Jasna

Jaz sem ostala brez besed… Res nevem, kaj naj rečem. Včeraj sem napisala en post po dolgem času, da bi ljudje videli, kaj se dogaja z mano zadnje čase in bi slišala morda še kakšno spodbudno besedo v stilu ”Verjamemo vate, držimo pesti, da ti uspe.”… Reakcije so trčile vame kot strela, ne vem od kod, še manj pa zakaj. Da se moram braniti za to, ker sem se odločila namesto v telo basati pomfri, čips, bele štručke in jih nadomestiti s sadjem, zelenjavo…ne vem, tega nisem navajena, sploh ne med prijatelji, ki dobijo v oči solze, če pijem kokakolo, ker ne gledajo radi, kako se nekdo, ki ga imajo radi, zastruplja. Očitno imam čudne prijatelje in sem sama čudna, ampak svoja doživetja bom odslej delila z njimi, ne s spletom, kjer stvari dobijo popolnoma nepričakovane dimenzije.

Tale komentar pustim še nekaj časa, potem pa zbrišem temo in ne pišem več o osebnih stvareh. Morda s tem zapiram tudi blog, ne vem še. Vem pa, da nisem netolerantna, vzvišena, še najmanj pa samozavestna in če na spletu dajem tak vtis, se mu odpovedujem in se bom, kot do sedaj, raje posvečala ”realnemu” življenju, o določenih temah pa pogovarjala z ljudmi, za katere vem, da delijo prepričanje z mano.

Kar se tiče mojih spornih izjav - med vikendom sem jih isto povedala mami, povedala sem ji, da nočem kot ona obupovati nad svojo postavo in da suhega telesa ne morem videti kot bolehnega, kot ga vidi moja stara mama. To sem povedala direktno. Sem pa že dolgo dolgo navajena poslušati mamine izjave v smislu ”zakaj moraš biti takšna, zakaj toliko razmišljaš, ne oziraj se na to, če stradajo otroci v Afriki, važno, da si ti vredu…”. Takšna ne morem in nočem biti in me tega ni sram povedati, razumem pa konvencionalno vzgojo tistih, od katerih prihaja takšno prepričanje in ga sprejemam. Moje je pač drugačno.

Velikokrat se je mami zjokala nad mano z besedami: ”Zakaj moram imeti takšno hčerko?” To je zame najhuje, kar lahko slišiš od staršev in tega ne bom nikoli pozabila, vedno mi bo ležalo nekje v podzavesti in vedno bom vedela, da nisem tisto, kar bi doma želeli, da sem. Ker to ne morem biti. Je potem čudno, da imam težave s samozavestjo in posledično s hrano, ki je tolažba razrvane čustvenosti? Mislim, da ne; zato sedaj popravljam škodo, ki sem jo z leti storila s prenajedanjem v stiskah. Za rojstni dan sem mami poklonila svojo pesem, ki mi je takrat pomenila višek mojega ustvarjanja in me je izpovedovala, utelešala. Mami je le zavzdihnila in rekla, zakaj moram biti takšna in toliko razmišljati in toliko komplicirati in nasploh, zakaj moram biti takšna. Ker sem takšna in mnogo ljudi vidi mojo dobroto, mojo globino in prednost mojega razmišljanja. Zato se dobro počutim med prijatelji. Doma pa se ne upam izražati, niti mi to ni dopuščeno. Zato me doma nihče ne pozna - ker me noče. Ker vsi hočejo o meni vzdrževati neko idealistično podobo. A jaz nisem podoba, jaz sem jaz. Naj me spozna, kdor hoče. Tudi jaz želim biti enkrat zadovoljna s sabo, to pa lahko dosežem le na ta način, da ne dovolim domačemu stanju, da mi zbuja slabo vest in me omejuje. Čas je, da odrastem in sprejmem dejstvo, da me doma pač nikoli ne bodo sprejeli v vsej moji razsežnosti.

Še enkrat se opravičujem temu, kar je izpadlo iz doronamernega, v veselju pisanega posta. Nekatere stvari je bolje zadržati v krogu ljudi, ki te razumejo in ne obsojajo. Se bom kmalu naučila tega, da vsega pač ne morem deliti  s svetom.

Hvala za vso izraženo skrb, a mislim, ne, verjamem, da je zelo zelo pretirana. Tisti, ki me najbolje poznajo, to vedo; saj me tudi poslušajo in POZNAJO.

