post po dolgem času, da bi ljudje videli, kaj se dogaja z mano zadnje čase in bi slišala morda še kakšno spodbudno besedo v stilu ”Verjamemo vate, držimo pesti, da ti uspe.”… Reakcije so trčile vame kot strela, ne vem od kod, še manj pa zakaj. Da se moram braniti za to, ker sem se odločila namesto v telo basati pomfri, čips, bele štručke in jih nadomestiti s sadjem, zelenjavo…ne vem, tega nisem navajena, sploh ne med prijatelji, ki dobijo v oči solze, če pijem kokakolo, ker ne gledajo radi, kako se nekdo, ki ga imajo radi, zastruplja. Očitno imam čudne prijatelje in sem sama čudna, ampak svoja doživetja bom odslej delila z njimi, ne s spletom, kjer stvari dobijo popolnoma nepričakovane dimenzije.

Tale komentar pustim še nekaj časa, potem pa zbrišem temo in ne pišem več o osebnih stvareh. Morda s tem zapiram tudi blog, ne vem še. Vem pa, da nisem netolerantna, vzvišena, še najmanj pa samozavestna in če na spletu dajem tak vtis, se mu odpovedujem in se bom, kot do sedaj, raje posvečala ”realnemu” življenju, o določenih temah pa pogovarjala z ljudmi, za katere vem, da delijo prepričanje z mano.

Kar se tiče mojih spornih izjav - med vikendom sem jih isto povedala mami, povedala sem ji, da nočem kot ona obupovati nad svojo postavo in da suhega telesa ne morem videti kot bolehnega, kot ga vidi moja stara mama. To sem povedala direktno. Sem pa že dolgo dolgo navajena poslušati mamine izjave v smislu ”zakaj moraš biti takšna, zakaj toliko razmišljaš, ne oziraj se na to, če stradajo otroci v Afriki, važno, da si ti vredu…”. Takšna ne morem in nočem biti in me tega ni sram povedati, razumem pa konvencionalno vzgojo tistih, od katerih prihaja takšno prepričanje in ga sprejemam. Moje je pač drugačno.

Velikokrat se je mami zjokala nad mano z besedami: ”Zakaj moram imeti takšno hčerko?” To je zame najhuje, kar lahko slišiš od staršev in tega ne bom nikoli pozabila, vedno mi bo ležalo nekje v podzavesti in vedno bom vedela, da nisem tisto, kar bi doma želeli, da sem. Ker to ne morem biti. Je potem čudno, da imam težave s samozavestjo in posledično s hrano, ki je tolažba razrvane čustvenosti? Mislim, da ne; zato sedaj popravljam škodo, ki sem jo z leti storila s prenajedanjem v stiskah. Za rojstni dan sem mami poklonila svojo pesem, ki mi je takrat pomenila višek mojega ustvarjanja in me je izpovedovala, utelešala. Mami je le zavzdihnila in rekla, zakaj moram biti takšna in toliko razmišljati in toliko komplicirati in nasploh, zakaj moram biti takšna. Ker sem takšna in mnogo ljudi vidi mojo dobroto, mojo globino in prednost mojega razmišljanja. Zato se dobro počutim med prijatelji. Doma pa se ne upam izražati, niti mi to ni dopuščeno. Zato me doma nihče ne pozna - ker me noče. Ker vsi hočejo o meni vzdrževati neko idealistično podobo. A jaz nisem podoba, jaz sem jaz. Naj me spozna, kdor hoče. Tudi jaz želim biti enkrat zadovoljna s sabo, to pa lahko dosežem le na ta način, da ne dovolim domačemu stanju, da mi zbuja slabo vest in me omejuje. Čas je, da odrastem in sprejmem dejstvo, da me doma pač nikoli ne bodo sprejeli v vsej moji razsežnosti.