Jutri pa brišem temo in s tem dokončno zapiram poglavlje v življenju - vem, da razumevanja ne morem iskati v družini; nič hudega, dovolj mi ga je nudenega s strani prijateljev in seveda, s strani Ljubljenega.

Imejte se radi, saj je danes praznik ljubezni!

Želela bi tudi, da me nekoč sprejmete, a kot sem rekla, najlažje bom odrasla, če to utopično željo pozabim in se z njo ne obremenjujem. Ljudje smo različni in živimo v popolnoma različnih svetovih. S svetovi, ki se vrtijo v mojo smer, se odlično razumem, tako da sprejemam tudi tista, ki se vrtijo v nasprotno smer…naj se vrtijo in pri tem imajo lepo. Vsak naj bogati svoj svet in se pusti obogatiti z drugim; naj ga ne ruši in ne skuša spreminjati njegove smeri.

Trenutna impresija ob potrtosti nad nerazumevanjem mojih besed in kot opravičilo prizadetim.

moje besede niso jaz
kruto reducirajo moj smisel
ne hranite se z mojimi besedami
hranite se z dušo
besede so mimobežen zvok
ne jejte mojih besed
tu imate moje solze
napajajte se z njimi
tu na dlani vam podajam svoje srce
užijte ga
da bo v vsa utripnila moja bit
da vas bo prešla moja Ljubezen
drugače vam je ne znam dati
žrtvujem se za vas
saj če me sodite po besedah
me ni
besede niso jaz in so le beden rezultat misli
poglejte me v oči in vedeli boste
razdajam vse, kar imam
Ljubim vse, kar živi in obstaja
nisem zmaj, kakršnega me rišejo besede

Ne vem, kaj je bolj popularno, ali valentinovo ali zavračanje valentinovega. Toda s tem se ne obremenjujem - z dragim nikoli ne greva spat, ne da bi si izpovedala ljubezen, vsak dan je poln objemov, stiskanja, lepih besed (in zafrkancije v najinem (mojem?) stilu, ki je odraža globoko po- in navezanost), pozornih sporočil, klicev. Res je, da mora vsak dan biti romantičen, a če je Ljubezni posvečen še poseben dan, na katerega ti je dovoljeno odmisliti vse in ga preživeti z ljubljenim, zakaj za vraga pa ne?? Ne gre za kupovanje daril, gre za tisto prikupno sporočilo, tisti dan, ko se po mestu sprehajajo množice rdečih vrtnic in rdečih balonov, dan, ko ti je dovoljeno biti osladno norčavo zaljubjen in to kazati celemu svetu. Spet, lahko bi to počeli vsak da in eni to tudi počnemo, ampak ko to vsi počnejo na enkrat, je še čarobnejše. Pa kaj, če iz vseh izložb sijejo kičarije. Lepo je.

Valentinovega smo se veselili kot otroci, v pričakovanju čokoladnih bonbonov ali anonimnih pisem. Zasovražili smo ga v puberteti, ko smo bili sami in uporniki in nasploh proti (čeprav smo neizrekljivo zavidali vsem, ki so se sprehajali z roko v roki) vsemu, še najbolj ljubezni (I don’t need a man/what’s love got to do with it/no man’s woman/nobody’s wife…). Sedaj, ko smo malo odrasli in spoznali tistega, ki je kruto porušil vsa dotedanja prepričanja in načela, pa se ga spet veselimo. Pričakovanja se niso zvišala (ne, iPhone ali Garmin zanjo se mi zdi MALO pretirana izbira), lepo pa je kupiti ali narediti pisemce, vanj zapisati čustva in biti presenečen. Si vzeti dan samo za vaju. Se imeti rad.

Lepo je, skomercializiranost gor ali dol. Vsak izgovor je dober za povečano količino romantike in kakšen poljub več.

Tekom študija sem naletela na zanimivo misel (mislim, da pri sociologiji okolja), da je vsakdanje nakupovanje pravzaprav religija- slepo verjamemo, saj ne moremo zares preverjati. In to me vedno bolj plaši. Nikoli ne moremo v resnici vedeti, kaj jemo, kaj dajemo v in na svoje telo.

Upamo, da na etiketah piše vse, kar je dejansko vsebovano v produktu, slepo zaupamo. In ko izvemo, da seveda ni zabeleženo vse, in da smo vase vnašali stvari, ki jih sicer nikoli ne bi, boli.

V Sloveniji obstaja zakon, da če nek material prevladuje v 80%, se lahko napiše, da je produkt v celoti iz tega materiala. Tako lahko npr. kupite čevlje iz umetnih materialov, v resnici pa so 19% usnjeni. Lahko kupimo popolnoma neusnjene čevlje, pa so zljepljeni iz lepila živalskega izvora. Stvari, na katere ne bi niti pomislili.

Siru se dodaja sirilo, ki je v preteklosti najpogosteje bilo renet ali rinin (stena želodca teličkov), danes pa so cenejša sirila rastlinskega izvora; je pa zelo težko ugotoviti, kateri siri vsebujejo katero sirilo. Želatine ne vsebujejo le ”žele” bonboni, temveč te preseneti v vseh mogočih artiklih, čeprav obstajajajo manj krvavi nadomestki (agar agar ali kuzu). Če poješ čokoladico Mars, Snickers, Twix, zraven nevede zaužiješ še kožico teličkovega želodca (sirilo). Tudi v nekatero sojino mleko in sojin sir dajejo živalsko sirilo. V belo vino dajejo želatino. Tobak lahko vsebuje sečnino, med, mlečne derivate, glicerol in še druge dodatke, ki so lahko živalskega izvora. 

Tako lahko živimo v nekem prepričanju, reničnost pa je popolnoma drugačna.

Da, zame je tema toliko bolj šokantna, ker pač v svoji vegetarijanski prehrani nočem nevede uživati živali. Pa vendar, tudi mesojedcem verjetno ni vseeno, kaj vse se daje v hrano. In to so samo stvari, ki so označene. Koliko je stvari, ki niso označene!

Torej je res, ko kupujemo, lahko samo upamo in verjamemo, vedeli ne bomo nikoli. Lahko se izobražujemo, informiramo, stopimo v stik z vsakim proizvajalcem, katerega produkt nas zanima, da se prepričamo, ali je zares to, kar želimo…ampak proizvodov je daleč preveč, vseh se ne da preverjati…samo zblazniš lahko.

Groza, kako malo človek pomeni sočloveku, da mu v hrano meša vse mogoče svinjarije; bolečine, ki jih ob tem povzroča živalim in okolju, ki sta zanj samo blago, pa so tako ali tako neopisljive.

Ničesar ne moreš kupiti, ne da bi vedel, ali je nekaj genetsko modificirano, da niso dodane stvari, ki jih nočeš ali si jih celo ne predstavljaš… Kupiš solato, pa ima okus po kovini, kupiš paradižnik, pa ima okus po plastiki, kupiš kisle kumarice, pa dobiš v njih vloženo miš…

Cene pa strmo naraščajo. Plačujemo nesmiselne zneske za stvari, za katere nikoli ne bomo vedeli, kaj pravzaprav so in kaj vsebujejo. Plačujemo za stvari, ki jih kupimo že napol pokvarjene ali so brez okusa.

Nekdo nas ima za norca.

In se mu naša neumnost zdi blazno, blazno smešna.

Med izpitnim obdobjem navadno osvežim spomin, zakaj mi je moj študij všeč. Daje tako veliko zanimivosti, novega, pobud za razmišljanje, razjasnitev nepojasnjenega…

Čeprav nočem verjeti Freudu, da je bistvo vsega spolna sla, da se vse vrti le okrog tega in da to stoji za vsem (morda je res, a nočem verjeti:), in čeprav, ko imam polno glavo vsega, bi tudi sama najraje rekla ”Freud, včasih je cigara samo cigara!”, ga imam vseeno rada. Z vsemi teorijami o umoru in použitvi praočeta vred. Toda zna tudi pičiti, kamor boli. ”Zbudimo se, da bi lahko še naprej sanjali.” Kar pomeni, da se nam v sanjah, ko tudi cenzura malo zaspi, razkrije, česa smo v resnici zmožni in kdo sploh smo. Zbudimo se zato, da bi lahko še naprej sanjali, da tega v resnici ni v nas, da nismo takšni; da nismo zmožni takšnega razmišljanja ali dejanj. Ja, še naprej se hočem zbujati…

Še nekaj ”ironičnih” dejstev, ki sem jih nabrala v knjigi Karmen Šterk, Serijski morilec: normalen psihopat patološke matere. Ne, nisem zblaznela, to je pač študijska literatura pri psihoanalizi. Da, nekdo se mora ukvarjati tudi z najtemnejšimi platmi zmožnosti človeštva. Ne dvomim več v resničnost Freudove trditve o sanjah; želela bi le, da bi tudi serijski morilci zbujali in se prepričali, da niso zmožni uresničiti svojih fantazij. Po 350 straneh knjige vem, da ni tako preprosto, a vseeno. Če imate želodec, priporočam branje. Razjasni ozadje nerazumljivega.