Še enkrat se opravičujem temu, kar je izpadlo iz doronamernega, v veselju pisanega posta. Nekatere stvari je bolje zadržati v krogu ljudi, ki te razumejo in ne obsojajo. Se bom kmalu naučila tega, da vsega pač ne morem deliti  s svetom.

Hvala za vso izraženo skrb, a mislim, ne, verjamem, da je zelo zelo pretirana. Tisti, ki me najbolje poznajo, to vedo; saj me tudi poslušajo in POZNAJO.

Jutri pa brišem temo in s tem dokončno zapiram poglavlje v življenju - vem, da razumevanja ne morem iskati v družini; nič hudega, dovolj mi ga je nudenega s strani prijateljev in seveda, s strani Ljubljenega.

Imejte se radi, saj je danes praznik ljubezni!

Želela bi tudi, da me nekoč sprejmete, a kot sem rekla, najlažje bom odrasla, če to utopično željo pozabim in se z njo ne obremenjujem. Ljudje smo različni in živimo v popolnoma različnih svetovih. S svetovi, ki se vrtijo v mojo smer, se odlično razumem, tako da sprejemam tudi tista, ki se vrtijo v nasprotno smer…naj se vrtijo in pri tem imajo lepo. Vsak naj bogati svoj svet in se pusti obogatiti z drugim; naj ga ne ruši in ne skuša spreminjati njegove smeri.

Trenutna impresija ob potrtosti nad nerazumevanjem mojih besed in kot opravičilo prizadetim.

moje besede niso jaz
kruto reducirajo moj smisel
ne hranite se z mojimi besedami
hranite se z dušo
besede so mimobežen zvok
ne jejte mojih besed
tu imate moje solze
napajajte se z njimi
tu na dlani vam podajam svoje srce
užijte ga
da bo v vsa utripnila moja bit
da vas bo prešla moja Ljubezen
drugače vam je ne znam dati
žrtvujem se za vas
saj če me sodite po besedah
me ni
besede niso jaz in so le beden rezultat misli
poglejte me v oči in vedeli boste
razdajam vse, kar imam
Ljubim vse, kar živi in obstaja
nisem zmaj, kakršnega me rišejo besede

Ne vem, kaj je bolj popularno, ali valentinovo ali zavračanje valentinovega. Toda s tem se ne obremenjujem - z dragim nikoli ne greva spat, ne da bi si izpovedala ljubezen, vsak dan je poln objemov, stiskanja, lepih besed (in zafrkancije v najinem (mojem?) stilu, ki je odraža globoko po- in navezanost), pozornih sporočil, klicev. Res je, da mora vsak dan biti romantičen, a če je Ljubezni posvečen še poseben dan, na katerega ti je dovoljeno odmisliti vse in ga preživeti z ljubljenim, zakaj za vraga pa ne?? Ne gre za kupovanje daril, gre za tisto prikupno sporočilo, tisti dan, ko se po mestu sprehajajo množice rdečih vrtnic in rdečih balonov, dan, ko ti je dovoljeno biti osladno norčavo zaljubjen in to kazati celemu svetu. Spet, lahko bi to počeli vsak da in eni to tudi počnemo, ampak ko to vsi počnejo na enkrat, je še čarobnejše. Pa kaj, če iz vseh izložb sijejo kičarije. Lepo je.

Valentinovega smo se veselili kot otroci, v pričakovanju čokoladnih bonbonov ali anonimnih pisem. Zasovražili smo ga v puberteti, ko smo bili sami in uporniki in nasploh proti (čeprav smo neizrekljivo zavidali vsem, ki so se sprehajali z roko v roki) vsemu, še najbolj ljubezni (I don’t need a man/what’s love got to do with it/no man’s woman/nobody’s wife…). Sedaj, ko smo malo odrasli in spoznali tistega, ki je kruto porušil vsa dotedanja prepričanja in načela, pa se ga spet veselimo. Pričakovanja se niso zvišala (ne, iPhone ali Garmin zanjo se mi zdi MALO pretirana izbira), lepo pa je kupiti ali narediti pisemce, vanj zapisati čustva in biti presenečen. Si vzeti dan samo za vaju. Se imeti rad.