O ironiji pa:

”Ko je Jeb Bush, floridski guverner, odklonil zadnjo možnost pomilostitve, so Aileen Wournos (prostitutka, ki je pobirala štoparje in jih po spolnem odnosu umorila) 9. oktobra 2002 usmrtili s smrtonosno injekcijo. Pravijo, da se je guverner dokončno odločil o njeni smrtni kazni, potem, ko si je ogledal enega od intervjujev, ki jih je Wuornosova dala televiziji in v katerem je dejala: ”Nisem jaz tista, ki sem bila nasilna prva, tisti moški so bili. Dovolj imam že tega, da nas imajo moški pod nadzorom, da lahko z našimi telesi delajo, kar koli si zaželijo, njim pa se nič ne zgodi samo zato, ker živimo v družbi, ki jo obvladujejo moški.”

Ko je čakajoč na smrtno kazen sedela v zaporu, jo je obiskal hollywoodski producent, ki ga je Aileen prosila: ”Prosim, ne napravite pošasti iz mene.” Charlize Theron je za vlogo Wuornosove oskarja dobila 29. februarja 2004, prav na dan, ko bi Aileen praznovala 48. rojstni dan, če bi bila še živa. In seveda, naslov filma je bil Pošast. (Šterk, 2007)

Ed Kemper je zanalašč nastavil eno izmed svojih žrtev v prtljažnik, čisto pod steklo, saj ga je zanimalo, če jo bo kdo opazil: ”Odtaval sem z njo in jo dal v prtljažnik tik pod okno. To je nekaj, kar me preseneča v družbi. Da lahko narediš prekleto kar koli in nihče ne bo ničesar rekel ali opazil.” (Šterk, 2007)

Da, zabavno je preučevati psihologijo množice in čredni gon… Čeprav pa ugotovitve ne prinašajo tako zabavnih rezultatov. Težko je ob tem verjeti, da bi lahko spreminjal družbo, če je le-ta tako pasivna, neintelektualna množica. Vsi govorimo isto, zgledamo isto, drenjamo se v istih trgovinah, zgražamo se nad istimi stvarmi…pa sploh vemo zakaj??

 Vemo zakaj? Ali so to le stvari, ki kot ‘’strahovi tičijo v nas, tako davni strahovi predhodnih generacij, da vanje ne verjamemo več, pa vseeno tičijo v nas in nas strašijo” (Ibsen, Strahovi)?

Množice me strašijo. Njihovi voditelji pa še bolj.

Najbolj pa je strašno, ko se zaveš, da si tudi sam del nje in da se od nje ne moreš odtrgati.

***

”Dovolj imam že tega, da nas imajo moški pod nadzorom, da lahko z našimi telesi delajo, kar koli si zaželijo, njim pa se nič ne zgodi samo zato, ker živimo v družbi, ki jo obvladujejo moški.” (Aileen Wournos)

Včasih se rada mučim z gledanjem sodobnih hollywoodskih komedij, saj me zanima, kakšna je moderna scena, kakšne so smernice, vsebine… In priznam, včasih bi si samo rada odpočila, poslala možgane na pašo in se zabavala. Nisem vedno pri volji za težke filme, ki so zame seveda edini pravi filmi. Težava pa je v tem, da se ob modernih komedijah ne morem zabavati. Vse drugo so, samo smešne ne. Ob njih postanem zgrožena nad današnjim svetom, želim si, da je to le izmišljen film, pa v sebi vem, da ni tako. Včasih mi gre dobesedno na bruhanje od zgroženosti in razočaranja.

Estetsko ali naravno prikazana golota  v filmu me ne moti. Ljudje smo pač goli pod obleko. In morda, če se, kot kažejo smernice, v vsakem filmu mora pojaviti vsaj eno nago bitje, povečini ženskega spola, a tudi moških je veliko, potem bodo morda ljudje začeli sprejemati goloto kot nekaj naravnega, ne kot tabu. Predvsem mislim na moške; morda bodo spoznali, da so ”joške” pač samo ”joške”, del telesa, kot komolec, nič posebnega. Ampak to je spet druga zgodba, ne želim se spuščati vanjo. Želim le povedati, da sicer mi bi bilo ljubše, če mi ne bi bilo treba gledati nagcev, kamor se obrnem, ker če smo že iznašli obleke in se jim pripisuje ogromen pomen (znamke, cena…), potem jih pač nosimo v javnosti; ampak nekako sprejmem goloto. Ni panike. Čeprav me malo boli, ko npr. vidim nagega igralca in se mi zdi, da se mora počutiti zelo ponižano…takšen je pač igralski kruh, sprejmi ali odidi. V vrsti čaka nešteto drugih, ki so za 5 minut slave pripravljeni storiti vse. Zato si tudi ne želim več postati igralka. Vsaka druga predstava je prepolna nesmiselne golote in vse je obrnjeno na spolnost… Še teater so mi skazili:( Nop, to ni zame, hvala.

Kar me resnično moti in boli, je dobro prikazano v skrupucalu od filma, ki sem si ga pogledala včeraj, ker je bila za mano naporna noč in nisem imela energije za kaj pametnejšega. Good luck Chuck ali Predzakonske zdrahe je velecenjeni naslov tega izdelka. Že začetek me je spravil v obup. Skupina otrok, tam okoli 10 let, se igra ‘’sedem minut raja” - sedijo v krogu in zavrtijo steklenico, in izbrani par mora za 7 minut v omaro. Zunaj se pogovarjajo, da je prva faza poljub, druga joške, tretja fafanje. 10 letni otroci!!! Ko nek otrok reče, da je punci treba potisniti prst, najbolje palec, mi je postalo slabo. Kaj ni več otroštva, so res vsi tako pokvarjeni ali jih le filmska industrija želi pokvariti?? Postalo mi je slabo. Imam to slabost, da ko se mi kar res gabi, mi postane fizično slabo. Zadnjič, ko sem bila po dolgem času v kinu, mi je bilo tako slabo, da sem komaj zadržala, da nisem pobruhala človeka ob meni. Ja, ni preveč lepo gledati modernih filmov, če imaš takšno hibo.

Otroci odrastejo in film se razvije v pravi pornič. 10 minut čistega golega seksa, različnih položajev, ki so predivji celo za ustvarjalce porničev, grdega govoričenja, seksa, seksa, seksa. Ne seksa, f**a. Ni več sramu, vse je dovoljeno. Nastopi tudi ženska s temi prsmi, seveda jo pokaže. Glavni igralec na koncu kot del predigre spolno zadovoljuje plišastega pingvina!? Nič nimam proti spolnosti v filmu, če je lepo predstavljena, kot npr. v Petelinjem zajtrku - tam je golota in prikaz spolnosti smiseln in tudi čisto lepo prikazan. Ampak to, kar se zdaj dogaja v ameriških ”komedijah” je čisto navaden pornič z malo zgodbe. Igralski poklic zgublja veljavo. Ne morem občudovati zvedz in dvomim, da so sami zadovoljni s sabo. Goza. Cel film mi je bilo slabo zaradi gnusa nad svetom, v katerem živim.

Zame je seks najgloblja fizična izkušnja, ki jo deliš s pravo osebo, katero ljubiš in se ji s tem popolnoma predaš. Združenje duhovnosti in fizičnosti, najgloblje združenje bistev dveh ljudi. Za ves ostali svet, razen redkih izjem, seveda, je seks telovadba. Zadovoljevanje potrebe. Partner le objekt zadovoljitve, predmet. Gre za razvrednotenje ljubezni in reduciranje oseb na objekte zadovoljitve. Mene to sili na bruhanje, ne morem pomagat.

Da imate otroka in hoče v kino, pa je prestar za Frančka, kaj storite? Ga peljete gledat tak film, kjer bo dobil izkrivljene predstave o spolnosti in kjer bo pri rosnih letih izpostavljen pornografiji? V naši mladosti smo lahko gledali Babe-a ali Robina Hooda, pa že tam je bila prikazana ženska z železnim devičnim pasom, ki ga je Robin hotel prežagati z motorno žago - in to je bilo vse. Če danes otroci gledajo takšne filme in dobijo takšne predstave o spolnosti, potem me je resnično strah prihodnosti. Včasih so bile poroke dogovorjene, a je vseeno obstajala ljubezen, ki pa je največkrat morala biti skrivna, a obstajala je. Sedaj vedno bolj izumira, in takšni filmi so eden izmed največjih krivcev za to.