Lepo je, skomercializiranost gor ali dol. Vsak izgovor je dober za povečano količino romantike in kakšen poljub več.

Tekom študija sem naletela na zanimivo misel (mislim, da pri sociologiji okolja), da je vsakdanje nakupovanje pravzaprav religija- slepo verjamemo, saj ne moremo zares preverjati. In to me vedno bolj plaši. Nikoli ne moremo v resnici vedeti, kaj jemo, kaj dajemo v in na svoje telo.

Upamo, da na etiketah piše vse, kar je dejansko vsebovano v produktu, slepo zaupamo. In ko izvemo, da seveda ni zabeleženo vse, in da smo vase vnašali stvari, ki jih sicer nikoli ne bi, boli.

V Sloveniji obstaja zakon, da če nek material prevladuje v 80%, se lahko napiše, da je produkt v celoti iz tega materiala. Tako lahko npr. kupite čevlje iz umetnih materialov, v resnici pa so 19% usnjeni. Lahko kupimo popolnoma neusnjene čevlje, pa so zljepljeni iz lepila živalskega izvora. Stvari, na katere ne bi niti pomislili.

Siru se dodaja sirilo, ki je v preteklosti najpogosteje bilo renet ali rinin (stena želodca teličkov), danes pa so cenejša sirila rastlinskega izvora; je pa zelo težko ugotoviti, kateri siri vsebujejo katero sirilo. Želatine ne vsebujejo le ”žele” bonboni, temveč te preseneti v vseh mogočih artiklih, čeprav obstajajajo manj krvavi nadomestki (agar agar ali kuzu). Če poješ čokoladico Mars, Snickers, Twix, zraven nevede zaužiješ še kožico teličkovega želodca (sirilo). Tudi v nekatero sojino mleko in sojin sir dajejo živalsko sirilo. V belo vino dajejo želatino. Tobak lahko vsebuje sečnino, med, mlečne derivate, glicerol in še druge dodatke, ki so lahko živalskega izvora. 

Tako lahko živimo v nekem prepričanju, reničnost pa je popolnoma drugačna.

Da, zame je tema toliko bolj šokantna, ker pač v svoji vegetarijanski prehrani nočem nevede uživati živali. Pa vendar, tudi mesojedcem verjetno ni vseeno, kaj vse se daje v hrano. In to so samo stvari, ki so označene. Koliko je stvari, ki niso označene!

Torej je res, ko kupujemo, lahko samo upamo in verjamemo, vedeli ne bomo nikoli. Lahko se izobražujemo, informiramo, stopimo v stik z vsakim proizvajalcem, katerega produkt nas zanima, da se prepričamo, ali je zares to, kar želimo…ampak proizvodov je daleč preveč, vseh se ne da preverjati…samo zblazniš lahko.

Groza, kako malo človek pomeni sočloveku, da mu v hrano meša vse mogoče svinjarije; bolečine, ki jih ob tem povzroča živalim in okolju, ki sta zanj samo blago, pa so tako ali tako neopisljive.

Ničesar ne moreš kupiti, ne da bi vedel, ali je nekaj genetsko modificirano, da niso dodane stvari, ki jih nočeš ali si jih celo ne predstavljaš… Kupiš solato, pa ima okus po kovini, kupiš paradižnik, pa ima okus po plastiki, kupiš kisle kumarice, pa dobiš v njih vloženo miš…

Cene pa strmo naraščajo. Plačujemo nesmiselne zneske za stvari, za katere nikoli ne bomo vedeli, kaj pravzaprav so in kaj vsebujejo. Plačujemo za stvari, ki jih kupimo že napol pokvarjene ali so brez okusa.

Nekdo nas ima za norca.

In se mu naša neumnost zdi blazno, blazno smešna.