V kino ne upam več zahajati. Po dolgem času sem šla gledat Peteljinji zajtrk in so mi po licih tekle solze zaradi krute vsebine in še posebej zaradi krute publike. Ne prenašam strip klubov in striptizet/prostitutk, pa ne zaradi njih, ampak odnosa, ki jih spremlja. V filmu je prikazan tak klub, kjer pohotni prašiči gledajo žensko kot kos mesa, jo kupijo in se zadovoljijo. Rečejo: ”TO je to”, ne ”Ta je ta”. Nisem mogla zadržati solz, saj je to najnižja stopnja, kamor človek lahko stopi; groza me je bilo. Dvorana pa se je smejala, moški ob meni je pokal od smeha. Nisem mogla misliti drugega kot to, kakšen prašič je. In seveda, bilo mi je zelo slabo. Trpela sem in jokala. Ves svet pa se je smejal. Potem kasneje v filmu nekdo posili striptizeto in ji odgrizne klitoris. Kruto, ogabno in zelo zelo žalostno. Nekdo v fimu vpraša: ”Kako lahko posiliš kurbo?”, in vsi v smeh. Razen mene, seveda, ki nisem mogla zadrževati solz. Ljudje se mi gabijo. Kakšni prašiči hodijo po svetu, imajo ženske za kos mesa, ki ga lahko kupiš in z njim počneš, kar želiš…o, groza!

Vsi pa seveda govorijo, da je ta film super komedija in da se smejiš do solz. Ja, do solz, samo ne zaradi smeha.

Zame je vsak ogled filma veliko tveganje, saj se vedno pogosteje dogaja, do ob njih nenormalno trpim in jočem, tudi če gre za komedijo. Ljudje so imeli tako veliko potencialov, tako sanjsko bi lahko živeli, pa so vse razvrednotili in skazili, uničili.

Zato tak naslov posta: Vso srečo, Jasna, v svetu, v katerega ne sodiš in ne znaš živeti v njem. 

pride z velikim pompom. Na silvestrovo žurajo tudi nežurerji. Zdi se, kot da bo vse leto tako zabavno, noro, odtrgano, sproščeno, prijateljsko. Potem pa nastopi prvi januar. Najstrašnejši dan v celem letu. Vse horde ljudi izginejo. Vse je zaprto. Še lokalne gostilnice, ki bi bile odprte še ob naravni katastrofi. Nikjer ni nikogar. Kam se poskrijejo vsi ljudje in kaj za vraga počnejo?? Že dva dni gledam televizijo in umiram v dolgčasu. Minute se vlečejo huje kot pri biologiji v srednji šoli. Še malo, pa bom primorana gledati Harry Potterja, ki je očitno zelo popularen v prazničnem času, saj ga vrtijo na vseh kanalih, pa bi v resnici raje imela, da mi brez injekcij pulijo modrostne zobe. Ja, ne maram znanstvene fantastike - oprostite, feni.

Zakaj je vse, kar obstaja, zaprto ta dva dni…čemu na čast? Temu, da vsak ždi zaprt v svoji sobi in na vse pretege preganja dolg čas, ker se pač ne spodobi kam iti - za praznike je treba biti doma. Ne morem verjeti svojim besedam, ampak komaj čakam ponedeljek, čeprav bom po dveh mesecih obiskala predavanja. Vsaj nekaj se bo dogajalo, vsaj nekam bom lahko šla na čaj, vsaj ljudje (čeprav jih v resnici ne maram preveč) se bodo privlekli na plan in spet bo vse, kot mora biti.

Verjetno je vsega krivo najbolj dejstvo, da moj dragi dela že od božiča in še danes cel dan, videla sva se le za novo leto…sam iti skozi praznike pa ni nič kaj praznično. Sploh, če drugi uživajo na smučanjih in skupnem preživljanju časa. Resnično upam, da se novo leto ne pozna po prvih dneh. Ker res ne želim več biti sama.

Kmalu je, da to rečem, ampak upam, da bo drugo leto bolje:)))

Ahhh…če ima kdo recept proti ponovoletnem šoku dolgočasja, se priporočam. In ne, ne morem vleči filmov z neta, ker potem doma zasedem linijo vsem ostalim uporabnikom. In ne, resnično si ne želim še šestinpetdesetič ogledati Sam doma 1, 2, 3 in 4. Razen če pride ven peti del. In ne, nočem sama na sprehod, ker bom še bolj žalostna. Če mi kdo posodi psa za kakšen dan, se priporočam:)

Drugače pa vsem želim čimboljše leto, naj pogum premaguje strah, želim veliko nasmehov in smeha, sreče, čim manj dolgega časa, čim več stvari in še posebej oseb, ki vas osrečujejo, mnogo mnogo LJUBEZNI in čim manj sivih dni, veliko navdiha, iskrivih domislic, trenutkov s prijatelji, smisla in želj, ki vas vodijo do ciljev, želim tudi, da nekatere želje ostanejo neizpolnjene, da ne otopite in da ne izgubite svojih ciljev. Srečno in predvsem zabavno leto vam želim!

Cartman: Well, God, I guess you got me again, didn’t you? Yeah, that was a good one, God. Hope it made you laugh, you sick bastard. 

Samo tako mimo grede:) Spomnila sem se te misli, pa vam jo posredujem, če se slučajno kdaj počutite tako…niste edini:)

My expectations may be high
I blame it on my youth
Soon enough I learned the painful truth
I’ll face it like a fighter
Then boast of how I’ve grown
Anything is better than being alone

That a good heart these days is hard to find (a good heart)
True love, the lasting kind
A good heart these days is hard to find (ooh)
So please be gentle with this heart of mine, yeah            (Feargal Sharkey)

Vsak dan nekaj ur preživim v pravljici. Dobesedno. Ko mi vsakič ob srečnem koncu skoraj polzijo solze po licu (luči, megla, glasba, dobra igra…res lepo), razmišljam o tem, zakaj morajo obstajati pravljice? In zakaj še vedno verjamem v njih? V 18 letih sem prišla do popolnega zanikanja pravljic, potem pa v dveh, treh letih ponovno začela verjeti. Zdaj se moram na silo povrniti nazaj v prejšnje stanje, saj te vera v pravljice naredi tako ranljivega in naivnega, predvsem pa neumnega. Iz vseh knjig, ki sem jih prebrala v mladosti, sem si naslikala toliko iluzij, v katere ne verjame veliko ljudi in jim je lahko živeti, jaz pa, neumno sanjavo dekle, zaradi tega prepogosto trpim. Ti, ki si izumil pravljice, upam, da se grizeš in žreš. Kaj dobrega prinašajo pravljice? Da deklice sanjajo o princih na belih konjih in se te podobe ne odpovejo dolgo dolgo predolgo? Da outsiderji upajo na dan, ko se bo njihovo trpljenje poplača?

Danes sem slišala sicer zelo kruto šalo: ”Kaj dobi za božič gluh, slep in invaliden otrok? Raka.” Ampak tega ne vidim kot šalo, temveč kot življenje. Usoda te brca, ko si na tleh. Eni ljudje so od začetka na vrhu, drugi pa na dnu. Strani se ne menjajo.

Gojila sem iluzijo, ki mi je pomagala živeti, zaradi nje sem bila srečna; a zdaj, ko vem, da je bila le to - iluzija, sem tako nemočno jezna, obupana. Toliko lažje bi bilo, ko bi nikdar ne verjela. In morda nikoli ne bi, če ne bi prebrala vseh romanov in pravljic. Tako pa so me posrkali v svoj svet in zdaj iščem izhod iz njega. Ne spadam v ta svet, ker sem preveč občutljiva, vse me boli in prizadane. Kot kakšen neveden mali princ sem. In čakam svojo kačo.Pravzaprav je že pičila, samo čakam, da me njen strup dokončno ubije; se pravi, ubije mene kot naivno utopistko in da se rodim nova jaz - jaz, ki bo sodila na ta svet, da bom takšna, kot ostali. Grdi raček ne postane labod. Labod mora postati grd, da lahko živi v tem svetu. 

My expectations may be high
I blame it on my youth
Soon enough I learned the painful truth

To pesem sem slišala danes na radiu, ko sem se z avtobusom peljala iz mesta. Pomagala mi je pri razčlembi svojih misli.

Anything is better than being alone

Če nočeš biti sam, se moraš spremeniti in prilagoditi. Četudi to pomeni umazati se. Odpovedati se mogočnim idejam, ki ne obstajajo. Šele zdaj mi postaja jasno, zakaj sem s takšno muko brala Don Kihota, ko so se drugi ob njem zabavali. Bolela me je njegova usoda, jokala sem z njim. To je ena izmed strašnejših knjig. Pa vendar mi je usojeno prav to. Ne boj z mlini na veter, temveč smrt utvar, smrt same sebe.

Razlij se strup in obarvaj vse črno. Tako vsaj ne bom več razočarana. Ne bo mi treba biti Don Kihot. Družba je premočna, nikogar ne moreš spremeniti.

Niti sebe ne, zato mi je toliko huje, saj vem, da bo potrebno mnogo pretvarjanja in truda, preden bom zares odslovila svoje naivne nazore.

A to je potrebno - Anything is better than being alone.

Premiera namreč - in s tem tudi moj krst na šentjakobskih deskah. Ker ne znam prilepit slikc ali pa tega tale stran niti ne dopušča, kaj pa vem, bom raje bolj enostavno kar prilepila link z nekaj fotkami: http://www.jusmedic.com/2007/12/hc-andersen-grdi-raek.html in pa seveda www.sentjakobsko-gledalisce.si :)

Premiera je bila uspešna, po dolgem času sem spet prislužila režiserjev objem in poljub (se pravi, da sem se dobro odrezala), občutek zadovoljstva ob poklonu, ganjenost od zahvali režiserju in soigralcem, šampanjec, čestitke, rože… Vse, kar pač sodi v popremierne obrede.

Sledila je žurka - takšna, kot se spodobi. Na srečo se ne spomnim vsega, a mislim, da je bilo precej super:) Naplesala sem se, nasmejala, potem pa je me nevzdržno vleklo domov, zato sem predčasno končala večer. Hja, tako je, če si zaljubljen, še žurat ne znaš več sam. No, znaš, samo nočeš, ker nekaj manjka. Staramo se. Sicer grem danes spet sama na žurko, a se mi bo moj vrtniček:) pridružil, tako da se že bojim rezultata, ker me potem jutri zjutraj čakajo 4 predstave. Naporno bo, a vseeno fino, upam. Ne bo več rož in šampanjca, a za odrom ni nikoli dolgčas:)

Ne znam živeti brez odra in ni mi žal, da na njem prebijem vse dni. Ko se ozrem po sobi in je polna malih plastičnih račk in podobnih mini darilc, čutim polnitev tiste praznine, ki me je nedolgo nazaj tako morila. Spet se smejem, ko stopam po ulicah (ne po cesti, tam me je še vedno strah), spet imam nek smisel, veselje. Drugo leto, ko se bom, če bom sprejeta, vpisala na drug fax, pa upam, da se bom še bolj našla in končno dobila odgovor na vprašanje, ki me ne neha mučiti: ”Kaj hočem biti, ko bom velika?”.

Vse bolj sem obkrožena z ljudmi, ki točno vedo, kaj bo njihov poklic in mnogo med njimi ga že opravlja ob študiju. Mene pa mori to, da sploh ne vem, kaj bi rada počela. Sploh ne niti malo. Nič mi ne diši, pa ne, da sem lena, zelo rada bi kaj počela, samo nimam ideje, kaj.

Seveda, najraje bi igrala, samo ne vsak dan cel dan. Profesionalno igranje je način življenja, ne delo; dom te malo vidi. Jaz pa si kljub vsemu najbolj želim preživljati čas z osebo, ki mi pomeni vse na svetu. Ta dva, tri mesece, ko me ni nič doma, zdržim, ker vem, da bo potem konec in bo spet vse za nekaj časa normalno. Pri profesionalnem teatru pa normalnega ni… Če bi mi bilo to usojeno, bi že vedela. Verjetno.

Konec koncev imam samo še eno izbiro, eno popravno možnost - en vpis, ki ga je treba pametno vnovčiti. In še nekaj časa, da pretehtam vse možnosti. In še nekaj časa, da se mi končno posveti, kaj za vraga želim početi s sabo in svojim življenjem.

Ahh, kako je bilo preprosto, ko sem hotela biti skakalka v daljino: na tekmi trikrat skočiš in dobiš denar za to. Ali pa malo kasneje, ko sem mislila, da bom preučevala eksotična plemena in kar živela od tega. Aja, saj še vedno verjamem, da se bom zaposlila v Avstraliji - sanje še niso mrtve:) Najaraje bi na Novi Zelandiji pomagala živalim…

Em, očitno so bile otroške sanje bolj uresničljive od sedanjih:)

Tudi če ostanem kar v moji ljubi Sloveniji, z vsemi srednješolci vred, želim si samo, da končno najdem svoje poslanstvo na tem svetu.

Bil bi že skrajni čas, glede na to, da drugo leto dobim diplomo in ne bom vedela, kaj početi z njo.

Grd grd grd grd grd sem jaz,

grd grd grd je moj obraz,

grd grd grd grd grd si ti,

grdi rački smo mi vsi!